Revija SRP 59/60

 

Lucijan Vuga

 

 

EPILOG K MEDEJI

 

 

Medeja — Medea, danes kraj v vzhodni Furlaniji, 20 km zahodno od Gorice, nekoch imeno­van Medea sclabonica, kot pravi Jacopo Pirona (duhovnik, jezikoslovec).

 

Medeja — grshka bajeslovna oseba, tragichna zhenska z magichno mochjo, ki sebi ni mogla pomagati; detomorilka?

 

 

1. UVOD

 

Chemu ta primerjava med imenoma kraja in skrivnostne zhenske, ki ni mogla uiti svoji usodi kljub temu, da naj bi bila obdarjena z zlohotno mochjo, s katero je kro­jila usodo drugim?

Kdo je bila ta zhenska?

In od kod enako ime kraju na dandanashnji narodnostni meji med Furlani (koliko zhe Italijani?) in Slovenci?

Od kod vzgib opatu Jacopu Pironi, zagretemu za furlansko stvar, ki je (tudi na mojo zhalost) videti brezupna in dokonchno izgubljena (kot za toliko majhnih je­zikov na svetu), da ne pozabi povedati (cheprav s tem ni prav radodaren), da je ta kraj Medea sclabonica?

Kakshen smisel sploh ima ta primerjava med nekim danashnjim majhnim, za zdaj she furlanskim, a chedalje bolj poitalijanchenim naseljem na prostrani furlanski ra­vnini in neko mitichno osebnostjo pred tri tisoch leti? Ju povezuje usodna za­zna­movanost z zgodovino in obsojenost na zhrtvovanje velikim, mochnim, obla­st­nim?

Ali nakljuchja, kot sta nakljuchni imeni, kroje usodo ljudi in stvari, njihovo rojstvo in njihovo smrt, koliko je mozhnega vijuganja med izvirom in ponorom po prosti volji posameznika? Vsaj tega vmesnega naj bi bili delezhni, che zhe ne vplivamo veliko (?) na lastno rojstvo in smrt.

Medeja, gospodarica temachnih sil, zhenska z ostrim razumom, odlochne volje in globokih chustev, ali Medeja na meji dveh svetov, na prevesnici med vzhodom in zahodom, na tektonski prelomnici med mediteranskim jugom in evrazijskim seve­rom?

Katera in kakshna Medeja?!

 

 

2. PIRONA

 

Jacopo Pirona: Vocabolario friulano (Stab. Antonelli, Venezia, 1871):

Furlansko Migèe ═ italijansko Medea (op. L. V.: slovensko Medeja), naselje pri Cor­mons (op. L. V.: slovensko Krmin). Staro ime Medea sclabonica. Legenda postav­lja v duplino na hribu, ki se vzpenja severovzhodno od naselja, grob Medeje.

Furlansko Medan, Medane ═ slovensko Medana, slovenska vas v Gorishkih Brdih se­verno od Krmina.

Furlansko Cormons ═ latinsko Cormonium, Cormona, nemshko Kormaun, Kremaun (slo­vensko Krmin), zemljishka posest in castra 26 km severovzhodno od Udine (danes slovensko Videm).

Udin ═ Udine, latinsko Utinum, nemshko Weiden, slovensko (po Jacopu Pironi) Vi­den, me­sto in grad na vishini 110 m nad. m., sedezh pokrajine.

 

 

3. UTET

 

Giuliano Gasca Queirazza (Università di Torino), Carlo Marcato (Univ. di Udine), Giovan Battista Pellegrini (Univ. di Padova), Giulia Petracco Sicardi (Univ. di Ge­nova), Alda Rossebastiano (Univ. di Torino): Dizionario di toponomastica – Storia e si­gnificato dei nomi geografici italiani (UTET-Unione Ttipografico-Editoriale Torinese, Torino, 1990):

Medea (Gorizia) [Medeja (Gorica)]: sredishche vzhodne Furlanije, lezhi ob vzno­zhju vzpetine Monte Medeia, kjer je zgrajena Ara Pacis, kostnica iz prve svetovne vojne. Prva omemba kraja iz leta 762: "curte nostra in Medeglia (alias Medegis)"; nato leta 888: "curtis de Medeia" itd; toponim bi bilo mogoche navezati na neko latinsko osebno ime Meteia; medea je v krajevnem govoru migée, migéa (op. L. V.: beri mi­dzhee, mi­dzhea) in je rezultat neke oblike Midiea (izprichane leta 1298) z razvojem de>die in di>ğ (tako menita Prati 1936, 172 in Frau 1978, 79).

 

 

4 MSE

 

Mala sploshna enciklopedija (DZS Ljubljana, Prosveta, Beograd, 1975):

Medeja ═ grshka pravljichna junakinja in charovnica, hchi kolhishkega kralja Ajeta. S svojimi charovnijami je argonavtu Jazonu pomagala, da je prishel do zlatega runa, se z njim porochila in pred ochetovim preganjanjem zbezhala z njim v nje­govo domovino Jolkos. Od tam sta Jazon in Medeja bezhala v Korint, kjer se je Jazon hotel porochiti z vladarjevo hcherjo Kreuzo ali Glavko. Ljubosumna Medeja je umorila Kreuzo in svoja sinova. Ta mit je obdelal zhe Evripid v tragediji Mede­ja.

 

zlato runo ═ v grshki mitologiji ovnovo krzno, na katerem je Friks s sestro Helo le­tel v Kolhido ob Chrnem morju pred macheho Ino. Hela je padla v morje (odtod ime Helespont ═ Helino morje), Friks pa je dospel do kolhidskega kralja. Ovna je zhrtvoval Zevsu, njegovo zlato runo pa je podaril kralju. Prav zaradi tega krzna so pozneje argonavti shli v Kolhido, vodil pa jih je Jazon; ta je imel nalogo, da prine­se tisto krzno v Tesalijo. Pri tem pa mu je pomagala charovnica Medeja.

 

Jazon ═ (»zdravitelj«) v grshki mitologiji vodja argonavtov, ki je s pomochjo Me­deje uplenil zlato runo. O njem so poleg Apolonija Rodoshkega (ok. 295 – 215 pr. n. sht.) pisali she Pindar (Chetrta pitijska oda), Evripid (Medeia) idr. (op. L. V.: Jazona je na potovanje lokavo napeljal stric Pelias).

 

Ajét ═ Aiétes, Medejin oche, kralj v Kolhidi.

 

Pelias ═ Jazonov stric, ki je Jazona nagovoril, da se je odpravil po zlato runo.

 

Kreuza, Glavka ═ (1) v grshkem bajeslovju Priamova hchi, umrla na begu iz Troje; (2) Kreonova hchi iz Korinta, druga Jazonova zhena. Medeja jo je iz mashcheval­nosti umorila.

 

argonavti ═ po grshki pripovedki mornarji, ki so se pod vodstvom Jazona odpravili na ladji Argo v Kolhido po zlato runo. Spotoma so dozhiveli marsikaj, vendar je nazadnje Jazon s pomochjo Medeje uplenil zlato runo, ki ga je strazhil divji bik, in se srechno vrnil v domovino; po preprichanju ljubljanskih humanistov 18. st. so ob vrnitvi pluli po Donavi, Savi in Ljubljanici ter nato svojo ladjo chez Kras nosili proti morju.

 

Kolhida ═ v antiki pokrajina v Mali Aziji, na jugovzhodni obali Chrnega morja (Pontus Euxinus), od davnine naseljena z barbarskimi ljudstvi (Lazi/Laci, Mos­ki/Moshi, Abaseji, Suani, Koraksi itd.); tu so Grki ustanovili nekaj svojih kolonij. Najbolj znana je Kolhida, domovina Medeje, tja je shel mitoloshki Jazon s to­vari­shi argonavti po zlato runo.

 

Korint, Kórinthos ═ mesto v Grchiji ob obali Korintskega zaliva med Atiko in Pelo­ponezom. Nastalo je zhe v 9. st. pr. n. sht. ter je sodilo med najnaprednejsha mesta stare Grchije. L. 146 pr. n. sht. so ga zavzeli Rimljani in ustanovili svojo kolonijo Laus Julia Corinthus. V bizantinski dobi je glavno mesto Peloponeza. Pozneje je prishlo pod Benetke, zatem pod Turke, od 19. st. pa je v sklopu samostojne Gr­chije. Vechkrat so ga porushili potresi (1858, 1928, 1954), a so ga vselej obnovili.

 

Medeja (Médeia) ═ ime te heroinje povezujejo tako kot razlichna druga imena, ki so podob­na, z znachilnostjo charovnishkih sposobnosti (Agamede, Perimede, Mestra itd.), namrech s korenom "medomai", ki oznachuje "tista, ki veliko napove sebi in drugim".

Medejin oche je Ajet, sin Heliosa, kot mater pa obichajno navajajo Idio (ime, ki se menda lepo sklada z imenom Medeja); vchasih omenjajo tudi nerei­do Neero ter boginjo Hekatejo, neprekosljivo charodejko. Domovina Medeje je vselej dezhela Aja, ki jo identificirajo s Kolhido (odtod Medejini epiteti Ajaje [Αιαίη] in Kolhis [Κολχίς]), Alessandrini jo pogosto imenuje Kitaja, na Fazi so ji rekli Kitaike, Kitais, Kiteias in podobno.

V pripovedi o argonavtih je Medeja reshiteljica Jazona, ki mu strezhe po zhivljenju njen oche Ajet, da mu ne bi ukradel zlatega runa. Pri tem ji pomagajo boginje Hera, Atena (Apolonij Rodoshki v Argonautike III pravi, da sta ti dve skupaj z Af­rodito prosili Erosa za pomoch) in Afrodita (Pindar v Pitia IV omenja samo sled­njo).

Medeja je imela sestro Kalkiopo, porocheno s Frisom, njuni otroci naj bi pomagali argonavtom.

Medeja z razlichnimi charovnishkimi dejanji pomaga Jazonu, tudi takrat, ko je bilo treba obvladati ogenj bljuvajoche bike. Legendarne razlichice se tu razhajajo; po eni so argonavti ukradli zlato runo in takoj zbezhali, po drugi pa je Ajet na koncu povabil argonavte na pojedino, da bi jih tam pokonchal, vendar mu med njo Afro­dita vzbudi polteno slo do zhene in ta predah argonavti izrabijo za beg. Da bi jim olajshala beg, Medeja zhrtvuje brata Absirta; o tem obstaja vech razlichic. Najsta­rejsha je verjetno tista, ki predstavlja Absirta kot dechka, chigar ude je Medeja raz­trosila naokoli, da jih je Ajet le stezhka zbral in s tem zamudil zasledovanje. Apo­lonij Rodoshki govori o Absirtu kot o razboritem mladenichu na chelu od­delka Kolhijcev, ki zasleduje in dohiti ubezhnike. Medeja in Jazon mu pripravita past tako, da Medeja povabi Absirta na pogovor, skriti Jazon pa ga zahrbtno ubije. Medejo in Jazona na begu Kirka ochisti storjenega greha. Porochita se v dezheli Fajaka in Alkinosa. Med plovbo ob Kreti bronasti gigant Talos umre, ker ga Me­deja zachara. Po Apoloniju Rodoshkem se argonavti po vrnitvi nastanijo na Lem­nu, medtem ko Pindar pripoveduje o prevozu ladje po kopnem iz Rdechega morja v Sredozemlje, to naj bi trajalo dvanajst dni. Po drugih virih je bila Medeja tista, ki je, ljubosumna na Hipsipilo, kraljico Lemnosa, povzrochila, da so zhenske na Le­mnu zachele zaudarjati in so jih mozhje zapustili.

Po mnogih virih je bila poroka med Jazonom in Medejo v Jolkosu. Tu je Medeja s charanjem pomladila Dionizijeve dojilje skupaj z njihovimi mozhmi in starim Ezonom, Jazonovim ochetom (ena od razlichic celo govori, da je to bil Jazon sam). V Jolkosu je Medeja iz ljubezni do Jazona pokonchala Peliasa, in sicer tako, da je preprichala njegove hchere, da ga bo pomladila, che ga prej razkosajo in sku­hajo; ko so to naredile, jih je pustila na cedilu. Alkas, Peliasov sin, prezhene Me­dejo in Jazona, po eni od legend, na Korciro, po drugi, bolj razshirjeni, v Korint, kjer se Jazon zaljubi v Kreuzo ali Glavko, hcher korintskega kralja Kreonta ali Hi­pota, in se trudi preprichati Medejo, da bo poroka z njo koristna za oba, begunca v tuji dezheli. Ponizhana Medeja se mashchuje tako, da nevesta in njen oche zgorita v plamenih, ki vzbuhnejo iz zacharanage Medejinega porochnega darila. Nato ubije she svoja sinova, ki ju je imela z Jazonom, pokoplje ju v templju Here Arka­dije, sama pa odleti v nebesnem vozu, ki ga vlechejo letechi zmaji, do Aten, kjer jo lepo sprejme kralj Egej. – Tako pripoveduje Evripid v svoji tragediji Medeja.

V starejshih delih pred Evripidom se dogodki odvijajo drugache.

V Pindarovem delu Olimpica XIII beremo, da je zhe stari Evmel zapisal, da je Heli­os pustil svojemu sinu Aloeju dezhelo Asops, drugemu sinu Ajetu pa Korint. Sle­dnji je svoj del prepustil Bunu in shel v Kolhido. Buna je nasledil Epopej in njega Korint. Po smrti Korinta je ljudstvo izbralo za vladarico Medejo, ki je prishla iz Jolkosa. In Jazon je kraljeval z njo. Medeja v Korintu rodi otroke, ki jih prikrije v templju Here v upanju, da bodo postali nesmrtni; Jazon to odkrije in jo besen za­pusti ter se vrne v Jolkos. Tudi Medeja prepusti svoje vladarstvo v Korintu Sizifu in odide.

Spet druga legenda pripoveduje, da Korinchani niso marali Medeje in so ji ubili ot­roke (sedem sinov in sedem hchera) v templju Here Arkadije, kamor so se le-ti zatekli. Posledica tega zlochina je bilo velikansko pomanjkanje, ki je prenehalo shele, ko so se Korinchani zaobljubili kultu Here Arkadije in so ji vsako leto zhrt­vovali po sedem dechkov in sedem deklic iz najboljshih druzhin.

Zelo verjetno je bila nekoch Medeja sonchno bozhanstvo v Korintu in je prek kulta Heliosa (Sonca) prishlo do spojitve korintske Medeje s tesalsko-kolhishko.

 

 

5. SEMERANO

 

Giovanni Semerano: Le origini della cultura europea (Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984):

 

argonavti ═ grshki pesniki so izbrali najplemenitejshe in najbolj bleshcheche heroje in polbogove ter jih pospremili na velichastni podvig argonavtov pod Jazonovim vodstvom, da bi se dokopali do zlatega runa Friksovega ovna. Odpluli so iz Jolko­sa (Pagasaj) v Tesaliji proti Kolhidi. Homer v Odiseji (X, 135; XII, 70), Hesiod v Teogoniji (956) in v Katalogu (74 - 75, 80, 169, 221), Pindar v Pitica IV, Apolonij Ro­doshki v Kalimahu ter drugi grshki pesniki, tragedi, komiki in logografi kot Hekatej in Ferecid, zgodovinarji kot Herodot in Timej, enoglasno povzdigujejo argonavt­ska junashtva. V povelichevanju argonavtov je simbolno skrita surova epopeja se­litev sredozemskih in chrnomorskih ljudstev od Skitije vse do zahodne Evrope. Chrno morje s Kolhido je bil zhe cilj Asircev, ki so na koncu III. tisochletja pr. n. sht. iskali baker, zhelezo, srebro v soseshchini Kalibov – pravljichnih rudarjev, ko­vinarjev. Legendarne podvige argonavtov so pesniki pretkali s surovimi nagoni, podzemnimi silami, charovnishtvom in prvinsko barbarsko ljubeznijo, ki se razvija v vrtoglavem ritmu krivde in bega.

 

Jazon (Iáson), ime glavne osebe, ki pomeni "tisti, ki zdravi" in bi mu nashli vzporednico v akadshchini asûm (zdravnik), bi izvirno pomenilo "nekdo, ki gre v izgnanstvo, ki se oddalji": v akadshchini āsûm "odpotovati, oditi", izraz, ki pogosto pridobi smisel "vir, izvir, vrelec, osek" in s tem sovpada z ustrezno osnovo akadske besede apsûm "morje, globoka voda".

Ime argonautai (argonavti) je grshki kalk izvirnih akadskih sestavin, ki pomenijo "hoja beguncev in tavajochih". Grshki izraz ustreza akadski osnovi arhu-nabuti:arhu, hebrejsko orah, aramejsko urha "pot, cesta" in akadskemu nabutu "ubezhen, na begu". Pod geslom "I Mini: divinità delle acque" Semerano navaja: ime ladje Argo je treba razumeti kot "hitra, brhka, nagla, jadrna" ter ustreza akadski osnovi arahu s tem pomenom.

 

Jolk, Jolkos (Iolkós), tesalsko mesto, od koder odpluje argonavtska odprava, pomeni "odhod": v akadshchini alaku "gibati se, premikati se", alaktu "cesta, pot, karavana".

V imenu Medeja je izkushnja, spoznanje, ki usmerja Jazonova ravnanja: v akadshchini je muda'u "moder, vedec, znalec; veshch, izkushen", iz korena idu "vedec, biti izkushen, izveden", ki ga zasledimo tudi v imenu Odisej... Ime Medeia, izkushena charovnica, je izpeljano iz grsh. medomai, epsko in poetichno v smislu "izmislim, iznajdem, izumim"; nekateri so poskusili najti semitsko etimologijo iz zahodnosemitskega korena d'y "leteti", vendar se jim ni posrechilo. Za Iason, akadsko asum, sumersko a-zu "zdravnik, celitelj; Wasserkundiger", se v dobesednem smislu domneva kot "tisti, ki pozna vodo", zdravnik; analogno za Medeja v stari akadshchini ustreza muda'um, mudeat, mudat "moder, veshch, izkushen, poznavalec, zvit, prekanjen, premeten", izraz, ki se vkljuchuje v oblikovanje lastnih imen bozhanstev: muda'um, mudum je verbalna oblika akadskega izraza edum, idum "vedem/vedeti, (po)znati", kar najdemo v osnovi latinskega medicus.

Tudi stari Grki so imeli svoj Eldorado zlate blazhenosti na izgubljenih obalah: beseda Kolhis, Kolhida, je rabila zhe Pindaru in Ajshilu za oznachevanje toliko opevane dezhele, v kateri je pristala ladja Argo, "Argo pasimelousa" jo je imenoval Homer. Pojem Kolhida izhaja iz akadske osnove kal(u)-hidi "zaliv dragocene kovine": kalu "okol, pomol, nasip, jez, bran(ik), okop, (namakalni) jarek, kal" ter hidu, hindu "zlato zrnje, lezhishche zlata, zlatnina" oziroma obala radosti: akadsko hidutu "vzhichenje, srecha, veselje".

 

 

6. ENCICLOPEDIA ITALIANA, Trecani, Milano-Roma, 1929

 

Argonavti (Άργοναυτι, Argonautae); najstarejsha, najbolj razshirjena, najpopolnejsha pripoved, ki se je ohranila o argonavtih v grshki knjizhevnosti, je v poemi v shtirih knjigah Apolonija Rodoshkega, avtorja Argonavtike. Zgodba je na kratko naslednja:

 

Prva knjiga: Pelias, uzurpator prestola, ki je pripadal Ezonu, Jazonovemu ochetu, dobi od orakla odgovor, ki mu ne dá miru: »Pazi se onega, ki se bo pred teboj po­javil obut le v eno sandalo, kajti ta ti bo vzel zhivljenje!« In glej, ta oseba je Jazon, ki se ga Pelias zachasno znebi tako, da ga poshlje, naj vrne zlato runo, pri tem pa upa, da se Jazon ne bo vrnil s poti. Temu podvigu se pridruzhijo takratni najve­chji junaki: Heraklej, Telamon in Pelej, Ehion in Erit, Zetes in Kalais, Kastor in Poluks, Ilas in Likejon, Evfemij, Meleager, Antej in drugi, vseh petinpetdeset z Ja­zonom na chelu ter z vidci (vati) Orfejem, Mopsom in Idmonom. Ladjo Argo so zgradili po navodilih Atene. argonavte imenujejo tudi Mini, ker so pretezhno otro­ci hchera Minije. Zberejo se v Pagasaju (Pagasitski zaliv), od koder jih pospremijo z velikim slavjem; zraven sta bila tudi Alkimeda in Ezon, ostarela Jazonova starsha. Udelezhenci enoglasno izberejo Herakleja za vodjo odprave, vendar se ta temu odpove v korist Jazona. Po zhrtvovanju Apolonu Morjeplovcu in posvetitvi zhare Apolonu Obalcu in Morjeplovcu odplujejo. Prerokbe so dobre, Orfej zapoje. Po nekaj dneh pretezhno priobalne plovbe dospejo do Lemnosa, kjer jih pozheljivo sprejmejo otoshke zhenske, ki so pomorile svoje mozhe. Tu se argonavti predajo razbrzdanemu uzhivanju, dokler Heraklej, ki se s peshchico tovarishev ni udele­zheval teh kaj malo herojskih dejanj, ne uspe preprichati ostalih, naj nadaljujejo s plovbo. Dospejo do Samotrake, kjer so argonavti posvecheni v skrivnosti Kabirov. Preplujejo Helespont in pristanejo v Arktinosu, kjer jih gosti Kizik, kralj Dolionov. Na Didimu opravijo zhrtvovanje Kibeli in se privezhejo na obali dezhele Kios, kjer Ilasa ugrabijo nimfe; Heraklej se lochi od ostalih, da bi ga poiskal.

 

Druga knjiga: zachne se z epizodo Amika, kralja Bebrikov, ki je premagan v spo­padu s Poluksom. Ob vstopu v Bospor argonavti srechajo preroka Fineja (Fineús), ki ga reshijo pred zasledovanjem harpij, on pa se jim za to oddolzhi z dragocenimi prerokbami o njihovem nadaljnjem potovanju. Ko so s pomochjo Atene srechno odpluli mimo Simplegadov, pridejo do otoka Tiniade, kjer vidijo iti mimo Apolona in mu opravijo zhrtveno daritev. Slednjich se dotaknejo polotoka Aherusija z grozljivo jamo, vhodom v Had. V dezheli Mariandinov jih prijazno sprejme Likij. Doleti jih nesrecha, umre krmar Tifis in na njegovo mesto stopi Antej, ki vodi tovarishe do novih obal in k neznanim ljudstvom: Termodontom in Amazonkam, Kalibom, obdelovalcem zheleza, Tibarenom in Mosinejcem z nenavadnimi obichaji, vse do otoka Aresa s strashnimi ptichi. Sledi srechanje s Friksovimi sinovi, ki se z njimi vrnejo v Ajo. Konchno se pojavijo, potem ko so se argonavti dotaknili drugih dezhel, vrhovi Kavkaza; argonavti ugledajo orla, ki trga Prometeja in zaslishijo krike nesrechnega Titana. Pridejo v Fazis in Ajo, mesto kralja Ajeta, varuha zlatega runa.

 

Tretja knjiga je Medejina, poetichno najlepsha. Ajet jih sprejme zadrzhano, skoraj sovrazhno, to pa ne obeta nich dobrega, cheprav so argonavti spochetka poskushali priti do runa zlepa. Po volji Here in Atene se izkushena charodejka Medeja, Ajeto­va hcherka, zaljubi v Jazona, ki z njeno pomochjo premaga vse ovire, ki mu jih je postavil Ajet na poti do zlatega runa. Jazon se ponochi srecha z Medejo pri tem­plju Hekateju, kjer mu ona dá navodila, kako reshiti tezhke Ajetove naloge, saj si ta izmishlja she druge nachine za unichenje argonavtov.

 

Chetrta knjiga govori o vrnitvi argonavtov, potem ko ukradejo zlato runo. Me­deja se odlochi za beg z Jazonom, ker ji grozi ochetovo mashchevanje. Na begu se spomnijo Finejeve prerokbe, da se ne smejo vrachati proti otochkoma Simplega­doma, zato se usmerijo v reko Ister (Donavo) in dospejo v morje Kronos, kjer jim pot zaprejo Kolhijci, ki so se pri zasledovanju razdelili v dve skupini, ena je shla proti Simplegadoma, druga jo je ubrala po krajshi poti po Istru in jih tako prehitela. Da bi reshila sebe in argonavte, Medeja sklene ubiti brata Absirta in le tako jim uspe priti do Aridana, od tam v Rodan in konchno v morje Avzonijo. Tu se v do­movanju Kirke, Medejine sestre, Medeja in Jazon spokorita za umor Absirta. Nato se odpravijo chez prehod Plankta, pridejo v Drepane, v dezhelo feashkega kralja Alkinoja, kjer jih dohiti druga skupina zasledovalcev s Kolhide, ki zahtevajo od Alkinoja izrochitev Jazona in Medeje, ta pa je prav v Drepanih postala Jazonova zhena, zato Alkinoj zavrne njihovo zahtevo. Na nadaljnji poti argonavti pretrpe v Sirti in v Libiji hude preizkushnje, vendar jim uspe s pomochjo boga mochvirij Tritona, ki obenem Evfemiju dá simbolichno kepo zemlje, s chimer jih naredi za kolonizatorje in gospodarje Libije, ponovno ugledati odprto morje. Po mnogih nadaljnjih nevarnih dogodivshchinah, od katerih najbolj izstopa tista z bronastim gigantom Talaosom, se konchno uspejo vrniti v Pagasaj.

Pred tem obshirnim delom Apolonija Rodoshkega so legendo obdelali zhe mnogi. Tudi Homer je poznal Argo, »ki je vsem pri srcu«, in Jazona, Peleja, Ajeta in pos­ledice poroke Jazona s Hipsipilo na Lemnosu itd. Bleshcheche je obdelal to temo tudi Pindar v Pitica IV, v chast Arkesilaja iz Kirene, ki ga imajo za naslednika mitichne­ga Evfemija. Do danashnjega dne so se ohranila dela Psevdo-Apolodorja in she nekaterih drugih.

 

Jolkos (Ίωλκός, Ίαωλκός; Iolcus), zelo staro mesto v Magneziji, v Pagasitskem za­livu, ob vznozhju gore Pelion, ob rechici Anavri. Prvi prebivalci naj bi bili Pelazgi ali Mini. Po nekaterih pogledih naj bi se predzgodovinska tesalska ljudstva spojila s Heleni, kar naj bi bilo v legendi zaznati takrat, ko Pelej premaga mesto Ftijo. Po tem je Jolkos izgubil svoj pomen, saj je v 4. st. pr. n. sht. postalo pomembnejshe blizhnje pristanishche Pagasaj in je Jolkos le she predmestje Demetriasa.

 

Jazon (Ίάσων), sin Ezona (po drugih virih Kreteja ali Tira) in Alkimede ali Amfi­nome ali Teognote ali Roje itd. Pelias, sin Pozidone in Tira, je spodnesel svojega polbrata Ezona, zakonitega prestolonaslednika. Ezon v strahu za sina Jazona tega razglasi za mrtvega in ga dá ponochi odvesti k Hironu. Hcherke kentavra ga vzgoje in Hiron mu dá ime Jazon. Jazon in Pelias, uzurpator, skleneta dogovor, da che Jazon prinese zlato runo, dobi tudi prestol. Ime Ίάσων, »zdravitelj«, nas navaja, da je bil Jazon v zachetku bog zdravja, je pa kmalu izgubil vsakrshno bozhansko vlogo. Med Jazonovim potovanjem Pelias prisili njegove starshe k samomoru in zadushi brata Promaha. Toda Akast, Peliasov sin, je bil tudi med argonavti. Po vrnitvi je bil Jazon na pogrebu Peliasa, od tod dve razlichici: Jazon in Pelias (1) se sovrazhita, (2) se ne sovrazhita. Po prvi Pelias poshlje Jazona po zlato runo po volji bogov, saj se ta ekspedicija koncha s Peliasovo smrtjo. Znana prerokba, ki je vznemirjala Pe­liasa, se je razvila tako, da se je Jazon znashel pred Peliasom le z eno sandalo, ker je drugo izgubil, ko je na lovu nesel chez reko boginjo Hero; torej se je vse zgodilo po volji bogov. Po drugi razlichici se je Jazon po vrnitvi z Medejo v Jolkos moral od tam odseliti in se zatechi v Korint, kjer naj bi, kot porocha Evripid, prevaral Medejo.

 

 

SKLEP

 

Vse, kar se je dogajalo v davnini, se danes ne dogaja, morda pa se bo kdaj v priho­dnosti ...

 

 

 

_______________

V Vugovem Epilogu o Medeji se pojavljajo shtevilna imena iz grshke mitologije in antichne geografije. Slovensko pisanje tovrstne nomenklature tako v knjizhevnosti kot v prirochnikih (she) ni enotno. Nekaj osnovnih primerov: Grshko-slovenski slovar (Dokler, 1915) za argonavte nima posebnega gesla, a pod geslom »Iason« jih pishe z veliko zachetnico; Latinsko-slovenski slovar (Bradach, 1926): Argonautae; Slovenski pravopis (1935): Argonavti, Zevs; Slovenski pravopis (1962): argonavti, Zeus; Slovar tujk (Verbinc, 1971): argonavti, Zeus; Slovenski pravopis (2001): argonavti, Zevs; Leksikon CZ (1984): Argonavti; Leksikon mitologije (Lj. 1997): argonavti; Leksikon ANTIKA (Lj. 1998): Argonavti (tudi v srbo-hrvashki literaturi variira: a/A, Zevs, Zeus). Tukaj je poenoteno v skladu s sodobnim pravopisom. Opozoriti kazhe tudi na tri imena, ki so si podobna, vendar oznachujejo povsem razlichne stvari: Pelij (gr. Pelias, Jazonov stric), Pelej (gr. Peleus, chlan Jazonove posadke), Pelion (tudi Pilion) – gora nad Pagasitskim zalivom (tudi Pagazajski, po mestu Pagasaj; iz blizhnjega Jolkosa izpluli arg.), bolj znanem kot Voloshki zaliv (po danashnjem Volosu), v Tesaliji ob Egejskem morju; zaradi razlochevanja je tukaj za Pelija uporabljena gr. oblika Pelias. Za ime Jazonovega ocheta je ohranjena Vugova oblika: Ezon (kot Ezop; cheprav ni povsem brez pomena anagramska zamenjava v gr.: Iason, Aison); slovar Bronislave Aubelj Antichna imena po  slovensko (1997) pishe Ajzon; ta prirochnik sicer kazhe tezhnjo »dokonchne reshitve«, a vseeno she marsikaj ostaja odprto (v nasprotju s pravopisom pishe Argonavti; kljub »doslednosti« pishe Perzej, Persefona; gr. Pagasai zh. mn. pishe podomacheno Págaze zh. mn., kar se zdi nerodno zlasti v gen. Pagaz,  ker je preblizu povsem drugo ime – Pegaz…).

(Op. lekt.)