Revija SRP 61/62

Franko Bushić

 

NEPREVIDNA NEKROFILA

 
 
 
Mrlishki oglednik in cerkovnik z rdechim nosom obzhalujeta svoj greh, utapljajoch ga v molitvi in vinu. Molila sta, oh, molila sta zanjo, za to mrhovino prelepe zhenske, za to vitko golo truplo. Nad razchesanimi chrnimi lasmi, ki so objemali boke, sta prelivala hinavske besede tolazhbe. In v zanosu, ah v zanosu, sta se je dotikala z drhtechimi prsti, prodirala skoz kodre in prek obrvi. Oba sta vedela, da je duh tega bitja, che sploh obstaja, nekje drugje. Telo pa nima obrambe, niti dialektichne. Mazilila sta jo s svojimi izparevanji, s cenenim rdechim opiatom, ki se je razlil po mizi, na kateri je lezhala ta zvezdnica. Najlepsha med igralkami, kot da je stopila iz pravljice, ta prelepa Sneguljchica, spokojna, kakor da sanja, neobchutljiva za njuno navzochnost, za njune slinaste ustnice, s katerih sta se zlivala vino in pohota. Truplo je otrdelo, toda te prsi so bile zhe prej chvrste, bujne, s shirokimi bradavicami, pa tako mlade, neraziskane. Dopushchala jima je sprva negotovo, potem pa vse strastnejshe dotikanje prsi. Tako lezhech, se je prepushchala njuni introvertirani chudi, nabrekli osamljenosti, ki je eksplodirala v perverzijo. Vstala bo od mrtvih – morda. Morda pa tudi ne, sta upala, medtem ko sta lizala vino iz njenega popka. Verujeva midva, o da, v Jezusa, sta govorila, ampak mar ni tudi on pridigal o ljubezni, in kakshne poljube, che ne ljubezenskih, midva podeljujeva pokojnici. Bozhala sta jo, ah, bozhala, po bedrih, ji poljubljala trepalnice in ochi, gabrielsko modre, steklaste kot frnikole. Grizljala sta ji stopala in sesala prste, pozhreshno, kakor da bi sesala kakshen brodet, narejen iz jegulje. Blagi pokojnichin nasmeh ju je opogumljal, kakor da vse to odobrava, kakor bi jima mrtvo dekle govorilo, da ji prav to ugaja. Z rdechimi, mrtvimi, vendar nesmrtnimi ustnicami, in ne z bledimi kot pri mrlichih, ki sta jih zhe videla, se je tudi ona skoraj dotikala njunih ustnic in teles, tako sta si umishljala v svoji oshabnosti. Razshirila sta ji noge. Zdaj sta zhe brez najmanjshega sramu obchudovala njeno zhenskost, njeno rozho, veliko lepsho od tistih, ki sta jih videvala po revijah, pozabljenih v stranishchih. Dotikala sta se te rozhe, dotikala sta se chrnih shopov okoli nje, se dotikala, ah dotikala, preprichana o ugodnem izidu tega dotikanja, o ugodnih posledichnih dogodkih, h katerim vodi ta predigra. Nista se ozirala na strahovito nochno grmenje, ki bi moralo biti opozorilo. Njuna slabotna uma sta se, cheprav zadovoljna, bliskovito gnala za olajshanjem, oh, da, olajshanjem, glede katerega sta se zavedala, da ga bosta nashla v razpoki neoviranega uzhitka. S svojo slino sta navlazhila in s prsti osvojila drobovje tega mrtvega cveta, te gledalishke zvezdnice, ki je svet zapustila v nepojasnjenih okolishchinah. Njuni telesi sta se pozibavali na njej. Jemala sta jo silovito, brez predaha, jemala sta jo, kot sta njuna kmechka ocheta jemala njuni materi, znojni, po njivah. Divje, po vrsti, drug za drugim, pa znova. Njeno krhko telo se ni upiralo, temvech jima je shlo na roko, slabotno usklajeno z njunimi gibi, pod vplivom njune tezhe. Ah in oh, zibala sta mrtvo telo, kar zibala, nenasitno, vse dokler...

Zelo sta bila presenechena, ko se je mrtvo dekle privzdignilo, razshirilo ustnice in zarilo svoja velika podochnika v njuna vrocha spolovila. Zdaj je imela orgijo ona, v luzhah njune krvi, ta prelepa vechna vampirka, ki je posesala zhe neshtete mrlishke oglednike in cerkovnike.

 

(Napisano v Okrozhnem zaporu Split, 4. 1. 2004)

 

Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich