Revija SRP 59/60

Lev Detela

 

PORTRETI SLOVENSKIH LIKOVNIKOV V AVSTRIJI IN ITALIJI

 

Damir Globochnik / Tihomir Pinter, PORTRETI – Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji
Mohorjeva zalozhba, Celovec 2003

Pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu in v sozalozhnishtvu z Mohorjevo druzhbo v Gorici je izshla pomembna knjiga. Na 232 straneh velikega formata je v treh jezikih, v slovenshchini, nemshchini in italijanshchini, predstavljen pod naslovom PORTRETI – Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji likovni prispevek devetinshtiridesetih slovenskih slikarjev in kiparjev s Koroshkega, Trzhashkega, Gorishkega in iz Beneshke Slovenije. Pregledna, leksikografsko strnjena, povedno informativna in kljub temu esejistichno privlachna besedila o posameznih umetnicah in umetnikih je napisal vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju Damir Globochnik in jih dokumentiral s shtevilnimi dobro izbranimi reprodukcijami karakteristichnih likovnih del obravnavanih umetnic in umetnikov. Posebno tezho publikacija she dodatno pridobi s pomochjo izvirnih chrno-belih fotografskih portretov, ki so delo tozadevno izkushenega mojstrskega fotografa Tihomirja Pinterja, shirshi slovenski javnosti znanega tudi kot avtorja knjig Umetnik v ateljeju, Portreti sodobnih slovenskih knjizhevnikov, Sodobni slovenski skladatelji in Sto slovenskih glasbenikov. Za Pinterja je znachilno, da zna s subtilnim posluhom odkriti karakteristichne poteze portretiranca in jih na umetnishki fotografiji prikazati kot samosvoj izsek iz dolochenega zhivljenjskega trenutka.

Zanimiva in koristna publikacija opozarja javnost v Sloveniji in v sosedskih drzhavah na razvejeno, a zhal malo znano likovno dogajanje v slovenskem zamejskem prostoru. V glavnem so predstavljeni she zhivechi likovni umetniki, vendar so uposhtevani tudi nekateri pomembni pokojniki, na primer kipar France Gorshe, ki je po drugi svetovni vojni dalj chasa zhivel in deloval kot emigrant v New Yorku, dokler ni leta 1974 odprl ateljeja v Svechah na Koroshkem, kjer je ustvarjal do svoje smrti v letu 1986. Vechjo pozornost sta avtorja knjige posvetila tudi priznanima, zhe umrlima primorskima slikarjema Avgustu Chernigoju in Lojzetu Spacalu. Ta dva sta zrasla iz pomembne ustvarjalne tradicije, saj je na Trzhashkem in Gorishkem zhe pred drugo svetovno vojno delovalo vech slogovno in vsebinsko izrazitih in aktualnih likovnikov, na Koroshkem, kjer se je zhe v 19. stoletju pojavilo nekaj zanimivih predhodnikov, na primer Marko Pernhart, pa je slovenska umetnost dobila pravi zagon shele z nastopom skupine Mladjevcev v shestdesetih in sedemdesetih letih prejshnjega stoletja.

Plastichno je orisana shiroka panorama bolj ali manj znanih slovenskih likovnih umetnic in umetnikov iz Avstrije in Italije, med katerimi je vech imen z mednarodno reputacijo, na primer slovenski koroshki slikar Valentin Oman ter Klavdij Palchich, Franko Vecchiet, Edi Zherjal ali Zora Koren Skerk v Italiji.

Vsekakor se lahko bralec zhe ob povrshnem prelistavanju te obshirne knjige prepricha, da so Slovenci v Avstriji in Italiji na likovnem podrochju zelo ustvarjalni. Preseneti razmeroma veliko shtevilo slikarjev slovenskega rodu iz zamejstva, ki so se zhe uveljavili tudi na nadregionalnem podrochju v mednarodni javnosti. Poleg akademskih slikarjev in kiparjev, ki so se med drugim izpopolnjevali na razlichnih visokih sholah za lepe umetnosti in na likovnih akademijah v Italiji, Avstriji in Sloveniji, se uspeshno udejstvuje tudi precejshnje shtevilo samoukov in samorastnikov, med temi nekateri z zanimivimi likovnimi reshitvami ali poskusi.

V publikaciji so z analitichno besedo in z reprodukcijami nekaterih karakteristichnih del predstavljene tudi ne tako maloshtevilne zhenske likovne ustvarjalke, Nezhika A. Novak, Maja Pogachnik in Zorka Loiskandl – Weiss iz Avstrije ter Patricia Devide, Bogomila Doljak, Loreta Dorbolo, Jasna Merku, Magda Starec Tavchar, Ani Tretjak in zhe omenjena Zora Koren Skerk iz Italije.

Kljub precejshnjemu shtevilu v knjigi uposhtevanih umetnic in umetnikov pa bo objektiven strokovnjak razmeroma hitro odkril tudi kako vrzel ali pomanjkljivost. Zdi se, da sta se tega zavedala tudi avtorja, ki pa sta pri snovanju te knjige opravila pionirsko delo in zaorala v ledino. V tej zvezi je umetnostni zgodovinar dr. Cene Avgushtin, ki je v publikaciji objavil pregleden informativni uvod, med drugim zapisal: »Zavedamo se, da vanjo niso vkljucheni vsi, ki prav tako prizadevno delujejo na likovnem podrochju.« In res. Pogled na zadnjo stran platnic trzhashkega mesechnika Mladika, kjer so v novejshih letnikih v rubriki Mala galerija MLADIKE predstavljeni v besedi in z barvnimi reprodukcijami umetnishkih del slovenski likovniki iz Italije, bo razkril, da so izpushcheni nekateri zanimivi umetniki, na primer Anton Mihelich in drugi. V knjigo o slovenski likovni umetnosti v zamejstvu bi bilo konchno lahko vkljucheno tudi Porabje na Madzharskem, kjer bi morda lahko odkrili vsaj kakshnega ljudskega slikarja ali rezbarja oziroma kaj podobnega.

Shtevilne, vechinoma barvne reprodukcije likovnih stvaritev posameznih umetnic in umetnikov nakazujejo pestrost slovenskega likovnega izraza v zamejstvu, ki sega od eksperimenta in tezhenj k modernizmu z geometrichnim ali abstraktnim urejanjem likovnega prostora do tradicionalnejshih ali naivnejshih umetnishkih sporochil. Kljub tej vitalnosti in vechsmernosti, ki se lahko kosa tudi s slovenskimi zamejskimi literarnimi dosezhki, pa Slovenci v Italiji in Avstriji z izjemo privatnih ali drushtvenih pobud nimajo lastne »narodne galerije«, v kateri bi lahko kontinuirano dokumentirali in zbirali slovensko likovno dejavnost v zamejstvu, kot v zhe omenjenem predgovoru opozarja dr. Cene Avgushtin. Zato si pomagajo z nastopi in gostovanji po raznih privatnih italijanskih, avstrijskih ali domachih galerijah v Republiki Sloveniji. Vsekakor je za sedanji globalni trenutek znachilno, da slovenski likovniki iz Trsta, Gorice, Beneshke Slovenije in Koroshke razpletajo shirsho povezovalno mrezho tudi z ustvarjalci in s kulturnimi institucijami sosedskih narodov, saj jih – v nasprotju z besedno umetnostjo v nacionalnem jeziku – z njimi povezuje univerzalna likovna govorica. Tudi s pomochjo te bi slikarstvo in kiparstvo moglo vchasih vidneje izrazhati dolochene narodne danosti in zrcaliti narodovo dedishchino, kot je she razvidno iz kiparskega prispevka Franceta Gorsheta k slovenski nacionalni kulturi in umetnosti. Toda kako je s tem v najnovejshem chasu? Ali lahko v likovni umetnosti sploh she govorimo o nacionalnih znachilnostih, she jasno prisotnih na primer v krashkih slikarijah pokojnega Lojzeta Spacala? Ali se morda glavnina danashnjih likovnih prizadevanj, tako znachilnih za sploshno krizo likovnega trenutka, kljub pestrosti imen in dogodkov in kljub mrzlichnemu iskanju inovativnih poti vse prevechkrat izliva v utrudljiv in tezhko dolochljiv tok iz abstraktnih univerzalizmov in dekorativnih tehnichnih spretnosti?

Tudi iz takih razlogov bo knjiga o slovenski zamejski likovni umetnosti lahko zanimiva za tiste tujce, ki so odprti za problematiko slovenske identitete. Publikacija, ki so jo financhno podprli Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Urad avstrijskega zveznega kanclerja in Zvezno ministrstvo za vzgojo, znanost in kulturo na Dunaju, je tudi neke vrste opozorilo na slovensko likovno dogajanje zunaj Slovenije. O shtevilnih slovenskih umetnikih, ki zhivijo in ustvarjajo tako rekoch po vseh kontinentih, bo nedvomno potrebno napisati posebno shtudijo. Leta 1959 je sicer pokojni Marijan Marolt pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu objavil knjigo Slovenska likovna umetnost v zamejstvu, vendar je v njej dokumentiral predvsem delo tedanjih slovenskih zdomskih likovnih ustvarjalcev. Reprodukcije njihovih likovnih del do danes objavlja v Argentini izhajajocha slovenska revija Meddobje. Toda she vedno nimamo natanchnejshega informativnega in znanstveno utemeljenega preseka skozi zhivljenje in delo mnogih slovenskih umetnikov – ne le emigrantov, ki zhivijo in ustvarjajo v najrazlichnejshih predelih sveta in s svojimi ustvarjalnimi prispevki vedno znova bogatijo tudi sodobno slovensko likovno umetnost. Na ta problem je oktobra 2002 opozoril posvet o »znani in neznani likovni ustvarjalnosti slovenskih umetnikov v izseljenstvu« na Inshtitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je dokumentiran leta 2003 v sedemnajsti shtevilki dvojezichne revije Dve domovini / Two Homelands.