Revija SRP 59/60

Vasilij Shukshin

STJOPKOVA LJUBEZEN

(1960)

 

Jeseni, aprila, se je Stepan Jemeljanov zaljubil. V celinko Ellochko. Videl jo je samo dvakrat. Prvich jo je peljal iz mesta do vasi – nich. Sedela sta skupaj in molchala. Enoinpoltonca je na kotanjasti cesti premetavalo. Dekle se je prislanjalo k Stepanu in vsakich je v zadregi pogledala nanj, kot da bi hotela rechi: "Vi seveda razumete, da to ni po moji volji". In se umikala chisto na rob sedezha. Stepan pa nich, dekleta ni niti pogledal. Pozhvizhgaval si je "Amurske valove" in razmishljal o akumulatorju (akumulator se je spraznil).

Prispela sta do vasi, dekle je segla v torbico po denar.

Stepan je rahlo zardel v lichnice.

– Dajte no...

– Zakaj? – Dekle ga je pogledala s svojimi zelenkastimi, prozornimi ochmi. – Kaj je?

– Nich. – Stepan je "preshaltal", pritisnil na plin in odpeljal.

"Kje se najdejo take lepotice!" – je razmishljal o dekletu. In nich vech. In jo pozabil.

Tedne in tedne je shofiral po tezhavnih altajskih cestah, spal, kjer je naneslo, videval druga dekleta, lepe in ne prevech, razlichne. Kaj je punc na tem svetu! Glava pochi, che o vseh razmishljash.

Nastopil je april.

Neke sobote je Stepan zapeljal domov. V savni se je umil, si nadel srajco z vezenino, chisto nove usnjene shkornje, spil zajemalko mochne medice in odshel v klub gledat predstavo. Napovedani so bili domachi, vashki igralci. Stepan je zelo rad gledal, ko so igrali domachi. Zanimivo. Poznash chloveka she od zgodnjih let, pridesh v klub, in glej ga – prav isti Grisha Novoselov, recimo, teka po odru z brado do pasu in rjove s strashnim glasom: "zhivega te bom odrl!..."

Takrat se je Stepan vedno rezhal in vedno so ga utishavali in mu govorili, da ne razume, za kaj se gre.

Usedel se je Stepan blizu scene in zachel gledati. Vidi, da na sceno prihaja prav tista punca, ki jo je peljal iz mesta. Ravno tako lepa, samo mirna in nekako zelo pomembna: vzravnana, z do pasu dolgimi, svetlorjavimi kitami. Gre pochasi, glavo tudi pochasi premika, glas pa nekako tako domach. Stepan se je chudno vznemiril. Prepoznal jo je, takoj. Ni pa mislil, da je tako lepa. Pravzaprav je vedel, da je lepa, ne pa, da je tako.

Potem se je na sceni pojavil predrzen fant, Vaska Semjonov, kolhozni rachunovodja. V kapi, z ochali, tudi zelo pomemben. V drugih okolishchinah bi se Stepan obvezno zarezhal, ampak sedaj mu ni bilo do smeha. Gledal je dekle in chakal, kaj bosta imela s tem Vaskom. Videl je, kako so se zablestele dekletove ochi, kako se je vsa nekako najezhila, kot da se je nechesa ustrashila. Stepanu se je zasmilila.

– Zakaj si prishel? – ga je vprashala.

– Ne morem brez tebe! – odgovarja ta tepec glasno, po vsej dvorani.

– Odidi, – pravi dekle, a tako, da se bolj slishi kot: "Ne odhajaj".

– Ne grem, – pravi Vaska in stopi blizhe k njej.

Stepan se je krchevito oprijel rochajev klopi. Vedel je, da tale Vaska ne bo odshel kar tako. In she preden je trenil z ochesom, she preden je lahko pomislil, kako se bo to vse konchalo, je rachunovodchek spretno objel dekle okrog ramen, jo malce nagnil na levo roko in poljubil. Stepan je videl ustnice po poljubu – malce nabrekle, vlazhne, na pol odprte. Trzale so se v sramezhljivem, srechnem nasmehu. Stepanu se je zmrachilo pred ochmi. Vstal je in stopil ven iz kluba.

Na ulici se je prislonil k steblu in se dolgo ni mogel umiriti.

"Kako je to mogoche!..." je razmishljal.

Tri dni Stepana ni bilo mogoche prepoznati. (Tovornjak je oddal v popravilo). Izvedel je, da je dekletu ime Ella, da je iz mesta Voronezh, dela v rachunovodstvu traktorske brigade. In nich vech. zhe se je hotel pogovoriti z Vaskom Semjonovom, naj ne pretirava v sceni, a si je pravochasno premislil: saj to med njima ni zares, ljudje se mu bodo rezhali.

Nekoch zvecher je Stepan do bleska naloshchil svoje usnjene shkornje in se odpravil k Ellochki. Prishel je do loputnih vrat (stanovala je pri starih Kuskinovih), postal, in odshel. Odtaval je za vas, k reki. Sedel je na vlazhno zemljo, objel z rokami kolena, spustil nanje glavo in tako sedel do jutra. Razmishljal je.

V teh nekaj dnevih je shujshal; v ocheh se je ustalila resna, chrna tesnoba. Malodane ni nich jedel, kadil je eno za drugo in razmishljal, razmishljal...

– Kaj je s tabo? – ga je vprashal oche.

– Da, tako... Stepan je s shkornjem ugasnil ogorek in znova segel po cigaretah.

Ellochke od takrat ni videl niti enkrat. V klub ni vech hodil.

Chetrtega dne je Stepan izjavil ochetu:

– Hochem se porochiti.

– Ma daj no? Koga hochesh vzeti? – se je pozanimal Jegor Severjanich, Stepanov oche.

– To... ta novo... iz rachunovodstva... – je tiho odgovoril Stepan, zroch jezno mimo ocheta v okno.

Jegor Severjanich se je zamislil.

– Se poznata?

– Aa–a... – Stepan se je zmedel. – Ne.

– Jaz zhe ne bom shel prosit za roko, – je odlochno izjavil Jegor.

– Zakaj?

– Nochem sramote na stara leta. Poznam tαko snubljenje: pridesh, punci pa se niti ne sanja. Sprva se dogovori z njo. Hodi malo z njo, kot delajo vsi ostali, potem bom shel prosit roko. Tako pa... Ti, Stjopka, zmeraj, na vrat na nos. Koliko sem te uchil in vse brez haska!

Ta pogovor je slishal ded Severjan, Jegorov oche. Bolan je lezhal na pechi.

– Poglejte, kakshen princ se je nashel: ne bo shel snubit, – je jezno rekel Severjan. – Si pozabil, Jegor, kako sem jaz zate hodil snubit?

Jegor Severjanich je mrko pogledal, zakadil. Dolgo je molchal. Kar je res je res, v mladosti je bil prav tak, kot je zdaj Stepan: she pogledat se je bal na punco.

– Lahko, seveda, stopim do nje, – je spregovoril, – ampak... mislim, da ne bo hotela iti zate.

– Shla bo! – je odlochno rekel ded Severjan. – Za takega fanta bo vsaka shla.

– Zakaj mislish, da ne bo shla? – je vprashal Stepan in obchutil mraz v sebi.

– Iz mesta je... vrag bi jih vedel, kaj potrebujejo. Lahko reche, da si zaostal.

– Ti si sam zaostal, Jegor, se je zopet vmeshal Severjan. – Zdaj na to ne gledajo. Zdaj so punce bolj pametne. Jaz sem star, pa to razumem.

V chetrtek zjutraj sta se oche in sin odpravila prosit za roko.

Stepan si je spet nadel srajco z vezenino, dolgo je pred ogledalom spravljal v red svoje ravne, trde lase.

Jegor Severjanich je nakremzhen, z neupogljivimi temnimi prsti lovil majhen, spolzek gumb na razporku novih hlach in ga z veliko tezhavo porinil v tesno luknjico.

– Ma seshijejo, paraziti, – je klel. – Ne gre noter, pa da pochish. Pa tudi che himno zapojesh.

Stepan je poravnal lase in obstal na sredini koche, razmishljajoch, kaj naj she naredi na sebi.

– Obleci kravato, – mu je svetoval ded Severjan.

– Na srajco z vezenino ne gre, – je pojasnil Stepan.

Konchno sta bila pripravljena.

Jegor Severjanich se je z ogromno dlanjo dotaknil tilnika in zaskrbljeno pogledal na ocheta.

– Pol litra vzeti s sabo ali ne? Oni zdaj po novem zhivijo, nikoli ne vesh.

Ded Severjan se je zamislil.

– V zhep polozhi, – je svetoval. – Che jo bosh rabil, jo imash pri sebi.

Odshla sta.

Dan je bil sonchen, zvenech. Tekli so potochki. Nebo se je zrcalilo v luzhah; njegove modre razbitine so tu in tam veselo bleshchale na chrni zemlji. April se je na cestah zhe na vso moch razmahnil.

Shla sta molche. Skrbno sta se ognila luzh, da ne bi umazala shkornjev.

Kuksinovi so zgradili ogromno hisho.

V prvih dveh sobah ni bilo nikogar. Jegorja Severjanicha je to potrlo: upal je, da bo poklepetal z starcem Kuksinom in v pogovoru vstavil: "Midva imava pravzaprav opravek pri vas..." Starec bi mu obvezno pomagal. Tako pa morata zdaj naravnost v tisti del hishe, kjer je stanovala Ella.

Oche in sin sta se pogledala in poiskala Ello. Potrkala sta na vrata njene sobe.

– Da! – so odgovorili iz sobe.

Stepanu je boleche poskochilo srce.

Jegor Severjanich je na pol odprl vrata in se s tezhavo zrinil skoznje. Stepan mu je sledil. Obstala sta na pragu.

Naravnost pred njima je za mizo sedel Vaska Semjonov, zraven njega pa, blizu, – Ellochka.

Chaj pijeta. Vaska je brez suknjicha, v svileni rumeni srajci, obrit do posinjelosti. Sedi, kot da je doma, lezherno, celo zleknjeno. Gleda Jemeljanova prijazno in bedasto.

Ellochka je lahkotno vstala in gostoma postavila stola.

– Kar naprej, sedita prosim.

Jegor Severjanich je, ne da bi umaknil pogled z Vaska, stopil naprej in se usedel. Potem se je ozrl na sina. Stepan je zardel kot kuhan rak in obstal kot prikovan.

– Usedita se, kaj stojita! – je veselo vzkliknila Ellochka. – Pa kaj ga nista nikoli videla?

Stepan se je usedel in polozhil kapo na kolena.

Nekaj chasa so molchali.

Ellochka, ki je bila na tem da bruhne v smeh, je s pogledom shvigala od Jegora do Vaska. Vaska tudi ni nichesar razumel.

– Poslusham vas, tovarishi. Jaz pa se vas spomnim, – je veselo rekla Ellochka, ko se je obrnila k Stepanu. – Enkrat sem se z vami peljala iz mesta. Takrat ste bili nekam zelo srditi...

Stepan se je mukoma nasmehnil.

Vaska pa je pomislil, da se nujno mora poshaliti.

– Na levo torej vozimo, Stepan Jegorich? Ni lepo!..

Jegor Severjanich je she enkrat pogledal gladko obriti Vaskov obraz, po bikovsko nagnil glavo in rekel naravnost:

– Punca, midva sva te prishla prosit za roko.

Ellochka je od presenechenja na pol odprla usta.

– Kako?..

– No, kako prosijo za roko? Sina, tale je, imam, – Jegor je pokazal z brado v smeri Stepana, – hoche, da gresh zanj. Che se strinjash, jasna stvar.

Ella je pogledala na Stepana.

Ta je tako stisnil pesti, da so mu otekle, polozhil jih je na kolena in jih pozorno ogledoval. Chelo se mu je orosilo. Ni ga obrisal.

– Pomeni, da se omozhim? – je vprashala Ella in zardela.

– Ja, seveda, kaj pa she, – je vzdihnil Stepan. In pogledal v ochi Vasku.

Vaska se je zahohotal in se premaknil na stolu. Ter zachel bolshchati v Ello. Ta je stala zraven mize, zardela od zadrege, in marljivo pobirala z belimi prstki mrvice z obleke.

– Zamudil si, Stjopa, – je glasno rekel Vaska in se spet premaknil na stolu. – Zamudil.

To pot mu Stepan ni privoshchil niti pogleda, nepremichno je upiral ochi v dekle, zahtevno in resno, chakal je.

Zadrega ga je zachuda minila.

Ellochka je iznenada sunkovito dvignila glavo in pogledala na Stepana z zelenkasto–chistimi ochmi. In sramezhljivost, in naklonjenost, in ochitek in odobritev, in she nekaj neizrazljivega, prekrasnega, plashnega, vratolomnega je bilo v njenem pogledu. Od radosti je Stepanu poskochilo srce. Nihche bi ne mogel pojasniti, kaj se je rodilo tisti hip med njima in zakaj se je rodilo. To sta razumela samo onadva. Pa she onadva ne. Chutila sta.

In prav v tem trenutku je Vaska bleknil:

– Midva se bova kmalu porochila, Stjopa...

In tako bedasto je to pri njem zvenelo, da je celo sam pomislil, da mu ni bilo treba tako govoriti.

Jegor Severjanich je vstal, da bi shel ven iz sobe, vendar je Ella naenkrat vsa zatrepetala in celo pretirano hitro rekla:

– Kam pa vi? Kakshni snubci pa ste? Saj vam nisem she nich odgovorila.

Zdaj se je zhe zbrala. Ni gledala Stepana, a Stepan... Za Stepana ni bilo pomembno, ali ga gleda ali ne. Stepan je ves gorel od sramu in radosti. Ni bilo sile, ki bi ga zdaj zmogla premakniti in ga prisiliti, da odide.

Jegor Severjanich se je ustavil. Vaska je sedel rdech in zmeden. Tudi on je zachel nekaj dojemati.

– Usedite se. Dajmo, popijmo chaj, ali kaj.

Ellochka se je sprva zmedla, potem pa je spregovorila zhe bolj preprichljivo in zdaj z nekakshno drugachno veselostjo kot na zachetku – z odlochno veselostjo.

Vsi so bili zdaj v prichakovanju tistega, kar se je moralo neizogibno zgoditi.

– Morda pa je bolje, da grem? – je glasno vprashal Vaska z glasom, ki se je tresel od uzhaljenosti. Vaska je umiral, umiral je odkrito in preprosto. Ni se niti poskushal reshiti.

– Jaz mislim, da da, – je tudi glasno rekel Stepan.

Malce se je prenaglil. Ni bilo treba ravno tako. Vendar se tu ni dalo nich vech ukreniti. Bila sta dva in eden je moral oditi. Oba sta delovala grobo. In enega od njiju je Ellochka morala odpustiti.

Tudi Vaska zdaj ni privoshchil pogleda Stepanu: gledal je Ello. Ella je spet zardela in pogledala Jegora Severjanicha, ki je she zmeraj stal na sredini sobe in premeshchal pogled z enega na drugega in na tretjo. Nikakor ni mogel dojeti scela, kaj se tu dogaja. Ellochka se je neveselo zasmejala:

– To pa je polozhaj, zaboga! Che bi vsaj kdo lahko pomagal! Pa vendar, kaj vsi stojite? Usedite se zhe!

Z nogo je celo narahlo udarila ob tla. Ni ji bilo lahko.

Vaska je vstal. Zachel si je nadevati suknjich. Vsi so chakali, kdaj ga bo konchno nadel.

– Eh, Stjopa, meni te je zhal, – je rekel Vaska.

In se je odpravil. Na pragu se je she obrnil, srdito in veselo pogledal na vse in odshel, she prej pa je krepko zaloputnil vrata.

Nekaj chasa je bilo vse tiho.

Stepan je pazljivo obrisal pot s chela. Ter se nasmehnil.

– Ne, vidva kakor hocheta, ampak jaz bom pa zdaj spil kozarec, – je rekel Jegor Severjanich in stopil k mizi. – Kar mochi so me zapustile od takega snubljenja.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel