Revija SRP 59/60

Tomazh Kosmach

 

VRATARJI

 

Bili smo kompaktna skupina shtirih varnostnikov. Dva faliranca Matjazh in jaz. Shtiridesetletni Janez je nosil preprichanje, da pichke padajo nanj, vendar je prevech smrdel. Tolazhil se je s pornichi in upokojeno zhensko. Egon je bil blizu penzije, ni mogel spati, zato je najraje delal zjutraj. Ksiht je imel rdech od kavsne. Dopoldne je imel pijache v izobilju.

Stari machek je vestno opravljal sluzhbo. Za vsak izhod je zahteval dokument, Ali reverz ali liter vina. Zhivel je sam na neki zavrzheni kmetiji. Prideloval je krompir, koloradske hroshche, najvech pa plevel. Postojanka je bila prevelika zanj. Rad bi stanoval v bloku. Dzhungle ni mogel prodati, ker je bila razparcelirana med sorodstvo. Sto let so se mrcvarili po sodnijah. Egon tudi ni maral ostati brez delezha in poslati vsega k hudichu. Zhivljenje je zapravil po grivah, bratje in sestre so se razpasli po mestnih ulicah, on pa naj bi dvignil roke od vsega, da bi mu pogoltna zhlahta pobrala she tisto, kar je ostalo! Raje je trmasto vztrajal v nezadovoljstvu osame, kakor da bi pozhrl grenko pilulo. Bil je v pat polozhaju. Sorodstvo je imelo v rokah mochnejshe figure nikamor se jim ni mudilo. On je bil sam. Lahko bi polozhil kralja in se vdal nategovalnim potezam, vendar mu ponos tega ni dovoljeval.

Srechen je bil na zgodnjem shihtu. Ob dveh je moral, litrsko napolnjen, nazaj z avtobusom med koprive.

Obichajno ga je zamenjal Janez.

"Nich novega," je predal poslanstvo Egon.

Janez je sedel, pobral dovolilnice za popoldansko delo in chakal chistilki. Tovarna je obratovala samo zjutraj. Nadure so potegnili tisti, ki so bili v zaostanku. Zgodil se jim je kakshen plav dan, pa so morali nadoknaditi. Obiskal jih je po delavnicah, povprashal, do kdaj nameravajo vztrajati, in v vratarnici odprl revijo. Z lepljivo taco je segel pod uniformo h kurcu. Hlache so bile vsem preshiroke.

Varnostniki smo morali oblachiti uniforme, da se nas je takoj razlochilo. Policaji na firmi. Chetudi je zunaj razsajala tropska vrochina, sem spodaj nosil dolge gate. Oficirske hlache brez podloge so bile pregrobe za mojo nezhno kozho. Podobne so mi skrojili za prvo obhajilo. Menda smo jih morali oblachiti zaradi tujih prevoznikov, da so takoj videli, da smo resno evropsko podjetje.

Janez je osvajal snazhilki. Obe sta pazili vnuke. Brzh ko je zagledal 62-letnico, je pljunil v dlan in si ravnal shmiraste kodre.

"Ko te zagledam," je pravil mlajshi, "bi te povlekel v kot!"

"Zakaj?"

"Za-kaj? Zakaj? Ker si jebozovna!"

Godilo ji je, a rekla je le:

"Si zalil rozhe na polici?"

"S frishno vodo! Samo zaradi tebe! Zamenjal sem jo, ker je bila tista v kanti postana."

"Cvetje rabi mlako," mu je poochitala.

"Nisem vedel, da tvoj cvet ishche staro mlakuzho!"

Med navihanim zbadanjem je vstopila starejsha sodelavka. Prihajala je do minute natanchno. Mlajsha cvetka je odshla shtemplirat kartico.

"Vedno lepsha si."

"Janez, pusti me na miru! 69 jih imam!"

"Ravno prav za odnos 6-9."

"Za kaj?"

"Jaz bi te..."

"Kaj?"

"Saj vesh! Ti pokazhem," je Janez vlekel erotichne vsevednike iz predala.

Chistilki sta bezhali po metle in se pubertetnishko hihitali. Imeli sta ga radi. Vsaka bi mu stegnila, che bi bil Janez tiho. Janez ni znal molchati. Vsi so ostali nezadovoljeni. Pa samo eden bi popustil in vse bi bilo resheno. Tako sta ostali snazhilki s suhima shmarnicama, Janez pa z dolgim gobcem.

Nochni shihti so bili Matjazhevi ali moji. Vechina varnostnikov se je bala teme. Eden je vodil s sabo celo psa. Kadarkoli sem ga poklical, je najprej zalajalo v slushalko. Ponochi smo zvonili drug drugemu in se opozarjali na kontrolo. Nadzornik je obdeloval postaje po vrsti. S sluzhbeno katrco je blendal po industrijski coni. Budili smo se med sabo in spremljali njegovo gibanje. Brzh ko je obiskal prvega, je ta poklical naslednjega varnostnika, da ne bi spal ob njegovem prihodu. Che te je dobil v sanjah adijo deset procentov plache. Druga tombola je odnesla 15 odstotkov. Tretjich je sledila disciplinska komisija. Na predavanjih je vrhovni tupil:

"Nikakor ne smete biti kot ura! Delavca sem odpustil, ker je bil predvidljiv. Prishel sem v podjetje in ga chakal deset minut. Babica s sosednjega okna je zavpila: Koga zhelite? Slonela je na polici zadnjega nadstropja v bloku. Pogledala je na zapestje in rekla: Chez pet minut ga boste dobili. Zdaj je na obhodu! Razumete? Morate biti nepredvidljivi! Pregledoval je ob tochno dolochenih minutah in se enako vrachal. She stara mamka ga je prebrala, kaj ga ne bi tatovi!"

Kontrola je navkljub teorijam zmeraj ubirala isto pot. Chudno se mi je zdelo, ker se je sosed chez reko vedno oglasil na prvi zvonec.

"Neprestano na prezhi. Kot Janez Blond," sem ga piknil.

"A ti hodish okoli?"

"Vchasih sprehod koristi. Tebi ne?"

"Si zmeshan? Da me kdo lopne po chesnu! Ne premaknem se s stola!"

Matjazh je v vratarnici najprej razstavil po vseh mozhnih lokacijah pomaranchne olupke, da so vlazhili zrak in mu blazhili astmo. Na mizi je pustil chrno aktovko v stilu dr. Watsona iz Sherlocka Holmesa, zlezel v cokle ter se sprehodil po firmi. Po delavnicah in pisarnishkih oddelkih je ugashal luchi in preverjal varnostno stanje. Vsako noch je bilo treba opraviti vsaj shtiri obhode. Matjazh je bil izjemno pozoren v prvi in hkrati edini krozhnici. Pregledal je vse prostore do zadnjega kotichka. Shkilil je celo za vrata, da se ja ne bi kdo potuhnil. Chez trichetrt ure si je oddahnil. Zaklenil je akvarij in se zleknil.

Preprichan, da romarjev ni vech, je opravil magichni ritual z vzklikanjem svojemu Bozhanstvu v ritualnem plesu. Prostor je tako ochistil demonov. Iz chrne torbe je povlekel angleshki chaj z mlekom in podolgovat sendvich z margarino ter parishko salamo (v Parizu je nekoch zhe bil). Termovka se je ohladila, zato jo je postavil na radiator zraven olupkov. Na radiu je zachel iskati skalo s priljubljeno pevko. Zmeraj je nosil kakshno v jajcih. Raztegnil je pano, ki ga je napravil v firmi, in se lotil risanja aktov. Dvakrat je padel na slikarski akademiji. Vseeno je drkal in drkal shablonske akte. Okrogla bucha, elipsasti popek, geometrijsko telo. Krogle in daljice, pa vektorji v roke. Izobrazba mu je samo shkodovala. Nich privlachnega ni potegnil iz shole. Zjutraj je pospravil shtalo in rekel Egonu:

"Nich novega."

"Nich novega," je tudi popoldanski Janez porochal meni, ko sta ga chistilki vlekli pod ramo v blizhnjo gostilno. Ubogi se ga je nahopal do amena. Prezrachil sem krchmo in spizdil pod tush.

Janez je res smrdel. Po osmih urah so za njim rasle gobe po lesu. Gonil je ticha, beli svaljki z njegove kurcheve glavice so se zalezli po vsej borni vratarnici.

Premogli smo kateder, dva odpisana stola in trajnozharecho pechico. Niti v najvechji pripeki se ni shladila. Zhgala je kot obsedena. Chetudi smo jo izkljuchili, je gonila svoje.

Podjetje je proizvajalo pechi za kruh, krofe in podobne izdelke. Vechina izvoza je shla v Sovjetsko zvezo in na Zahod. Tudi nashi grelniki bodo trajno ostali v spominu, sta sklenila dva delavca in v pech nametala pildke s kljukastimi krizhi. Zhal je tovor konchal v Rusiji, namesto v zheleni Nemchiji. Tipsona sta bila takoj odpushchena in pribita na steber sramu. Dolgo sta jebala jezha po sodnijah. Eden, ki je treniral nogomet, je bil ekspresno odslovljen s treningov. Drugi se mu je pridno pridruzhil na Zavodu za zaposlovanje.

Po obhodu sem raztegnil Matjazhev lezhalnik. Nekoch ga je privlekel s sabo, da ne bi smrchal na trdi mizi. V lezhalniku sem se sprostil in kmalu utonil v spanec. Che nisem mogel spati zaradi shumov, sem resheval krizhanke ali kinkal v najbolj priljubljeno varnostno chtivo Anteno. Revija je nudila nezahtevno branje in obilo preprostih krizhank. Da bi jih popestril, sem jih resheval samo vodoravno ob predvidevanju navpichnih opisov.

Na she kakshen krog okoli tovarne nisem maral, ker bi me samo zbudil. Pochakal sem nadzornika, ker je po utecheni tirnici zavil najprej k meni. Potem sem se blazheno zleknil. Zjutraj me je obichajno zbudil glas mopeda. Neki starec je bil par mesecev pred penzijo in se je hudo bal, da bi mu prihajajochi kapitalizem odnesel pokojninske prispevke 50-letnega vztrajanja. Na delo se je pripeljal eno uro pred vsemi. Che ga nisem slishal, je potrkal po shipi.

Vse je lepo teklo. Egon je shtihal jutranje ure, Janez je zaudarjal popoldne, z Matjazhem sva pokrivala nochi in vikende. Vechkrat se je zgodilo, da sem Matjazha klical ves nabit:

"Lahko podaljshash?"

"Koliko?"

"Cel shiht."

Od ponedeljka do petka smo bili zaradi zahtevnosti sluzhbe razdeljeni v tri izmene. Sobota in nedelja sta terjali samo dve lutki za dvanajst ur.

Neko soboto sem na shiht dospel povsem mutav. Samo ulegel sem se. Tace so mi molele skozi vrata. Matjazh me je zvlekel na lezhalnik in se bunil:

"Komaj shtiri zjutraj je." Ker sem ga zbudil.

"Adijo," sem mahal v pozdrav.

"Adijo, adijo! A jaz moram pa domov?!" je drzhal shobe. "A si niti mirnega spanca ne zasluzhim?"

"Saj ti bom vrnil," sem ga stezhka odgnal z delovne pozicije.

Zvecher ga ni bilo v sluzhbo. Najbrzh je mislil, da mu dolgujem. Tudi v nedeljo ga ni bilo. Nisem zameril. Samo lachen sem bil. Zachel sem malo stikati po pisarnah. Nichesar nisem nashel. Shkripalo je v trebuhu.

Po 40-urnem postu je Matjazh poklical:

"Zhe grem. Pochakaj deset minut."

"Kje pa si?"

Bil je v petdeset kilometrov oddaljenem kraju. Prineslo ga je malo pred polnochjo.

"Bosh shnops?" je rigajoche vlekel zdravilo iz Razparacheve torbe.

"Ne bi, hvala," sem poudaril vsak zlog in navijal zamerljive lape.

"Ja, oprosti, no!" je bil uzhaljen.

Nisem ga hotel prizadeti, zato sem malo nagnil, da ne bi bilo zamere.

Do shtirih sva osushila tisto shmarnico. Ko je prispel kontrolor, sva blebetala, da se midva delavca, zhrtvujeva za podjetje, da zanemarjava druzhino, o pochitnicah ne duha ne sluha, zato pa je tako, kot je! Matjazh v svojem raztegljivem stolu, jaz sem kimal na katedru.

On je itak samo godrnjal z glasom, kadar ga je prijelo govoriti, zato se je zdel vsakdanji. Jaz ponavadi nisem jecljal. Nadzornik je brzh prepoznal krivca. Rad bi kaj povedal v obrambo, a sem padal po tleh.

"Spakiral ga bom domov, ti pa strazhi!" je ukazal momljachu.

"A jaz?" se je uprl Matjazh. "Zakaj pa ravno jaz?"

"Ker si na shihtu!"

"Aja?" je zachudeno pogledal na vse strani. "Nobenega delavca ne vidim."

Kapo je shofiral divje in ihtavo. V ovinkih sem mu vechkrat padel z lobanjo na volan. Pred izstopom je opozoril:

"Strezni se!"

"Malo morgen."

"Zvecher te pridem pogledat. Che bosh she pijan, bosh letel!"

"A nisem zhe odpisan?"

Brez besed je zaloputnil vrata.

Nikoli vech me ni poiskal. Chez pol leta je firma shla v maloro. Z Matjazhem sem ohranil stike, Janeza je pobral infarkt, Egon je pa tudi kmalu kihnil v grob zaradi osamljenosti.