Revija SRP 59/60

Lucijan Vuga

 

ETRUSHCHANI – TEORIJE ZA 21. STOLETJE

 

(I)

 

Etrushchani so she vedno neizchrpen vir preuchevanj. In medtem ko po svetu sprejemajo vsakrshen (celó najbolj nenavaden, kar bomo spoznali tudi v tem pris­pevku) nov pogled kot prispevek k iskanju odgovorov na stoletne skrivnosti, se v Sloveniji (zlasti etablirane osebnosti) zmrdujejo nad domachimi preuchevanji, da ne rechemo, da jih kar zanichujejo in zasmehujejo.

Septembra 2002 sem se v Firencah locheno srechal z mednarodno priznanima je­zikoslovcema Giovannijem Semeranom in Mariom Alineijem, ki sta mi napovedala skorajshnji izid vsak svoje knjige o Etrushchanih oziroma etrushchini, v katerih sta podrobneje povzela rezultate lastnih raziskovanj tega nadvse enigmatichnega ljud­stva. Ta "skorajshnji izid" se je zavlekel za leto dni, vse do jeseni 2003. Najprej po­vej­mo nekaj o avtorjih in knjigah, nato she o vsebini.

Giovanni Semerano, filolog, iz shole znamenitih profesorjev na univerzi v Firen­cah, kot so bili helenist Ettore Bignone, semitolog Giuseppe Furlani, lingvisti Gia­como Devoto, Bruno Migliorini in Giorgio Pasquali; med drugim je avtor monu­mentalnega dela Le origini della cultura europea (Olschki, Firence, 1984-1994); to­krat je napisal Il popolo che sconfisse la morte – gli Etruschi e la loro lingua (Bruno Mondadori, Milano, 2003; v prevodu: Ljudstvo, ki je premagalo smrt – Etrushchani in njihov jezik). Semerano izhaja iz ugotovitve, da sta grshchina in latinshchina prepolni be­sed z oznako "etimologija neznana". Kot priznani semitolog je postal pozoren na akadshchino, semitski jezik, ki so ga govorili v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. sht., znanstveno relevanten pa je po­stal po odkritju in obdelavi tisochih glinenih tablic, izkopa­nih predvsem v drugi polovici 20. st. na podrochju Evfrata in Tigrisa. Z natanchno primerjalno analizo je Semerano odkril, da se dá vechino prej nerazlo­zhljivih grshkih in latin­skih besed razvozlati prav na osnovi akadshchine. O tem sem vech napisal v moji knjigi Jantarska pot ter tudi v vech shtevilkah revije SRP, v prilogi Znanost chaso­pisa Delo itd.

Mario Alinei, profesor emeritus univerze v Utrechtu, kjer je predaval celih osem­indvajset let (med 1959 in 1987). Ustanovil je in vodi revijo Quaderni di semantica, je predsednik in glavni urednik Atlas Linguarum Europae, predsednik Societa internazio­nale di dialettologia e geolinguistica. Izmed njegovih del naj omenimo La struttura del les­sico (1974), Lingua, dialetti, struttura (1985) in predvsem Origini delle lingue d'Europa (1996 in 2000) v dveh delih, kjer je podrobno, na 2000 straneh obdelal in utemeljil teorijo kontinuitete, ki pomeni nov pogled na razvoj Indoevropejcev, temelji pa na domnevi, da so bili narodi, ki danes zhive v Evropi, naseljeni na teh ozem­ljih zhe najmanj v neolitiku, vsaj 5000 let pr. n. sht., med njimi izrecno na­vaja tudi Sloven­ce, premiki so bili le lokalnega znachaja, niso bili masovni, niso se selila cela ljud­stva, temvech obchasno le relativno majhne skupine vojashko organiziranih elit, ki so si podjarmljale lokalno prebivalstvo, kar je ustvarjalo videz identifikacije sta­ro­selcev z na novo prispelo elito. Seveda pa so med tedanjimi ljudstvi obstajali kul­turni in tehnoloshki tokovi, kar je prinashalo tudi jezikovne inovacije, vse od Me­zopotamije chez Balkan do zahodne Evrope. (Bralec si lahko nekaj vech o tem prebere v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori, slednja je pravkar izshla.)

 

Oba znanstvenika v svojih najnovejshih knjigah razvijata poglede, izhajajoch iz svojih temeljnih nazorov: Semerano, semitolog, se opredeljuje za t. i. "vzhodni iz­vor Etrushchanov", medtem ko Alinei, tvorec teorije kontinuitete, vidi njihov za­chetek v Panoniji, to je razlichica "severnega izvora Etrushchanov". Poleg teh dveh obstaja she tretja skupina, ki zagovarja "avtohtonost Etrushchanov". Vsaka skupina zagovornikov utemeljuje svoje teorije zhe z najstarejshimi pisnimi viri anti­chnih piscev, ki so vsak po svoje navajali eno od teh treh mozhnosti. Zato bo ko­ristno, che se nekoliko posvetimo temu vprashanju.

 

 

Tabula Cortonensis – neizpolnjeni upi

 

O Etrushchanih je bilo zhe zelo veliko napisanega in zgodbe she vedno ni konec; vchasih se zazdi, da je komu konchno uspelo jasno osvetliti prastaro skrivnost, toda vselej znova sledi razocharanje. Tako je bilo tudi tokrat, ko je prishla na sve­tlo:

Tabula Cortonensis, senzacionalno odkritje, ki je veliko obetalo, toda skriv­nost je ostala nerazvozlana in je to le she ena, nova etrushchanska uganka. Po vsem, kar je zhe bilo napisano o Etrushchanih, je pri vsaki novici o njih chlovek zelo previ­den. Toda to, kar sta profesorja na univerzi v Perugi Luciano Agostiniani in Fran­cesco Nicosia objavila leta 2000 (celih osem let po odkritju!) v knjizhni ob­liki pod naslo­vom Tabula Cortonensis, je vredno vse pozornosti. Gre za novej­sho najdbo enega najdaljshih etrushchanskih napisov (poleg zagrebshkega mumij­skega povoja, tabule iz Capue in cipusa iz Perugie), o katerem so upali, da bo bis­tveno pripomo­gel pri razvozlavanju enigme prastarega jezika, zlasti spricho nekaj desetin povsem novih besed, ki jih etruskologija doslej ni poznala.

Zhe sama zgodba o tej najdbi je skrivnostna in nerazjasnjena. Che povzamemo po zapisniku karabinjerjev, naj bi se stvari odvijale takole:

Na karabinjerski postaji v kraju Camucia pri Cortoni se je 14. oktobra 1992 oglasil tesar Giovanni Ghiotini. Ta je povedal, da je nekega vechera med 18. in 20. sep­tembrom istega leta po konchanem delu opazil pri izhodu z gradbishcha na kupu izkopane zemlje nekaj kovinskega. Pobral je nekakshen valjast predmet, pod kate­rim je bilo she nekaj kosov iz podobne kovine. Vse skupaj je dal v prtljazhnik av­tomobila, ne da bi vedel, za kaj gre. Po nekako shtirih ali petih dneh je to omenil prijatelju, ki je précej ocenil, da je to etrushchanska najdba, o kateri je treba ob­ves­titi zavod za spomenishko varstvo. Zato je naslednjega dne o vsem obvestil vodjo gradbishcha in lastnika zemljishcha, ta pa sta o tem obvestila zavod za spo­menish­ko varstvo. Karabinjerji so najditelja ovadili sodishchu, ki pa je (ne)srechnika opro­s­tilo, chesh da si ni nichesar prisvojil in je zadevo prijavil. Toda v razsodbi je zani­miva navedba: »Celotna preiskava primera ni razjasnila tega, kje so bili predmeti resnichno najdeni. Kraj, ki ga navaja Ghiotini, ni pravi. Iz chesar pa ni mogo­che sklepati, da si je kaj prisvojil, temvech le, da so naj­deni predmeti prishli od drugod, ali pa mogoche, namrech le mogoche, da je bil na mestu najdbe she kakshen drug pred­met.«

Ta navedba iz oprostilne sodbe je pomembna zaradi tega, ker je sedaj zhe slovecha napisna bronasta ploshcha (namerno?) razbita na osem dokaj enako velikih delov, od katerih en del manjka. Si ga je kdo prisvojil? Je ostal kje zakopan? Toda kje? Namrech, za gradbenike je prava mora, che morajo zaustaviti gradnjo zaradi kak­shne zgodovinske najdbe, k chemur jih zavezuje zakon. Zato se ne morejo izogniti skushnjavi, che je mogoche najdbo zamolchati ali jo vsaj nekaj chasa prikriti, da dokonchajo kakshno gradbeno fazo. Kako je bilo v tem primeru, ni mogoche ugotoviti. Glavni inshpektor ministrstva za kulturno dedishchino je izjavil: »Najdi­telj lazhe. Kopali smo tam, kjer nam je pokazal, ne da bi nashli kakrshnokoli sled, ki bi potrjevala njegove navedbe. Preprichani smo, da je bila ploshcha najdena na obmochju Cortone in izredno pomembno bi bilo natanchno vedeti, kje je to bilo, saj bi nam to omogochilo morebitne nadaljnje najdbe, izredno pomembne za razvo­zla­vanje preteklosti tega skrivnostnega ljudstva.«

Tako se nam je ohranila le okrnjena bronasta ploshcha, ki so jo za zachetek zelo natanchno preiskali, ali ne gre za kakshen ponaredek, a izkazala se je kot pristen et­rushchanski izdelek. Preiskave in preuchevanja so trajala tako dolgo tudi zara­di razvpitosti etruskologije, ki bi ji bil prej v shkodo kakor pa v korist kakrshenkoli prenagljen sklep. Cheprav obstaja strokovno mnenje, da sodi ta najdba med naj­daljshe etrushchanske tekste, ki je zapovrh she eden redkih juridichne narave (ne­kateri so mu zhe nadeli ime: Stoletna pogodba) in ga je zato treba shteti med obvezne refe­renchne tekste za vsakogar, ki se ukvarja z etruskologijo, pa profesorja zhe na uvodu knjige posvarita bralce, naj ne bodo razocharani, che so prichakovali zhe tudi prevod besedila. Pristavljata, da bi bil tak prevod nedvomno zelo koristen, vendar je njuno mnenje, da ni zadostnega znanja za kaj takega, kljub temu, da sta pritegnila k sodelovanju vrsto specialistov.

Za razumevanje vsebine Tabule Cortonensis je treba nekaj povedati o mestu Cor­tona, saj je to sloveche etrushchansko mesto Curtun, kar naj bi pomenilo – utrdba, in je igralo pomembno vlogo zhe v sivi davnini. Giovanni Semerano (Le origini della cul­tura europea, vol. 38, Leo S. Olschki, Firenze, 1984; str. 866) pishe: »Cortona, et­rushchan­sko Curtum, pomeni oppidum, utrdba, trdnjava, utrjeno mesto, kot Gyrton, Kyrtone, Gortina: ugaritsko qrt (trdnjava), hebrejsko qeret (mesto), kar kazhe na afiniteto etrushchine s semitskimi jeziki oziroma na njen vzhodni izvor.« V blizhini Cortone so kopali bakrovo in zhelezovo rudo, tam je skrivnostno Tra­zimensko je­zero in she slavnejsha Perugia. V tretjem stoletju pr. n. sht. so Ri­mljani chez et­rushchansko ozemlje pospesheno gradili konzulske ceste: Avrelijo, Klodijo, Kasi­jo, Amerino in Flaminijo. Pot, ki je vodila iz Rima proti severu, se je vzhodno od jezera Bracciano razcepila na Via Amerina in Via Cassia, ki je skozi Sutrium pripe­ljala do znamenitega jezera Bolsena, ga obshla po vzhodnem bregu in po 150 km pripeljala do mesta Chiusi, ki lezhi jugozahodno, nedalech od Tra­zimenskega jeze­ra. Naprej je na njegovi severni obali Cortona, kakshnih 180 km severno od Rima; nadaljevanje bi nas privedlo chez dobrih 30 km do Arezza, ki je ob izvirih Tibere in Arna.

Tabula naj bi bila s konca III. ali zachetka II. stoletja pr. n. sht., ko so Rimljani zhe dodobra obvladovali polozhaj. Tako so 295 pr. n. sht. v Sentinu premagali zdru­zhe­no vojsko Etrushchanov in Galcev, 280 pr. n. sht. so zmagali nad Vulci in Vol­sini, 241 pr. n. sht. pa so porazili Falerce. Zhe leta 204 pr. n. sht. pa so morala sla­vna et­rushchanska mesta Cere, Populonija, Tarkvinija, Volterra, Arezzo, Perugia, Chiusi in Roselle sodelovati z Rimljani proti Hanibalu.

Napis je na obeh straneh najdene bronaste ploshche, hrbtna stran ni povsem popi­sana, v celoti obsega 40 vrstic in kazhe, da je delo dveh pisarjev. Raziskovalci ugotavljajo, da ostaja vsebina skrivnost, cheprav razlagajo, da se verjetno zachenja takole: »Pod magistraturo Larth Cusuja, sina Titineje in Larisa Salinija, sina Aule­ja...«, vendar pa je celoten zapis nerazreshljiv. Od 60 leksichnih enot v besedilu jih je kar 27 takih, kot jih niso zasledili v nobenem dosedanjem etrushchanskem napi­su.

Misterij etrushchine ostaja nerazkrit kljub temu, da naj bi poznali glasovno vred­nost posameznih chrk (ki so grshkega tipa) in so celo izdelali nekakshno slovnico; nichesar zanesljivega ne vemo o pomenu posameznih besed, razen o tistih, ki se zelo pogosto ponavljajo na nagrobnikih in o katerih je mogoche z veliko verjetno­stjo rechi, da gre za osebna imena in priimke. Zato sta profesorja zapisala, da sta uspela dojeti zgolj smisel zapisa, ki naj bi predstavljal pogodbo med druzhinama "gens Petru Scevas in "gens Cusu", sklenjeno ob navzochnosti prich in predstav­nika ob­lasti.

Besedilo ploshche vsebuje 17 znakov (epsilon v normalni in zaobrnjeni razlichici), poleg teh pa she znak za lochilo (pika) in poseben znak za oznachevanje odstav­kov med tekstom, ki ga ni opaziti v drugih etrushchanskih besedilih (znak je po­doben tistemu, ki ga danes uporabljajo korektorji za oznako "napravi odstavek" – to je lomljena chrta, podobna Z). Pri tem je nenavadno, da manjkata chrki heta in phi, ki bi ju prichakovali pri tem tipu alfabeta, kar je she posebej obchutljivo pri vprashanju datiranja, cheprav je chrkopis ochitno t. i. reformirana severna razli­chi­ca, vendar z nekaterimi lokalnimi znachilnostmi. Za phi je zhe znano, da se iz­red­no redko po­javlja v etrushchini. Manj razumljiva je odsotnost heta (grlni ozi­roma mehkonebni pripornik – glas med k, g in h, morda nekaj takega kakor pri­morski gh), saj je ta fonem v etrushchini zelo pogost. Profesorja razlagata, da je odsotnost tega fone­ma nakljuchna, chesh da se v besedilu pach ni pojavila nobena takshna beseda... Te­zh­ko razlozhljiva je tudi uporaba razlichic epsilona; tisti nazaj obrnjeni (retrogradni) naj bi bil tudi zgolj nakljuchna raba. Vendar so o taki goli nakljuch­nosti dvo­mili zhe ob prej znanih primerih, saj je v besedilu vechje shtevilo take oblikovne rabe, ki se kazhe kot natanchna in namenska; retrogradni epsilon se po­javlja na za­chetku zloga ali pa v konchnem zlogu, vendar le, che je epsilon raz­vojna oblika dvoglasnika "ai". Torej je mogoche izkljuchiti nakljuchnost, menita raziskovalca. Takih nestrtih orehov je v besedilu she vech.

Avtorja sta poskusila interpretirati napisano, vendar sta se pri tem jasno zavarovala z opozorilom, da sta to naredila v luchi njunega domnevanja vsebine! Z zelo za­pletenimi primerjalnimi in razlagalnimi postopki sta se trudila, da bi se dokopala do smi­sla posamezne besede, pri tem sta navajala tudi drugachna branja, ki jih po­nu­jajo ostali etruskologi. Avtorja gradita na metodoloshkem izhodishchu, da mora hermenevtika (razlaganje tekstov) zaupati notranji zgradbi celotnega besedila in primerjavi z vzporednimi besedili. Zato sta tudi postavila domnevo, da gre v tem primeru za pravno, zemljishkolastnishko pogodbo, in na tej podlagi sta posku­shala podati svoje tolmachenje. Toda s primeri pokazhimo, kako dalech sta na tak na­chin prishla.

Med besedami, ki so se na Tabuli Cortonensis pojavile prvich, sta tudi zacinat in priniserac, ki sta, po vsem sodech, brez primere v drugih tekstih ter sta celo obli­ko­vno in skladenjsko dvoumni, saj je mogoche prvo obravnavati tudi kot zacina-t ali zacin-at, s chimer se spremeni njen pomen. Priniserac se prav tako lahko razchle­n­juje brez konchnega –c in she kako drugache. Tako ni mogoche dolochiti niti be­sedne os­nove; she tezhje je z mnogimi drugimi besedami.

Znachilen je npr. izraz tiur ali tivr, o katerem avtorja menita, da pomeni "luna" ali "mesec" (tudi kot chasovni pojem). V kontekstu, v katerem se beseda pojavlja, bi lahko ob­stajal tudi tretji pomen, menita raziskovalca, in sicer kot mera za povrshi­no zemljishcha (kakor je bila znana nashim prednikom: jutro zemlje). Vendar av­torja Agostiniani in Nicosia tudi sama dvo­mita o taki razlagi. Slo­venci lahko v tem primeru z zanimanjem pogledamo v Etimoloshki slovar slovenskega jezika akademika F. Bezlaja, ki pod geslom "jutro" razchlenjuje izvor tega pojma, in tako najdemo stare izraze: utr, utra, utrenja, utrina. In bi z metatezo prishli do tura, oz. v primeru jutro do tjura. Etruskologa pa omenjata she eno mozhnost: v tem terminu naj bi se morda skrival obichaj, da je imel kupec zemljishcha "en mesec ali shtiri lunine mene" chasa, da bi ugotovil, ali je res dobil s pogodbo predvideno po­sest. Mesec se z menami obnavlja, pomeni vrtenje, tisto, kar se na novo tvori. Ne nazadnje po­znamo tudi tvar v pomenu predmet, rech, stvar, zadeva, to pa smi­selno sodi v pra­vno izrazoslovje.

Potem je tu she beseda cel oz. celtina, ki naj bi pomenila zemljo, zemljishche; che pobrskamo po Bezlaju, preberemo, da je celina nezorana zemlja, to je star agro­kulturni termin, izpeljan iz korena cel.

Avtorja Agostiniani in Nicosia sta se v uvodu zahvalila: »To delo je nastalo z ne­shtetimi izmenjavami misli in razpravljanji med avtorjema. Vsak od naju ima seve­da svojo znanstveno izo­blikovanost in svojsko podrochje, ki ga obvlada. Zato delo izpod dvoje peres, kot je tole, vsebuje nekatera poglavja, ki jim je potrebno jasno dolochiti avtorja.« Iz tega je videti, kako zapletena je ta snov, she vedno prepolna iskanja in hipotez, zaradi tega je tako mikavna in privlachna; ne nazadnje tudi kontroverzna.

Toda poleg zhe znanih hipotez se tudi v zadnjih letih pojavljajo novi poskusi. Na­vedimo le nekaj znachilnih primerov.

 

Hermann Bengston (Griechische Geschichte: von den Anfängen bis in die römische Kaiser­zeit, München, C.H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, 1977; L'Antica Grecia dalle origini all'ellenismo, Il Mulino, Bologna, 1989, str. 45-52) pishe:

»V Sredozemlju se je pred letom 1200 pr. n. sht. zachelo veliko preseljevanje. Nje­gove sunke je bilo kaj kmalu mogoche chutiti skoraj po vsem vzhodnem sre­do­zemskem obmochju, od italskega polotoka do Mezopotamije, od Ogrske do meja Egipta. V zgodovini civilizacije veliko preseljevanje pomeni jasno razme­jitev med bronasto in zhelezno dobo, ki se je zachela skoraj sochasno v vsem Egeju. She en­krat so se prvi migracijski valovi sprozhili na ogrskih ravninah, kjer je pre­mik enega ljudstva pod pritiskom drugih prisilil blizhnja ljudstva, da so se od­selila. Pre­dniki Ilirov in druga ljudstva so bili v drugi polovici II. tisochletja potis­njeni proti jugu. Razlogi za ta premik she danes niso pojasnjeni. Mnenje, da so hotela ta ljud­stva dobiti v posest zhelezo, nad katerim so imeli monopol Hetiti, je zgolj do­mne­va. Migracija Protoilirov in drugih plemen proti jugu se je odrazila na sosed­njih ljudstvih: Trachane je potisnilo na vzhod, proti Mali Aziji, medtem ko so se prebi­valci Grchije preselili she bolj na jug, na Peloponez, in od tam she naprej celo na Kreto in na Sporade. Tudi migracijo vechje skupine Italcev na apeninski polo­tok si lahko razlozhimo z mnozhichnim pritiskom Ilirov. V sploshnih potezah smo pri­cha ponovitvi dogodkov, ki so se odvijali v zachetku II. tisochletja pr. n. sht.: po dolgem obdobju stalne naseljenosti so indoevropska ljudstva, premaknjena iz ne­kega sre­dishcha nemirov in nereda, spet spravila v gibanje svetovno zgodo­vino.

Pritisk trashkih plemen je prisilil Frigijce k umiku, tako da je na evropskih tleh os­tala za njimi le skromna sled (to so "Brygi"). Zdruzheni z ilirskimi elementi, so potem na­shli novo domovino v Meziji na zahodni anatolski planoti. S Trachani prodre v Malo Azijo tudi t. i. lonchevina s shtrlinami, izboklinami (Buckelkera­mik, cerami­ca a protuberante, knobbed ware), ki izvira iz makedonskega in trash­kega okolja ter predstavlja razpoznavni znak tiste kulture. Mogoche je trashko pro­dira­nje okoli leta 1200 pr. n. sht. pripomoglo k porushenju Troje VIIa, ne pa Troje VI, kot je svoj chas domneval W. Dörpfeld.

Iliri so pritisnili na Trachane, poleg tega pa she na Dorce, ki so zhiveli na severu Grchije (na obmochju Pinad?). Njihov premik na jug, t. i. "dorska selitev", je odprl novo obdobje v grshki zgodovini in je zakljuchil indoevropeizacijo Grchije...

Prisotnost nekaterih elementov iz starejshih jezikov v dorshchini nam daje misliti na vdiranje Indoevropejcev v zachetku II. tisochletja pr. n. sht. v dorski svet; ime Dorieis je okrajshava za dorimahoi, vojshchaki s sulicami...

Rezultat dorske migracije je bila popolna sprememba skupin in rodov v notranjosti Grchije. Na koncu tega obdobja postanejo Dorci prevladujochi element na vzhodu in jugu Peloponeza, zlasti v Argolidi in kasneje tudi v Laokoniji; dorski vpliv se je razshiril na obsezhno podrochje, ki se je razprostiralo od Peloponeza chez Egej ter doseglo Anatolijo...

Gledano z vidika svetovne zgodovine, ima invazija trashkih plemen v Malo Azijo she vechje posledice kot pa vdor Dorcev in severozahodnih Grkov v Hela­do. V Anatoliji je kmalu po letu 1200 pr. n. sht. vrtinec velikega preseljevanja uni­chil he­titsko kraljestvo, ki je trajalo skoraj petsto let. Kot vidimo stvari danes, je precej znamenj, da so hetitsko kraljestvo unichila "ljudstva z morja". To velja tudi za mesto Ugarit (danes Ras Shamra, predmestje Latakije v Siriji), kot nam dokazujejo pred kratkim v njem odkrite glinaste ploshchice. Da je propad hetitskega kraljestva povezan z gibanjem "ljudstev z morja", je izpri­chano tudi iz napisa Ramzesa III. (arheoloshko najdishche Medinet Habu ob Nilu): "Od Khatov na­prej se nobena dezhela ni mogla upirati njihovim vojskam: Kedi, Karkemish, Ar­vad in Alyshija so bile unichene..."

Posledica velike egejske selitve je bila korenita etnichna sprememba starega sveta. Hetitsko kraljestvo je izginilo, vendar je njegova civilizacija prezhivela stoletja v majhnih drzhavicah severne Sirije in v notranjosti Anatolije. Konchno v XII. st. pr. n. sht. iz teh rushevin vstane Tiglatpilesar I. in ustanovi srednjeasirsko kra­lje­s­tvo, ki se med razshirjanjem proti zgornjemu Evfratu spopade s Frigijci. Obe­nem pa se razcvetajo predvsem fenichanske mestne drzhavice.

Med letoma 1000 in 800 pr. n. sht. so Fenichani v Sredozemlju zapolnili vrzel, ki je nas­tala po padcu Krete in izginotju Ahajcev. Skupaj z njimi, na istem morju, so se pojavili Etrushchani, ki so odshli priblizhno v istem chasu z egejskih obal (morda iz Mezije) in prispeli v Italijo tam, kjer je danes Toskana, v dezhelo, ki se bo po njih imenovala Etrurija. Spricho njihove povezanosti s kulturami Vzhoda, so pre­sadili na Zahod del vzhodne civilizacije. Posamezne skupine so verjetno zaostale v Egeju, na primer na otoku Lemnos.«

In na str. 88 Bengston dalje pravi: »Veliko ugodnejshi pogoji za kolonizacijo so bili na Zahodu. Tod ni bilo neke velike politichne sile, kot je bilo na Vzhodu asirsko kraljestvo; italska ljudstva, med seboj neslozhna in kot Etrush­chani prihajajocha z Vzhoda, pa so bila popolnoma odprta za trgovino in za grsh­ko kulturo. Koloniza­ciji sta botrovala gradnja chedalje vechjih ladij ter naposled po­znavanje zemljepisa zahodnega sveta, ki so ga kopichili grshki morjeplovci vse od konca mikenskega obdobja... Med helenskimi kolonijami na zahodu ni bilo nobe­ne, ki bi se lahko me­rila s Kumo (Kyme), prvo halkidishko (Chalcidis, Halkis na gr­shkem otoku Ev­beji) kolonijo; ta je verjetno prenesla halkidishko abecedo ne le Et­rushchanom, ampak prek njih tudi Rimljanom, saj to lahko zaznamo she danes, ko preberemo X kot "ks" in ne na grshki nachin kot "kh".«

 

André Martinet (Des steppes aux oceans. L'indo-europeen et les "Indo-européens", Payot, Paris, 1986) v poglavju Ob zori zgodovine pishe:

»Koncu II. ti­sochletja pripada tudi gibanje, imenovano "gibanje dolgih mechev", ki se zachenja na severu in sega chez vso Evropo do Balkana. Domnevno je seglo tudi onkraj Sredozemlja, vse do Palestine, kjer so se potem izoblikovali Filistejci. Drugi opozarjajo na mne­nje V. Georgijeva v Introduction to the history of the Indo-Eu­ropean languages, da je treba postaviti ta selitveni val precej bolj dalech v preteklost in pomisliti na Pelazge, najstarejshe prebivalce Grchije, ki jih nekateri imajo za naj­starejsho in­doevropsko predhodnico.«

V Malo Azijo so chez Kavkaz prishli Indoevropejci, imenovani Anatolci, in v po­sebnem delu so to Hetiti, ki so vzpostavili zelo tesne stike z Mezopotamijo. Lahko si mislimo, da so shli Indo-Iranci, od katerih so nekateri pustili sledove v Mali Aziji, po isti poti, cheprav z dolocheno zakasnitvijo. Jezikovna preuchevanja pa kazhejo, da so predniki Grkov in Indo-Irancev dolgo zhiveli v tesnem stiku. Poleg tega, che uposhtevamo, da so se v zgodovinskem chasu iranska ljudstva pojavila v stepah severno od Chrnega morja in tudi na zelo oddaljenih azijskih podrochjih ter so bila v zelo odmaknjenih chasih sosedje Ugro-Fincem, zagotovo na mejah Sibi­rije, postane legitimno vprashati se, ali ni mogoche domnevati nekega vala, ki je shel po razlichnih poteh na vzhod in zahod od Chrnega morja vse do obeh obal Kaspijskega jezera ter se konchno stekel v Iran in v dolino Inda.

Ta preseljevanja so povzrochila velike premike na vsem obmochju Sredozemlja.

Ob koncu II. tisochletja pr. n. sht. se pojavi obred sezhiganja mrlichev z naknad­nim zakopavanjem zhar na t. i. zharnih poljih. Taka polja najdemo na severnih ra­vnicah, v Luzhici, a tudi v severni Italiji z villanovsko kulturo, ki se razshirja iz Emilije. Veliko stoletij pred villanovsko kulturo je zahodneje od nje ob­stajala kultu­ra terramare. Nekoliko severneje se nahaja t. i. atestinska kultura Ve­netov. Vse te kulture pripisujejo ljudstvom z indoevropskimi jeziki. Ljudstva ter­ramare so se prva premaknila proti jugu: lahko jih imamo za prednike Latincev. Ko so se Villanovljani podali vzdolzh Apeninskega polotoka, izogibajoch se Etru­shchanom, so jih poznali kot Umbre, Sabince, Oske, Samnite, ki vsi pripadajo eni, dobro opre­deljeni jezikovni skupini. Veneti, ki so jih dolgo enachili z Iliri, so po jeziku precej podobni Latincem.. Gledano z vidika kulture, se Villanovljani ne razlikujejo veliko od Etrushchanov, ki so zgodovinsko locirani v Toskani, torej bolj na jugu. Vendar pa je med njimi velika jezikovna razlika, saj etrushchina brez najmanjshega dvoma ni indoevropski jezik.

 

KDO JE BIL GIUSEPPE SERGI?

 

Res je treba nekaj vech rechi o Giuseppu Sergiju. Leta 1922 je fashizem v nasko­ku zavzel Rim in uvedel diktaturo. Chedalje bolj je zatiral vse neitalijansko; osnova nabuhlega nacionalistichnega "creda" je bil vechni Rim. Ena poglavitnih nalog, ki jo je Mussolini vselej in ob vsaki prilozhnosti vsiljeval, je bila obno­vitev rimskega imperija. Italijanski kralj je po zavzetju afrishkih kolonij postal she imperator, uve­deni so bili rimski pozdrav z dvignjeno roko in drugi atributi rimske imperialnosti. Zakonsko predpisano je bilo tudi rimsko shtetje let, ki se je zachen­jalo z letom fashistichnega pohoda na Rim, ki naj bi bil vechen, kot bo vechen novi, fashisti­ch­ni rimski imperij. V takem vzdushju je prof. Giuseppe Sergi leta 1926 objavil svoje delo Le prime e le più antiche civiltà (Prve in najstarej­she civilizacije). Sergi je bil rojen v Mesini na Siciliji ob Mesinskem prelivu 20. marca 1841. To je prastaro kulturno in trgovsko pomembno mesto, ki so ga ustanovili Grki zhe v 8. st. pr. n. sht., z univerzo iz leta 1549. Mnogim je Mesinska ozhina, ki povezuje Jonsko s Ti­renskim morjem, bolj znana po Scili in Karibdi, saj je med otokom in celino komaj 3,5 km shiroka, skozi njo pa teche mochan morski tok s shtevilnimi vrtinci, kar je burkalo chloveshko domishljijo, da so nastali shte­vilni miti o nevarnostih, ki pre­zhijo na mornarje in potnike. V takem okolju se je oblikoval mladi Sergi, ki se je komaj de­vetnajstleten pridruzhil Garibaldiju v Milaz­zu, od koder se je veliki revo­lucionar odpravil s tisocherico rdechesrajchnikov v juzhno Italijo, kjer je zbral kmechke upornike in od tam nadaljeval svoj znameniti pohod zedinjenja Italije. Sergi je bil po svoji osnovni izobrazbi antropolog in je sprva na li­ceju predaval fi­lozofijo ter grshko knjizhevnost, dokler ni prevzel stolice za antropologijo na uni­verzi v Bolo­gni (1880), nato pa she v Rimu (1884 - 1916). Vendar je ob an­tropo­loshkih razis­kavah spoznal, da mora problematiko zajeti shir­she, zato se je lotil in­doevropske filologije, s tem pa je nujno moral sechi na podrochje pra­zgodovine in zgodovine. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln, veliko je obja­vljal, zapustil je nad 400 del in tako sodi ne le med pomembne itali­janske zgodovi­narje in antro­pologe, marvech med pisce shirshega podrochja chloveshkega us­tvarjanja.

V vech knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsichem odsto­pala od takrat in she danes uveljavljenih zgodovinskih teorij, med katerimi so tudi zelo izstopajoche tiste, ki govorijo o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji. Nekatere stvari bomo navedli v tem poglavju, druge pa v nadaljevanju. Za obseg in predmet tega pisanja naj se zadrzhimo pri Indoevropejcih v Italiji. Te je Sergi obdelal z an­tropoloshkega, arheoloshkega, zgodovinskega in lingvistichnega stalishcha, ni se omejil zgolj na en vidik, saj opozarja na premajhno multidiscplinarnost (Arii e Ita­lici, Fratelli Bocca Ed., Torino, Milano, Roma, Firenze, 1898, str.13-14): »Osrednji razlog, ki povzrocha zmedo in s tem napake pri sintezi, kot je mogoche zlahka ugotoviti, je v tem, da se to hoche storiti na osnovi arheoloshkih dosezhkov; ena stroka ne more dati vech od tistega, kar raziskuje, in siliti jo, da prestopi meje, znot­raj katerih mora naravno ostati, pomeni napeljati jo k zgreshenim ugotovit­vam. Lingvistika ne more biti etnologija ne antropologija ljudstev ter jih rasno raz­vrsh­chati, saj se jeziki izgubijo, se nauchijo ali spreminjajo; arheologija ne more ob­rav­navati ne na­rodnosti ne antropologije, saj poznamo preprost in sploshno znan na­chin, ki omo­gocha prenashanje kulture in njenih izdelkov: trgovino; tej je treba dodati invazije, kolonizacije in tuja osvajanja. Antropologija ne more govoriti o kulturi ali jeziku, saj preuchje le telesne znachilnosti ljudstev in njihovo razshirje­nost. Vendar che vse te stroke na koristen nachin povezhemo, che dosezhke enih zdruzhimo z dosezhki drugih, che se v kompleksni raziskavi, ki zajame lingvistich­na, arheoloshka in an­tropoloshka vprashanja, tri stroke pri tem med seboj ujamejo ter dopolnjujejo, potem pridemo do rezultatov, ki so blizu resnici in so sprejemlji­vi. Na nesre­cho... ni vselej tako.«

Kot smo zhe povedali, je bil Sergi antropolog, lingvist in arheolog, torej je zdruzh­eval vse tri potrebne discipline, ki so pristojne za verodostojne sklepe (n. d., str. 135-153):

»K srechi med mnogimi razlichnimi obichaji in izdelki, ki so jih arheologi natan­ch­no preuchili, obstaja dvoje nespremenljivih dejstev, ki nam lahko sluzhita kot chvrsti oporni tochki za razmishljanje in postavitev zgodovinske zgradbe: gre za razliko med znachilno arijsko vrsto pokopa z upepelitvijo in mediteranskim ske­letnim pokopom ter arijsko in italsko obliko lobanj, ki se med seboj zelo razliku­jeta. Ti sprejeti in ustaljeni dejstvi nas pripeljeta do odgovora o etnoloshki pripad­nosti.

Mediteranska rasa je vdrla in zavzela pretezhni del Evrope od vzhoda do zahoda, in prvo prebivalstvo Italije sta bili veji iste rase, z etnichnimi imeni Ligurijci in Pe­lazgi. Ostali drugotni in maloshtevilni etnichni elementi so se pomeshali med njimi in niso spremenili prvotne antropoloshke enotnosti. Ligurijci in Pelazgi so imeli skup­ne temeljne telesne znachilnosti, drugotne razlike lahko zanemarimo, saj so iz shtevilchne rase, ki izvira od drugod in so dozhiveli spremembe ter delitve zaradi razlichnih vplivov, ki pa ne sodijo v to razpravo.

Kazhe, da so ti poseljevali celoten Apeninski polotok, vkljuchno s Padsko nizhi­no... V 16. st. pr. n. sht. je v Sredozemlju cvetela velika kultura, ki jo imenujemo mi­kenska ali egejska, ker je bila bolj razvita na vzhodnem delu, zlasti v Egejskem morju, najprej pa so jo odkrili v Mikenah, mestu Pelazgov. Takrat je tudi Italija zajeta v to civilizacijo, mogoche pa so bila njena severna obmochja in dolina Pada manj razvita ter skupaj z ostalo Evropo she v neolitiku. V tej Padski nizhini, tako kakor v Shvici in drugih delih Evrope, so nastala objezerska bivalishcha ter most­ishcha na mochvirnatem zemljishchu, postavljena tam, kjer so v nashih chasih nashli terramare iz kasnejshe bronaste dobe. Pri teh gradnjah ni opaziti nobene pre­ki­nitve... Toda niso bila naseljena le mostishcha, marvech tudi jame... Ligurijci in Pelazgi so bili prvi prebivalci Italije; kazhe, da so Ligurijci naselili Padsko nizhi­no in zgradili mostishcha... Ob zori civilizacije kovin, ko so se z vzhoda valile trume ljud­stev z drugachnimi telesnimi znachilnostmi, vsaj deloma z bronastim orozhjem, divja in kruta. Ta ljudstva so preplavila Evropo in se stalno naselila pov­sod tam, kjer niso naletela na prevelik odpor. Podredila so si staroselce in jim vsi­lila svojo civilizacijo ter jezik; schasoma so se tudi pomeshali med seboj. Obichaje in jezik imajo razlichne od prvotnih na tistih ozemljih: upepeljujejo mrliche ter pe­pel pokopljejo v preprostih zhganih ali na soncu sushenih glinastih vrchih; prejsh­nji prebivalci pa so skeletno pokopavali v grobove, v podzemnih jamah ali v go­milah.

Te preseljevalne trume so zelo verjetno prishle iz Azije, toda preden so se prema­knile v srednjo Evropo, so se morale ustaviti v vzhodni, v Rusiji, od koder so se premikale v valovih, v skupinah proti osredju in jugu, morda izmenoma, tako da so eni prishli na zahod, drugi na sever Evrope. Te selitve so morale dolgo trajati, che uposhtevamo obsezhnost ozemlja, ki so ga zavzeli, in moralo jih je biti izredno veliko...

Kot izhaja iz kasnejshe zgodovine o najstarejshih selitvah in sedanjega zemljepis­nega stanja, so morale biti tri glavne skupine te azijske rase, med seboj razlichne le po jeziku, brez dvoma tiste, ki predstavljajo Protokelte, ki so morda prvi prodrli v srednjo Evropo in se potem razshirili po njenem zahodu, nato Protogermane in Protoslovane...

Germani, Kelti in Slovani imajo enake variante lobanj, obraza in telesnih znachil­nosti, razlikujejo se le po jeziku... In arijci so imeli enake antropoloshke znachilno­sti, kot jih imajo danes Kelti, Germani in Slovani...«

Vendar pa je pred njihovim prodorom v Evropo na tleh Nemchije zhivelo prav tako mediteransko ljudstvo, kot so bili na Apeninskem polotoku Italci; vdor arij­cev jih je v Nemchiji potisnil proti severni Nemchiji in v Skandinavijo, v Italiji pa proti jugu, nekako do Tibere.

V neolitiku in eneolitiku je Evropa dozhivela arijsko invazijo, ki je pomenila tako preseljevanje ljudstev, kakrshnega she ni bilo. V Italijo so arijci prodirali iz dveh smeri: chez osrednje Alpe, morda chez Brenerski in Gotardski prelaz, ter chez vzhodne Alpe. Slednja je verjetno nekoliko kasnejsha od keltske, ki je zhe imela svoj prostor v Lombardiji; v Felsini (kasnejsha Bologna) si je ustvarila svoje sredi­shche, saj se niso ustavili v spodnjem porechju Pada. To so bili Um­bri, ki so zav­zeli vzhodni del jadranske obale, segli chez Apenine na zahodni del, tja, kjer je she danes Umbrija, cheprav so jih od tam kasneje nagnali na novo prispeli Et­rush­chani. Umbri so prishli do Lacija, kjer jih je Tibera delila od mediteranskih Latin­cev, zhivechih na levem bregu, in z njimi so se zacheli spajati. O tem prichajo an­tropoloshke raziskave, ki za prvi chas po ustanovitvi Rima, za obdobje kraljev, ugotavljajo dvoje etnichnih elementov: arijce in mediteranske Italce.

Toda prihrumel je vihar – Etrushchani so vdrli v Italijo konec 8 st. pr. n. sht. na ti­renske obale ter si postavili svoja prva primitivna mesta. Spopadali so se z Umbri, jih premagali in zavzeli njihovo zahodno ozemlje, ki se bo odtlej imenovalo Etru­rija. Pri tem je zanimivo, da niso shli chez Tibero, ob kateri pa so na desnem bregu postavili svoje mesto Vejo. Na levem bregu je tako ostala manjsha skupina medite­ranskih Italcev, osvobojena umbrijske nadvlade, in Etrushchani so jih v zachetku pu­stili pri miru. To je bila usodna napaka, Latinci so si na desnem bregu Tibere usta­novili mesto, ga utrdili in chedalje bolj shirili. Nastal je Rim, ki je s stoletji na­rastel v imperij in konchno unichil tudi Etrushchane. Vendar pa so pred tem Et­rushchani dozhiveli svojo zlato dobo in dolga stoletja obvladovali dobrshen del Italije ter Tirensko in Jonsko morje.

Sergi opozarja, da se z naselitvijo Etrushchanov ni bistveno spremenila an­tropoloshka sestava na tistem ozemlju, ki so ga zasedli. Med izkopaninami je najti nove etnichne elemente, ti so res etrushchanski, toda ti so prishli iz vzhod­nega Sredozemlja in so iste rase kot prvotni prebivalci, tisti, ki so jih pred pri­hod­om Etrushchanov podjarmili Umbri, ki so bili Indoevropejci, vendar so bili pre­kratek chas na tem ozemlju, da bi bistveno spremenili antropoloshko sestavo pre­bivalstva, zato nastop Etrushchanov pomeni, da sta se po dolgih stoletjih sre­chali ljudstvi iste mediteranske rase. To je preprosta razlaga dejstva, da najdemo v et­rushchanskih grobovih okostja dveh ras, arijsko-indoevropske in italsko-medi­te­ranske, med slednjo so pomeshane prvotne italske in nove etrushchanske znachil­nosti. Natanchne raziskave so namrech pokazale, da se okostja iz predumbrijskega in predetrushchanskega obdobja, torej prava italska, v nichemer ne razlikujejo od za­nesljivo ugotovljenih etrushchanskih. Podoben polozhaj je mogoche najti v pri­mi­tivnem Rimu; vendar pa velja za obe podrochji, etrushchansko in rimsko, za sled­nje she posebej, da prevladuje italski, tj. mediteranski element. Ko je arijska nad­vlada nad Lacijem tako naglo ugasnila, je naravno moral prevladati prvotni ital­ski etnichni, staroselski element. arijska, umbrijska oblast je popolnoma prenehala nekako v 5 st. pr. n. sht., ko so Etrushchani prodrli na sever, preshli Apenine, za­sedli umbrijsko trdnjavo Felsina in zasedli precejshen del Padske nizhine; tam se pono­vno pojavijo skeletni grobovi, o chemer prichajo grobishcha v Marzabottu, v Certosi pri Bologni ipd. Umbrom je ostalo le majhno ozemlje.

Vendar pa Etrushchani niso zasedli Veneta!

Sergi je sam raziskoval, povzel pa je tudi rezultate drugih arheologov in antropolo­gov, ter prishel do jasnega sklepa, da je v neolitiku in eneolitiku prodrlo v severno in srednjo Italijo novo ljudstvo, arijci, ki je obvladovalo ta prostor nekaj stoletij, vse do prihoda Etrushchanov in ustanovitve Rima. Od tega trenutka naprej za­chenja peshati vladavina tega ljudstva in konchno povsem ugasne v 5 st. pr. n. sht. z etrushchansko okupacijo Felsine.

Sedaj nam ostane, pravi Sergi, da natanchneje opredelimo tisto arijsko, indoevrop­sko ljudstvo, in dobesedno zapishe: »Ta tuja ljudstva so bili arijci, o tem ni naj­manjshega dvoma, tako glede na njihove telesne znachilnosti kakor glede civiliza­cije, ki so jo prinesli s seboj na zasedena italska ozemlja. Sedaj je pomembno dog­nati, za katero vejo arijcev gre, kateri arijci so zasedli tisto ozemlje; dobro je znano, da jih lahko razdelimo na tri glavne veje, ki jih razpoznamo po sodobnih etnichnih ime­nih: Kelti, Germani in Slovani.«

Bralcu tu ne sme uiti, da Sergi sploh ne omenja Romanov, pri tem pa ne gre za spodrsljaj, ampak za njegovo sistematichno razvijanje zamisli, da teh sploh ni in so zgolj lokalna tvorba, nastala iz prvotnih Mediterancev in kasnejshih Indoevropej­cev. Toda katerih?

Sergi se vprasha (n. d. str. 71): »Kakshne so bile telesne znachilnosti teh prvotnih prebivalcev terramare v Piemontu, Lombardiji, Emiliji ter v Venetu. Temu bi lahko kdo oporekal, chesh da so se lahko med seboj pomeshali s prishleki. Vendar nam tu pomaga obichaj, da so staroselci skeletno pokopavali, novinci pa sezhigali mrliche. Che so bili Ligurijci Mediteranci, so morali biti podobni drugim po Sre­dozemlju. Vendar danashnji prebivalci Padske nizhine, razen redkih izjem, kazhejo drugachne znachilnosti. Iz mojih raziskav (G. Sergi: Liguri e Celti nella valle del Po, Archivio per l'Antropologia, Firenze, XIII, 1883) in tudi iz tistih, ki so jih opravili drugi, ochitno izhaja, da imajo Piemontijci, Lombardijci in Emilijanci keltske zna­chil­nosti, Veneti pa znachilnosti Slovanov (podchrtal L. V.), eni in drugi so si sko­raj enaki, che obravnavamo njihovo obliko okostja. To je torej druga rasa od me­dite­ranske, ki je v tem regionu izginila, che odmislimo nekaj sporadichnih prime­rov in izvzamemo obmochje same Ligurije, kjer so meshanci.«

Kdaj pa so prishla ta ljudstva v takem shtevilu, da so nadomestila prejshnja primi­tivna, mediteranska ljudstva? Tudi Sergi je kot drugi sprva pomislil na 4. st. pr. n. sht., glede na podatke o vdorih Galcev v Italijo. Toda potem ko je dodobra preu­chil vsa dejstva in najdbe, je prishel do sklepa, da tista doselitev ni bila niti trajna niti shtevilchna, da bi lahko poselila Padsko nizhino; glavni naselitveni val, ki je odplavil mediteranske Ligurijce, je moral priti zhe v zgodnji bronasti dobi. Toda to velja za severno Italijo. Sergi namrech ugotavlja (n. d. str. 84): »Obstaja torej jasna in natachna delitev med Umbrijci in ostalimi italskimi skupinami, po kateri lahko raz­delimo Italijo na dva jasno lochena dela, na severni in juzhni del; dolina Tibere priblizhno ustreza tej meji, cheprav najdemo tu pa tam otoke prebivalcev, ki pre­kinjajo povezanost dveh regij. In kdo so pravi Italci, so tisti na severu ali oni na jugu, so to Umbri s svojo enovito civilizacijo ali oni drugi, ki so imeli v davnini mnoga in drugachna imena, vendar jih v glavnem poznamo kot Sabelijce? Na to vprasha­nje nam daje odgovor antropologija.«

Tako pravi Sergi, obenem pa ugota­vlja zhalo­stno dejstvo, da je bilo v pionirskem obdobju arheologije unichenih veli­ko okostij; ko so odprli kakshen grob, so kosti unichili ali zavrgli kot nepotreben balast, vchasih so jih zgolj spravili na kup in shranili v kakshnem muzeju, to pa ne omogocha nika­krshnega natanchnejshega in zanesljivega preuchevanja. Nemalo­krat je to bila po­sledica zanichevalnega odnosa zgodovinarjev do arheologov, kot je lepo oznachil Goethe: Ljudje so navajeni za­nichevati vse, chesar ne razumejo; ner­gajo nad dobrim in lepim, ker je po njiho­vem tezhavno.

Sergi nadaljuje (Arii e Italici, str. 157): »Videli smo jasno opredeljeno obmochje na italijanskem vzhodu, ki se razteza tudi onkraj Alp proti severu ter sega na vzhodu do Donave in nizhje spodaj do Bosne in Hercegovine. To je podrochje civilizacije zgodnje zhelezne dobe, od Bologne do Hallstatta, Vach, Sarajeva ter od Bologne do Albalonge na jugu. Na tem obsezhnem ozemlju danes prisotni antropoloshki elementi so v celoti ali prevladujoche slovanski. Antichni pisci in Rimljani so poi­menovali kot Ilire mnoga ljudstva, ki so dospela do Jadrana; za Istrane in Venete je re­cheno, da izhajajo v celoti ali delno iz Ilirov. Tradicija nam sicer sporocha she mnoge druge stvari, ki jih tu zanemarjamo in se oslanjamo zgolj na dogovorje­na dejstva, chetudi jih ne bo veliko, da so le zanesljiva... (str. 164-166): Che k temu dodamo nasha antropoloshka opazhanja, najdemo potrditev za etnichno sorod­nost tudi med modernimi prebivalci, ki zhive na podrochjih zunaj Italije, in tistimi, zajetimi na velikem obmochju civilizacije zgodnje zhelezne dobe. Danes so ti pre­bivalci pomeshani, vendar je velika vechina slovanska. Slovani so Chehi, Slovani so prebivalci Kranjske, Shtajerske in Koroshke, Slovani so v Bosni in Hercegovini, in veliko shtevilo Slovanov je tudi v sami Istri. In che dobro premislimo, pripadajo Veneti po svojih telesnih znachilnostih slovanski druzhini, vsaj v vechini. Res so med 4. in 3. st. pr. n. sht. vdrli Kelti kot povratno (retrogradno) gibanje z zahoda proti vzhodu, kar lahko zaznamo v obdobju imenovanem La Tene; vendar ta in­vazija ni mogla spremeniti prebivalstva, ki je tam zhivelo zhe od davnine; niti ni mogoche opaziti razlik ali podobnosti telesnih znachilnosti dveh arijskih vej, Kel­tov in Slovanov, saj se le malo razlikujeta in sta v bistvu identichni.

Che so torej sodobni pripadniki Slovanov potomci starega arijskega ljudstva, ki je zasedlo opisana obmochja izven Italije in je prishlo v Italijo z Veneti in drugimi plemeni ter dospelo vse do doline Tibere, imenujemo te prednike Slovane, Pra­slo­vane, kot smo imenovali Prakelti prednike Keltov. Moramo vedeti, da stara et­ni­chna imena, enako kot tudi danes, ne dolochajo rase, plemen, rodov in podob­nega. Ta imena so le poimenovanja za frakcije nekega rodu, kot so bili Iliri, ki so bili odcep arijske veje, ki ga danes s sploshnim izrazom imenujemo Slovani, kar je v resnici novejshe ime, vendar razumljivo in sprejemljivo za oznachevanje slovan­skega rodu, kjerkoli se zhe nahaja, na Cheshkem, v Srbiji ali na Hrvashkem (tu je koristno primerjati delo Rudolfa Virchowa: Zur Craniologie Illyriens, K. Akademie der Wissenschaften zu Berlin, 1877).

Torej nam je arheologija bolj kot antropologija, na nejevoljo tistih, ki sklepajo le na osnovi ozkih in enostranskih pogledov, omogochila spoznati neko vse do danes pri nikomer omenjeno dejstvo (cheprav so nam podatke o tem dajali vsi arheologi in razisko­valci starih chasov), da je bila od treh poglavitnih arijskih vej Italija dele­zhna v naj­starejshih obdobjih vdora dveh od njih, Prakeltov in Praslovanov.

Prakelti so prishli med vsemi arijci prvi in zavzeli Padsko nizhino, zasedli kolish­cha in terramare prejshnjih mediteranskih prebivalcev – Ligurcev; drugich so vdrli she vedno pred zgodovinsko dobo ter zapustili ostanke v Golasecci in drugod v blizhini ob Ticinu. Spustili so se v osrednjo Italijo in zavzeli del etrush­chanskega ozemlja, preden je to postalo etrushchansko; o tem nam prichajo grobishcha s kamnitimi obrochi, podobnimi onim v Golasecci in v Franciji.

Praslovani ali Iliri so vdrli v Italijo s severovzhoda, zavzeli so venetsko ozemlje in dospeli vse do doline Tibere, kjer so na ozemlju Faliskov zapustili ostanke svojih mest, zgrajenih po njihovih obichajih na vrhovih vzpetin s kamnitimi obzidji, kot so to delali na Cheshkem, v Istri, Dalmaciji ter v Bosni in Hercegovini.

Zanimivo in zgovorno je dejstvo, da najdemo dve arijski veji, Prakelte in Pra­slova­ne, vedno med seboj v stiku, prve na zahodu in druge na vzhodu, tako kot so she danes na velikih obmochjih, ki jih zasedajo, Kelti na zahodu in Slovani na vzhodu.

Torej je tudi mogoche, da so bili Umbri Praslovani in ne Prakelti, che je res, da njihov jezik, kot izhaja iz Brealovih opazhanj na evgubinskih tablicah, ni imel ni­chesar skupnega s keltshchino. Ko sem ob neki drugi prilozhnosti obravnaval ta vprashanja, sem menda omenil, da so imeli Kelti le majhen vpliv na Italce. Vendar so me nova in najnovejsha preuchevanja bolj preprichala, da na umbrijskem oze­mlju niso prispevali k preoblikovanju primitivnega jezika Kelti ali Prakelti, mar­vech Praslovani, kot je jasneje razvidno iz prej omenjenih arheoloshkih odkritij.

Ti moji sklepi se ujemajo z nekaterimi Paulijevimi ugotovitvami (Pauli, Die Veneter und ihre Schriftdenkmaler; Helbig, Bull. Inst., 1882; Ghirardini, Sulle scoperte del fondo Ba­ratola, Notizie degli scavi, Roma, 1888, str. 377 in naprej) o venetskem jeziku iz napisov v Este, imenovanih evganski; to, kar ti vsebujejo, ni ne italski ne etrush­chanski, ampak ilirski ali praslovanski jezik. Tam, kjer so se bolj nakopichile mnozhice priseljenih Praslovanov, so prinesle svoj jezik, ki je ostal nespremenjen; tam pa, kjer naselitev ni bila tako mnozhichna in so predstavljali le del, tretjino vseh prebival­cev, kot je bilo v Umbriji, je prvotni jezik prebivalstva utrpel spre­membe, ni pa iz­ginil.

Iz vsega, kar sem razlozhil, ochitno izhaja, kako malo so utemeljena razmishljanja tistih, ki trmasto trdijo in podpirajo italskost arijskih priseljencev, cheprav so ti Italcem tuji. Iz istih dejstev izhajajo zadnje potrditve, da niso bili prebivalci ter­ra­mare, ki so se spustili v dolino Arna in Tibere ter postavili svoja mesta po et­rush­chanskem in rimskem obichaju. Tam imamo take oblike bivalishch teh arijcev ozi­roma Prakeltov ali Praslovanov, ki nam prichajo, da ti niso bili Italci, razen che nochemo poimenovati kot Italce tudi prednikov Chehov in vseh zahodnih Slova­nov ter prav tako tudi prebivalce v Franciji, kjer najdemo cromllech (op. L. V.: kro­mlek, beseda bretonskega ali velshkega izvora, llech = kamen, skala, ploshcha, lega in crom; zhenska oblika od crwm = kriv, krivulja, krog, krov[?]), prazgodovinsko gradnjo v zahodnih in nordijskih dezhelah, sestavljeno iz monolitov, razporejenih v krogu, na katerih je vodoravno polozhena shirsha kamnita ploshcha, vchasih je sredi kroga she vechji kamniti steber (megalitna grobnica), kot so v Golasecci in Vetuloniji.«

 

Sergi je torej snov obdelal s stalishcha antropologije in arheologije pa tudi lingvis­tike; o tej temi navedimo she nekaj njegovih sklepanj (n. d. Arii e italici, str.171 in naprej):

»Temeljna napaka jezikoslovcev in arheologov, ki jim nekritichno sledijo, je, da so bili arijci med prodiranjem v Evropo zhe razdeljeni na ljudstva z razlichnimi, zhe izoblikovanimi jeziki. Zamislili so si grshko-italsko-arijsko ali grshko-italsko-kelt­sko ljudstvo, ki se je oddvojilo na locheno evropsko obmochje, to naj bi bil Bal­kan, vdrlo v Grchijo in Italijo ter prineslo nova, izoblikovana in chista jezika – ital­ski in grshki. Podobno so si umislili neko azijsko arijsko ljudstvo, ki je govorilo v eni veji sanskrt, v drugi zend. To je huda napaka, ki jo na nesrecho podpirajo jezi­kovne avtoritete, tem pa slede sloviti arheologi in zgodovinarji, in je, tako kazhe, ni mogoche odpraviti. Upamo pa, da jim bo reshitev arijskega problema v Italiji s pomochjo antropologije, kot poskusham storiti, odprla ochi in se bodo preusmerili k drugachni interpretaciji dejstev o izvoru razlichnih oblik jezikov arijskega tipa.

Che so arheoloshki spomeniki, ki sem jih preuchil in primerjal z drugimi, z obmochja, kjer arijci predstavljajo Prakelte in Praslovane, obstajajo zna­me­nja, da so bili arijci, ki so prodrli v Italijo, natanko Prakelti in Praslova­ni; che antropoloshke grobne najdbe iz Etrurije, Lacija in z obmochja Bolog­ne potrjujejo te rezultate, ni mogoche spregledati, da ti arijci niso prinesli s se­boj italskega jezika, ampak jezike, ki so morali biti istega tipa, kot so ti­sti, ki jih danes imenujemo keltski ali slovanski, ter izpeljani iz prakeltske­ga in praslovanskega, torej iz prvotnih in izvirnih jezikov.

V chasu teh arijskih vdorov je morala imeti Italija neki jezik, nedvomno z vech di­alekti, ki ni imel prav nichesar skupnega z arijskim. Che je bila rasa, ki jo je zavzela v pradavnini, mediteranska in je bila, kot sem dokazal, razdeljena na vech ljud­stev, med katerimi najdemo Egipchane, Libijce in Iberce, so jeziki morali biti istega tipa kot tisti, govorjeni v Egiptu, Libiji in na Iberskem polotoku, torej hamitskega tipa, mochno razlichnega po fonetiki in morfologiji od arijskega tipa.

Torej je naravno domnevati, da so arijci, ki so vladali italskim ljudstvom v Padski nizhini in v osrednji Italiji, ne le vzrok spremembam navad, ki so zakoreni­njene in trdozhive v najglobjih chloveshkih obchutjih, kamor sodijo tudi verska chustva, saj so sprejela pogrebne obrede upepeljevanja, ampak so povzrochili tudi spremembo jezika...

In she eno pomembno dejstvo je, ki ga ne smemo spregledati: da so v italskih dia­lektih znatne variacije v glasovih in fleksiji; dovolj je primerjati umbrijski in oskov­ski jezik s staro latinshchino, sabeljishchino nasploh, da se o tem preprichamo. Ti razlichni italski dialekti so videti bolj kot fragmenti jezikov kakor pa dodelani jezi­ki; kazhe, da je razloge za to kaj lahko najti. Arijska dominacija je bila omejena na se­verno in srednjo Italijo do doline Tibere; tod je bil vpliv arijcev na Italce naravno mochnejshi in s tem tudi spremembe preprostejshe, spricho stalnega stika med et­nichnima elementoma. Tako pa ni bilo v primeru Sabelijcev in vseh tistih, ki so prebivali juzhneje od arijske dominacije; tu se je jezik spreminjal le zaradi pre­pro­stega vpliva ali trgovine, ne pa zaradi nadvlade.

Podobno so prishli arijski predmeti med antropoloshko nearijsko prebivalstvo vse do Sibarov, do podzemnih jam v Kampaniji na jugu itd.; tudi jezik se je spreme­nil, cheprav le delno, kar se kazhe po fragmentarnem videzu mnogih njegovih diale­k­tov, zlasti v juzhni Italiji.

To ni nov in izjemen pojav. Jezik je najnaravnejshi in najpreprostejshi nosilec ko­municiranja med ljudstvi, saj je potreben na vseh podrochjih posameznikovega ali druzhbenega zhivljenja, zato brez tezhav prodira med najbolj oddaljena ljud­st­va, skupaj z razlichnimi proizvodi obrti...«

Povzemimo: dve arijski veji sta prodrli v Italijo, Prakelti in Praslovani, tudi che so slednje imenovali Iliri, in vsaka je imela, ker sta bila jezika istega tipa, recimo tako, drugachen dialekt, ki je bil jezik s posebnimi znachil­no­stmi; tako bomo lazhe razumeli razloge, zakaj Bréal ni nashel nich keltske­ga v umbrijshchini na evgubinskih tablicah. Domnevali smo zhe, da so Pra­slovani sledili smeri z vzhoda v Veneto in proti Bologni ter od tam do Tibe­re, medtem ko so se Prakelti zadrzhevali na zahodu od tega vzhodnega obmochja. Mozhno je njihovo medsebojno meshanje, kot je videti na osno­vi izkopanin v Vetuloniji, cheprav so zhiveli v lochenih skupnostih na istem ozemlju in so ohranjali svoje nacionalne obichaje.

Seveda, che so jezikoslovci nashli skupne lastnosti med keltshchino in italshchino, ne gre za nakljuchje ali osamljen primer. Moja interpretacija pojasnjuje te odnose, vendar na drugachen nachin, kot ga imajo drugi, ki so domnevili sorodnost med dvema jezikoma, ne pa sprememb italskega jezika pod vplivom keltshchine. Na ta pojav sem opozoril glede Italije in se je moral zgoditi tudi v Grchiji, ki je bila prav tako delezhna arijskih vdorov, verjetno v istem chasu, in je zato dozhivela tudi preoblikovanje svojega prvotnega jezika, ki je moral biti pelazgovski. Odslej bi morala biti naloga jezikoslovcev, da ne ishchejo med arijskimi je­ziki le sorodnosti zaradi skupne flek­sije, ampak tudi razlike, ter da raziskujejo ne znotraj arijske vse­bine, marvech za dru­gim predhodnim jezikom, prvotnim, ki sem ga poimeno­val mediteranski in so se od njega ohranili le nerazvozlani ostanki.

Prav etrushchina mora predstavljati ta prvotni jezik, ki ga Briton po pravici hoche zajeti med libijske jezike, ki so istega antropoloshkega izvora. In tako ni nich chu­dnega, che najdemo kakshen skupni element med italskimi jeziki in et­rushchino, saj je osnova prvih kot slednjega mediteranska; presenecha pa vztraja­nje, da bi v etrushchini nashli arijshchino, kar je sicer mogoche v manjshi meri, glede na kas­nejshe vplive, ko so Etrushchani obvladovali prebivalstvo, ki je po je­ziku in obi­chajih postalo arijsko, ker so jih obvladali in se z njimi pomeshali um­brijski, arijski elementi.

Zagotovo je propadel poskus Corssena in ostalih vse do Lattesa, ki so trdovratno pojasnjevali etrushchino z arijshchino; da se o tem preprichamo, ni potrebno biti lingvist, tolikshna je neskladnost Corssenovih in drugih poskusov prevajanja et­rushchine. Ko neki prevod kakega besedila nima nikakrshnega smisla, pomeni, da ni razlozhen, ni razumljen; ko dva prevajalca isto besedilo prebereta popolnoma razlichno, je nesmiselno, saj niti eden niti drugi nista razumela jezika, ki ga hocheta tolmachiti. Tako je s prevodi etrushchine, che si pomagamo z jezikom z arijskimi znachilnostmi. Jaz, ki sem sledil precejshnjemu delu teh prizadevanj, sem se chudil, da se ugledni ljudje, dolocheni jezikoslovci in etruskologi, ne zavedajo takshne po­gojenosti stvari.

Meni se pach zdi koristen poskus De Cara, da bi razlozhil mnozhico zemljepis­nih in osebnih imen ter nazive bozhanstev zahodne Azije in grshkih otokov, ki jih imajo za arijske, s pomochjo tistega jezika, ki nam je zapustil veliko napisov, to je egipchanshchina, hamitski jezik, ki je moral biti veja mediteranske skupine jezi­kov; podobno se je Briton lotil etrushchine z libijshchino. To pa zaradi tega, ker arijsh­china ni unichila prejshnjega jezika v Grchiji in Italiji, marvech ga je le spremenila, zato moremo v obeh najti sestavine obeh jezikov v razlichnem sesta­vu...

Zakljuchim naj z mislijo, da bodo prihodnji jezikoslovci odkrili, da je arijska rasa azij­skega izvora, v Evropo je prishla z enotnim jezikom, ki se je razcepil na tri os­nov­ne veje pod imeni keltski, germanski in slovanski, poleg skupnih, temeljnih te­lesnih znachilnosti; drugi jeziki, ki jih uvrshchajo med arijske, zlasti tisti iz juzhne Evrope, v Grchiji in Italiji, niso bili nikoli izvirno arijski, ampak so se preoblikovali v arij­ske, pod zunanjim vplivom, zlasti Prakeltov in Praslovanov, ki so prodrli na to obmochje. Enak pojav je zaslediti pri ljudstvu, ki ima telesne in skeletne zna­chilnosti kot prvotni prebivalci Evrope, ki so kolonizirali Skandinavijo in jih je she mo­goche najti v severni Nemchiji, to so tisti, ki so jih razglasili za vzor german­stva, t. i. tip Reihegräberja. Ta tip kakor oni italski je prishel pod dominacijo arij­cev in je prevzel jezik osvajalcev.«

Ta Sergijeva razmishljanja so pisana s takratno terminologijo in je potrebno med branjem nekatere izraze posodobiti ali vsaj razumeti v danashnjem smislu. Toda bistvo njegovih razmishljanj je v naslednjem:

- prvotni prebivalci Italci so bili Mediteranci, medtem ko so arijci vdrli na polotok s severa; med seboj se razlikujejo po telesnih, etnoloshkih in jezikovnih znachilno­stih: eni in drugi predstavljajo dve chloveshki rasi in dve civilizaciji. Mediteranska ljudstva so afrishkega izvora, razshirila so se okoli Sredozemlja in tudi shirshe, so­dijo v evrafrishko raso kakor tudi mnozhica hamitskih ljudstev, ki so zelo razshir­jena po Afriki; imajo skupne, dominantne telesne znachilnosti;

- evrafrishka rasa se deli na dve veliki skupini, na afrishko in evropsko, zajema pa poleg severnoafrishkih Mediterancev she Atlantike, prebivalce Sahare in ljudstva Fulbi, Tebu, Nubi, Begia, Fungi, Abesinci, Danakili, Galla, Somalijci, Massajci, Wahuma itd. Vsi imajo enake znachilnosti lobanje in obraza, kljub manjshim razli­kam v ob­liki; zunanje znachilnosti polti in tkiva, vkljuchno z barvo kozhe, las in ochi, pa se mochno razlikujejo ne le med posameznimi ljudstvi in narodi, ampak tudi znotraj vsake skupine. Evrafrishka rasa se je razshirila (verjetno v kvartarju) chez vso Ev­ropo, vkljuchno z Veliko Britanijo in Skandinavijo (to morda shele ka­sneje pod pritiskom prodirajochih arijcev, morda vse do Ladoshkega jezera, kot je skle­pati po nekaterih najdbah), in jo poznamo pod imenom "cromagnonski ljud­je"; po­stopoma so se do neolitika izoblikovala posamezna evropska ljudstva, pri chemer so bili hitrejshi tisti na sredozemski obali. Podnebje in okolje sta pospe­shevali spreminjanje zunanjih znachilnosti. Tudi v sami Italiji ti prvotni prebivalci, Medite­ranci, niso enotno ljudstvo, marvech se delijo na plemena z razlichnimi dia­lekti;

- ob koncu neolitika pride do vdora arijcev; ponekod bolj, drugod manj se pome­shajo s staroselci, nato pridejo she Etrushchani. Ljudstva, poimenovana Sabelijci, so os­tala she najbolj chista, medtem ko so Latinci utrpeli vechje arijske spremem­be. Et­rushchani pa niso mogli spreminjati italskega tipa prebivalstva, ker so bili tudi sami Mediteranci, podobno, kot je bilo tudi kasneje v 6 st. pr. n. sht., ko so se pojavile grshke kolonije na italijanskih tleh, saj so biti tudi Grki mediteranske rase;

- Sergi ves chas poudarja, da so Kelti, Slovani in (juzhni, ne tisti iz severne Nemchije in iz Skandinavije, ki so evrafrishkega izvora) Germani antropoloshko razlichni od Mediterancev, cheprav se po nekaterih zunanji znakih, barvi kozhe, ochi in las, ra­zlikujejo med seboj, enako kakor evrafrichani;

- glede izvora arijcev je veliko teorij in ni dokochnega soglasja, po vrsti indi­cev pa je mogoche sklepati, da so prishli z vzhoda, iz Azije. Tako jih hoche De Ujfalvy (Les Aryens au nord et au sud de l'Hindou-Kouch, Paris, 1896) postaviti v Hindukush, to je ob zgornji tok reke Ind, ki je na severu v sosedstvu s Pamirjem, na zahodnem ob­robju Himalaje; drugi avtorji jih potiskajo she bolj na vzhod, po­sebno she po od­kritju indoevropskih Toharcev na meji s Kitajsko;

- vendar evrazijska in evrafrishka rasa nista bili edini v Evropi, saj so bili neander­talci zhe pred njimi na teh ozemljih, a so bili potisnjeni dalech proti severu, in kazhe, da je tu pa tam she danes opaziti njihove sledove, pomeshane med sodob­nimi prebivalci. Nearijski otoki so danes na severu Evrope Laponci in Finci, v sre­dnji Evropi Madzhari, v Shpaniji Baski in na Balkanu Turki;

- za Italijo velja ugotoviti, da je juzhno od Tibere ohranila mediteranski tip prebival­stva, proti severu pa je chedalje vech arijskega elementa, ki dosezhe vrh v Alpah; Padsko nizhino je mogoche imeti za pretezhno arijsko, na zahodu poseljeno s Protokelti, na vzhodu pa s Protoslovani.

To so bistvene sestavine Sergijevega razmishljanja, ki jih je utemeljeval z antropo­loshkega, zgodovinskega, arheoloshkega in jezikovnega stalishcha.

Vprashanje je tudi, kako razumeti njegovo opredeljevanje azijskega izvora Indoev­ropejecev v luchi sodobnih teorij, ki postavljajo njihovo pradomovino na severno stran Chrnega morja (Maria Gimbutas) oziroma v Anatolijo (Colin Renfrew).

 

Giuseppe Sergi (Le prime e le più antiche civiltà, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926, str. 162) pishe, da je bil Pauli verjetno prvi, ki je zaznal nekakshne povezave med do­morodnimi Azijci pred helensko kolonizacijo v Mali Aziji in Etrushchani, ko je objavil razpravo o napisu iz Lemnosa (Eine vorgriechische Inschrift von Lem­nos, Leipzig, 1886) ter sklenil, da gre za etrushchansko besedilo kljub temu, da so neke razlike z italijansko etrushchino. Na jezikovno primerjalni osnovi je zgra­dil nekak­shno pela­zgichno teorijo, v kateri ni mesta le za Etrushchane v Sredoze­mlju, am­pak tudi za druga ljudstva v Mali Aziji; povezave med temi ljudstvi ter Et­rushchani in Pelazgi pa izvirajo she iz predhelenskih chasov! To teorijo je prevzel in razshiril Hommel, ki je to skupino jezikov imenoval alarodsko; zachel je z elamit­skim in shel proti se­veru do mitanijskega, vannskega, hatijskega ter zajel skupino maloazij­skih jezikov, likijskega, lidijskega in druge, nato je shel v Sirijo in konchno proti nubijshchini, berbershchini, libijshchini, mavritanijshchini, ibershchini, bas­kov­sh­chini, etrush­chini in omenil tudi ligurijshchino. Torej so vkljucheni ne le je­ziki iz prednje Azije, marvech tudi jeziki iz Sredozemlja pred arijskim vdorom. Vsi ti je­ziki, razen bas­kovshchine, berbershchine in nubijshchine, so ugasnili. Nenava­dno je, da v spisku ne najdemo sumershchine (!); tudi Trombetti je ni imel, jo je pa sprejel pozneje. Te jezike so razdelili v tri skupine:

1) kaldejski ali vannski, mitanski, elamski in kosejski ali kaspijski, hatijski in arzawski;

2) domorodni maloazijski jeziki, likijski, lidijski, karijski, mizijski, pisidijski, isaurij­ski, likaonijski, kapadokijski; etrushchanski in lemnishki, kretski;

3) iberski in baskovski.

Od teh je prezhivela le baskovshchina.

Trombetti je predlagal, da bi namesto alarodski uporabljali izraz mediteranski je­ziki, kot je Sergi uvedel izraz mediteranska rasa.

Etrushchani so emigrirali iz Lidije, kot pravi Herodot, razmeroma pozno, vendar zhe takrat, ko Heleni she niso obvladali Azijcev, predstavljajo povezovalni chlen med vzhodom in zahodom, med Azijo in Evropo, in so skoraj edina pricha tega davnega in prastarega sorodstva. Sled so pustili tudi na Lemnosu.

Zadnji preostanek teh starih jezikov je baskovshchina v indoevropskem morju, ki sicer ni azijska, marvech je mediteranskega, iberskega tipa. Mediteranska rasa je v da­vnini poseljevala celotno obmochje med Atlantikom in Iranom ter morda she on­kraj, kot kazhejo antropoloshke znachilnosti prebivalcev himalajskih gora.

Sumerci, ki jih zgodovina postavlja v spodnjo Babilonijo, niso prishli iz osrednje Azije, bili so veja Mediteracev in imeli z njimi skupen jezik. Spochetka niso bili lo­cheni od ostalih, ki so zhiveli ob povodju Evfrata in Tigrisa. Na zahodu je bila si­rijska pushchava, v kateri so zhiveli semitski nomadi in beduini, in prav ti so vpadli mednje ter s tem lochili skupino, ki jo imenujemo Sumerci, od ostalih sorodnih plemen, ki so ostala v hribih na severu in se chedalje bolj lochevala med seboj. Su­merijska civilizacija naj bi se zachela okoli 3500 pr. n. sht. Morda takrat spodnji Ev­frat she niti ni bil naseljen, spricho nezdravega in mochvirnatega okolja. Toda prav semitski vdor je verjetno pognal del ljudstva proti jugu, kjer so se znashli, ka­kor so vedeli in znali. Del tega ljudstva pa je zagotovo ostal na starih selishchih in se po­meshal s semitskimi osvajalci, o tem nam pricha Akad na severu Sumerije, saj se je tam jezik prejshnjega prebivalstva, ki je bil sumerski, semitiziral in je nastala akadshchina. Omika pa se vsaj nekaj chasa ni spremenila, saj so bili Se­miti barbari in so prevzeli tako omiko kakor vero. Torej so Semiti prishli z zahoda iz pushchave, niso prishli s severa, kot nekateri domnevajo, to je le navidezno, zla­sti che gledamo iz notranjosti Sumerije. Je pa Asirija, ki je sever­neje od Akada, ka­sneje postala popolnoma semitska.

Sergi je preprichan, da so Etrushchani prishli iz Male Azije, ne le zaradi jezi­kovne in kulturne sorodnosti s tamkajshnjimi ljudstvi, marvech tudi glede antro­poloshkih znachilnosti. Mediteranski rasi naj bi po njegovem Etrushchani pripadali zato, ker so meritve 44 lobanj pokazale 10 brahimorfnih in 34 dolihomorfnih, od slednjih je vechina mediteranskega tipa, razen dveh ali treh. Ta pretezhna ve­china dolihokefalov se ujema z neolitskim prebivalstvom Italije, Krete, egejskih otokov in predhelenske Grchije; so identichni z libijskimi, egipchanskimi, iber­skimi ter srednje- in zahodnoevropskimi lobanjami, vkljuchno s skandinavskimi iz neolitika. Nobenega dvoma ni, da je bilo etrushchansko prebivalstvo evrafrishke vrste, ki se je razvila v mediteransko in nordijsko razlichico. Prisotnost brahikefa­lov evrazij­skega tipa med italijanskimi Etrushchani si razlozhimo tako, da so Et­rushchani prishli v Italijo po evrazijskih migracijah in se pomeshali z njimi. Imena naselij so etrushchanska in ne evrazijska, npr. Cere, Veio, Vulci, Populonia, Vetulonija in mnoga druga. To nam kazhe, da so Etrushchani nagnali prejshnje prishleke, evra­zijske prebivalce, in gradili mesta po svojih navadah, stavbe so bile zidane, chesar prejshnji prebivalci niso poznali. Teh prvih etrushchanskih mest sprva ni bilo veli­ko in postopoma so se tudi zacheli meshati s prejshnjimi evrazijskimi do­seljenci. She starejshega prebivalstva, ki je bilo mediteranskega tipa, pa ni mogoche razlo­chevati od Etrushchanov, saj sodijo mednje.

Eden od dokazov naj bi bila tudi stela iz travertina, posvechena Larthi Atharniesu, ki so jo nashli v kraju Pomarance v Volterranu in je zdaj v firenshkem muzeju. Predstavlja vojshchaka v dolgi tuniki s shlemom, izpod katerega mu padajo na ra­mena dolge kite; v rokah drzhi veliko krivo sabljo, ki se proti vrhu razshirja; na nogah ima san­dale z dolgo, navzgor zavihano konico, kar vse ustreza Hatijcem, kot jih poznamo s spomenikov, kar she poudarjajo dolgi lasje in obrita brada. Gre za Etrushchana v opravi, ki kazhe njegov izvor, torej enega od Hatijcev, ki so vladali v Mali Aziji in mnogo nji­hovih spomenikov je najti tudi v Lidiji, od koder so prishli Etrushchani.

Druga stela iz Vetulonije ima podobo etrushchanskega vojshchaka z napisom Au­les Feluskes. Ta pa nima hatijske opreme, je bos, nosi grebenasto chelado, okrogel shchit in dvorezno sekiro, ki je jasen znak povezanosti s Hatijci, imajo jo na razlichnih upodobitvah, ter z minojskimi Krechani, za katere je dvorezna sekira bozhji simbol.

Tretja stela iz Fiesola je iz peshchenjaka, z vklesano podobo etrushchanskega bo­jevnika, imenovanega Larthi Anines, vendar brez shlema, z gostimi lasmi, ki mu nazaj segajo do ramen kot Larthi Atharniesu, spredaj pa ima kodre, v desnici tish­chi su­lico, v levici pa sekiro s krivim rochajem; je bos in s kratko obleko.

She ena stela z Monte Qualandra pri Perugi prikazuje dvojico bojujochih se vojsh­chakov, oba sta z okroglim shchitom, kratko sulico in kratkim bodalom; kazhe, da sta brez chelade, vendar z dolgimi, do ramen segajochimi lasmi, tako kot Hatijci.

Razlozhiti je treba te spremembe v noshnji, ki od hatijskega postaja nekaj, kar le spominja na prvotno opravo. Etrushchani so ob migraciji v Italijo nedvomno ohranili izvirno nosho, postopoma pa so jo spreminjali in se prilagajali zlasti grsh­kim navadam, od katerih je prihajal mochan vpliv.

Obstajajo pa she druge reminiscence, med katerimi je dvorezhnjast shchit, dobro znan s Krete. Na eni paleoetrushchanski bronasti ploshchi je videti Tetido, Ahilo­vo mater, ki sinu podaja orozhje. Tema je helenska, stil pa med etrushchan­skim ter mi­nojskim ali hatijskim; Ahil ima nizek shlem in na ramena padajoche lase pa tudi brado; shchit je dvorezhnjast.

Takih primerov je she vech. Toda zanimivejsha je grobna najdba v Vetuloniji, ime­novana "liktorska", ker so tam nashli dvorezno sekiro, povezano v snop zheleznih palic. Zhe Silius Italicus je ta znak pripisal Etrushchanom iz Vetulonije, prevzeli so ga Rimljani in mnogo kasneje tudi fashisti.

Tudi sarkofage, ki so kretskega in maloazijskega izvora, so v Italijo vpeljali Etru­sh­chani, imajo pa vse izvirne znachilnosti, skupaj s kultom in obredom pokopa ter s postavljanjem velichastnih nagrobnih spomenikov, kakrshne najdemo v Li­diji, na Kreti in v mikenskem obdobju na grshki celini; imeli so tudi svoje prav tako lepe grobnice, imenovane tholos, kot bivalishcha opremljene s svechniki in drugimi predmeti umetnishke vrednosti iz zlata in srebra.

Povsod tam, kjer so se naselili Etrushchani, pred njimi niso poznali zidanih zgradb ne utrjenih mest, obzidanih z mogochnimi zidovi. Etrushchani so gradili iz pravil­no oblikovanih blokov brez veziva, tako kot so bile postavljene palache v Knososu in Faestosu, v Mikenah in Tirintu, to je t. i. kvadratna gradnja, v nasprotju do koch, ki so pripadale domorodcem in Evrazijcem, Italcem, kot jih sicer in obi­chaj­no imenujejo arheologi. Na zhalost so Rimljani vechino etrushchanskih mest in spomenikov unichili; bolj kot ostanki Vetulonije so velichastne rushevine et­ru­sh­chanskega mesta Marzabotto, ki je dozhivljalo svoj vrh, ko so Etrushchani v 5. st. pr. n. sht. na vishku mochi prestopili Apenine in zasedli obmochje Bologne ter za­vzeli villanovsko mesto, kateremu so mu dali svoje ime Felsina in ki kazhe izreden smisel za urbanizem, za zunanji videz zgradb in njihovo notranjo opremo, s pra­vokotno se­kajochimi se in tlakovanimi ulicami, z vodovodom, greznicami in odto­ki, chesar se ne bi sramovalo nobeno sodobno mesto.

Najvechje spremembe v predzgodovinskem chasu in kmalu po njem zaznavamo v Padski nizhini, v Piemontu, Lombardiji, Emiliji in Venetu; Ligurija je podrochje zase, saj je she danes mogoche zaznati prastare etnichne elemente na vsej obali. Liguri so bili eno od najpristnejshih ljudstev mediteranske rase. Samniti, Marsi, Pi­cenci, Umbrijci, Sabinci, Latinci, Sabelijci in mnogi drugi so le imena plemen, ki so se razmnozhila in razshirila po Italiji in oblikovala svoje drzhave ter se med seboj vojskovala, dokler ni eno od njih premagalo vse ostale; to je zgodovina Rima.

Za zmedo okoli Etrushchanov so po mnenju Sergija krivi italijanski in drugi zgo­dovinarji, arheologi in glotologi, kar bi jim bilo mogoche oprostiti v tistem chasu, ko marsikaj she ni bilo znanega, zlasti ne o Azijcih, toda po vsem, kar je zhe bilo odkrito, ni vech opravichila. Uveljavila se je napachna shola, chesh da so grobnice rabile za zharno pokopavanje s posebnimi znachilnostmi, ki pripadajo villanovski civilizaciji, poimenovani po vasi s prvimi odkritji v blizhini Bologne. Toda opozo­riti velja, da so poleg tega tipa pokopov v istih grobnicah ali v njihovi blizhini tudi grobni pokopi. Poleg tega so v nekaterih krajih grobovi v obliki prostorov pod zemljo, hipogei, pa grobovi s kupolo ali tholosi, chudoviti, kot jih najdemo v Ce­rah, Chiusiju, Vulciju in drugod. Nekateri she trde, da so Italci: Arijci, tisti prishleki, ki so zapustili zharne grobove ter prinesli italski jezik in arijsko kulturo v Italijo, obenem dopushchajo, da so grobni pokopi z ochitnimi etrushchan­skimi obelezhji razvojno nadaljevanje zharnih pokopov. Torej so po njihovem Et­rush­chani Italci, ki so prishli s severa in se naselili na krajih, kjer so bili najdeni ostanki etrushchanskih mest in pokopalishch, to so Vejo, Cere, Vetulonija in druga. Ti Italci naj bi po njihovem spremenili obichaje iz zharnega v grobno pokopavan­je, iz oblike groba z zharo v grob z jamo in she kasneje s sobami, kupolami ipd. Zmeda je nastala zato, ker so v vseh teh grobovih nashli enake grobne dodatke, skoraj is­tega izvora, in sklepali, da pripadajo istemu ljudstvu. V grobnici kralja Ve­tulonije so nashli tudi vazo z etrushchanskimi napisi in za arheologe je bil to jasen znak, saj je to bil zharni grob.

Toda ne sme nam uiti, da obstajajo stare grobnice, preproste po gradnji in vsebini, in novejshe, z drugachno gradbeno tehniko in z orientalskimi dodatki, ki jih ne najde­mo v starejshih grobnicah. V teh zadnjih je najti bron, zlato, srebro, obdelane vrche, ki jih prej niso poznali; te grobnice imajo dodatke kot etrushchanske in so vchasih bajno bogate.

To si lahko razlagamo tako, da je bil pri Evrazijcih, ki so Indoevropejci in primiti­vnejshi, v navadi pokop v jamo, in tega niso spremenili, ko so jih podjarmili Et­rushchani, marvech je to obstajalo vzporedno z novimi etrushchanskimi obichaji, che­prav so se postopoma stapljali z njimi, zato so v grobovih staroselcev tudi grob­ni dodatki etrushchanskega tipa in z etrushchanskimi napisi. Ta proces etni­chnega stapljanja se je konchal tako, da se o Evrazijcih ne govori vech, temvech le o Et­rushchanih. Torej je bil evrazijski, indoevropski vdor s severa le vmesno, ra­zmeramo kratko dejanje med she starejsho mediteransko kulturo in nje­nimi nosilci, mediteranskimi ljudstvi, ter prihodom Etrushchanov; Indoev­ropejci so se utopili med enimi in drugimi.

To tezo potrjuje tudi zasnova mest, nachin gradnje hish, templjev, razpored ulic, kar so vse prevzeli kasneje Rimljani, to se kazhe tudi pri vzpostavljanju kolonij in pri nastajanju vojashkih taborov (castra).

 

Pokazalo se je, da so Etrushchani ob svojem prihodu poznali grobne pokope ka­kor vsi drugi Mediteranci v Mali Aziji in v Egeju; shele mnogo kasneje, ko so jih premagali Rimljani, so zacheli upepeljevati svoje mrtve, kar je mogoche videti v kanopah iz Arezza, Chiusia ter drugod. Kanope so zhare, ki so dobile ime po egipchanskem mestu Kanopo in so jih uporabljali v Egiptu ter Etruriji. Njihova znachilnost je, da imajo zgoraj obliko chloveshke glave, pogosto so rabile za shra­njevanje chloveshkega drobovja. Ta postopna sprememba nachina pokopa nam tudi omogocha razlago, zakaj je mogoche v isti grobnici najti obe vrsti poko­pa, saj so v druzhinsko grobnico pokopavali svojce v daljshem obdobju.

Legende o nastanku Rima so plod kasnejshe domishljije, ki se je opirala na stara in nejasna izrochila, vendar so mesto ustanovili domorodci in ne prishleki, kakrshen naj bi bil Enej, o katerem poje Eneida. Latinci in Sabinci so bili domorodci, ki jih z nobeno etimologijo ni mogoche povezati z Indoevropejci. In podobno je z vsemi starimi mesteci okoli Rima. Spajanje Etrushchanov z rimskimi plemeni, Ramnen­zi in Sabinci, Titienzi, se kazhe tudi v imenu Luceres.

 

Prvotno jedro etrushchanske naselitve je spodnja Etrurija, ki sega proti jugu do de­snega brega Tibere, na levem bregu je bil Lacij, kamor niso prodrli, na vzhodu so mejili na Umbre, na severu je Luni predstavljal mejo z Ligurijci. Kasneje so se shi­rili, prestopili Apenine in prishli tudi do Mantove, Piacenze in izliva Pada, do Ad­rije. Precej etrushchanskih napisov so nashli dalech naokoli, kar kazhe na njihovo vplivno obmochje, npr. blizu Trenta, Bocna, v Piemontu, pri Luganu, Nici itd. Zhe grshki in potem latinski pisci so omenjali, da je etrushchanski dominij se­gal od doline Pada do Mesinske ozhine, vendar so svojo prevlado dosegali ne le na kop­nem, temvech tudi na morju, saj so si pridobili naziv gospodarjev morja shirom po Sredozemlju.

Za tako zahtevne podvige na obsezhnem ozemlju pa njihovo shtevilo ni zadosh­chalo, zato so na razlichne nachine vkljuchevali prejshnje naseljence, vendar so ohra­njali vodstvene polozhaje. Na ta nachin si razlagamo izginjanje Evrazijcev, In­doev­ropejcev, ki so za sabo pustili sledove v obliki zharnih grobishch, kaj vech jim ni bilo mogoche, saj so bili le prekratek chas na tem obmochju in tudi njihova kultu­ra, pa tudi ta, pridobljena z vzhodnega Sredozemlja, ni bila na ravni etrush­chanske.

Ta Sergijeva izvajanja kazhejo, da po njegovem ne le etrushchanska kultura, am­pak tudi omika njihovih predhodnikov Evrazijcev, Indoevropejcev izvira iz vzhodnega Mediterana. Toda po mnenju Sergija je najvechja nesrecha, ki je lahko dole­tela bistvo natanchne in naravne interpretacije, t. i. italska arijska teorija, ki so jo uvedli filologi in glotologi ter jo aplicirali na italijansko in grshko ar­heologijo. Po tej teoriji naj bi v Grchijo vdrli Heleni s helenskim, v Italijo pa naj bi prishli Italci z italskim jezikom. Sergi je zhe leta dokazo­val, da ta teo­rija ne vzdrzhi mochi dejstev, saj je plod nacionalistichne germanske arijske miselnosti. V Italiji so se pomeshali vladajochi, vi­soko omikani Etrush­chani, z Evrazijci, nedvomno Arijci, vendar ne italskega rodu, ki so izginili iz spo­mina tudi najstarejshih piscev, ki niso nikoli omenjali teh neitalskih priseljencev, z izjemo galske invazije v 4. st. pr. n. sht.; pri tem Sergi misli na srednjo in ne na se­verno Italijo, saj je Livij pisal o she starejshem keltskem vdoru, ki je dosegel Rim.

Na tej tochki se je treba vprashati, ali je prishlo tudi do stapljanja med na novo pri­spe­limi evrazijskimi ljudstvi in domorodci (pravimi in resnichnimi Italci) pred et­rushchanskim vdorom? Sergi temu pritrjuje! Zato se vprasha: kdaj pa so prishli Et­rushchani v Italijo? Nekateri menijo, da je to bilo v 7. st. pr. n. sht., drugi trde, da so prishli zhe v 10. st. pr. n. sht., Sergi pa meni, da se je to zgodilo najkasneje ko­ne­c 8. ali v zachetku 7. st. pr. n. sht., natanchneje je tezhko dolochiti, cheprav je bil zelo verjeten povod, ki je povzrochil gibanje ljudstev, prodor Joncev v Malo Azijo. Ti so se umikali pred prodiran­jem Dorcev. Najsi so se imenovali Etrushchani, Ra­se­ni, Tuski ali Tirenci, z umikom so se reshili pred suzhenjstvom in smrtjo. To veli­ko premikanje ljudstev je posledica indoevropske invazije v Sredozemlje, ki je tra­jala dokaj dolgo. Ko so Etrushchani prishli v Italijo, so vsrkali prejshnje prebi­valstvo, kasneje pa so sami postali zhrtev nastajajochega rimskega imperija. Z ro­manizacijo Italije so ugasnili vsi drugi jeziki, zato je tezhko rekonstruirati pr­votno stanje. Toda Sergi meni, da so she pred Evrazijci (Indoevropejci in Etrush­chani) zhe od neolitika v Italiji zhivela mediteranska ljudstva! In medtem ko so bili evrazijski doseljenci druge rase in jezika ter so vplivali na jezik starih naseljencev, s chimer so se razvile umbrijshchina, oskijshchina, sa­belshchina in arhaichna latinshchina, so bili she kasnejshi Etrushchani spet Mediteranci, vendar sorodni domorodcem.

V takih pogojih je naravno, da je etrushchina na neki nachin prishla v leksiko in fleksijo razlichnih italskih dialektov. Torej je prvotni jezik neolitskih mediteranskih domachinov, ki se je stapljal z indoevropejshchino priseljenih Evrazijcev, kasneje vplival tudi na sorodno etrushchino. Iz tega sledi, da je malo ali veliko tega starega jezika in etrushchine vkljucheno v stare italske dialekte in tudi v latinshchino. Kakorkoli zhe, za razvozlavanje etrushchine, kretshchine, hatijshchine si je treba pomagati s preuchevanjem mediteranskih jezikov. V skromnih ostankih teh sta­rih jezikov in v latinshchini je treba iskati prastare besede. Tega se je lotil tudi G. Semerano, kot bomo videli v nadaljevanju.

 

Kaj domneva Sergi o Indoevropejcih?

Kdo so bili ti Indoevropejci, o katerih je tu tolikokrat govora?!

Sergi v zhe omenjenem delu (str. 261-264) pishe: »Vendar imamo natachne vesti o migracijah Evrazijcev v Italijo s severa v prvem obdobju zhelezne dobe. In vech­krat sem zhe navedel, da so z zahodnih Alp prishla keltska plemena in zavzela Pi­emont ter Lombardijo, z vzhoda pa so prishla plemena, ki jih hochejo imenovati ilirska, vendar sem jih jaz zhe imenoval Praslovani (Protoslavi) zaradi sorodnosti Slovanov z Iliri, ki so prishli v Veneto in prodrli vse do Bologne in okolice, do Riminija, izrazhali pa so civilizacijo, imenovano po Villanovi, grobishcha nedalech od Bologne, kot nakazujejo ilirske imigracije; grobishcha v Ticinu pa so najstarejshi doka­zi keltskih vdorov. Vendar pa nista le ti obmochji podvrzheni invaziji v zgod­nji zhelezni dobi; Evrazijci so prishli chez Apenine celo do Lacija, zavzeli so Al­banske gore in tudi dolino, v kateri bo kasneje ustanovljen Rim, svoja selishcha so posta­vili tudi na ozemlja, ki bodo postala potem etrushchanska...

Tezhko je dolochiti chas teh vdorov, v sploshnem jih postavljajo priblizhno v 8. st. pr. n. sht., vendar se mi zdi ta chas pozen, che ga primerjamo z ahajskimi vdori v Grchijo in razmislimo o chasu etrushchanske kolonizacije, ki je bila najmanj eno stoletje pred ustanovitvijo Rima, ki jo Montelius postavlja v 10. st. pr. n. sht.

Tem plemenom oziroma Protokeltom in Protoslovanom je treba pripisati spre­membo jezika v Italiji. Jezik, kot sem zhe dokazal, ni bil prineshen od zunaj kot italski jezik, kakor mislijo nekateri, marvech je lokalna tvorba kot posledica sovpli­va­nja med jezikom staroselcev in jezikom priseljencev, podobno, kot se je zgodilo v Grchiji. Tako so nastali dialekti v Italiji kakor tudi v Grchiji iz obstojechih do­morod­nih dialektov ter iz izgovorjave in naglashanja evrazijskih jezikov, ki so prav tako imeli svoje dialekte... Ta jezik, ki so ga govorili domorodci, ki so imeli svoj jezik, je dozhivel vse mogoche spremembe, pach glede na dialekt ple­mena, v katerem se je uporabljal... Posledica je naravno ta, da je moral nastati nov jezik, ki je konchno postal latinshchina, sestavljen jezik italskega tipa, izoblikovan na tleh Italije... Po mnogih stoletjih, ko je Rim obvladal druga ljudstva ter zavladal Italiji, je latinsh­china postala nacionalni jezik ter privzela dokonchne klasichne ob­like, kot jih poz­namo od latinskih piscev.«

G. Sergi zapishe celo naslednje (Italia – Le origini, Fratelli Bocca Ed., Milano, 1919, str. 420): »Iz tega, kar pripovedujem, se potrjuje na najbolj jasen nachin, kar sem trdil zhe pred dvajsetimi leti in trdim zhe ves chas: nobena indoevropejska italska veja ni prishla na italijanska tla, marvech Indoevropejci druge veje. Ta samo­svoja zamisel, ki se nanasha na oblikovanje italskih jezikov, se je razvila do osnov­nega nachela, ki sem ga razlozhil ob neki drugi prilozhnosti. Sprejel sem, da je od mno­gih arijskih jezikov v Evropi treba nekatere jemati kot prvotne, izvirne ali zelo blizu izvirnim, drugi jeziki so lokalne oblike, torej taki, ki so se izoblikovali na ozemlju, kjer se nahajajo. Jaz sem tudi uvrstil med prvotne, izvirne jezike ali veje keltshchino, slovanshchino in germanshchino; vse ostale veje zunaj teh, ki po ob­liki izvirajo iz prvih, so drugotne veje. Ta delitev ima velik pomen in lahko poja­sni razlichnost ter podobnost med posameznimi arijskimi jezikovnimi vejami. Ital­skim jezikom so iskali sorodnosti enkrat z grshkim, drugich s keltskim, vendar ni nobe­nega potrdila ali dokazila, ki bi potrjevalo te hipoteze. To rushi tudi tisti stari kon­cept indoevropskega ljudstva z enotnim jezikom, ki je dozhivel spremembe po neki biblijski razselitvi ljudstev. (Tu se Sergi sklicuje na svoje tri knjige: Arii e Itali­ci – Gli Arii in Europa e in Asia – Europa; op. L. V.)

Po delu nemshkega filologa (Feist: Kultur, Ausbreitung und Herkunft der Indo­germanen, Berlin, 1913), o katerem ne vem, kako mu je uspel tako izjemen ob­chutek za resni­coljubnost, ki je dokazal, da germanska kultura ni izvirna, ampak iz­peljana od Keltov, se mi vzbuja dvom, ali ni tudi germanski jezik le drugotna ob­lika (sekun­darna formacija) ali izpeljanka. Glejte edinstveno protislovnost o Nem­cih med Nemci samimi! Medtem ko se Braungart trudi dokazati, da so Kelti le Germani (Die Südgermanen, München, 1914), hoche Feist odvzeti Germanom njihovo naduto poimenovanje Indogermani (kar je nadomestilo za Indoevropejce, chesh da so Germani vsi Heleni, Italci, Slovani, Kelti, Litvanci) in bi rad uvedel iz­raz Indokelti, saj pishe: »Ker moramo danes mi, skupaj z nekaterimi prazgodovinarji in je­zikoslovci ter spo­razumno z njimi, absolutno zavrniti identichnost Germanov z Indogermani, nam ne preostane nich drugega kot sprejeti naslednje: Germani so bili germanizirani pod vplivom nekega sosednjega ljudstva, ki je bilo kulturno in politichno odlichnejshe. Glede na nashe pozna­vanje stvari, ne mo­remo imeti za dominantno v predzgodovinskem chasu v osrednji Evropi drugega ljudstva kot Kelte. Da so bili Kelti mochnejshi od Germanov, je zelo verjetno; o tem nam pri­chajo shtevilne germanske besede za pojme iz drzhavne uprave, kulture, kar potrjuje, da so jih v veliki meri prevzeli od Keltov pred fonetichnimi spremembami... A Keltski vpliv na Germane se je nadalje­val she potem, ko je zhe prishlo do germanskih fonetichnih sprememb... Zelo verjetno je tudi, da so zhe v predzgodovinskem chasu Kelti prinesli svoj indogermanski dialekt Germanom, ki so pred tem govorili drug jezik, ki je dozhivel velike spremembe v germanskih ustih, kot se naravno zgodi, ko se uveljavi nov jezik med ljudstvom z drugachnim jezikom.« Tako pishe Feist in dodaja(n. d., str. 480-485): »Germanshchina nam ne kazhe le, da je v svojem bistvenem jedru zmeden indogermanski jezik, ampak tudi, da je v svojem besednjaku brez pomembnega dela ne­ka­terih povezav z drugimi indogermanskimi jeziki. Zhe na drugem mestu sem ocenil na eno tre­tjino neindogermanski del v celotnem germanskem besednjaku. Kako naj si razlozhimo njen na­sta­nek, che naj bi bila germanshchina pristen jezik, razvit iz nekega izvirnega indogermanskega je­zika?« (n. d., str. 511), pribija nemshki jezikoslovec Feist!«

Po vsem tem Sergi pride do preprichanja, da je germanshchina sekundaren jezik, iz druge roke, in ne more predstavljati indoevropskega tipa jezika, ki ga naduto ime­nujejo indogermanski. Ker je bil Sergi obenem antropolog, so ga antropolosh­ka preuchevanja preprichala, da ni le njihov jezik, ampak so tudi njihova plavolasost, modrookost in dolihokefalnost znamenja afrishkega izvora.

 

Nekateri so (hote ali nehote) napachno razumeli Sergija in mu pripisovali rasisti­chne nagibe, to pa absolutno ni res in je krivichno tako do njegovega celotnega znanstvenega opusa kakor do njegovega zhivljenja, saj je bil med tesnimi sodelavci Garibaldija ter svobodomislec. Seveda ni razpolagal s sodobnimi dognanji genetike in antropologije, toda v okviru tedanjega chasa in mozhnosti je uposhteval tudi genetsko komponento pri raziskovanjih chlovekovega razvoja. Navedimo tudi ne­kaj o tej problematiki.

Etrushchani so bili otok ljudstev kontroverznega izvora in jezika zhe v davnini, vse naokoli njih je bilo morje Indoevropejcev; tudi o njihovem izvoru je prav toli­ko hipotez kakor okoli Etrushchanov, le da so prvi kot narod izginili, Indoevro­pejci pa so se razshirili po vsem svetu. Toda kdo so ti Indoevropejci, gledano s stalishcha sodobne znanosti?

 

Jezikovni vidik

Izvor indoevropskih jezikov je v sredishchu pozornosti preuchevalcev pradomo­vine Indoevropejcev; v zadnjem chasu pa kazhe, da sta dve obmochji vredni ve­chje pozornosti: Anatolija in Ukrajina.

Anatolijo zagovarjajo mnogi jezikoslovci, med njimi so najbolj vneti predlagate­lji nostratichne jezikovne druzhine (A. B. Dolgopoljski, The Indo-European homeland and lexical contacts of Proto-Indo-European with other languages, Me­rediterr. Lang. Rev., 3/1988), predvsem na temelju shtevila starih leksichnih izpo­sojenk od sosednih ljudstev, ki so obilnejshe in preprichljivejshe za semitske jezike. Anatolsko teorijo krepko zagovarja tudi arheolog Colin Renfrew (Archaeology and Language: The Puzzle of Indo-European Origins, Jonathan Cape, London, 1987), to je nenavadno, ker se praviloma arheologi niso izrekali o jezikoslovnih zadevah, saj arheoloshke najdbe pred odkritjem pisave ne povedo nich o jeziku. Vendar se pri tem svojem oprede­ljevanju Renfrew sklicuje na preprichanje, da se lahko neki jezik nadomesti z dru­gim samo v dolochenih okolishchinah, odvisnih od socialne sestave zajetega pre­bivalstva, o chemer pa arheologija lahko dá pomembne podat­ke. Spricho tega se je posebej posvetil preuchevanju antropoloshkega procesa. Tako navaja, da so se prvi poljedelci razshirili po Evropi med letoma 6500 in 5000 pr. n. sht., pri tem pa meni, da so to bila anatolska ljudstva oz. na sploshno ljud­stva z obmochja plodnega polmeseca z indoevropskim jezikom. Po njegovem je prodor poljedelcev v Iran in Indijo sochasno shiril tudi indoevropejske jezike proti vzhodu (hipoteza A), che­prav ne izkljuchuje alternative (hipoteze B, ki je bolj zakoreninjena), po kateri so te jezike prinesli arijski nomadski pastirji, ki so zasedli ta ozemlja okoli 1500 pr. n. sht. Svojo hipotezo A je Renfrew kasneje do­polnil in je postavil domnevo o raz­shirjanju poljedelstva z Blizhnjega vzhoda, pri chemer so nastale tri jezikovne druzhine: indoevropejska v Evropi, dravidska v Pakistanu in Indiji ter afroazijska v Arabiji in severni Afriki; to med drugimi podpira tudi Cavalli Sforza (The History and Geography of Human Genes, Princeton University Press, 1994), ki za to teorijo najde tudi genetske dokaze. Ker pa niso na voljo neposredni dokazi o jeziku pr­votnih poljedelcev, je to poglavitna opora hipote­zi, da so anatolski poljedelci prinesli v Evropo indoevropejshchino, zato ostaja Renfrew na ravni teorije. Tej teoriji stoji nasproti Maria Gimbutasova (Proto-Indo-Euro­pean culture: The Kurgan culture during the fifth, fourth, and third millenia B.C., University of Pennsylvania Press, Philadelphia, 1970), ki meni, da so indoevropske jezike po Evropi in Indiji razshirili nomadski pastirji iz zahodnih step, z obmo­chja kulture kurganov, na severni strani Chrnega mora oziroma v juzhni Ukrajini. V bistvu pa obe teoriji nista neskladni. Shirjenje kurganov, o katrih domneva Gimbutasova, je veliko kasnejshe od neolitskega pre­seljevanja poljedelcev z Blizh­njega vzhoda; lahko se je zgodilo oboje, kot kazhejo genetske analize. Morda so ljudstva kurganov izhajala iz tistih prvotnih neolitskih poljedelcev, to je tezhko zanesljivo dokazati iz jezikovnih primerjav. Da bi pod­krepila svoje hipoteze, je Gimbutasova uvedla koncept "domovine" Indoevropej­cev, ki jo je identificirala na podlagi preuchevanja jezikovnih korenov drevesnih imen, ki so skupna vechini in­doevropskih jezikov, kot je pokazal P. Friedrich (Proto-Indo-European Trees: The Arboreal System of a Prehistoric People, University of Chicago Press, 1970). Mnoga od teh dreves so bila pred 5000 leti pogosta v juzhni Rusiji, cheprav niso zna­chilna le za to podrochje in ni mogoche izkljuchiti, da so rastla ta­krat tudi v Anato­liji.

Renfrew postavlja v ospredje dokaze sodobne arheologije za chas kurganov, kot ga navaja Gimbutasova, da tisto podro­chje ni imelo potrebne sociopolitich­ne in voja­shke mochi, da bi glede na opisani model vladajoche elite pastirji lahko uve­ljavili svoj jezik na obsezhnem osvo­jenem ozemlju. Kasneje morda, v chasu arij­skega vdora v Indijo, se je neka elita lahko razshirila po Evropi. V chasu, ki ga predvide­va Gimbutasova, to je med koncem neolitika in zachetkom dobe kovin, je bila Ev­ropa zhe gosto naseljena, bilo je prepozno, da bi prishlo do zamenjave jezi­ka kot posledice ekspanzije nekega ljudstva, po drugi plati pa je bilo prezgodaj za proces dominacije neke elite. Zato Renfrew meni, da se je indoevropejshchina shi­rila s poljedelci z Blizhnjega Vzhoda, seveda pa je v dolgem obdobju dozhivela na po­sameznih obmochjih mnoge spremembe in chlenitve. Tam kjer je bilo poljedel­cev vech kot pa lovcev-nabiralcev, je verjetno prevladal njihov jezik, le redka pr­votna mezolitska ljudstva so uspela ohraniti svoj stari jezik. Baski so tak primer. Tudi drugi jeziki, npr. etrushchina, so dolgo prezhiveli (cheprav mogoche prihajajo iz drugih krajev, kot nam prichajo antichni pisci in stare legende). Nekateri evrop­ski jeziki, ki pripadajo drugim druzhinam (altajski in uralski), so prishli v novej­shem chasu in so zgodovinsko dobro dokumentirani.

Privrzhenci Gimbutasove so zlasti kritichni prav do lingvistichnega vidika Renfrewjeve teorije.

Kelti predstavljajo she vedno zelo veliko uganko, cheprav naj bi v severni in os­re­dnji Evropi predstavljali ob svojem chasu zelo razshirjeno jezikovno podskupi­no. Ni verjetno, da so se razshirili na podoben nachin kot prvi poljedelci, zhe za­radi tega ne, ker je bila takrat Evropa zhe gosto naseljena. Ostane nam, da razlozhi­mo, kako sta se po Evropi razshirila keltski jezik in kultura, brez demografske ek­span­zije in brez ustrezne sociopolitichne organizacije. Na zhalost imamo dokaj malo zanesljivih elementov: keltska identiteta hallstattske in naslednje latenske kul­ture. Arheoloshki zemljevid nam nam pokazhe, da se je ekspanzija keltske kulture nada­ljevala vse do 1 st. pr. n. sht., ko so jo zaustavili Rimljani. V tistem trenutku, to­rej pred 2000 leti, je bila keltshchina prevladujoch jezik v severni Italiji, v Franciji in na Britanskem otochju ter v delu Shpanije, Rimljani pa so ga nadomestili z la­tinsh­chino, zato se je keltshchina ohranila le na odrochnih krajih oziroma tam, do ko­der Rimljani niso (trajneje) segli. Che so se torej keltski jeziki razshirili v drugi po­lovici II. tisochletja pr. n. sht. ob udelezhbi le manjshega shtevila Keltov ali po­ne­kod celo brez njihove prisotnosti, je verjetno, da je ostalo malo genetskih sledov za njimi.

Drugi primer kulturne ekspanzije, za katero je tezhko najti genetske in jezikovne sledi, predstavljajo antichna ljudstva, ki so gradila megalitske spomenike po Ev­ropi.

Posebej je treba obravnavati razshirjanje drugih indoevropskih podskupin: romans­kih, germanskih, baltskih in slovanskih jezikov, cheprav se zadnji dve zelo pogosto pojavljata kot ena balto-slovanska podskupina. Podobno kakor keltshchina so morda tudi te bile lokalni dialekti, ki so se razshirili na vechja obmochja z ne­posredno selitvijo ljudi, vojashko silo ali le s kulturnim vplivom. Romanske jezike so Rimljani razshirili z vojashkim osvajanjem in s temu sledecho gospodarsko, politichno in kulturno prevlado. Veliko manj pa vemo, kako so se shirili germanski in slovan­ski jeziki; verjetno pa je njihova shtevilchnost odigrala pomembnejsho vlogo kot v primeru shirjenja latinshchine. Chas, potreben za regionalno diferenciaci­jo jezikov, je verjetno podoben v vseh primerih, le za slovanske jezike je bilo to obdoje morda krajshe.

Ostale indoevropske podskupine so morale nastati zhe prej in so zelo stare, ali pa niso bile uspeshne, tako da jih danes govorijo redki ali sploh nihche vech, ker so izginile.

 

Antropoloshki vidik

Antropologija se srechuje z nekaterimi problemi v zvezi s spreminjanjem chlove­kovih telesnih znachilnosti, ker se je chlovek skozi stoletja spreminjal, bil je vishje ali nizhje rasti ipd., na to poleg genetske zasnove vplivajo prehranjevalne navade, druzhbene in zemljepisne okolishchine itd. Zlasti Evropa je bila v zadnjih dveh stoletjih podvrzhena mochnim spremembam, veliko bolj kot ostale celine, zato so antropometrichne raziskave zelo tvegane. Barva kozhe, las in ochi so she bolj ne­gotovi kazalci genetske pripadnosti, saj niso dovolj znani nasledstveni mehanizmi. Che bo kdaj v prihodnosti razvozlana molekularna genetika, bo morda mozhno koristneje in zanesljiveje uporabiti tudi te elemente, seveda pa jih tudi danes ni mogoche zavrechi, marvech le skrbno in z vso previdnostjo interpretirati, saj je ochitno barva las in ochi proti severu v povprechju vse svetlejsha, vendar pa so npr. na Siciliji, proti prichakovanju, zelo pogosti svetlolasi ljudje, kar gre zelo ver­jetno pripisati vdoru in dolgi okupaciji Normanov; ali pa na Blizhnjem vzhodu, kjer ne bi prichakovali toliko svetlolascev, toda ochitno se mnozhice kriz­harjev tam niso ukvarjale le z osvobajanjem Svete dezhele. Na skrajnem severu se med plavolasimi Skandinavci pojavi otok temnolasih Laponcev; to naj bi bila pos­ledica prehranjevalnih navad. Laponci so pretezhno ribichi in lovci ter dobijo do­volj vi­tamina D v hrani, medtem ko so bili Skandinavci pretezhno poljedelci in so morali sami sintetizirati ta zhivljenjsko potreben vitamin tako, da so se bolj izpos­tavljali soncu. Seveda je takih dejavnikov, ki jih morajo antropologi uposhtevati, she vech, in ne nazadnje gre tudi za njihovo medsebojno prepletanje.

Tudi v novejshem chasu so opravili ponovne kraniometrichne analize izkopanih lobanj, da bi preverili prejshnje shtudije, a so rezultati neenotni. Med najbolj ugledne raziskovalce sodi amerishki ekonomist W. Z. Ripley, ki je konec XIX. st. opra­vil temeljit antropoloshki pregled. Evropske rase je razdelil na nordijsko, ki za­jema severozahodno Evropo, ljudje so visoke postave, svetle polti, plavolasi in do­lihoke­falni (s podolgovato lobanjo); alpsko, v srednji in vzhodni Evropi, ljudje so nizke rasti, chokati, temnolasi, porashchenega telesa in brahikefalni (z okroglo lo­banjo); in mediteransko, ki zajema iberski polotok, juzhno Italijo, Grchijo, severno Afriko, Blizhnji Vzhod in Arabijo, ljudje so majhni, vitki, temni, pogosto kodrastih las in dolihokefalni. Po mnenju nekaterih antropologov ta Ripleyeva klasifikacija prevech poenostavlja zelo zapleten tisochletni proces in posamezniki so jo posku­sili izbolj­shati, vendar z zelo nasprotujochimi si rezultati.

 

Genetski vidik

Spricho vseh teh tezhav si v zadnjih letih antropologi veliko obetajo od hitro raz­vijajoche se genetike, a tu se ne bi spushchali vanjo, zanimajo nas dosezhki in njen domet v prihodnosti, saj she ni na razpolago dovolj genetskih podatkov, da bi si ustvarili dokonchno sliko o prebivalstvu Evrope, kaj shele sveta. Za nekatere drzh­ave pa so bile zhe opravljene podrobnejshe primerjave, med temi je dokajshen del Evrope z Balkanom in Anatolijo. Che se zadrzhimo pri Italiji, ki je genetsko dobro raziskana: tu so se oprli na poglavitne komponente, temeljeche na 34 genetskih frekvencah. Dognali so, da se Sardinija popolnoma razlikuje od ostali 13 italijan­skih regij. Z genetskega stalishcha je severna Italija podobna srednji Evropi, med­tem ko je osrednja in juzhna Italija bolj podobna Grchiji in drugim sredozemskim drzhavam, vseeno pa je Grchija nekaj posebnega, pomeshanega, zato ni vkljuchena v podskupino Italije, Shpanije in Portugalske. V Italiji je jasno razvidna polarizacija med severom in jugom; na severu so Srednjeevropejci, na jugu pa Me­diteranci. Za nas je she posebej zanimivo stanje na italijanskem severovzhodu, to je ob Jadranu proti meji s Slovenijo. Okoli Ferrare je otok temnejshih ljudi, kar si antropologi ra­zlagajo s tem, da so to podrochje nekoch kolonizirali Etrushchani in v bizantinskih chasih Grki, oboji pa so bili Mediteranci. Podobno je z obmochji, ki so bila v dav­nini kolonizirana z Etrushchani, severno od Rima, v juzhni Toskani in severnem Laciju ali she juzhneje na apeninskem shkornju, kjer so Grki.

 

 

 

 

_____________

Nadaljevanje v Reviji SRP 61/62