Revija SRP 59/60

Lovro Kastelic

 

KLIC V STISKI
(slushna igra)

 

 

Osebe: Alja (alias Jasmina), Niko, Shef
Dogajanje: telefonski pogovor

(telefon zvoni; ring, ring, ring...)

Alja: »Klic v stiski«, prosim?

Niko: (prestrasheno dihanje)

Alja: Prosim?... Prosim!

Niko: (prestrasheno dihanje)

Alja: Ne bojte se! Kar na dan z besedo!

Niko: Mah, saj nima nobenega smisla...

Alja: Chakajte, chakajte... prosim, pochakajte. Seveda ima smisel. Vse na svetu ima in mora imeti smisel. Smisel imate tudi vi. Vem, koliko energije ste vlozhili, da ste sploh prishli do slushalke. Kaj shele, da ste jo dvignili. Shkoda bi jo bilo porabiti in jo preprosto zavrechi she neporabljeno.

Niko: (glasno dihanje)

Alja: Umirite se, prosim, in povem vam, da ste trenutno zagotovo eden najmochnejshih na tem planetu.

Niko: To so samo prazne fraze!

Alja: Ne verjamem v fraze!

Niko: Jih pa z veseljem pripovedujete drugim!

Alja: Lahko vam dokazhem, da ste zares mochni.

Niko: Tiho!!! Zhe tako me boli glava. Poslushaj me! Jaz sem na robu zhivchnega zloma. Razmishljam samo she o... Mah, kaj bi...

Alja: Kaj bi, kaj bi vam govoril!? Vselej eno in isto. To poslusham zhe vrsto let. Kaj bi vam govoril? Jaz sem individuum, jaz sem...

Niko: Natanko tako! Sem posameznik, obravnavan izvzeto, kovach lastne sreche, in si bom zatorej sam stregel po zhivljenju, che se mi bo tako zahotelo!

Alja: Chakajte, chakajte! Sedaj ste shli pa zhe predalech! Zhivljenje je samo eno in ne bom vam dovolila, da sem zadnja oseba, s katero se boste pogovarjali!

Niko: Ali vi veste, da haluciniram zhe vsaj dve leti, da praktichno ne zmorem treznega razmisleka? Zhivljenje me vodi, ne pa jaz njega. Vedite, da mi ni vech do lastnega zhivljenja.

Alja: Ne, ne vem, pa tudi ne verjamem! Namrech verjeti je treba! Verjeti je treba v vsako dejanje, ki ga storimo. Za vsakim dejanjem pa pride tudi zhelja po zhivljenju.

Niko: Jaz ne morem vech vplivati na potek svojega zhivljenja. Iz minute v minuto, iz sekunde v sekundo se predajam. Ravno toliko sem she zbral mochi, da se pogovorim z nekom, z vami. She zadnjich.

Alja: Ali ste osamljeni?

Niko: Seveda sem; che ne bi bil, ne bi razmishljal na tak nachin! Tega se zavedam.

Alja: Koliko ste stari, che smem...?

Niko: Dvaintrideset!

Alja: Saj vas lahko tikam, kajne?... Ali vesh, da so pred teboj she vsa najlepsha leta? Ti pa bi jih najraje zavozil! Vse lépo she pride. Ti pa takole razmishljash o predchasnem sestopu.

Niko: Moje zhivljenje je prazno. Zhelel sem svetu zapustiti nek pechat. Pa ga ochitno ne bom! Vsi so me zapustili, nihche me ne pogresha! Nimam vech komu kaj pokazati. Moje pridobljeno znanje je splahnelo v pozabo, misli ter obchutki so preprosto otopeli. Za takshne ni prostora na tem svetu! Ne sme biti prostora!

Alja: Tega ti pa ne verjamem! Jaz verjamem v sochloveka. Verjamem v pisanost sveta, v katerem zhivim. V barvitost. V shest milijard sonc. In eno izmed teh si tudi ti!

Niko: Che pa nima prav nobenega smisla. Dneve preprosto obracham, kot knjizhne strani. Po asfaltu se vlechen kot stara, preperela guma. Za koga naj zhivim? Poglej – sem brez dela, zhene, otrok, ljubezni.

Alja: Kaj pa starshi?

Niko: Zdaj spijo, sicer so pa nad mano. Fizichno in psihichno! Realno in iracionalno!

Alja: Oni bi ti lahko bili velika opora. Ali se ne razumesh z njimi?

Niko: To je vse skupaj ena sama velika lazh! Stene so prepojene z lazhmi in jaz se z glavo zaletavam vanje. Pa, saj oni niso prav nich krivi! Jaz sem si kriv popolnoma sam. Sam sem stopil v zhivo blato in tudi sam se bom pogreznil vanj. Pri tem ne potrebujem nikogar, ki bi mu bilo hudo zaradi tega!

Alja: Hej, hej! Kaj pa samopodoba, kje je pa samozavest, gospodich!? Kako ti je sploh ime?

Niko: Niko!

Alja: Niko moj! Glavo nemudoma pokonci! Nihche ni kriv! Na svet je treba gledati pozitivno!

Niko: Mah, jaz se... tezhko se znajdem v tem svetu. Ni narejen po mojih merilih. Pravshnjih krojev jim je zmanjkalo, ko sem prijokal na svet.

Alja: Zagotovo se bo nashel tudi kakshen kroj zate. O tem sem preprichana!

Niko: (jokaje) Pa to ni vech res! Kam sem zabredel? Kaj sploh pochnem? Ne nadzorujem se vech. Roke se mi tresejo, potim se, glasilke drgetajo.

Alja: No, zdaj se pa zhe prenehaj pomilovati! Kot sem zhe rekla: Glavo pokonci!

Niko: Kaj pa ti vesh, kako se pochutim? Ko hodim po ulici, gledam v tla. Zdi se mi, da me zhelijo vsi pozhreti, razgaliti. Pochutim se, kot da bi se zaletaval v telesa mimoidochih. Najraje bi zhivel v temi, da se mi ne bi bilo treba razgaljati. Slabo mi je ob tujih pogledih, ki brskajo po moji dushi.

Alja: Ne zavedash se, da imamo vsi tezhave!

Niko: Kaj me briga za tuje tezhave...

Alja: Kaj pa ti vesh, kako sem se pochutila, ko sem se poskushala ubiti! Nich ne vesh! Nimash pojma, kaj se vse lahko pripeti tudi drugim!

Niko: Saj sem vedel! Na koncu si bom usodo delil s samomorilko! Ne, ne bom si je! Odlozhil bom slushalko...

Alja: To pa bosh naredil zato, ker si eno preprosto revshe! Ne zasluzhish si zhivljenja! Ne znash se boriti! Zagotovo se nisi nikoli znal! Vsakdo – pa tudi sama sem se borila za to, da ti sedaj lahko pomagam! Ti pa takole! Kako pa gledash nase in na druge? Pa saj to je nezaslishano! Egoist.

Niko: Zdaj se bom pa she pustil obsuti z najrazlichnejshimi opazkami! ... Che pa zhe vztrajash, ti pa bom povedal mojo zhivljenjsko zgodbo, ob kateri bosh neznansko uzhivala.

Alja: No, prosim!

Niko: Sem jo zhe!

Alja: Kako, prosim?

Niko: Pravim, da sem jo zhe izpovedal.

Alja: Potem pa nisem dobro slishala ali pa ti sledila. Se opravichujem!

Niko: Ni je! Preprosto ni je! Ali si slepa, gluha?!

Alja: Pa smo zopet na zachetku!

Niko: Na kakshnem zachetku? Jaz ochitno nisem videl zachetka, zato mi tudi konca ni treba gledati. Jaz sem neprebrana knjiga, z nepopisanimi stranmi povrhu. Je le uvod in je le zakljuchek, vsebine pa ni!

Alja: Vsebino bova pa poiskala skupaj! Se strinjash? Saj she ne bosh odlozhil?

Niko: No, ne bom she.

Alja: Rekel si, da si neprebrana knjiga.

Niko: Brez vsebine!

Alja: Poishchiva jo!

Niko: Slabo mi je!

Alja: Resno ali...?

Niko: Ja, chisto zares.

Alja: Bosh zhe zdrzhal. Saj gre navsezadnje zate. Pozabi na to in mi povej, ali so te imeli radi?

Niko: Najbrzh so me imeli...

Alja: In jim nisi znal vrniti?

Niko: Menda.

Alja: In si se obrnil stran, ko so te potrebovali...

Niko: Tudi.

Alja: Nisi jim nudil svoje naklonjenosti, pa cheprav so jo neizmerno zheleli.

Niko: Kako vesh?

Alja: Poznam take!

Niko: Si bila med njimi?

Alja: Mozhno...

Niko: Si ali nisi?

Alja: Bila.

Niko: In kakshen naj bi bil konec?

Alja: Ni in ne sme biti konca!!! She posebej, che vse omenjene nenaklonjenosti in neprizanesljivosti nekoch, v tvojem primeru, povrnesh in jih spravish na pravo mesto, v pravo srce.

Niko: Joj, samo poglej! Jaz se zavedam, da sem odrashchal in zhivel v ljubezni, ki pa je nisem znal zajeti. Zdaj pa jo na vse kriplje ishchem, a je ne najdem. Zdi se mi, kot da sem nekakshen arktichni otochek sredi tropskega valovanja. Rad bi ljubil, vendar ne zmorem.

Alja: Zakaj?

Niko: Ti mene ne poznash. Kopam se v lastnih kompleksih. Ti pa razjedajo moje telo. Od znotraj in od zunaj.

Alja: Vendar jaz vem, da zagotovo zhelish zhiveti. Slushalka je bila tvoje zadnje upanje. Pa cheprav nezavedno. Cheravno mi ne bosh priznal in se morda tega niti ne zavedash, si po svoje zhelish vstopiti v novo zhivljenjsko obdobje.

Niko: Mislim, da si ne zhelim! Ne! Preprosto si ne zhelim ponovne brezidejnosti, zdolgochasenosti in neprestanega zaletavanja v lastno nemoch. Po pravici povedano: Bojim se zhiveti.

Alja: Nichesar se nimash bati. Niko! Koga ali chesa se bojish?

Niko: Bojim se samega sebe in tega, da se uklonim zhe pred najmanjshim bremenom, ki se mi postavi napoti.

Alja: Kaj pa druzhba?

Niko: Kakshna druzhba!? Lepo te prosim! Che bi se druzhil, zagotovo ne bi bil tu, kjer sem.

Alja: Zakaj se nisi? Saj to je vendar nekaj lepega, zabavnega.

Niko: Vselej sem mislil, da me bo druzhba sama nashla in ne jaz nje. Sam pa nimam jajc, da bi se spopadal z novimi poznanstvi.

Alja: Ti pa si zares tezhak primerchek.

Niko: Drek, saj vem...

Alja: Kaj pa kakshna terapija? Si se zhe oglasil pri kakshnem psihiatru?

Niko: Seveda sem se! Dr. Kralj je v zadnjem chasu praktichno moja edina povezava z zunanjim svetom.

Alja: Pa kaj pomaga? Mislim, terapija pa...

Niko: Zadnjich mi je dejal: Povechajva pomirjevala she za eno dozo! Si predstavljash!? Po vechletnem zdravljenju mi namesto vzpodbud in nasvetov predlaga zvishanje pomirjeval. Jah, pa to ne more biti res!

Alja: Pa she prav imash! To sem opazila zhe pri sebi. Te psihoterapevtske delavnice te schasoma neupravicheno oropajo in zapuste. Ali pa prichnesh dvomiti o njih ravno tedaj, ko si jih najbolj potreben.

Niko: Ali smem nekaj vprashati?

Alja: Kar, kar, na dan z besedo!

Niko: Najbrzh si bila zares v podobnem polozhaju. Kaj te je pripeljalo do spoznanja, da si nepotrebna druzhbi?

Alja: Avtomobilska nesrecha!!!

Niko: Ali ti je v nesrechi umrl fant?

Alja: Ne!

Niko: Kdo pa?

Alja: Mozh in sinchek. (vzdihuje)

Niko: Oh, ta smola. Povsod je je prevech. Zdaj pa imam. Nesrechnica.

Alja: Ja, zdaj pa imash, kar si si najbrzh zhelel. Oba trpiva, sva trpela in ne bova vech! Tedaj sem bila povsem na dnu. Najraje bi si sestrelila lastne mozhgane in se jima pridruzhila gori - v nebesih.

Niko: Uboga nesrechnica!

Alja: No, samo, da ne bosh vech rekel, da te ne razumem.

Niko: Seveda me ne razumesh, ker se tudi sam ne razumem. Lahko ti izdam le mojo najvechjo zheljo.

Alja: Reci!

Niko: Zhe nekaj let si zhelim, da bi umrl po naravni poti. Zdaj vidim, da sem neozdravljivo zdrav, in zato je to zdravstveno stanje potrebno chimprej okuzhiti.

Alja: Ah, Niko, Niko, tole ne pelje nikamor. Tale pogovor gre lahko v nedogled, pa bova she vedno trdno za svojimi stalishchi. Jaz ti zhelim pomagati, ti si zhelish strechi po zhivljenju. Chim dlje bova drezala po dushi, tem bolj bova oddaljena od smisla zhivljenja. Filozofije in psihologije nama trenutno niso potrebne.

Niko: No, pa mi povej, kaj je zate smisel zhivljenja?

Alja: Z eno besedo – srecha. In samo srecha.

Niko: Pa si ravnokar dejala, da ne bova filozofirala. Srecha pa je vendarle samostalnishki predstavnik totalne abstrakcije.

Alja: Ni nama potrebno filozofirati. Srecho bova namrech poiskala skupaj. Poglej – stara sem le dve leti vech, kot si star ti. Sem brez mozha, brez otroka in imam na prvi pogled zanikrno delo, vselej ob telefonu. Vendar ti skusham pomagati. In to me dela srechno. Trenutno sem srechna, she bolj pa bi bila, che bi bil tudi ti.

Niko: Tezhko je in nepravichno je kar takole vehementno izustiti: Srechen sem!

Alja: Saj tega ne zahtevam od tebe. Srecho si bova pricharala.

Niko: Kako?

Alja: Skupaj se bova zadovoljevala in skupaj si bova v mislih skicirala polozhaje, v katerih bi bila srechna.

Niko: Govorish, kot da bi ti bil vshech!

Alja: Prav simpatichen morash biti.

Niko: Norchujesh se iz mojega trpljenja!

Alja: Nikakor ne, pa saj nisem tvoja Lotte in ti nisi moj Werther.

Niko: Norchujesh se...

Alja: Kdaj si bil nazadnje zaljubljen?

Niko: (tishina) Zaljubljam se venomer, resnichno zaljubljen pa sem bil v srednji sholi.

Alja: Kako ji je bilo ime?

Niko: Maja. Prechudovita oseba! Sedaj pa ima zhe tri otroke in she mozha z zunanjega ministrstva. Tistega, vesh, ki neprestano manipulira s sedanjostjo. Neki sekretar!

Alja: Ne bodi no tako zagrenjen. Saj vesh, kako pravijo: Pride pa gre! In s tem se morash sprijazniti. (tishina) Ali si lahko ustvarim sliko o tebi?

Niko: Mislish psiholoshki profil?

Alja: Nekaj takega...

Niko: No, pa daj, che si zhe zhelish!

Alja: Koliko si visok?

Niko: 175...

Alja: Kakshne barve ochi imash?

Niko: Modre.

Alja: Kakshna je pricheska?

Niko: Chrni lasje, malo daljshi.

Alja: Zhe imam sliko!

Niko: In kakshna je?

Alja: Vse po mojem okusu! Pa she chustven si. Takshni so mi bili zhe od nekdaj vshech. Zagotovo si romantichna dusha.

Niko: Ja, sem! (nerodno) Samo, da sem medtem pozabil ljubiti.

Alja: Tega se pa ne pozabi. Ne skrbi, Niko!

Niko: Neverjetna si! Kot da bi vstal od mrtvih!

Alja: Ha, ha... Sem ti rekla! Srecho si lahko narishesh!

Niko: (v zanosu) She jaz bi si jo rad naslikal. Ali te lahko vprasham nekoliko drugache?

Alja: Kar vprashaj, zato sva pa na liniji!

Niko: Mislish, da bi bila slika, ki bi si jo ustvaril o tebi, tudi tako prisrchna in razveseljujocha?

Alja: O, pa she kako...

Niko: Noro, enkratno!!! (smeji se)

Alja: Si predstavljash, Niko, kako lepa bi bila najina skupna sobotna jutra..?

Niko: O, ti si odshla pa she nekoliko dlje!

Alja: Ja, seveda! Jaz ne bom ostala le pri eni sliki!

Niko: Uf, to bo pa she dolg pogovor!

Alja: Pochakaj trenutek! Eno darilce imam zate!

Niko: Kakshno?

Alja: Mislim, da ga bosh zelo vesel...

Niko: Upam, da se bodo tvoje besede pozlatile!

(prekine telefon)

Niko: (ogorcheno, resignirano) Ma, saj sem vedel! Prelepo je bilo, da bi bilo resnichno tako! Pa she za njeno ime sem jo pozabil vprashati! Jooooj!!! (krichi) Upam, da me zdaj konchno vsi slishite! To je moj nepreklicno zadnji krik in je namenjen vam vsem. Drage poslushalke, poslushalci, drage gledalke, gledalci, ochitni homofob se lepo poslavlja od vas! Lepo se imejte! Konchno vam bom dal mir! Lahko se boste sprehajali po promenadi, ne da bi vas motil...

(ponovno zazvoni)

Niko: Kdo pa me zdaj kliche? Saj sem na glas zavpil, da se poslavljam! She ust ne bom uspel odpreti... zobje mi shklepetajo!

(zvoni)

Niko: No, pa dvigni to presneto rech... (dvigne slushalko)

Niko: Ja?

Alja: Lepo pozdravljen, Niko! Slishim, da si she zhiv!

Niko: (veselje, vzhichenost) Ne, ne morem verjeti! To pa je zares darilce in pol. Kako si zvedela za mojo telefonsko?

Alja: Sem vedela, da bosh vesel! Tudi jaz sem vesela, da te vnovich slishim. Sicer pa se nam vsaka cifra zapishe na zaslonchku.

Niko: Vesh, kako sem te vesel, saj mi gre kar na jok!

Alja: Ne jokaj!!!

Niko: She zdaj ne morem verjeti, kaj si nashla na meni, da si me vzljubila?

Alja: Ponovno se pomanjshujesh in iznichujesh! Marsikaj je zanimivega na tebi. Zasluzhish si biti ljubljen!

Niko: Oprosti, ampak zhe dolgo nisem slishal, da je kaj zanimivega na meni!

Alja: Predvsem mi je bila vshech tvoja izpoved. Chustveni pa so mi bili tako ali tako vedno pisani na kozho.

Niko: Jaz pa pri sebi pogresham ravno to moshkost, ostrino, s katero bi shel z lahkoto prek trupel.

Alja: Ne, ne, ne tak, kot si, si povsem v redu. Bodi, kakrshen si; to imamo zhenske nadvse rade.

Niko: Ali res?

Alja: Seveda! Kdo pa she danes gleda na brezchutne, toge ljudi, ki ne zmorejo pokazati niti kanchka lastnih chustev! Saj to potem niso vech zhiva bitja z razumom, temvech so lesene skulpture, ki zapolnjujejo zhe tako prenaseljen prostor.

Niko: Zares si prijetna sogovornica. Zasipash me s komplimenti, sam pa ne poznam niti tvojega imena!

Alja: Oprosti, oprosti... Na to sem pa povsem pozabila! Jasmina sem...

Niko: Jaz sem pa Niko...

Alja: To pa zhe vem! (smeh)

Niko: Aja! (smeh) Chisto sem zmeden! Malo prej sem se zhe poshteno ustrashil, da ne bom nikoli izvedel tvojega imena!

Alja: Saj bi me lahko poklical nazaj!

Niko: Mislim, da ne bi zbral toliko poguma! Kaj pa, che bi dobil koga drugega in ne tebe?

Alja: Trenutno sem sama tu, torej sem ti le jaz na voljo... Lahko ti povem, da sem komaj chakala na koga podobnega tebi! Sicer so pa zhe bili dnevi, ko nisem prejela niti enega klica.

Niko: Hvala ti! Zares si me pomirila. Mogoche si bom za kakshen obrok she podaljshal svoje umiranje.

Alja: Nehaj, no! Che bosh nadaljeval v tem slogu, me bodo tvoje tegobe prichele zhe zabavati.

Niko: Oprosti mi, ampak hochem ti le povedati, kako sem te neznansko vesel!

Alja: Prenehaj, prosim!

Niko: Kar kipim od sreche! Vse bi dal, da bi te lahko videl, Jasmina, da bi se te lahko dotaknil in uvidel, da je vse resnichno. In da nocojshnje sanje niso zgolj svet za zaprtimi ochmi.

(v ozadju)

Shef: Alja!!! (zavpije)

Alja: Prosim!

Shef: Ali klichesh z nashe telefonske linije?

Niko: Kako?!

Alja: Da!

Shef: Pochasi bosh morala zakljuchiti s pogovorom, sicer bomo bankrotirali!

Alja: Samo poslovim se she!

Niko: Ali prav slishim ali pa ponovno haluciniram?? (glasno vzdihuje)

Alja: Pomiri se, Niko!

Niko: Pomirim ali ustrelim?!

Alja: Pomiri se, lepo te prosim!

Niko: Jasmina ali Alja?!

Alja: Alja...

Niko: Jasmina ali Alja?! (na robu razsodnosti)

Alja: Alja!!! Oprosti Niko! Tu delam namrech pod psevdonimom!

Niko: Je bil potemtakem najin pogovor prevara?!

Alja: Prosim, poglej! Nekako moram priti do zasluzhka!

Niko: Zasluzhiti na mojih tezhavah, na moji nichvredni preteklosti in... Povej mi, Jasmina, prosim, da si izmishljujesh!

Alja: Zares oprosti, Niko! Ime mi je Alja, sem nekoliko mlajsha, kot pa sem ti malo poprej navedla, in she shtudiram. Saj me razumesh?

Niko: Ne, ne razumem te!

Alja: Sprejemam vsakrshna prilozhnostna dela, saj kot shtudentka igralske akademije skorajda ne dobim nikakrshne redne zaposlitve.

Niko: Torej si se malce poigravala z menoj! (mochno vzdihuje)

Alja: Saj mi ne bosh zameril. Kajne, da mi ne bosh?

(tishina; zatem nekaj zaropota)

Niko: Ne, ne bom ti zameril!

Alja: Oh, Niko, najlepsha ti hvala! Sedaj pa mi je zares odleglo!

Niko: Torej si Alja, kajne?

Alja: Da! (rahel nasmeh)

Niko: Ali vesh, Alja, kaj sedaj drzhim v rokah?

Alja: Ne, ne vem, Niko.

Niko: Pishtolo, Alja! (z mirnim glasom)

Alja: Niko, prosim te, izpusti jo!

Niko: Vseeno hvala za prijeten pogovor! Olepshala si mi konec.

Alja: Niko, she enkrat te prosim! (jokaje)

(medtem se Niko ustreli)

Alja: Neeeeeeee!!! (krichi, ihti)

(iz ozadja prihiti Shef)

Shef: Alja, kaj ti je? Chemu takshno krichanje?!

Alja: Ubilaaa sem ga!!!