Revija SRP 59/60

Sonja Votolen

 

MOBITEL JE POLJUBIL DRAVO

 

Sem hodila. Pod nogami mrzlo. Ta boljshi zimski chevlji mokri. Torej sem bila morala dolgo hoditi.

Je bila ozka steza. Za dve nogi le. Tik ob nogama Drava. Bela, bela. Shiroka in bela. Na belem chrni ptichi. Chrno perje ptichev. Kakor vreshchechi madezhi beline.

Sem hodila. She hodila ob boku Drave. Tik tik poleg boka. Da so jo kosti chutile, tako rekoch. Prepoznale njeno zmrznjenost.

Je bila ob robu voda. Tam tik med zadnjo trdo vodo in trdo zemljo pa chipkasto. Je mraz chipke stkal. So to res lepshe chipke kot idrijske chipke. Sem te chipke zahotela. Sem pochakala. Da se korak ni vech zgodil. Sem vprashala korak, ali naj napravim korak. Tja na levo. Da bi bila med chipkami. Takshna mrzla koprenasta zmrznjena vodna chipka. Ampak ne. Ne she. Saj ne bi mogla biti tako lepa. Tako chista. Tako stkana. Ne taka. Da bi se kakshna druga hoja od zagledanosti ustavila.

Sem hodila. Tik ob podplatih mi je zmrzovala mrazna zadrgnjena Drava. So bile she tudi razkrechene ledene ploskve. So se shtorasto drobile. Se drgnile. Se zaletavale. Nekako nesramno celo. Se nato zazibale malo dlje. Do naslednjega strtega zmrznjenega kosa Drave. Vmes chudno siva voda. Otochki. Mlake sredi Drave. Ki so klokotale med strtimi ledenimi kosi. So klo -klo -klo -ko -ta -ta -ta -le -le -ta -ta -le -ta -le -ta -le.

Pogledam. Odmaknem kapo z ushes. Ker se zdi, da sem bila besede slishala. Vodne besede . Ta -ta -ta -le -le. Me presune. Me je strah. Saj je voda govorila. Nagovarjala. Kar naprej. Kar naprej. Je bilo ta -ta -le -ta -le -ta -le. Jo pogledam. V chudne sive mlake nad pochenim ledenim licem. Se za vsak sluchaj ozrem. Se obrnem. Okoli in okoli. Che morda kakshno bitje govori ta -le -ta -le -ta -le. Ga ni. Cheprav se she spomnim, da sem hotela biti sama.

Zmrazilo me je. She bolj. Zmrazheno mi je. Le mene hoche. Le mene. Klichejo chipke. Ledeni stoli. Sivi otoki. Pochashchenje se plazi vame. Pochashchenje mi razsmehne usta. Pochashchenje vzcveti v ocheh. Ki so bile sem prishle tako vse solnate. Se mi misli tole: saj che bi zlezla v tisti en siv otochek... saj che bi bila v njem... saj che bi se zlila vanj... nedalech od chipk... in belih kosov ledu... teh belih skorij kruha... saj... ? Le she majhen korak... le... she... saj bom... kruh... chipke...

Oh, pizda, prekleti mobitel! Oh, pizda, pishe, da me chaka zhe dve uri in kje neki da hodim. In da tistega ni tako mislil.

Ne pojdem torej. V mrzli gobec Drave. Ki naenkrat ni vech sirenasta. Ki sploh nima chipk. In belih kosov kruha.

Mobitel je poljubil Dravo.