Revija SRP 61/62

Aleksander Schrott

 

ISKANJE DRUGACHNOSTI
(Intervju s fotografom in publicistom Slobodanom Simichem Simetom)
 
 
 
Po osnovni stroki ste strokovnjak za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, dolga leta ste delali v gospodarstvu, tudi na vodilnih funkcijah. Kako je prishlo do nekakshnega »loma«, da ste preshli tudi v druge »kroge«: raziskovanje, fotografijo, publicistiko, etnologijo Istre in she chesa?

Do nekih odlochilnih trenutkov ali posebnih sprememb ali chesa podobnega, zaradi katerih naj bi se zachel zanimati she za druge stvari, ni prishlo nikoli. Vse kar pochnem, je na ta ali oni nachin v meni prisotno zhe od nekdaj. Zhe v osnovni sholi sem urejal sholski chasopis Galeb, in v njem objavljal strip Zgubljeni v vesolju ali nekaj takega. Moje slike in izdelki, najbolj sem ljubil tehnichni pouk, pri katerem smo zmeraj delali kaj praktichnega in ni bilo potrebno kot kip sedeti v klopi in biti tiho, so potovali shirom po svetu. Izredno rad sem risal in nekaj ustvarjal, raziskoval, bral. Odrashchal sem v prav posebnem mestu – v Piranu. To okolje v celoti izstopa od vseh ostalih v drzhavi. Tu so bili zhe v petdesetih letih pomorshchaki, svetovljani, pa zahodna meja, pa rock, diski, Kameleoni, turizem, razlichne narodonosti, razlichne kulture, morje, sonchni zahodi, dobre mrhe, viski, trava in mnogo drugega, chesar v taki kombinaciji ni bilo nikjer drugje v tedanji Jugi. Pri nas te okolje sili v neko pochetje, razmishljanje, slikanje, pisanje, pogovarjanje pa tudi pijanchevanje, drogiranje in she kaj. Che si lenoba, slabich, nimash jajc in karakterja, si izberesh slednje. Tukajshnja romanska kultura, na katero najbolj vpliva morje, v zhivljenju vidi nekaj barvitega, zanimivega, preprostega. Smisel obstoja je tu bolj povezan s polnostjo zhivljenja in pojmom imeti se dobro, kot pa garati cele dneve in imeti veliko denarja. Germanska kultura tam na "kontinentu" pa ves chas govori o nekem delu, disciplini, denarju in podobnih "balah". V nashem okolju ali vozish ali si povozhen. Pravi pravcati Mediteran, edini, ki ga imamo. Jaz sem eden tistih, ki sem chudovitost tega ozhjega in shirshega istrskega okolja razpoznal in mochno vzljubil. Od tu do raziskovanja, fotografiranja, publiciranja itd. pa je kratka razdalja.

Ochitno je shlo za mochno motivacijo ali pa jo je pogojevala tudi umetnishka »zhilica«, ki je ochitno v vas? 

Moji motivi, kot nagnjenja k nekemu pochetju, se skrivajo v osebnostinih znachilnostih in v mediteranskem veselju do zhivljenja. Umetnost je po moje tako kot znanost najkreativnejsha in najvishja stopnja chloveshke ustvarjalnosti. Seveda vsaka s svojim smislom in svojimi cilji. Umetnost je neprestano iskanje drugachnosti, ki ne sugerira, kako jo razumeti. Umetnishka slika je tista, ki je avtorsko drugachna in ki omogocha vsakemu gledalcu, da si jo interpretira po svoje. Bolj ko je prostor za interpretacije velik, bolj je slika umetnishka. Torej umetnik ni tisti, ki misli, da je umetnik, ampak tisti, o katerem konzumenti njegovih stvaritev menijo, da je umetnik. Umetnost je proces ustvarjanja nechesa drugachnega na zhe znano ali neznano temo. Zato tudi menim, da so vrhunski izvajalci, violinisti, igralci in drugi, ki predvsem izvajajo ali reinterpretirajo zhe obstojeche stvari, napisane skladbe, knjige itd., blizhje dobrim ali vrhunskim obrtnikom kot pa umetnikom.

Morje, za marsikoga sicer poetichna kategorija, pa glede na vechinsko mentaliteto »kontinentalne« Slovenije, kot vrednota posebne vrste, nekako she vendarle ni prodrlo v sploshno nacionalno zavest. Ali so razlogi tudi v dolgoletni izolaciji od »kontinenta« zaradi, predvsem italijanske prevlade, she posebej fashistichne okupacije tega dela slovenskega ozemlja, ali pa tichijo she kje drugje?

Res je, morje ni dovolj prisotno v nacionalni zavesti Slovencev. Pa za to niso krivi ne Italijani, ne fashizem, ne vojne, ne razpadi in nastajanja drzhav, ne kdo drug ali tretji. Razlog je predvsem v dejstvu, da je shtevilo Slovencev, ki so zgodovinsko in dejansko povezani z morjem in imajo morje v zavesti, tako majhno, da ne predstavljajo kritichne mase, ki bi "pljusnila" prek celotne drzhave in vtisnila morje v zavest tudi ostalim. Za preostale je morje prilozhnost za zasluzhek, za zabavo, za prepire s sosednjimi drzhavami in she marsikaj. Da bi se to stanje spremenilo, da bi dobilo morje in nash Mediteran pravilnejsho in pomembnejsho vlogo v nashi zavesti, da bi se celotna slovenska obala ustrezneje razvijala, torej, da bi se pri razvoju naslanjala na prednosti in znachilnosti mediteranskega prostora, na katerem se nahaja, pa bi tako na ravni "drzhave" kakor na ravni oblasti treh obalnih mest morale sedeti veliko vechje kapacitete. Danes pa je zhal tako, da na nashi obali nastajajo objekti in ponudbe, ki nimajo prav nich skupnega ne z zgodovino te obale, ne z zhivljenjem, ne s kulturo, tradicijo, ne z naravnimi danostmi in znachilnostmi. Kich ponudbe in objektov, namenjenih ceneni zabavi, je, upam zachasno, odtujil nasho obalo od velikih potencialov, ki jih ima. Razlog je v preprostem dejstvu, da razni managerji in upravljalci, ki so se priselili ali so zasedli funkcije iz politichnih razlogov, o tem prostoru, njegovih vrednotah, kulturi itd. niso imeli in nekateri she nimajo "blage veze". Prishli so iz okolij, kjer se ceni tezhka industrija, kriket, golf, shoping, velike hishe, debele denarnice itd. Posledice so vidne. Pred chasom sem se na vse pretege trudil in sem tudi objavil pobudo, da bi konchno zhe enkrat dobili sodoben in kakovosten zbornik o morju in o vsem, z njim povezanim. Nekakshno manjsho pomorsko enciklopedijo, ki bi, ne nazadnje, dokazovala resno, strokovno skrb o morju, vendar s preprichevanjem za zdaj she nisem uspel. Preprichan pa sem, da bom z vztrajnim delom preprichal oblastnike tudi o tem. Ko bomo imeli neko nasho resno in dovolj obsezhno strokovno publikacijo, bomo imeli vsaj potrebni, che zhe ne zadostni pogoj za ustvarjanje resnichne nacionalne zavesti o nashem morju, pomorstvu, barkah, obali. Imeti Mediteran in morje v zavesti pomeni spodbujati prisotnost ribichev, zvonjenje zvonov, susheche se perilo prek ulic, "betolo in kantino in konobo", ki ne bodo imele ogabnih pokromanih stolov in kljuk in svetlechih se WC-jev itd. Pri nas Mediterancih je kanchek neurejenosti, neorganiziranosti, boemskosti, nekaj zhivljenjskega, blizhjega chloveku. "Richtung und Ordnung" (usmerjenost in red) je predvsem del germanske, k chloveku-robotu usmerjene folklore. Ko kdo s kontinenta tega ne razume, ne sprejema, obichajno reche, nas Ljubljanchane pa Primorci ne marajo, kar je seveda popolnoma "mimo".

Ali je iskati razloge za dolocheno izoliranost slovenske Istre, pa tudi shirshe Primorske, od »kontinenta« tudi v pomanjklivi prometni infrastrukturi, pa slabem intelektualnem in navsezadnje tudi kulturnem pretoku?

Sem eden tistih, ki menijo, da bi slovenska Istra ne obstajala, che bi imela boljshe in vech cest, in che bi zhe prej imeli nashe danashnje "poznavalce" na podrochju turizma. Vsakdo, ki pozna Istro, ve, da je to eden najmikavnejshih in najvechjih turistichnih potencialov v drzhavi. Vendar ne za namen izgradnje spalnic, beri hotelov, raznih betonskih kozlarij, cenenega zabavishcharstva itd. Obstajajo neki samooklicani turistichni "poznavalci", ki bi kar naprej postavljali nekakshne nove hotele, betonirali, gradili igrishcha za amerishki ragbi, kriket, golf in podobno. Skrajni "talenti" v tej smeri bi celo soline "pohotelili". Istra je prostor za nenasilni "kulturni in sonaravni turizem". In dokler med ljudmi, ki vodijo turizem, ni dovolj mochno razsvetljenih in izobrazhenih ljudi, ki bi potencial Istre ustrezno zaobjeli v organsko in naravno celoto, je za Istro najbolje, da ostane she naprej "malo ob strani" in s tem ohranja vsaj nekaj potenciala, ki ga she ima.

Ko omenjamo podrochja vashe raznovrstne dejanovsti, pa se je tezhko izogniti vtisu, da je v ospredju vendarle fotografija…

Fotografija ostaja za mene najzahtevnejshi medij. Pa ne zaradi nekaj malo tehnichnega znanja, ki ga potrebujesh, preden prichnesh fotografirati, marvech zato, ker z istim nachinom – videti, komponirati, osvetliti, pritisniti – pokrivamo skrajno razlichne vsebine. Zelo zahtevno in nekonsistentno pa je tudi razumevanje "teorije" fotografije. S tem tudi njena interpretacija in podobno, ker je fotografija "popredalchkana" zgolj v likovno umetnost, kar pa po moje definitivno ni ustrezno. Fotografija je po svoji vsebini, bistvu, namenih, ciljih, pristopu, nachinu nastajanja podob, razmishljanju, tehnichnem predznanju itd. nekaj popolnoma drugega. Ko fotografijo ne bomo imeli izkljuchno za likovno ustvarjalnost, jo bo veliko lazhje razumeti, interpretirati in raziskovati. Zato naj poudarjeno izpostavim svoje preprichanje, da bistvo fotografije ni, da rishe s svetlobo, to je le njena tehnichna znachilnost, ampak da upodablja "stvarnost", s poudarkom na stvarnosti, kakorkoli jo potem "izmalichimo" zaradi avtorske drugachnosti. Che avtor za svojo likovno izraznost ne potrebuje nich stvarnega, potem naj raje uporabi chopich, tush, "amerishko retusho" ali karkoli podobnega. Fotografija, v kateri ni razpoznavne stvarnosti, ni fotografija. Je lahko na svetlobi temeljecha umetnina, slika, zapis, ni pa fotografija. Fotografijo torej ustvari stvarnost pred objektivom, ne pa svetloba. Vech ko je kasnejshih posegov, bolj se oddaljujemo od fotografije. Tako kot je "fine" konec filma, je "klik" konec in ne zachetek fotografije. Bolj ko "popravljamo", dodeljujemo, "umetninimo", bolj se oddaljujemo od fotografije.

Dogaja se, da kritiki in posamezniki, ki ocenjujejo fotografijo zgolj skozi ochala likovne umetnosti, za dobro – umetnishko fotografijo shtejejo popolnoma brezvezne, izmalichene, celo neuspele posnetke, skrajno odmaknjene od bistva fotografije, torej stvarnosti. Tako pojmovanje fotografije pa lahko privede do dokaj smeshnega, vendar realnega sklepa, da chim slabshi je fotograf, bolj umetnishke fotografije dela, kar je seveda nesmisel. Izhaja pa iz razmishljanja, da fotografija sodi izkljuchno v likovno ustvarjalnost in chim bolj je drugachna in neobichajna, bolj je umetnishka. Zato je potrebno poudariti, da v fotografiji umetnost pomeni drugachnost v izpovednosti, chutnosti, ne v estetiki potez. Povedano drugache, najbolj "umetnishka" je fotografija, pred katero lahko maksimalno podozhivimo tisto, kar je na fotografiji prikazano, ko smo prisotni v prostoru, v katerem je nastala npr. fotografija tihozhitja, ko si predstavljamo, da smo mi odpeli nedrchek diskretno goli zhenski na fotografiji akta itd. Tako interpretirana fotografija pa je zelo lahko razumljiva. Umetnishki fotograf se osredotocha na vprashanje, kako neko stvarnost prikazati na njegov, torej drugachen nachin. To pa tako ali tako zhe delamo. Le da v tem pochetju gremo predalech in zaidemo iz fotografije. Poetika kot lepota fotografije je torej v sposobnosti, da stvarnost prikazhemo na neskonchno mozhnih nachinov, od stvarnosti kot dokumenta, reportazhe do stvarnosti kot umetnine.

Doslej so v javnosti brez dvoma najbolj odmevale vashe monografije. O Piranu (2000) in Kopru (2002) na starih razglednicah, ki seveda so fotografija, toda tuja, nato pa ste se le tudi »udejanjili« s knjigo Piranchani/Piranesi (2003) kot samostojen avtor – fotograf in kronist?

Ni vnaprejshnjih odlochitev, je le srce, so emocije in znanje, in nastane, kar nastane. Che v nekem trenutku prevladajo emocije, vezane na kraj, njegovo nekdanjo podobo, potem vtkem v te emocije she veliko znanja o teh krajih, del obsezhnega lastnega slikovnega arhiva. Sem namrech strasten zbiratelj starih razglednic, fotografij in sploh vsega, kar je povezano z nasho Istro, morjem, s plovili, in pach naredim knjigo. Che me v nekem obdobju prevzamejo moji meshchani, naredim veliko fotografsko razstavo in izdelam publikacijo-katalog. Che se mi pije belo vino, grem v gostilno na kozarchek. Che se mi nekaj zahoche, to naredim, ne modrujem, ne obremenjujem se z nekimi druzhbenimi merili in normami, ne sprashujem se, ali sem za to ali ono poklican in usposobljen, ne ishchem vnaprejshnjih odgovorov na vse, kar me morebiti na poti do kakega cilja chaka. Najvech, kar me chaka, je kak problem. Problem pa je le razlika med zhelenim in obstojechim stanjem, torej izziv, in ni lepshega kot reshevati probleme. Vsi zhivimo natanchno tako, kot zhelimo. Izjeme so le bolni in otroci, ki svoje volje ne morejo samostojno udejanjati. Che nekega stanja ne zhelimo, pach ukrepamo. Zato so mi stalna jadikovanja nekaterih prav smeshna.

Ochitno do dogajanja okoli sebe, tudi v shirshem druzhbenem kontekstu, niste ravnodushni. Kako dozhivljate aktualno politiko, she posebej kulturno?

To je pa res samo en velik smetnjak. Osebno sem z velikim delom politikov in posledichno s politiko drzhave, na shtevilnih podrochjih, nezadovoljen. Prav srce me boli, ko kakshen zakompleksan izobrazhenec, ki je kot reshitev za svoje komplekse izbral oblast (moj prijatelj, sicer doktor matematichnih znanosti, pravi, da chlovek, ki je kot osebnost mona in doktorira, je potem pach doktorirana mona), kakshen P. P. iz parlamenta, ki po mili volji trosi neumnosti in se zraven sklicuje na neko odgovornost, nosi domov nekajkrat vishjo placho od ribicha, umetnika, ali znanstvenika. Chloveka po moje ne bi smelo "narediti" usmerjeno izobrazhevanje ali poneumljanje, kakor pach zhelite, ali pa polozhaj, marvech in predvsem splet njegovih osebnostnih znachilnosti in hierarhija vrednot, ki jih sposhtuje. Che je pri tem she izobrazhen, potem "kapo dol". Politiki stalno nekaj govorijo o "uravnotezhenosti" tega z onim, che pa premislish odnos med pametjo, chlovekom in kapitalom, hitro ugotovish, da nasha oblast favorizira izkljuchno kapital. To pa pomeni, da so se oddaljili od drugih dveh kategorij. Jad in beda.

Ali vidite kakshne mozhnosti, da se bo kaj spremenilo?

Sem nepopravljiv optimist, ki pa v kratkem ne prichakuje sprememb. Glede na to, da je za vsakim razmishljanjem odgovor oblasti "tako in tako je v Evropi, Avstriji, Nemchiji", mi je jasno, da Slovenija nedvomno izgublja svojo identiteto. V nashih zakonih se vedno manj razpoznajo nashe specifichnosti. Kot Mediterancu pa mi je vseeno zhal, da se vsa nova slovenska zakonodaja, pravo itd., naslanja na germanske izkushnje in njihov pravni sistem. Nashemu – istrskemu podrochju so veliko blizhje romanske in slovanske vrednote in temperament. In che ne drugje, naj se to na neki nachin vtke vsaj v politiko slovenskega kulturnega ministrstva. Che to res je ali naj bi bilo kulturno.

Zelo sem zadovoljen, da se povechuje shtevilo izobrazhevalnih inshtitucij na obali. To je za lepshi jutri gotovo najpomembnejshi pogoj, in che v svoje izobrazhevalne procese dolijejo she nekaj "mediteranskega temperamenta" ter s tem postanejo razpoznavne, specifichne, bo slovenska obala ponovno naravni del Istre.