Revija SRP 59/60

Lucijan Vuga
 
MEDEJA
 
Jacopo Pirona, abate, Vocabolario Friulano
(Stab. Antonelli, Venezia, 1871): »Medea –
borgata con Cormons, anticamente detta
Medea sclabonica. La leggenda pone, in un
antro del monte che s'erge a nord-est del
villagio, il sepolcro di Medea.«
 
Chas dogajanja: Antika; po podvigu argonavtov.

Kraj dogajanja: Nekje v predalpskem prostoru severnega Jadrana.

Prostor dogajanja: Dobro zavarovano bivalishche (dvojna vrata s posebnimi zapahi, da je mogoche vstopiti skozi druga vrata le potem, ko so prva zaprta; zhelezne reshetke na oknih ipd.) v podezhelskem dvorcu, v katerem je zaznati tri kulture: pretezhno severnojadransko, z grshkimi in maloazijsko-kolhidskimi podrobnostmi. Nekateri deli opreme in predmeti dajejo slutiti Medejino skrivnostno, charovnishko naravo, ki pa je v bistvu védenje o ljudeh in stvareh, zato ni nikjer nikakrshnih steklenih krogel, sov, amuletov ipd., prej bi lahko rekli, da je videti nekatere stvari kot iz fizikalno-kemijskega laboratorija...

Noshe oseb: Grshka, maloazijsko-kolhidska, severnojadranska.

Osebe: – Medeja – Maloazijka, Kolhijka (s Kolhide). Kot mladenka ocharljivo lepa, zdaj pa od zhivljenjskih preizkushenj zhe utrujena in strta zhenska, cheprav she mlada.

Vzgojitelj Medejinih mrtvih otrok, ostareli Grk.

– Varnostnik, atletsko razvit moshki, star okoli 30-35 let, po imenu Vent, oborozhen s kratkim, shirokim mechem; severnojadranski domachin.

Sluzhabnica, Adra, dekle okoli dvajset let, severnojadranska domachinka.

Grshki trgovec z nakitom in lichili.

– Grshki trgovec z dragocenimi tkaninami.
 
 
 
1. PRIZOR

Zgodnjepoletnega jutra je Medeja v svojih prostorih, giblje se med svojimi charovnishkimi pripomochki in bere iz starih zvitkov, listin. Z njo je ostareli vzgojitelj, ki pravkar gleda skozi zamrezheno okno. Med dvojnimi vrati je varnostnik. Nihche ne bo spregovoril Medejinega imena.

Vzgojitelj (z blagim glasom proti Medeji): Lep dan se obeta; ne bo prevroche. Morska gladina se lesketa v vetrcu z gora. Dobro bi vam delo, che se malo sprehodite po zraku. Vabljiva sta sonchna ravnica pshenichnozlatih polj, segajocha do sinjega Jadrana, in valovito grichevje s trtami in cheshnjami, ki se dviga v bele vrshace Alp.

Medeja (pomolchi, preden odgovori): Vasha skrb mi dobro dene. Toda she tako bleshcheche sonce in svezh zrak v teh lepih krajih ne moreta ublazhiti moje zhalosti.

Vzgojitelj (ochetovsko): Ampak dusha in telo tvorita celoto, krepitev enega dobrodejno vpliva na drugo. Ne smete se zanemarjati.

Medeja: Tudi vam to ne bi shkodilo, cheprav vam vashih let ne bi dal nihche. Kar pojdite, saj vem, da vam narava pomladi srce. Nikar se she vi ne zapirajte med te stene zaradi mene.

Vzgojitelj (she vedno poskusha): Che bi bilo res tako! Moj chas se blizha in lahko me doleti kadarkoli; che greva skupaj ven, mi boste v primeru sile v oporo.

Medeja (bolj jo zanima nekaj drugega): Kaj se dogaja spodaj v mestu? Zdi se mi, da slishim shumenje mnozhice.

Vzgojitelj (spet pogleda skozi okno): Danes je trzhni dan. Ljudje se zbirajo iz shirshe okolice. Tudi trgovci iz daljnih dezhel so zhe razpostavili svoje blago... Zelo zhivahno je.

Medeja (ozhivi): Trgovci od dalech? Zagotovo so tudi Grki med njimi!

Vzgojitelj (se zaskrbljen obrne proti njej in maje z glavo): Od vsepovsod so. Z gora so prignali zhivino in iz dezhel onkraj njih so pritovorili kovine in odkovke, z juga Italije pomaranche in limone ter zhveplo z otokov, da, med njimi so tudi Grki, ki so pripluli vse do izliva Timava z blagom z vzhoda.

Medeja (hrepeneche in kot da se spominja preteklosti): In vsak od teh prinasha novice iz sveta, po katerem se lahko svobodno gibljejo. Pripovedujejo si o zgodah in nezgodah... Potovanja so naporna in nevarna, lahko izredno nevarna, polna presenechenj, a vznemirljiva.

Vzgojitelj: Potovanja so predvsem za mlajshe. V kasnih letih chlovek potuje drugache, po pokrajinah notranjega sveta, po svetu spominov... S chimer se pripravlja na svoje zadnje in najdaljshe potovanje.

Medeja (she vedno zasanjano): Da, mladostna vihravost, ko se tudi najvechjim tveganjem obetajo srechni izidi. Tako se je zachelo moje veliko potovanje. Nisem ga sprejemala kot beg, telo in dusha sta se mi osvobodila vseh spon in kar se je postavljalo na pot neskonchni svobodi, je bilo odstranjeno. To je bila notranja nuja in logika dogajanja.

Ko smo po Istru navzgor in potem po njegovih pritokih pripluli do izvirov, so nedalech od tod argonavtski junaki tedne dolgo vlekli ladjo po suhem, chez prelaz do morja... (spomini so jo zanesli).

Vzgojitelj: Mlad chlovek ima pred seboj she veliko chasa, ves chas enega zhivljenja, in ga prevzema obchutek, da so mu odprte vse mozhnosti, na stezhaj odprta vrata izbiranja, a prav te preshtevilne mozhnosti so pogosto vzrok, da ne izkoristi nobene prilozhnosti. Schasoma, z leti in vedno hitreje se ozhi polje dosegljivega. Od tod tudi starchevska umirjenost in stvarno gledanje na svet ali obup ob ugotavljanju nesmiselnosti zhivljenja.

Medeja (se ji zasmili in mu za hip poskusha ugovarjati, da bi ga ohrabrila): No, nikar! Nikoli ni prepozno, vselej je she kakshna prilozhnost, ki nam osmishlja zhivljenje. Kaj nam res preostane le chakanje na smrt?!

Vzgojitelj (pomirjujoche, brez prizadetosti): Prav gospodarica, razvedrili ste me s temi pozhivljajochimi besedami. Konchno je sonce posvetilo v te sobane (pokazhe na osoncheno okno).

Medeja (se zdrzne): Zhal mi je za besede o smrti! Kako sem vam hvalezhna, veliko ste storili zame in kljub letom she vztrajate ob meni. (Trudi se ohraniti vedrino; skusha se sproshcheno nasmejati.) Kaj che bi danes privabili s soncem v hisho tudi nekaj razigranosti? Privoshchimo si malo brezskrbnosti in uzhitkov nakupovanja. Adra! Adra! (je skoraj pojoche zaklicala).

Adra (prihiti iz notranjih prostorov, sposhtljivo): Gospa, poklicali ste.

Medeja (chedalje bolj vesela): Adra, stopi dol v mesto in povabi grshkega trgovca z lepimi rechmi v nasho hisho.

Vzgojitelj (se vznemiri): Gospa! Grka v hisho?

Medeja (shaljivo): In tako govori moj Grk, a? Saj je vendar she kdo, ki bi me rad spravil s poti in si tega zheli najmanj tako vroche kakor oni. Saj niste pozabili, da so Kolhidci na Liburnijskih otokih Korchuli, Cresu in tam okrog?

Vzgojitelj (v skrbeh): Kako bi pozabil, saj so iz Chrnega morja do tja prehiteli argonavte na begu. Toda pravkar ste imenovali Grka.

Medeja (namigne Adri, naj gre): Ti kar pojdi, kot sem rekla (se obrne k vzgojitelju), saj se vendar ne bomo za vselej in nenehno skrivali. Prav stiki z ljudmi iz nashih krajev nam bodo omogochili, da zvemo, kaj se tam dogaja in ali kaj naklepajo.

Adra: Kot gospa zhelijo (in gre).

Vzgojitelj (zaskrbljeno): Vedeti zhe moramo, vedeti, ampak v hisho ni dobro spushchati neznancev. Che so ogleduhi, si zapomnijo, kako priti vanjo kljub vsemu varovanju. Trgovci pa so sploh chencharji, ki po shirokem svetu razlagajo tistim, ki jih zanima, in onim, ki jim je deveta briga, koga so kje videli in srechali, kje in kako tisti zhivi ter druge podrobnosti. Do vesti moramo priti na drugachen nachin. Dovolj bi bilo, da gre Adra na trg in prisluhne temu in onemu.

Medeja (malce zagrenjeno): Toda danes se mi je zahotelo srechati in govoriti z zhivim chlovekom, ki je prishel od tam, kjer imam pokopane otroke in kjer je on, zaradi katerega sem zapustila Kolhido, ochetov dom in izdala brata...

Vzgojitelj (jo skusha potolazhiti): Gospa, ne pozabite, da so vam tam stregli po zhivljenju in ste komajda ushli zli usodi (jo svari), svojim nakanam se niso odpovedali! Dobro veste, da se Korinchani niso odrekli mashchevanju!

Medeja (iz besed sili uzhaljenost): Jazon me je zavrgel kot preperelo obleko, ko mu nisem bila vech potrebna, ko je nashel drugo, veliko mlajsho in iz kraljeve druzhine, ki naj bi mu odprla vrata do dvora. In potem njegovo hinavsko preprichevanje, da to pochne meni in otrokom v prid, saj me misli njegov bodochi tast Kreon, kralj Korinta, izgnati z otrochichi vred in me bo zashchitila le njegova poroka s kraljichno. Kot da je ne bi poznala, Glavke, kache, ki je bila ljubosumna name od vsega zachetka; najini otroci pa bi ogrozhali nasledstvo njenemu zarodu.

Vzgojitelj (pozna te njene chrne misli in jo hoche potegniti iz vrtinca sovrazhnih strasti): Otroci so bili tudi njegovi, prav gotovo mu ni bilo vseeno, kaj bo z njimi, che bi kralj uresnichil svoje grozhnje...

Medeja (jo vleche v globine chrnih misli): In to mu ni bilo dovolj! Rogal se je mojemu maloazijskemu rodu (skusha oponashati Jazona): "Govorish, da je Jazon podlezh, ker te zapushcha kljub temu, da si mu v Kolhidi reshila zhivljenje, prevarala ocheta in preslepila brata. Toda tako so hoteli bogovi, ti si bila le njihovo orodje, in zdaj so bogovi dolochili najino lochitev; vsi smo le igrachke v njihovih rokah. A vseeno hvala za to, kar si storila. Toda tudi ti mi morash biti she bolj hvalezhna, da zhivish v bogati, omikani in urejeni Grchiji, namesto med svojimi surovimi barbari, kjer si zaslovela s svojo modrostjo. Kdo bi se zate zmenil, kdo bi zate vedel, che bi ostala v tisti divjini na robu sveta? Mar sem te v Kolhidi ugrabil?! Ali nisi bezhala z menoj iz ljubezni?! Sama si se takrat in tako odlochila... "

Tako mi je brezobzirno zabrusil v obraz...

Vzgojitelj (jo miri): To vem, sam sem bil pricha...

Medeja: Jaz, tujka v Grchiji in v Korintu, da, kaj pa on v Kolhidi ni bil tujec?! Che se ne bi zavzela zanj, se ne bi nikoli vech vrnil v svoje kraje. Morda bi bilo bolje, da se ne bi... Oh, zakaj se je usoda z menoj poigrala; tujka begam po svetu...

Vzgojitelj: Zaman se je pritozhevati chez preteklost; tudi che bi se chlovek ponovno rodil, kdo ve, che bi se mu zhivljenje bistveno drugache izteklo. Veriga vzrokov in posledic je pred vsakim dogodkom in tezhko je razpoznati smisel. Zhe Jazon se ni sam odlochil za podvig v Chrno morje, Pelias se ga je hotel znebiti, ker se je bal, da mu prevzame prestol, ki si ga je prigrabil od njegovega ocheta.

Medeja: Pelias, premetenec in pokvarjena dusha, je upal na dobichek v vsakem primeru. Che bi Jazon izginil med nadvse nevarnim potovanjem, bi si ohranil tron. A po kaj so predvsem prishli v Kolhido najvechji grshki junaki, z njim, z Jazonom na chelu, ki sem mu dala srce in dusho? Bogastvo jih je mikalo, zlato runo! She tisto naj bi odnesli iz dezhele, kar je bilo vredno, tako bi si Grki nagrabili she vech bogastva in bi she lazhje obvladovali druga ljudstva. Laskal mi je, da sem tam slovela po svoji bistrosti; a je s tem priznal, da se Grki tudi kolhidskemu umu ne odrechejo, che in dokler jim dobro sluzhi... Oprostite! Pravim Grki, a saj ste tudi vi Grk. Za oblastnike gre.

Vzgojitelj: Ne zamerim vam. Tudi meni se upira politichno spletkarjenje v najvishjih vrhovih vse do Olimpa, saj prav bogovi svoje razprtije porachunavajo prek smrtnikov. Vendar pa le ni vse vnaprej dolocheno, che se posameznik odlochno in razumno loti dela, che je junak...

Medeja (posmehljivo): Kakshen junak neki! Naj bi njega opevali aedi kasnim rodovom, da se je spopadal z nadnaravnimi in magichnimi silami in se dokopal do dragocenega zlatega runa? Ob vsaki prilozhnosti se je v Kolhidi izkazal za slabicha; che ni imel ob sebi pametnega in hrabrega svétnika, je klical bogove na pomoch; in prav mu je prishla tudi moja ljubezen, da sem ga posvarila pred vsemi pastmi in zarotami.

Od nekdaj velja zakoreninjena in prastara shega, da mladenko prosi fant za roko, njo najprej in nato she starshe njene. Zdruzhitev rok je sveto dejanje, obenem obljuba in prisega, to velja vech kot sama beseda. In kadar pride chas, naj ju z roko v roki lochi smrt – in nobena druga pozemska stvar!

Vzgojitelj (jo hoche pomiriti): Kaj zvestoba srca ne odtehta slabosti telesa?

Medeja: To ni bila trenutna igra strasti, premishljeno je zavrgel mene in najine otroke. Dusho je prodal za visok polozhaj. Kje je tu njegova srchnost?

Vzgojitelj: Povsem pa le ne morete zanikati njegove vloge v podvigu junakov Arga. V Korintu bi se res lahko drugache dogovoril s kraljem, da bi mu dal zatochishche, vam in otrokom.

Medeja: In prav zato se vprasham, kaj je bilo Jazonu treba prav poroke s kraljevo hcherjo, da bi reshil nas izgona? Kaj she, zamikali so ga chari mlade zhenske in slasti medenih tednov.

Vzgojitelj: Nezvestoba je v vseh okolishchinah, ne le v ljubezni, obsodbe vredna, kazhe na sprijen in shibak znachaj. Vendar pa lahko vsaj razumemo, che zhe ne moremo oprostiti, da je ravnal v hudi stiski. Vsaj dopustiti moramo to mozhnost in mu shteti v olajshavo, morda pa je to pochel v dobri veri. Tudi njega so zmamili z dvomljivimi obljubami.

Medeja: To ni bilo prvich. Ko nas je na begu s shtevilno vojsko dohitel moj brat, ki za njegovo smrt sem kriva, je hotel Jazon obkoljene in zlato runo reshiti tako, da je mene hotel v zameno vrniti ochetu v Kolhido. V meni se je pojavil utemeljen dvom, ali misli iskreno. Tedaj sem mu zagrozila, kaj mi je drugega preostalo? Da mu bom sledila v dezhelo Grkov kot hcherka, zhena ali sestra, in on me bo moral zashchititi z vsem srcem, ne sme me prepustiti zasledovalcem. Che pa tega noche ali ne more, naj mi takoj s svojo roko prerezhe vrat, to naj bo kazen za vse hudo, kar sem storila iz ljubezni do njega. Ustrashil se je mojih besed, da ga bo moja kri spremljala vse zhive dni in nikoli vech ne bo videl domachega praga. To ga je najbolj prizadelo, saj je ves chas razmishljal samo o tem, kako bi prishel chimprej domov, to je bil njegov poglavitni cilj, kateremu je podrejal vse ostalo. Junak, phh! In tudi ne verjamem, da je bilo v njem kaj ochetovske ljubezni, zame zagotovo ni vech maral.

Vzgojitelj: Ko se je spechal z drugo, zares sprva ni vech maral slishati tudi za otroke, toda potem, ko se je bil dogovoril za poroko, se mu je spet povrnila samozavest in ochetovska ljubezen.

Medeja (obraz ji otrpne): Otroke so mi ubili Korinchani! In to so pripisali meni, materi! Vsemu svetu razglashajo, da sem z lastnimi rokami umorila nedolzhne otrochiche, chesh da bi tako she bolj prizadela Jazona. Iz bolestnega ljubosumja naj bi mati pomorila svoje nedolzhne otroke! Ne, Medeja tega ni storila...

Vzgojitelj (trezno): Ampak Jazonovo nevesto so pogoltnili plameni iz zacharane skrinjice, porochnega darila, ki so ji ga izrochili otroci. In v tistih plamenih je preminil tudi njen nesrechni oche Kreon, v brezupnem poskusu, da bi jo otel pred nepogasljivim ognjem.

Medeja (trdovratno): To, dobri mozh, dobro veste, da ni moje delo. Res sem se naduti Korinchanki in verolomnemu Jazonu hotela mashchevati, toda drugache. V skrinjici sem ji poslala zmajev zob iz slonovine, da bi ju spominjal na Kolhido in name. Toda zarotniki na dvoru so ugonobili njo in kralja, meni pa pripisali zlo delo. Obenem pa nashli izgovor, da so spravili s poti najine otroke, ki bi lahko komu ogrozili oblast.

Vzgojitelj (od davnih spominov pretresen): Takrat me je smrti reshila globoka nezavest, saj so morilci mislili, da je tudi z menoj konec.

Medeja (preprichano): Che Kreona in njegove hcheri ni zajel plamen lastne oblastnosti in prevzetnosti, so zanj poskrbeli lizuni ali kot se jim lepo reche – najblizhji sodelavci, ki so vselej okoli vrha oblasti. Doletela ju je pravichna kazen, ker sta otrokom odtujila ocheta, zheni pa vzela mozha. In Jazona naj peche vest in mori bolech spomin! Kreon mi je sam grozil z izgonom in smrtjo; zbezhala sem, in za to so Korinchani plachali visoko ceno.

Vzgojitelj: To ni dobro. Veriga mashchevanj se podaljshuje. Nasilja ni mogoche ustaviti z nasiljem.

Medeja (jo preshine brezupna misel): Saj tega nochem! Vesti, ki so pricurljale do sem, govore, da se je Jazon moral od tam odseliti. Kdo ve, kod ga vodijo poti? Morda ga prav sem zanese...

Vzgojitelj (morda ne verjame v to, kar govori, a ji lajsha bolechino): Mogoche pa jih tudi to zhene, Korinchane, da so vam za petami! Boje se njegovega snidenja z vami.

Medeja (se iztrga obupnim spominom): Kadar bo prishel moj chas, bom to vedela. Sprejela bom, kar mi bodo naklonili bogovi.

Vzgojitelj (radovedno): Gospa, o tem ne dvomim, saj ste zhe vechkrat dokazali, da ste v zaveznishtvu z nadnaravnimi silami. Preprichan sem, da se boste znali ubraniti pred zahrbtnimi poskusi sovrazhnikov.

Medeja (skrivnostno): Moch magije ni v skrivni zavezi z mochmi teme, ampak v zaveznishtvu z dobrimi silami, da tem damo moch, jih vzpodbujamo in okrepimo, da premagajo zlo – in to se kazhe kot mashchevanje, kazen ali osveta. Moja magichna moch se je izkazala vselej takrat, kadar sem si prizadevala za dobre in tiste v stiski, cheprav so srchni in mochni, ne morem pa je zlorabljati, ponesrechi se mi, che na tehtnici vrednot ni pravega razmerja. Skrivnost je v védnosti! (To je rekla s poudarkom.)

Tudi ko bom vedela, kdaj je prishel moj chas, se ne bom mogla izogniti najglobljemu namenu, ki se skriva v sporochilu jasnovidnosti.

Vzgojitelj: Ampak ljudem je vse skrivnostno, che o stvareh ne vedo nich, nevednost je prvi poglavitni razlog za vero v nadnaravno. Drugi razlog, ki je bolj prikrit, je skrit za naucheno uchenostjo; posamezniki se veliko nauche, a tistega ne uporabljajo ustvarjalno, njihovo znanje je kot voda podtalnica, nad njo hodijo, a bodo umrli od zheje, ker ne znajo priti do nje.

Medeja: Od kod moja charodejna moch? Dragi moj prijatelj in svetovalec, protin vas daje in po udih vas trga, mar vam nisem doslej pomagala ublazhiti bolechine?

Vzgojitelj: Joj, kako bi to nadlogo prenashal brez vas?

Medeja: Za Grke je Kolhida dezhela strupov samo zato, ker so zhe nashi pradedje, ki so tjakaj pripotovali iz Egipta, s seboj prinesli vednosti o zdravilstvu in jih razvijali naprej. Rastline, njihove koreninice, stebelca, listi in cvetovi, imajo v svojih sokovih uchinkovine, ki delujejo na ljudi in zhivali, toda vedeti je treba, za kaj so primerne in kako jih pripraviti in jemati.

Vzgojitelj: Meni kanete le nekaj kapljic v lonchek z vodo in ker vam zaupam, tisto popijem. Vsakdo chesa takega ne bi zauzhil.

Medeja: Kaj pa che bi komu ponudila skodelico mleka, ki bi si ga lahko sam namolzel? Bi se pochutil varnega?

Vzgojitelj: Seveda je videz zelo pomemben. Strup je obichajno skrit v najslajshih pijachah in jedeh.

Medeja: No, vidite! Zdravilo za vash protin je narejeno iz jesenskega podleska ali, kot pravijo ljudje tod okoli, ko sem jih prosila, naj mi ga naberejo, dremavchica, mrazovec in celo smrtnjak, Grki pa so ga poimenovali kolhikum, chesh da prihaja iz Kolhide. Kdo bi pomislil, da je v tako mikavnem, rozhnato rdechem ali rdeche vijolichastem cvetu toliko izredno hudega strupa? Za vasho bolezen je treba le kapljico zhe razredchene zgoshchine na vrchek vode; zhe kapljica vech bi vam povzrochila prebavne motnje, pri she eni dodatni kapljici bi vam ohromele okonchine in zastajalo dihanje in najvech v enem dnevu ne bi dihali vech.

Vzgojitelj: A zato ste me vselej opozarjali, naj ne bom v skrbeh, che me bo rahlo zhgalo po ustih in zhrelu ter me zhejalo ali pa bom morda celo obchutil rahlo siljenje k bruhanju!

Medeja: Seveda se to lahko vchasih pojavi tudi pri zdravilnih odmerkih. Ampak to she ni vse, kar sem vam hotela povedati. Che se krava ali ovca naje podleska, je tudi njeno mleko strupeno!

Vzgojitelj: Zato ste rekli, da si ga lahko sumnichav chlovek sam namolze.

Medeja: Je pa she ena posledica, ki ni takoj vidna, kot je smrt. Dalj chasa trajajoche, cheprav blago zavdajanje. Nosechnica bi rodila spachka, che bi ji dalj chasa, cheprav blago zavdajali s podleskom.

Vzgojitelj: Ne chudim se, che vam ljudje pravijo charodejka...

Medeja: Znanje je na voljo tistemu, ki ga je zheljan. Che morilec uporabi nozh, je zlochinec; che pa bi svoj namen dosegel z znanjem, bi bil mag.

Vzgojitelj: Konchno je tudi nozh lahko za rezanje kruha ali za ubijanje.

Medeja: Z vednostjo je enako. Nikoli je nisem izrabljala, uporabljala pa sem jo samo takrat, ko so me drugi napadali z mechem!
 
 
 
2. PRIZOR

Adra prihaja s prvim grshkim trgovcem; Vent ju bo spustil do Medeje skozi zapleten sklop dvojnih vrat, pri chemer trgovca temeljito osebno preishche, ali nima pri sebi orozhja; Vent bo ves chas budno motril trgovca z roko na rochaju mecha in ob vsakem (po njegovem) sumljivejshem gibu bo v diskretni pripravljenosti, da posreduje. Adra bo postregla in se umaknila. Vzgojitelja ne bo. Nihche ne bo spregovoril Medejinega imena.

Vent (med dvojnimi vrati): Stoj, kdo prihaja?

Adra (zakliche): Jaz sem, Adra! Prihajam z gostom!

Vent (odlochno): Najprej vstopi ti!

Adra (Vent hiti odpirat in za njo zapirat vrata): Gospa, pripeljala sem grshkega trgovca, ki je bil takoj voljan priti sem gor.

Medeja (proti varnostniku): Naj vstopi!

Vent (odpre prva vrata, jih zapahne in spusti Grka v medprostor, ga temeljito preishche, odpre druga vrata ter pred trgovcem vstopi in se molche postavi malodane med njega in Medejo, ves chas drzhech roko na rochaju kratkega, shirokega mecha, ter ga z znamenjem roke zaustavi nekaj korakov od nje.)

Trgovec (ki tovori svojo robo, se priklanja): V veliko chast mi je pozdraviti sposhtovano gospo, ki je blagovolila videti moje dragocenosti.

Medeja (vedro): Pozdravljeni v moji hishi! Sedite! Zagotovo vam po tej vrochini ne bo odvech nekaj osvezhilnega. Adra, postrezi gostu!

Adra (gre iz sobe, se kmalu vrne in postrezhe z osvezhilno pijacho ter s sadjem, rahlo obrnjena h gostu): Tu je v navadi primeshati vino hladni vodi. Po brdih tod okoli imajo odlichno vino.

Vent (ves chas na prezhi, diskretno sledi trgovchevemu obnashanju, ki pa le vljudno in iz potrebe nekaj popije).

Trgovec (ustrezhljivo): Ali gospa dovoli, da ji razgrnem svoje bogastvo?

Medeja: Kar dajte! Od kod pa prihajate?

Trgovec (si daje opravka z odpiranjem svojih zavojev in s spretnim izpostavljanjem dragotin ter lichil): Kristali in dragoceni kamni, ki jih razgrinjam pred vami, so karavane pritovorile iz daljnih krajev. Turkizi, nebesnomodri, in med njimi najbolj cenjen temnomoder, kot je nebo skoraj chrno v visokih gorah Irana.

Medeja (tu pride do izraza njena vednost): Ta zdravi ochi in odganja glavobole, razdrazhenost in zhivchno oslabelost.

Trgovec: Gospa se pa spozna! In jantarja vam lahko ponudim, ki z daljnega severa, z baltishkih obal Hiperborejcev, ki po rekah in pustah Istra ga prineso mojstrom v obdelavo, da to krasoto vam lahko predstavim!

Medeja: Rumena barva krepi samozavest, zmanjshuje strah in napetost ter pomaga pri uchenju.

Trgovec: O, lapislazuli, onkraj Kavkaza skriti v nedrih zemlje, ki ob pogledu nanje srce hitreje bije...

Medeja: Prav to, v ljubezenskim tezhavah je to pravi lek.

Trgovec: Skrivnostna Indija nam poshilja opal, ondotni prebivalci mu pravijo upala, to je plemeniti kamen, najlepshi je med vsemi, kar jih je Gea ustvarila. Ta igra mlechnih barv je neponovljiva, mavrichje od rdechega do oranzhnega, od rumenozelenega do modrega in vijolichnega z vsemi vmesnimi odtenki.

Medeja: Prav zato je opal v znamenju tehtnice, ker je nestalen, spremenljiv, niha med odtenki, je prepushchen hipni igri svetlobe, da ga vsake ochi za trenutek vidijo drugache, v celoti pa preigra celotno mavrichno lestvico. Kot tehtnica, ki se ustali, che v levo in desno skodelico dodajamo do ravnotezhja. Opal krepi spomin!

Trgovec: S samotne Elbe so hematitni kristali, barve temne krvi...

Medeja (rezko, ponovi malo prej postavljeno vprashanje): Vas od dalech vodi pot?!

Trgovec: Iz Jolka, gospa, iz Jolka. To je zelo staro in slavno mesto v Magneziji, v zalivu Pegasajskem, ob vznozhju Peliona in ob rechici Anavri. Ustanovili so ga zhe zdavnaj junashki Pelazgi.

Medeja (se vidno strese, prestrashi, toda trgovec tega ne opazi, ker je zatopljen v svoje delo): Trgovci ste dolgo zdoma, ko se enkrat odpravite po svojih poslih. Menda vas vchasih kar nekaj let ni pod domachi krov.

Trgovec: To je na zhalost res, tegoba nashega poklica. A smo poplachani she z uzhitkom, da spoznavamo tuje kraje, ljudi in nenavadne obichaje. Tisti, ki se prej odpravijo proti domu, neso vesti o nas, pozdrave nashim dragim, in ko se vrachajo, nas oskrbe z novicami o dogajanjih v domovini. Tako vezi niso nikoli pretrgane, vzajemno si pomagamo in veliko vemo.

Vent (se ob tem napne).

Medeja (s pahljacho ob rahlem tresenju skusha zakriti obraz): Kaj pa ponujate? (Je postala nestrpna in bi najraje videla, da trgovec chimprej odide, toda radovednost ji ne da miru.) Kako pa je v vashi dezheli?

Trgovec (jemlje v roko posamezne predmete in opazuje, kako se nanje odziva, ali jo bo kaj zamikalo kupiti): Nakit je iz chistega zlata, gospa, samo pristno zlato, drugega nimam, da se niti po nakljuchju ne bi pomeshalo. Nekateri imajo tudi na izbiro zlato s primeshanim srebrom, ker je cenejshe, toda to ni za takshno gospo. No, in vchasih se primeri, da prodajo manjvredno zlitino za chisto zlato, che pa se kupec tega zave, se opravichujejo, da se je med ogledovanjem zameshalo. Glejte, gospa (ji je na rokah pomolil ogrlico, Vent pa je bil na prezhi), to je enkraten izdelek s Cipra. Chesa takega vam ne more ponuditi vsak trgovec; plovba po tistem morju je tvegana, pirati napadajo.

Medeja (ki bi rada chimprej odslovila trgovca): Mislila sem kupiti dobre kreme za polt.

Trgovec (zvito, ne bi rad, da ga kar tako odpravi): Gospa, vi pa dobro govorite grshko, le naglas je maloazijski (pomenljivo pogleda po opravi v prostoru).

Medeja (she bolj nejevoljna, pomisli, kdo ve, ali me ni spoznal): Res nisem iz teh krajev, a chlovek se jezika nauchi, che le hoche.

Trgovec: O, to pa she kako velja za nas trgovce! Brez znanja jezikov chlovek ne bi nikamor prishel.

Medeja (jo je zaneslo): Uchite se iz koristoljubja. Za zhenske in tujce pa velja, da se morajo nauchiti jezika svojih mozh in novega okolja. Ne morem doumeti, kako more mozh govoriti zheni, da jo ljubi, ne potrudi pa se nauchiti njenega jezika, s katerim izrazha svoja najintimnejsha obchutja... Dajte mi kremo, da jo poskusim!

Trgovec (usluzhno ji poda stekleno posodico): Vprashali ste, kako je pri nas... (je povzel, ker se mu je zdelo, da bo le ponovno pritegnil njeno pozornost). Akast je po grozljivi ochetovi smrti, razkosale in skuhale so ga lastne hchere, ker so nasedle prevari neke charovnice, da ga bo polepshala in pomladila, prevzel vso oblast, toda she vedno se boji Jazona, ki bi mu po nasledstvenem pravu pripadala in ki se ga je zhe Pelej, Akastov oche, hotel znebiti tako, da ga je poslal po zlato runo v Kolhido v upanju, da se od tam ne vrne...

Vent (stopi tik trgovca).

Medeja (razdrazheno): Vzela bom to mazho. (Vstane in odhiti v notranje prostore; gredoch, se oprime Venta in mu ljubeznivo reche): Adra naj placha. Pospremite trgovca iz hishe!

Arda in Vent (opravita narocheno. Trgovec odide, Vent in Adra z njim.)

Medeja (se vrne): Odshel je. Odleglo mi je.

(Na stranski mizici se posveti neki svoji laboratorijski napravi, ki spominja na primitivni kristalni radio detektor.)

Izgovorjena beseda, glas in zvok, nikoli ne zamrejo, z oddaljenostjo so chedalje tishji in tishji, dokler jih chloveshko uho vech ne slishi, a oster pasji sluh jih she zaznava, in druge zhivali, ki jih je narava obdarila, da si s tem reshijo zhivljenje, s she bolj natanchnimi chutili. Tako bi lahko shli v nedogled, ko vselej bi she nashli sled vztrepetanega zraka. Le pravega, obchutljivega pribora se mora chloveshki um domisliti in kdor to obvlada, lahko prislushkuje vsemu svetu.

(Vzame harfo in zapoje):

Ko mrtva bosh, ne bo po tebi
spomina ne in ne zheljá:
saj rozh pierijskih charobnost
ti nikdar delezh ni bila.
 
Neopazna kot le-tu na zemlji
odshla bosh tudi v Hadov dvor,
sprejel plahútavo bo senco
te senc podzemskih mrachni zbor.
 
Pach pa mene se bo spomnil
marsikdo v kasnejshih dneh.[*]
 

(Pride s hrbtne strani do Venta, ki ocharano poslusha, nepremichen, in se rahlo nasloni nanj.

In po daljshem, pomenljivem premoru, med katerim je z mislimi v brezchasju in brezprostorju z mnogimi prividi, pomeshanimi z njeno burno preteklostjo, nadaljuje):

Vsak zame bogovom je podoben,
ki sedeti sme nasproti tebi
in prisluhniti tvoji besedi,
tako ljubeznivo izgovorjeni,
 
s sladkim nasmehom –ta meni
je v prsih blazhenost strla srce.
Komaj za hip te ugledam,
v grlu mi zastane glas,
 
jezik onemi in neslishno mi
ljubezenski zhar telo preshine,
ochi oslepe in sluh mi odpove,
v glavi zashumi,
 
obilen pot kaplja mi s chela,
drhtim kot prot, sem upogljivejsha od trave –
zdi se mi, da skoraj bom izdihnila
od trpljenja. [**]

 

Adra (se medtem vrne in zavzeto poslusha): Kako lepo in pretresljivo, gospa! Slishala sem, da je vasha domovina prav na koncu sveta; bo do tja segel glas o vas?

Medeja (se nasmehne): Ljubo dekle! Nekateri verjamejo, da sta Kavkaz, pod katerim je dezhela mojih dedov, in Parnas na skrajnem vzhodu sveta, da sta stebra, ki podpirata nebesni svod. Tako dalech je to. Vendar pa v Kolhidi vemo, da so od nas naprej she velikanska ozemlja, ki jim ni videti konca. Vmes so do nebes segajoche gore, leto in dan pokrite s snegom, neprehodne pushchave, kjer za chlovekom izgine vsaka sled, in brezmejne travnate stepe, po katerih se podijo divji konji.

Adra (ocharana): Tako velik je svet? In trgovci potujejo po teh obshirnih prostranstvih; to mora biti chudovito in grozljivo obenem.

Medeja (jedko): Zame pa je ves svet le ta hisha. Kot bi bila zhiva zazidana. To je zapor, ki naj bi me varoval...
 
 
 
3. PRIZOR

Pod vecher istega dne; vreme se neprichakovano hitro spreminja, poletna nevihta bo. Pride drugi grshki trgovec s pechami dragocenih tkanin. Vent opravi med vrati temeljit telesni pregled in tudi peche si ogleda; ker ne najde nich sumljivega, ga spusti k Medeji, kjer so zbrani vsi. Ko Adra postrezhe, jo Medeja poshlje z vzgojiteljem z nekim izgovorom v druge prostore.

Adra (prinasha na mizo kruh, sir, sadje in vrcha z vodo in vinom): Gospa, pripravljeno je. (Odide v notranje prostore.)

Medeja (nekaj pochne s svojimi charovnishkimi pripomochki in ne da bi se ozrla, zamishljena): Hvala, Adra!

Vzgojitelj (sedi na drugem koncu, morda je dremal ali globoko razmishljal):

Le sédimo za mizo. Gospa, ne odrekajte se hrani, oslabeli ste zhe, to pa povzrocha chrne misli.

Medeja (se mu priblizha): Dragi prijatelj, ki me spominjate na srechne dni v Korintu, z ljubljenim ob sebi in otrochadjo, ki je vriskajoch pozhivljala hisho. Pozhrtvovalni prijatelj, ki je tvegal svoje zhivljenje, da bi moje otroke iztrgal korintski morilski roki. Zvesti prijatelj, ki mi je sledil v tujino in ob meni prenasha tegobe begunstva. Kaj naj zhenska, brezdomka, prevarana v ljubezni, ob spominih na pomorjene otrochiche, ki ji parajo srce in mrachijo um? (Vzame v roko pomarancho): Kot vecherno sonce je njena barva, njen sladkokisli sok pozhene svezho kri po zhilah, z vonjem, ki prechisti she tako zatohel zrak, ne more umiriti moje dushe in ne okrepiti telesa.

Vzgojitelj (jo prime za roko): Sonce zatone in se nam skozi nochno temo v jutranji zarji vrne z novim dnem, da se v sadezhu vztrajno nabira sok; cheprav so vmes nevihte in vetrovi, ki otresajo drevesa, nas na koncu plod vzradosti.

Medeja: In ko je sadezh ozhet, iz sebe dá najboljshe, nichvreden je ostanek na smetishchu...

Vent (vstopi in se obrne k Medeji): Pred vrati je trgovec s tkaninami; iz mesta je prishel na vashe povabilo, gospa.

Medeja (ni videti presenechena, ampak vdana): Jaz povabila? Morda je Adra... (Zakliche): Adra!

Vent (se poskusha vmeshati): Komaj smo se enega znebili, ki je bil vse kaj drugega kot trgovec...

Medeja (mu dá znamenje, naj umolkne): Tudi tisti ni prishel sam od sebe, dala sem ga poklicati.

Adra: Gospa?

Medeja: Pred vrati je trgovec s tkaninami. Nenavadno ob tej vecherni uri.

Adra (zardi, se zbega): To sem vam prej pozabila povedati... Pravzaprav se nisem z njim dogovorila, ker je bil zhe drugod po opravkih, le enemu od njegovih sluzhabnikov sem omenila vasho zheljo. Trgovec pa kot trgovec, noche zamuditi prilozhnosti.

Vzgojitelj: Che kaj damo na izkustva, se ta zrcalijo v rekih, ki se prenashajo iz roda v rod, a pri tem moramo biti bistrovidni. Prvemu reku: Po jutru se dan pozna, se zoperstavlja rek: Ne hvali dneva pred nochjo. Toda posameznika vodi tudi slutnja. Stvarstvo je prezapleteno, preobsezhno in dogajanja preshtevilna in nepredvidljiva, da bi bilo mogoche nashe zhivljenje uravnavati po aksiomih, formulah in filozofskih zakonih, ki rabijo chlovekovemu omejenemu razumu, da si ustvari nekakshen svoj, zachasen in ozko omejen red, znotraj katerega se mu zdi, da nekaj razume. Onkraj teh meglenih meja nashe vednosti si lahko pomagamo zgolj z intuicijo, ki je nekakshna povrhnjica ozaveshchene podzavesti, torej tisto, kar se na neki neznan, skrivnosten nachin dvigne iz globin nashega uma. Z intuicijo obdarjenih je le malo ljudi, to je vez z bozhanskim, kar mnoge strashi, celo obdarjence same, ker se je drzhi magichnost, od katere ni dalech do charovnishtva. Iz tega strahu se rojeva zavist, osamitev, izobchenje in mashchevanje. Ta dar vam je dan, gospa...

Vent (opogumljen ob vzgojiteljevih besedah, poskusi she enkrat): Gospa, noch ni dalech. Doslej ste vselej odklanjali obiske ob tem chasu.

Medeja (slishi in preslishi): Odlochila sem se. Spustite ga noter!

Vent (negotovo postoji, upa, da si bo gospodarica premislila, pogleduje proti vzgojitelju, ki je nemochno obmolknil): Ukazali ste, gospa.

(Stopi do prvih vrat, gre skoznje in jih za seboj zapahne, nato odpre druga vrata, vse dela brez naglice, she vedno v upanju, da ga bo dohitel preklic povabila trgovcu. Tega Vent temeljito pregleda in tudi njegove zvitke tkanin. Nato ga nejevoljen spusti naprej. Vent je korak pred njim.)

Trgovec (se med pristopanjem klanja in zhe razpostavlja svoje lesketajoche se blago): Opravichujem se! Brzh ko sem mogel, sem prihitel. Za plemenito gospo se z veseljem potrudim. S svojo ponudbo razveseljujem zhenska srca in vzhigam iskrice v moshkih ochesih.

Medeja: Pozdravljen mozh, ki prihajate od dalech! Vashe besede so sladke, kot se za trgovca spodobi. (Dvoumno): Ali je blago tudi zares take kakovosti, kot je na videz? Ali ni brez skritih pomanjkljivosti?

Trgovec (ne dvigne ochi od blaga, ki ga razkazuje): Obchudujte ta pristni damast iz finega indijskega lanu, ki nam prichara pogled na obshirna polja v rahlem vetrcu valujochih modrih cvetov.

Ali tale pregreshno dragi shkrlat vijolichasto modre barve z rdechkastim prelivom; kdo bi pomislil, da ga je mogoche dobiti nekaj tako chudovitega iz morskega polzha, shkrlatnika, iz njegove rumenkaste sluzi, dokler mu bleshcheche sredozemsko sonce ne vdihne pravi purpur.

Glejte in se chudite, tkanje iz nezhne preje mehkega egiptovskega bombazha, ki je pravo nasprotje osatnemu razvejenemu rumenocvetnemu steblu, preden postane predivo.

Kaj pa tole kot otroshki laski mehko blago iz perzijskega runa?

Za vse to je potrebno trdo delo; lepota izhaja iz napora. In to ima svojo ceno.

Medeja (otipava blago): Kako pa naj vem, ali je vse tako, kot pravite? Trgovci znate spretno odvrniti kupchevo pozornost od tistega, kar bi mu radi prikrili.

Trgovec (se postavi v slovesno drzho): Gospa, jaz od tega zhivim in si ne morem privoshchiti, da bi se shiril slab glas o meni. V svojem kraju sem sposhtovan.

Medeja (ga prestreljuje z ochmi): Kje pa je ta vash kraj?

Trgovec (se ozre naokoli): Gospe, kot vidim, niso tuji daljni kraji. Atene pa so mesto, ki ga pozna zhe vsak otrok. Od tam me vodijo shiroka morska pota.

Medeja (preverja): In kdo je vash kralj?

Trgovec: Nesrechnega Egeja sin Tezej, junak, ki na Kreti je pokonchal Minotavra in je na povratku pozabil izpolniti ochetu dano obljubo, da bo po srechno opravljeni nalogi zamenjal chrna jadra z belimi. Ocheta je strla domnevna slaba novica o sinovi smrti in se je pognal s pechine v morske valove.

Medeja (je ganjena in se ji zareche): Egeja poznam...

Trgovec (jo pozorneje pogleda, zachuden): Vi, Egeja?! Osebno... ?

Vzgojitelj (vskochi, hoche popraviti napako): Jaz sem ji o njem pravil, ki sem zhe star mozh. Na enem od potovanj sem se ustavil v Atenah. (Da bi chim bolj zabrisal neprevidnost, razvleche pripoved.)

Vrachal sem se z dolge poti v Egipt... Kakshna dezhela, nekako vse pochno drugache kakor pri nas. Si morete predstavljati?! Kadar bogati meshchani priredijo gostijo, med jedjo eden stopi okrog gostov z manjsho krsto v rokah, v kateri je nadvse umetelno izdelana lesena, kakshnega pol sezhnja velika soha mrtveca, je videti kot pravo truplo. Vsakemu gostu posamich priblizha rakev in mu reche: Semle poglej, zhivljenje je minljivo, vzemi si chas, pij in jej, tudi ti bosh prej ali slej v njej!

Chlovek ne ve, ali to pochno, da bi bili gostje ob tek ali da bi jim ga vzbudili...

Trgovec (vskochi v besedo vznemirjen, a to skusha prikriti): Seveda, Atene so sredishche sveta. Redko najdesh koga, ki she ni bil tam...

Medeja (tudi hoche prikriti spodrsljaj s tem, da pokazhe, koliko ve o Atenah): Atene, mesto, kjer je doma sophia – izobrazba in v katerem se je zdruzhilo devet muz v harmonijo modrosti, z vechno jasnim nebom in mehkim zrakom.

Trgovec: Govorite kakor iz lastnega izkustva, ne le po pripovedovanju popotnikov in aedov.

Medeja: Vsakega povprasham, in tako tudi vas, kako je v njegovi dezheli. Pripovedujte; na primer o Korintu!

Vzgojitelj (se prestrashi in bi rad zaobrnil pogovor): Mar ne bi gospa posvetila pozornosti kupchiji?

Vent (je ves na trnih).

Medeja (hladnokrvno): Seveda, na koncu bo prishel porachun. (Se obrne k vzgojitelju.) Stopite v klet po vrche hladnega vina, da bo posel lazhje stekel!

Vzgojitelj (se obotavlja, sluti nesrecho): A, jaz?!

Medeja: No. Kar vi, ki se spoznate bolje na tiste vrche in dobro veste, v katerem je slajshe in bolj rujno vino. In Adra naj gre z vami, da vam pri tem pomaga.

Vzgojitelj in Adra nerada odideta.

(Zunaj je od dalech slishati grom. Od oblakov se zachne mrachiti. Od dalech, iz spodnjega mesta je slishati hrup v hitrici pospravljane trzhnice).

Medeja: Poleg prelestnih tkanin, ki jih razkazujete, me zanimajo tudi dogodki in kraji z vashih popotovanj. Zachnimo v vashi domovini.

Trgovec (obotavljajoche): Korint je prizadela velika nesrecha.

Medeja (izzivajoche): Chemu pa to, je vzrok kakshna kazen?

Trgovec (pretreseno): To je dolga in zhalostna zgodba... K nam sta pribezhala pred zasledovalci Jazon in Medeja...

Medeja: Kdo je Jazon in kje je zdaj?

Trgovec: Chlovek, ki ga je splet okolishchin naredil za junaka, ki se je znal med cvetom grshkih mladcev vselej postaviti na vidno mesto in si je prisvajal njihove uspehe. Sklepal je kratkotrajne zaveze in jih prelomil, che mu je prav kazalo. Ko mu na enem kraju ni uspelo, kar je nakanil, se je hitro umaknil ali pobegnil drugam. Kdo ve, kje je v tem trenutku...

Medeja: Pa vendar ni to vzrok vsega zla?

Trgovec: Ta, ki je svoje otroke skrila v templju Here Arkadije, Medeja, ko se ji je mozh izneveril in je vrtinec spletk zajel Korint, v katerih sta kralj in njegova hcherka Glavka zgorela v charovnishkem Medejinem plamenu. Boginja v svojem templju ni prenesla zlochina in hudo pomanjkanje je prizadelo ljudstvo, ki se je moralo Heri zaobljubiti in ji odtlej vsako leto zhrtvovati sedem dechkov in sedem deklic iz najboljshih druzhin. Velika zhalost je zajela ves Korint.

Medeja (kljubujoche): Kaj pa so bili otroci krivi za materin zlochin? So ji ga dokazali?

Trgovec (trdo): Charovnije ni mogoche dokazati, vselej se zaporedje dogodkov lahko zaobrne, da krivda doleti druge. Prav v tem je moch charovnishtva, da se preodene v milo jagnje.

Medeja: Oblast ima v rokah vse vzvode za obvladovanje podlozhnikov in najuchinkovitejshe njeno orozhje je moch besede, ki jo nezazhelenim vzame, sebi pa obilno dovoli. S tem opravichi vsak svoj greh in zlochin. She huje, nalozhi jih na plecha drugih, da se razbrzdani srd sprosti na njih.

Trgovec: Krutih posledic ne bi bilo, che tujcev ne bi spustili v nashe kraje. Od njih, tujcev, in od takrat vsa nasha nesrecha.

Medeja: Kaj vi v tej dezheli, kjer svoje blago ponujate, niste tujec? Vse, karkoli bo shlo narobe, bo pripisano predvsem vam? Tujci so prvi pri rokah, da jih okrivijo za ujme in nesreche.

Trgovec: Jaz prihajam sem kot trgovec in k nam so na poti tukajshnji in trgovci od vsepovsod. To koristi vsem. Che komu ustreza, kar je na trgu ponujeno, naj vzame, to je njegova volja. Ko je posel konchan, gre vsak v svoje domovanje, ne da bi ju kaj obvezovala kupchija. To je chist posel in nich vech. Ko pa se v hisho naseli prishlek, se sprva obnasha pohlevno in zadrzhano, postopoma pa hoche vse vech pravic, da na kraju izrine she gospodarja. Tujec-trgovec je blagoslov za vsako dezhelo, ponuja tisoch potrebnih in lepih rechi, s katerimi osrechi in razveseli; tujec-priseljenec pa zasede zemljo, prostor v hishi in odjeda domachim kruh.

Medeja: Tudi trgovci si postavljajo na tujem kolonije.

Trgovec: To je zato, da ne bi motili ostalih s svojimi obichaji, tako nikomur niso v breme in nadlego, zase poskrbijo, nikomur ne silijo v hisho. Celo plachajo najemnino in dajejo zasluzhiti okolishkim kmetom. Odnosi s tem so chisti in ne motechi.

Medeja: Kako enostransko in nestrpno! Kaj ne doumete, da ste zhrtve zlih namer? Vam je vse preprosto jasno ob eni sami predpostavki, da so krivi drugi, tujci.

Trgovec: Kolikshna preprichanost veje iz vashih besed! Kot bi vse zhe od prej podrobno poznali! (Pomenljivo): Je mar tako?!

Medeja (ga skusha omajati): In cheprav! Vsakdo ima pravico, da se brani. Za obsodbo ni dovolj zhe pokazati s prstom na nekoga in mu she vzeti besedo.

Trgovec (je neomajen): Nekateri zlochini so tako ochitni, da niso potrebni dokazi, che morilca zalotijo z nozhem v roki nad zhrtvijo.

Medeja (ki verjetno sluti, kaj se bo zgodilo): Kdo pa je lahko tako trdna pricha za Korinchanovo in njegove hchere smrt?! Kaj ne more morilec potisniti krvavega nozha v roke nakljuchno prisotnemu?

Che mogochnikom tako ustreza, kot krivca najdejo prav tistega in samo tistega, ki jim je potreben. Zlochin prikrijejo z drugim zlochinom.

Trgovec (mashchevalno): Plaz nesrech se je zgrnil nad ljudstvo, lakota in bolezni niso prizanesle nedolzhnemu prebivalstvu Korinta, odkar se je z Jazonom prihulila she tista Azijka...

Medeja (drzno): Tako so vas uspeli preprichati z dvora, saj njihov glas, z vrha, se najdalj slishi, nasprotne utishajo zlepa ali zgrda, potlachijo jih v prah. Che morejo she globlje, pod zemljo...

Trgovec (obraz mu okamni): Ni tako... Zlochini so razlichnih vrst. Za mnozhichne poboje ni mogoche najti posamichnega krivca in ga obtozhiti, da je prav on tega ali onega pokonchal... A kriv je zato, ker je sprozhil verigo smrti. Zanj ni sodbe pred sodishchem! Mashchevanje naj si poishche vsak, ki je izgubil drago mu osebo! (Zavpije.) Medeja! To je tvoje pravo ime! Konec je s tabo in ni je charovnije, da bi te reshila zanesljive smrti!

(Iz sredine enega od zvitkov blaga, kamor Vent ni mogel pogledati, trgovec iznenada izvleche skrito bodalo in sune v Medejo.)

Vent (bliskovito, skoraj v istem hipu potegne svoj mech in trgovca prebode, ta se zgrbi vase in otrpne): Na pomoch, na pomoch, gospa umira!

 

(Zunaj se razbesni nevihta z bliskom in gromom, pri belem dnevu se stemni.)

Andra (priteche): Oh, ne, ne, ne! Kaj naj storimo? Pohitim po zdravnika... !

Vzgojitelj (se privleche, kolikor pach starec more hitro, z dvignjeno roko zaustavi Andro): Zaman. Konchano je. Nich ni trdozhivejshe od sovrashtva, ki z zlochinom mashchevanja zaplodi nov zlochin.

(Poklekne k Medeji in vzame njeno glavo v narochje ter ji ochetovsko spregovori.)

Uboga moja, tako so se izpolnila tvoja videnja!

Medeja (v poslednjih zdihljajih): Usoda, ki mi jo je nakazovala obdarjenost z vednostjo, se dopolnjuje, ni ji moch ubezhati. Tujka, ob vse najdrazhje sem, od mladih nog bezhim, cheprav v ljubezni Jazonovi sem uzirala svobodo, zdaj konchno najdem vechni – nezemeljski – mir v tujini...

Vent (she trdneje poprime mech, z drugo roko vzame Medejino v svojo): Naj se moja roka prej posushi, kakor zbledi zavezanost besedi, s katero sem vam obljubil zashchito!

(Zunaj divja vihar, morda pa kar vojna.)

 

______
Op.: [*] Pesem Tekmici avtorice Sapfo (ok. 612 pr. n. sht. - ?) je vzeta iz zbirke Lirika, prepesnila Anton Sovre in Kajetan Gantar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1970.
[**] Sapfo: Vsak zame bogovom je podoben, prevod Lucijan Vuga po italijanski predlogi.

 

Epilog k Medeji