Revija SRP 59/60

Loredana Magazzeni

ANTONIJI

 
 
to je v tebi vechno navzoche,
da ko govorish o pokrajini, morash
postati pokrajina biti strmo skalovje
prepad, ki zazija
oblak, ki prav pochasi pishe vse besede sveta,
napeta kot splet mrezh med sanjami in budnostjo
na dnu sinje mrezhnice

 

kot milost lega / z neba tishina
 
dovolj z blodnjami oblecimo zimske
uniforme chrne in sive primerne za prehod leta
ni pomembno, kaj bo ostalo
notri imeti odprte ochi le za poshevno
odrezano nebo na shipah avtobusov
ob pol osmih Te stvari gredo skupaj
brez naglice brez nas ki bi hodili
po cestah in prepevali rime tishine
 
vse drugachno vse potrebno obnove stopati
pochasi najpogosteje v tishino shushtechih imen glasov
Pochakati da to novo vino zavre
malce trpko kdove od katere trgatve zhe
pa saj nima pomena pomembno je da stojish ob
strani starajochega se moshkega ki je she vedno zelo lep
na poti ki pelje kamor je vsa leta nosila
to septembrsko nebo ob pol osmih.
 
 
 
ki znotraj meglene tanchice spi / vsaka stvar ki govori z glasom
zaprtega joka / vsaka stvar ki ve / da je tik pred smrtjo
 
rekel si nimam glasu da bi se drzhal
primerne razdalje korak mera
kosti, brstenje
jezika na zobeh tudi te sobe
vpisujejo neuspelo nastajanje prahu
vidish kako je zaradi tega zasijal zlati zharek
ko da bi shlo za obvestilo za poziv
glas ki ne prepozna glasu ki se izgubi
 
dnevi podobni trgatvi se povrnejo
kot postni chasi tudi tokrat je jasno
da smo zunaj igre mrzle roke
rane med ochmi kresnice
ki niso bile ognji, marvech
odmevi lesket in ni malenkost
sejati lesketanje kar pochne pozimi
kost v jeziku
krivulja dvignjene obrvi.
 
 
 
Zvecher bodo zvonovi obkolili mojo prazno sobo /
zbudili bodo po kotih blede okope prikazni
 
tako nastane bolj usmiljenje do samih sebe kot do drugih
do samih sebe v drugih ko se v rokah umazhejo besede
tako vstajenje in smrt
sovpadata in se spopadeta
na raztegnjenem platnu odtis njegovega oblichja
prva resnichna krivda nestrpnost
 
in tu preneha vsa charovnija glas
je na cestah negiben
ko zharenje zharometov in vrvenje
neustavljiva najdeta
v kakshnem hipu zastoja in miru
dovolj snovi da she mochneje ozhivita
kmalu za tem in nekoliko ob strani
 
 
 
A jaz nemi kos mesa ti sledim / in me je strah /
kosu mesa da bo pomlad shla skozi smejoche se bolechine
 
vendar pomlad ureja te trenutke
zaznamuje jih s svojo karizmo
radostno sijanje ognjev v brstih
zharecha sled v ledu
ki nas presune globoko v nedrih
slutnja sreche, ki nas pouzhiva
ko se nam odteguje oh kako radostne
brste zmore grm marec pa lazhe debelo lazhe
 
naredila bom kot moj oche ne govorim
o notranjih kleshchah o krcih
naredila bom kot chlovek ki molchi in molche
pove zakaj je shel skozi vse jezike
da bi te spet nashel jezik brez imena
 
 
 
in dusha se dol spusti iz izgubljenega prostranstva /
in se zapre v vozel plamenov
 
v prvem stihu tistem poslanem od boga kot pravi Yeats
je svetu bila dana svetloba nato je zapel
in v tretjem stihu njegova zherjavica me je razvnela
nato je nastala tema vsakdanji boj z zvezkom
ker je jutro nagrada svetlobe
shivam svoj ogenj v tvojem dihu
kjer trava in travnik tanjshata
zadnjo zaslepljeno lupino
tisto ki spravi zemljo na kolena
na tvojo cvetocho sled med
pomirljivim klitjem pelodov
...
 
 
 
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
 
 
 
________
O avtorici: Rodila se je leta 1957 v Pescari, zhivi v Bologni. Tudi publicistka in organizatorka literarnih srechanj in branj poezije.