Revija SRP 61/62

Igor Korshich
 

ERLAND JOSEPHSON V LJUBLJANI

 
 
Erlandu Josephsonu, legendarnemu shvedskemu gledalishkemu in filmskemu igralcu, pisatelju, scenaristu, rezhiserju in dolgoletnem ravnatelju Kraljevega dramskega gledalishcha v Stockholmu, sem za bozhich leta 1998 nesel darila iz Ljubljane. Ko sem stal pred vhodnimi vrati njegovega, sorazmerno skromnega stanovanja na cesti Vallhallavagen v Stockholmu, sem se po krajshem oklevanju odlochil, da se bom ponovno skushal dogovoriti za njegov obisk v Ljubljani.

Okleval sem zato, ker sem se s takimi vabili zhe neshtetokrat opekel. Za chasa samoupravljanja, ko je AGRFT she sorazmerno znosno delovala, sem uspel tu pa tam po takratnih pravilih igre pripeljati v seminar ali na predavanje kakshnega gosta in ga zato vsaj simbolichno plachati. Zdaj so ta pravila taka, da se to nachelno sicer dá, dejansko pa je praktichno nemogoche. Pri tem ne gre toliko za pomanjkanje denarja kot za avtoritarno, nefunkcionalno in birokratsko togost nashe, predvsem drzhavne uprave. Che ne bi imel izkushenj od drugod, bi morda verjel, da tako pach mora biti.

Tokrat pa sem imel ustno zagotovilo Zavoda za odprto druzhbo, da take obiske podpirajo. In gotovo bi pomagal Shvedski inshtitut. (Pozneje mi je direktorica rekla, ni problema, Erland naj napishe kratko proshnjo, kar je tudi storil, in potovanje je tako plachal Shvedski inshtitut.) Zato sem pregriznil zhivchnost, ki se me je lotila, ko sem pomislil, zakaj le nas ne bi slavni Shved obiskal. Taki gostje vedno pustijo na akademiji neko energijo, ki potem she leta, ja, desetletja, deluje kot kvas. Po drugi strani pa sem pomislil, zakaj vedno znova rinem v nesrecho. Spet me bodo spravili v zagato, privoshchljivo se mi bodo nasmihali, gosta imash na vratu, pa nimash denarja. Prav ti je, kdo te je pa kaj prosil. Ali pa, kot takrat, ko sva z veleposlanikom Ivom Vajglom organizirala teden slovenskega filma v Stockholmu in sem potem slishal na njegov in svoj rachun kup skrajno zhaljivih neumnosti. Dolgo sem se lahko smejal tem slovenskim folklornim posebnostim. Schasoma pa chloveka mine smeh.

Z gospodom Josephsonom sva bila nekoch zhe dogovorjena za obisk. Takrat naj bi nam pomagal pri promociji slovenskega prevoda knjige Ujeti chas Andreja Tarkovskega, njegovega prijatelja. Zato je bila takrat pripravljena pomagati zalozhba, pa Delo, pa Ikea. Pa je zaradi zdravstvenih tezhav odpovedal obisk. In je bila knjiga v medijih uspeshno zamolchana. Kljub temu je danes razprodana. Cheprav je v knjigarnah skorajda ni bilo mogoche najti.

Ko sem Jospehsona pol leta pozneje prichakal na Brniku, sem shele dojel, kakshno srecho sem imel. Na pol mrtev, do konca nebogljen, s praznim steklenim pogledom, je prishel skozi carinsko kontrolo. Takrat sem domneval, da je res hudo bolan. Sam ni nich rekel. Drugega dne je bil kot prerojen, sproshchen, duhovit, skoraj poskochen. Shele ko sem ga spet odpeljal na Brnik, se je izdal. Spet se je prichel potiti in tresti, ponovno se mu je naselila groza v ochi. Vendar je tokrat zachel zbijati shale na rachun svoje slabosti: strahu pred letenjem.

Dal sem se torej povabiti v njegovo skromno stanovanje. Rekel sem, da sem moral poklicati v Ljubljano za pozabljeni naslov. Zakaj pa nisi pogledal v telefonski imenik, je vprashal. Sem mislil, da je biti v imeniku, che si slaven, za Shvedsko nenavadno, skoraj nemogoche. Res je, je rekel, ampak jaz sem v imeniku. Vedno sem bil. In nimam slabih izkushenj. Vchasih, vendar redko, sem delezhen kakshne antisemitske shale. Neka zhenska mi pa vztrajno tezhi, zhe nekaj chasa, tako da sem zhe razmishljal, da bi se dal izbrisati.

Vprashal sem, ali bi prishel v Ljubljano. Z najvechjim veseljem, je rekel. Rad imam Ljubljano. Moram pogledati, ali sem kaj prost. Skoraj vsak vecher igram, tam nekje do marca. Maja pa prichneva z Ingmarjem (Bergmanom) delati Strindbergovo Nevihto za radio. Kakshno nakljuchje, sem rekel, pravkar sem to dramico prevedel v slovenshchino. Tako prevajanje mora biti tezhko, je rekel, in mi zaigral nekaj posebno imenitnih, ritmichno natanchnih in zgoshchenih odlomkov. Je, sem rekel, medtem ko sem si vezal vezalke, she tezhje pa ga je Slovencem prodati. Kar vech ljudi tam doli me vztrajno preprichuje, med njimi je tudi profesor literature, da bi moral biti Strindberg simbolistichno privzdignjen. Moj Strindberg pa je skoraj pogovoren. Chudno, je rekel, s Strindbergom je vedno tako. Ne vem, kolikokrat sem to zhe slishal. Najpogosteje v Nemchiji. She tu, doma, ga pogosto na vsak nachin hochejo na silo poetizirati. Pa je prav s svojim naturalistichnim jezikom odlochujoche vplival na shvedske igralce. Prav s Strindbergom smo se nauchili igrati. Zaradi njega smo dobri.

Ko sem se oblachil, sem ga vprashal, ali kaj ve, kje se Nevihta dogaja. Ali je to pri enem Strindbergovih stanovanj na vogalu ceste Karlavagen in trga Karlaplan? V drami je govor o bulvarju, pa bulvarja v Stockholmu ni. Verjetno so cesto Karlavagen imenovali bulvar, ko je bila she nova. Zanimivo, je rekel. Ravno vcheraj sva z Bergmanom govorila o tem. Je rekel, da bomo bulvar imenovali kar Karlavagen. Prav zdaj imava zmenek, ga bom spomnil na tale najin pogovor.

Kako je z zdravjem, sem previdno vprashal. Mora biti kar trdno, glede na to, da toliko igrate. Na odru je lahko, na odru natanchno vem, kaj moram storiti, je bliskovito odgovoril.

Tako je neprichakovano in mimogrede izdal eno ochitno pomembnejshih stvari, ki so ga pripeljale do igralskega poklica. To priznanje mi je takoj rabilo kot pojasnilo njegovega vedenja. Zaradi tega sem bil pogosto negotov. Pa si nisem drznil domnevati, da gre za njegovo lastno negotovost. Meni se je dolochena zadrega pri njem zdela kot zadrzhanost, kot znamenje, da sem morda vsiljiv in v mojih stikih z njim netakten. Tudi zato sem, preden sem vstopil, pred vrati okleval, ali naj se dam povabiti naprej ali ne.

V odlomku v njegovi knjigi Vloga, kjer pishe o svojem odnosu do zhivali, pa ta del njegove osebnosti postane kristalno jasen. In ponovno pojasni, zakaj ne bi mogel biti kaj drugega kot igralec. Kako mu igranje pomeni beg iz neke temeljne negotovosti v neki predvidljiv, obvladljiv, edini resnichen svet.

Machka je meni tako tuja zhival, da med mano in tistimi meni blizhjimi Zahodnjaki, ki machke po nakljuchju pobozhajo, nastane globok prepad. Vsi bozhalci machk so mi tuji. Morali bi jih izgnati na Daljni vzhod. Nasploh mi zhivali vlivajo strah. Eno izmed grozljivih dozhivetij iz mojega otroshtva je bila jezha na konju brez sedla. Zagotavljali so mi, da je to zabavno. Nisem si upal niti jezditi niti rechi, da ne bom, jezdil sem, ne da bi si upal, upal sem si, ne da bi jezdil, lezhal sem na konju, nagnjen naprej, in se ga drzhal za grivo, medtem ko se je zhival prijazno in pochasi odmajala naprej. Odrasli se me trpinchili, naj vendar pomislim, da je to chudovito.

V Nostalgiji me je ves chas spremljal ogromen nemshki ovchar. Dober prijatelj morash biti s psom, je rekel Tarkovski. Pokazal mi je, kako naj to naredim. Vrgel se je na psa in se ruval z njim, mu objemal smrchek, mu rinil prste v slinasti gobec, ga poljubljal med ushesa, dajal njegove tace na svoja ramena, in med vsem tem je spushchal kar najbolj chudne glasove in klice. Cosi, Erland, je rekel potem, non e difficile, questo cane e molto simpatico, che carino! (Takole, Erland, ni tezhko, tale pes je silno simpatichen, kakshen ljubchek!)

Gledal me je s prichakovanjem v ocheh. Stegnil sem roko, kolikor se je dalo dalech od sebe, in mrcino pochohal po hrbtu. Tarkovski se je prijazno in zaskrbljeno nasmehnil.

Pochakaj, sem rekel, da bi pridobil chas, moram se preoblechi v Domenica. Ko je bilo to opravljeno, sem prilomastil nazaj v mojem obrabljenem puloverju in pleteni kapi. Shel sem naravnost k psu. Pokleknil sem pred njega in objel Domenicovega zvestega spremljevalca.

Potem mi je v najinih skupnih prizorih prijazno sledil. Ko ga ni bilo, sem ga pogreshal. Rad sem sedel v njegovo blizhino med snemanji.

Zgodbico o Josephsonovih tezhavah z ovcharjem sem nekoch prevedel zato, da smo jo prebrali na promociji knjige Tarkovskega in smo tako simbolichno nadomestili njegovo odsotnost. Dve leti pozneje so jo prebrali kot uvod v pogovor z igralcem na seminarju scenaristike Pokazhi jezik.

Takrat so prebrali tudi imeniten odlomek, ki opisuje avtorjevo dozhivljanje Ljubljane. Ljubljana igra vlogo skrivnostnega tujega mesta, ki ga spominja na mesta njegovega otroshtva, trenutek olajshanja, proustovski uchinek magdalenice, charobni trenutek sprostitve v njegovi prozi sicer vedno prisotne eksistencialne travme. Suspenz chasa v svetu, kjer so vedno prisotne najrazlichnejshe nepredvidljive, strashljive domache in divje zhivali. V odlomku je tudi natanchen samopremislek o igralchevem odnosu do jezika, she posebej do materinega. Odlomek pa se koncha s poudarjanjem ochishchevalne, prenavljajoche vloge igralske umetnosti.

On: Kaj si delal v Ljubljani?

Jaz: Vrnil sem se tja. Gre za vrnitev. Mestno jedro se zdi kot mesta mojega otroshtva; stavbe, trgovine, cestishcha, trgi, parki, mala reka, bregova s svojimi sprehajalishchi pod drevesi. Srechanja ljudi na ulichnih vogalih in v slashchicharnah. Mladost mladine.

Odpotoval sem iz svojega mesta, ki se je silno spremenilo, toda tam poznam jezik, in pripotoval v neko mesto dalech proch, kjer se mi zdi, da se prepoznam, vendar se tam nahajam med besedami, ki jih sploh ne razumem. Zelo tuj se pochutim in hkrati zelo doma. Tako kot ti in tvoj stric obichajno pravita o sebi.

Hodim po sredishchu Ljubljane. Neko okno je odprto, nekdo zavzeto vadi klavir. Odlomek iz neke Chopinove skladbe. Vedno znova. V tistem trenutku je tako, kot bi Chopin sprozhil svet. Listje na velikanskih starih drevesih prichne plesati. Fantich drvi naokoli na svojem novem kolesu. Neka babica kliche proti dvonadstropni hishi, njena snaha pride k oknu s svojim sinchkom, nezhni klici odmevajo med zidovi hish.

Razumem ju, ne da bi dojel. Za trenutek sem popolnoma sproshchen, brez napetosti. Za drobec sekunde sem izven chasa. Za trenutek sem brez znachaja, popolnoma vseeno mi je, kdo stoji tam v Ljubljani in sprejema vse to. Nisem vloga. Kvechjemu koshchek didaskalije.

On: Razumem.

Jaz: Potem sem govoril zaman.

On: Seveda, seveda, seveda govorish tja v en dan, in morda te prav zato razumem.

A tako, na ta nachin se lahko ti in jaz igrava nekaj chasa, vendar si morava prizadevati, morava tezhiti k razumljivosti. Ti lahko prezhivish kakshen teden v tvoji Ljubljani, potem pa bosh nujno prichel iskati pomen tistih tujih glasov. Nujno se bosh poskushal iztrgati svoji dvojni gluhosti, pa che to hochesh ali ne.

Zatechesh se h gledalishchu in njegovim igralcem, zaneseno poslushash. Prichnesh z zvenom in konchash s pomenom. Natanko tako je kot na vaji. Govorimo in govorimo, glasovi in spet glasovi, potem pa nenadoma vdrejo pomeni, vsebina na ta nachin, podtoni drugache, nadtoni spet drugache. Ojoj tovarish, v pasti si. Temu se ne dá izogniti. Jezik postavlja predte odgovornost, ki se ji ne moresh izogniti. Ne moresh samo stati tam in oddajati glasove. Ne moresh se spremeniti v zgolj glasbo. Zhe tretji dan v tvoji Ljubljani, pa naj bo she tako polna atmosfere, poskushash vnesti red v paniko, ki se je prichela tihotapiti vate. Prichenjash pridusheno gosti shvedsko himno (»Ti stari, ti svobodni, ti gorati sever ... zhiveti hochem, umreti hochem na severu«). Ker si dalech od doma, v Ljubljani, morash napolniti besedilo s pomenom. Kako neki »star« in kako »svoboden«? Kako neumen stih! Ampak ti dejansko hochesh zhiveti in umreti na Severu. To pa je res. V Ljubljani postanejo te besede nenadoma boleche resnichne. Takoj morash odpotovati domov. Ponovno se morash vrniti v vse puhlosti in blebetanja, jih spremeniti in obogatiti s tvojimi novimi izkushnjami. Ponavljati jih morash, dokler se ne bosh ponovno zavedal, da so postale izpraznjene, in bosh moral pricheti znova. Kakshen pomen imash v mislih? In kaj pomeni pomen?«

 

(citirano iz knjige Erlanda Josephsona Avtoportret)