Revija SRP 59/60

Lev Detela

 

NEVARNE RAZSEZHNOSTI NASILJA V OBDOBJU GLOBALIZACIJE

 

Jeza, sovrashtvo in nasilje so stalni spremljevalci danashnjega chasa. Dejstvo je, da kljub precej visokemu standardu v industrijskih zahodnih drzhavah zhivimo v zelo razdrazheni druzhbi. Z grozodejstvi in nasiljem nas v sliki in besedi vsak dan soochajo dnevni tisk, radio in televizija, toda tudi medsebojni chloveshki odnosi v druzhini, sosedstvu in shirshi javnosti niso posebno harmonichni niti v druzhbah, za katere je znachilna relativno visoka blaginja. Sposobnost, da bi probleme, tezhave, krize in konflikte razreshili na miren in sprejemljiv civiliziran nachin, je majhna. Manjka chut za toleranco. Povsod, she posebej v aktualni politiki in celo na kulturnem podrochju, opazhamo agresivne vedenjske oblike.

Toda ali je bilo v preteklosti drugache? Angleshki zgodovinar Arnold B. Toynbee bi nas pouchil, da sta Vojna in kultura – tak je naslov ene njegovih filozofsko-zgodovinskih knjig – del zhivljenja narodov in ljudstev. Vendar je istochasno ugotovil, da je vojna vedno tudi neposredni vzrok za propad dolochene kulture.

Agresivnost danashnjega chasa je she dodatno zaznamovana z znachilnostmi obdobja, v katerem imajo mediji, tisk, radio in televizija posebno moch oziroma vpliv na oblikovanje javnega mnenja in vedenjskih oblik. Nasilje in brutalnost, ki sta vsak dan med glavnimi znachilnostmi televizijskega programa, nedvomno vplivata zlasti na mladino in na tiste ljudi, ki so iz razlichnih razlogov dushevno labilni in shibki ter se zato radi primerjajo in identificirajo z mochnimi junaki in njihovim obvladovanjem vsakrshnih tezhav.

Neki teroristichni morilec iz Zdruzhenih drzhav Amerike se je nedavno oznachil za »boga«, ki si lahko dovoli, kar hoche. Patologija nasilja je tu dosegla metafizichno razsezhnost zla. Iz starogrshke in rimske mitologije lahko izvemo, da so bogovi antike chloveshtvo kaznovali tudi tako, da so sejali med ljudi nezaupanje, sovrashtvo in prepir. Mashchevalna roka antichnih bogov se razodeva v lochevanju, razdvojevanju, odtujevanju ljudi in narodov. Na to opozarja tudi starogrshki izraz za hudicha (ho diabolos), neposredno povezan z grshkim glagolom »diaballein«, kar pomeni »razdvojiti«, »lochiti«, »odtujiti«. »Ho diabolos« danashnjega chasa oziroma simbol za univerzalno zlo tega sveta je postal Osama bin Laden s svojimi pomochniki, med katere naj bi sodil tudi nekdanji irashki predsednik Sadam Husein. Sedanji amerishki predsednik in njegova vlada sta preprichana, da je bila vojna proti diktatorskemu in koruptnemu sistemu v Iraku nujna. Skupaj z britanskim zaveznikom menijo, da so se borili v imenu humanih vrednot in demokratichnih principov, ki zavezujejo vse in vsakogar in ki jih ni mogoche izpodbijati. Vse »civilizirane« drzhave sveta naj bi jih brezpogojno izpolnjevale. Z ozirom na nevarne razsezhnosti svetovnega terorizma, mednarodnega kriminala, nekontrolirane spirale nasilja v mnogih kriznih zharishchih in sredi fundamentalistichnega ekstremizma, ki ogrozha drugache misleche in verujoche ter zanikuje pomen osnovnih chlovekovih pravic, bi lahko upravicheno govorili, kot je storil amerishki predsednik, o »obrambi civilizacije«, ko ne bi...

Ko ne bi bila "politika z mechem" v danashnjem globalnem in s pretokom idej dinamichno omrezhenem svetu razlichnih kultur v resnici znak lastne shibkosti oziroma nemochi, ki ne dopushcha, da bi lahko konstruktivno in v korist vseh prizadetih drzhav, narodov ali skupnosti razreshili obstojeche probleme in nesporazume. Teror namrech v resnici raste iz socialne in politichne nepravichnosti, povezane s sovrashtvom in obupom neprivilegiranih ali zatiranih. Ti se chutijo vedno bolj ogrozheni od monopolistichne potroshnishke diktature Zahoda in njegovega diktata, da morata druzhba in gospodarstvo povsod rasti in se krepiti, toda rasti morata hitro in vedno bolj pospesheno, kot je zapisal Malte Olschewski v svoji nemshki knjigi Vojna kot show (Dunaj, 1992, zalozhba LOG) o Ameriki in njeni vojni politiki proti Iraku. Resnichni nasprotnik zahodnega industrijsko-potroshnishkega nachina po mnenju tega dunajskega publicista ni bil nekdanji komunizem, temvech je islam in njegova kritika oziroma njegovo nasprotovanje zahodnjashki »libertinistichno-liberalni« in »brezbozhni« civilizaciji brez resnichnih religioznih vrednot.

Teorija Samuela P. Huntingtona, ki jo je razvil v znanem delu Spopad civilizacij, zheli potrditi domnevo, da se bo svetovna politika 21. stoletja odvijala v znamenju konflikta med razlichnimi velikimi kulturami. Ta konflikt je zhe zdaj prisoten tudi v nashi neposredni blizhini. Na primer v bedi, stiski in obupu beguncev iz tretjega sveta v domovih in taborishchih za azilante v Nemchiji, Italiji, Nizozemski, Franciji pa tudi Avstriji. Celo majhna Slovenija ima izkushnje z begunci iz Bosne in drugih drzhav nekdanje Jugoslavije. (Tozadevno je posebno aktualen in znachilen slovenski film Rezervni deli, 2002).

V Nemchiji zhivechi rojak Vencheslav Shprager, pisatelj, slikar, arhitekt in javni delavec, se s to aktualno in hkrati tragichno tematiko na primer soocha v daljshem nemshkem tekstu Fuga za nikjer, ki je nedavno izshel pri zalozhbi Fouque Literaturverlag v Frankfurtu ob Maini. V ospredju je tezhka usoda mladega politichnega begunca iz Severne Afrike, ki v Zvezni republiki Nemchiji zaradi restriktivnih ukrepov proti tujcem ne najde zatochishcha, zato se skriva pri socialno angazhiranem duhovniku, ker ga oblasti zhele izgnati nazaj v »domovino«, kjer pa je v zhivljenjski nevarnosti.

Skrajni chas je, da se kritichno soochimo s kochljivim polozhajem na nashem planetu. Zakaj v vsakem primeru, pravichno ali krivichno, in pod kakrshnim koli pogojem ali vzrokom, so vojne iz moralnih razlogov neznosne in politichno nekoristne oziroma neumne. Oskar Negt v zborniku Kritika nasilja – mirovna politika v znamenju vojne in terorja, ki je izshel leta 2002 pri dunajski zalozhbi Promedia, pishe, da je znachilno, kako si zhe od vsega zachetka »vojne prilastijo za vsako posamezno obdobje najbolj uchinkovite morilske tehnike«. In na strani 183 pristavi: »Za Hiroshimo je bil znachilen fanal orjashke ognjene pechi, v kateri so se istochasno stopili ljudje, kovina, les in beton. Tu ne moremo vech govoriti o vojni, temvech o mnozhichnem umoru, o masakru.«

S tematiko nasilja se plastichno in izredno zanimivo ukvarja tudi literarni dokument izpod peresa slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola (1903 – 1967). Roman Alamut iz leta 1938 velja za kljuchno literarno delo tega primorskega avtorja. Preveden je v razlichne tuje jezike, med drugim v francoshchino, nemshchino, shpanshchino, italijanshchino, cheshchino in srbshchino oziroma hrvashchino, kar dokumentira njegovo nadregionalno in nadnacionalno uchinkovitost in nenavadno aktualnost. V nasprotju z vechino tedanjih narodno ozaveshchenih del se zgodba v Alamutu odvija v globalnem internacionalnem prostoru, to je za slovensko literaturo tedanjega chasa neobichajno. Ochitna je tudi bolj ali manj jasna liberalna tendenca. Zaradi njegove sporochilne vechsmernosti domacha in tuja kritika to delo she danes razlichno interpretira. Nekateri ga uvrshchajo med pustolovske romane. Drugi ga razumejo kot zgodovinsko, psiholoshko in filozofsko usmerjeno sporochilo. Mnogi ga prebirajo kot roman o ljudeh mochi, ki menijo, podobno kot diktatorji Hitler, Mussolini ali Stalin, da so za doseganje dolochenega (politichnega) cilja dovoljena vsa sredstva. Pri tem se jim zdi, da se pisatelj premalo distancira od svoje zgodbe in njenih protagonistov. Podoba je, da mu je blizu ideja o nadchloveku totalitaristu in teroristu, ki je ob prvem izidu knjige rojevala shirom po svetu razlichne male in velike diktatorje in diktature.

V tujini je v ospredju zanimanja predvsem zanimiva vsebina dela z globalno tematiko, ki na primeru svojevrstne mohamedanske sekte shiitskih izmailcev prikazuje ob »mochnih ljudeh, ki se ne boje ne boga in ne hudicha«, problem oblasti in njene zlorabe za posebne namene. Tudi che pisatelj ni imel kakih posebnih idejnih namenov in je predvsem sledil privlachni in napeti zgodbi o voditelju izmailcev Hasanu Ibnu Sabi, starcu iz trdnjave na perzijski gori Alamut, ki se v 11. stoletju ni razglashal le za nekakshnega naslednika Mohameda, temvech tudi za Odreshenika (Mahdija) in je skushal zlomiti oblast tako imenovanih »legitimnih Mohamedovih naslednikov, bagdadskih kalifov«, je vendarle ochitno, da iz romana veje vznemirljivo obchutje konkretnega nasilnega chasa. Ljubezen, o kateri sanjajo izkorishchana dekleta v haremu, so prav tako kot hrepenenja ljudi s sanjami in chustvi, ki se upirajo brutalnosti voditeljevega intelekta, napaka v ubijalskem mehanizmu sveta. Tudi ob mladem glavnem junaku Ibnu Tahirju, zapeljanem voditeljevem teroristichnem »zhivem bodalu«, ki umori velikega vezirja Nizama al Mulka, lahko bralec zachuti, da je duhovno nasilje nad chloveshko dusho in voljo dodatno obdano s telesnim nasiljem nad podlozhnim moshkim in podlozhno zhensko. Zdi se, da v svetu Alamuta ljubezen in toleranca ne pomenita nich, temvech sta napaki v ustroju druzhbe, ki ju mora oblastnik kot kruti kirurg v kakem hitlerjanskem taborishchu smrti z ostrim skalpelom brezdushno izrezati iz telesa. Che sta dva pomembna bosensko-srbohrvashka prozaista prejshnjega stoletja, Ivo Andrić v Mostu na Drini in Mesha Selimović v Dervishu in smrti, doumela napetosti in konflikt med vzhodom in zahodom tudi kot konkretni odgovor turshke Azije na izziv zahodne racionalistichne civilizacije, kazhe Bartol v Alamutu na dejstvo, da je pandemonij bivanja kljub razlichnim mentalitetam in tradicijam tako rekoch povsod tam, kjer »ni nich resnichno in je vse dovoljeno« (kar je cinichni »prednietzschejanski« izrek voditelja izmailcev). K obema glavnima poshastnostima prichujochega romana, poshastnosti nihilistichnega cinizma in poshastnosti duhovnega in telesnega izkorishchanja podjarmljenega chloveka, se pridruzhuje she tretja poshastnost, poshast absurda. (Vech kot zanimivo je, da se s podobno tematiko kot Bartol v Alamutu ukvarja tudi nekdanji predsednik avstrijskega PEN-a Alexander Giese v priblizhno pred tridesetimi leti na podlagi tedanjega terorja nemshke skupine RAF napisanem romanu Tigrovi otroci, ki je nedavno ponovno izshel pod naslovom Tigersöhne pri avstrijski zalozhbi Edition Doppelpunkt. Tudi v tem romanu je glavni protagonist vodja teroristichne sekte tako imenovanih izmailskih morilskih asasinov Hasan.)

V literaturi, ki se v Evropi zachenja s slovitim starogrshkim arhaichnim vojnim epom, so problemi nasilja v ospredju zhe od vsega zachetka. Kot se zdi, je namrech tudi osnovni motiv Homerjeve Iliade nekakshen vsesploshni bes (grshko »to menos«), ki povzrocha nasilje, vojno in smrt. Danes seveda kvalificirana literatura ne sanja vech o »bozhanskih herojih«, saj so ti shirom po svetu v mnogoshtevilnih grozljivih vojnah zapravili svoj junashki ugled. Zhe omenjeni angleshki zgodovinar Arnold J. Toynbee se v svoji zgodovinsko utemeljeni kritiki vechnega chloveshkega medsebojnega obrachunavanja in vojskovanja opre tudi na Sveto pismo, ko zapishe: »Kdor dvigne mech, bo z mechem pogubljen – je nespremenljivi zakon resnichnega zhivljenja. In zaupanje tistega, ki je dvignil mech, v zmago lastnega orozhja, je navadna iluzija. Zakaj namen orozhja je, da ubije... Tiger, ki ubija ljudi, je vedno zapisan smrti. Che bo ushel krogli, bo umrl zaradi kuzhne bolezni... In tako se zgodi tudi s tisto druzhbo, ki ishche blaginjo s pomochjo mecha.«

Nasilje rodi nasprotno nasilje in mashchevanju sledi ponovno mashchevanje, toda nikoli resnichni mir. Ta bi moral biti »zakoreninjen v duhovnem znachaju vsakega posameznega chloveka«, kot je kmalu po drugi svetovni vojni zapisal danes skoraj pozabljeni avstrijski filozof Raimund Kubasek in kot vedno znova upajo idealisti. Miru se ne dá dosechi s silo in z orozhjem, prav tako ga ne moremo uresnichiti z deklaracijami in leporechnishkimi, toda praznimi izjavami. Mednarodno uveljavljeni slovenski filozof Slavoj Zhizhek bi zato na podlagi tragichnih in istochasno grotesknih dogodkov iz svetovne zgodovine mogel ugotoviti, kot lahko razvidimo iz njegove publikacije Spake realnega, da »se ob vsakem prelomu, ki napove novo obdobje kapitala, pojavijo poshasti«. Ob njegovem vzponu nastopijo te v podobi Frankensteina ali skrivnostno – nesrechnega nemega najdenchka Kasparja Hauserja. Ob transformaciji v imperializem se rodita »fantom v operi« in »chlovek z orjashko slonovsko glavo«, danes, v postindustrijski dobi, se poshasti prikazhejo v obliki zombijev – zhivih mrtvecev. Kaj ne spominjajo na te atentatorji in teroristi v Izraelu, Palestini ali Iraku, ki kot "zhive bombe" pozhenejo v zrak in v smrt sebe, nasprotnike in nedolzhne. Toda nasilje in groza sta gospodovala zhe pred tem in v razlichnih oblikah skozi vso zgodovino. Ko so v chasu napeolonovskih vojn Francozi zasedli Shpanijo v imenu »revolucionarnih prenovitvenih idej« in pobili na tisoche shpanskih upornikov pa tudi nedolzhnih civilistov, je Goya naslikal poshasti, ki jih »rojevajo sanje razuma«. Toda resnichne poshasti 20. stoletja so bili predvsem realni diktatorski voditelji, med katerimi najbolj izstopata Hitler in Stalin. Sociolog in psihoanalitik Erich Fromm je v tej zvezi preprichan, da »zlochinski ljudje niso izumrli, vendar jim je danes zaradi posebnih razmerij v politiki, gospodarstvu in kulturi zelo tezhko zagospodovati v oblikah, kot so jih razvili Caligula, Neron ali Hitler, cheprav med nami na skrivaj zhivi na stotine Hitlerjev in na tisoche Himmlerjev, ki pa k srechi ne morejo uveljaviti svojih destruktivnih namenov«. Seveda pa se »visoka politika« tudi danes vedno znova potrudi, da bi pozdravila »pokvarjeno druzhbo« in »pokvarjenega chloveka«. To skusha v nekaterih ekstremnih primerih zlasti v Afriki, Aziji in Juzhni Ameriki she dandanes radikalno uresnichiti s tem, da »organizira chistke«, da »prevzgaja« oziroma da unichi nepokorne in neprilagodljive ali drugache govoreche in misleche.

Po drugi svetovni vojni so bile napisane gore knjig s protivojno tematiko. Zelo veliko avtorjev se je v tej zvezi goreche ukvarjalo s problematiko atomske bombe in zahtevalo popolno unichenje jedrskega orozhja. Zhal zaman! Tudi Amerikanec Emery Reves je skushal tedaj v svoji publikaciji Anatomija miru najti »odgovor na atomsko bombo«, kot je izjavil Albert Einstein. Jasno je kritiziral politiko Zdruzhenih drzhav Amerike, »zakaj nich ne more bolj popachiti objektivnega pogleda na svetovni polozhaj in posamezne mednarodne dogodke kot zaverovanost v samega sebe, ko se ti zazdi, da je tvoja lastna dezhela sredishche sveta in morash celotno dogajanje ovrednotiti le z ozirom do te edine nespremenljive stalnice.«

Vsekakor je omenjeni stavek she danes aktualen. Izhod iz krize in iz prevelike samozaverovanosti v moch lastne »kulture in omike« ishche Reves v vzajemno povezani mednarodni skupnosti, ki mora z vsemi sredstvi uveljaviti odlochno mirovno politiko predvsem v sholah, verskih skupnostih in cerkvah, na javnih manifestacijah, simpozijih, znanstvenih zborovanjih in seveda v tisku, v filmu in na radiu.

Zaradi vseprisotne spirale nasilja in nestrpnosti bi morali predvsem zacheti podrobno razmishljati o Anatomiji chloveshke destruktivnosti, ki jo v istoimenski knjigi natanchno analizira Erich Fromm. Razlikuje namrech med obrambno agresijo, ki omogocha tako chloveku kot tudi zhivalim prezhivetje, in destruktivnim uzhivanjem v muchenju in ubijanju, ki je specifichna chlovekova lastnost. Tu je popolnoma drugachnega mnenja kot avstrijski biolog in Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz, ki trdi, da je chloveshka agresija prirojeni nagon, ki pa ga moramo pravilno usmerjati in humanizirati. Fromm poziva chloveshtvo, da spremeni svoje zhivljenjske navade, ki so zanj glavni vzrok negativne in agresivne destruktivnosti. Vendar meni, da bomo ta cilj zelo tezhko dosegli zaradi zapletenih ekonomskih, politichnih, kulturoloshkih in psiholoshkih razlogov. In pristavi: »Tezhava je poleg tega tudi v tem, da razlichni narodi shirom po svetu chastijo malike – in sicer razlichne malike – in da se zaradi tega med seboj ne razumejo, niti tedaj ne, che razumejo jezik drug drugega. Bilo bi bedasto, che bi ignorirali omenjene tezhave; toda empirichni pregled vseh podatkov vendarle pokazhe, da v dogledni prihodnosti obstoji mozhnost za oblikovanje bolj humanega sveta, che nam bo prej uspelo odstraniti politichne in psiholoshke ovire.«

Vendar tudi obshirno znanje na tehnichnem in tehnoloshkem podrochju ne zadostuje, da bi nashli pot iz omenjene slepe ulice. Prav tako za reshitev iz te globalne zagate ne zadostuje modra nacionalna in mednarodna politika. Predvsem bo nujno potrebna prenova chloveshkega mishljenja oziroma oblikovanje nove humane etichne ozaveshchenosti.

"Mirna Bosna" je tista posebna temna parola, ki uchinkuje kot "menetekel" v obliki bistroumnega nesmisla, che ti je znana nemirna bosenska zgodovina. Paradoks »nemirne mirne Bosne« je dosegel nevaren vrh v she ne prevech oddaljenih tragichnih dogodkih nedavne umazane vojne na Balkanu. Ivo Andrić, Nobelov nagrajenec za knjizhevnost v letu 1961, je poznal in razumel kompleksni in multietnichni obraz Bosne bolje kot marsikateri politik ali strokovnjak za narodnostna in verska vprashanja. Njegov sloviti zgodovinski roman Most na Drini ni le poskus velike humane vizije o mozhni duhovno-politichni sintezi zahodne in vzhodne kulture in civilizacije, temvech tudi svarilo pred posledicami, ki jih rodi sovrashtvo med skupinami ljudi, ki pripadajo razlichnim kulturnim in verskim krogom. Za izhodishche monumentalnega literarnega sporochila je Andrić uporabil znani starodavni most chez reko Drino pri Vishegradu, ki je presechishche mnogoterih kultur in istochasno nevaren epicenter razlichnih civilizacij ter zhe od chasov rimskega cesarja Teodozija tudi lochnica dveh politichnih sistemov in mentalitet. Che je most, ki je zveza kompliciranega koordinatnega sistema med Vzhodom in Zahodom, porushen, se pojavi obdobje kriz in agresivnih zapletov. Tedaj narashchata netoleranca in nasilje do drugachnih, drugache govorechih, verujochih ali mislechih. Napochi chas »izvrzhenih ljudi«, ki izrabijo politichno destrukcijo in vojno za uresnichitev svojih zakritih upov in zhelja. Jugoslovanska tragedija se je nakazovala zhe dolgo pred tem, ko so jo odkrili zahodni politiki, novinarji in analitiki ter jo vchasih skushali instrumentalizirati tudi za svoje cilje in namene. Obchutiti jo je bilo mogoche iz leposlovnih knjig nekaterih slovenskih, hrvashkih ali srbskih pisateljev she za zhivljenja nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita. Zhe na zachetku sedemdesetih let prejshnjega stoletja se je na primer zaslishala agresivna napetost porazhenega delavca in nekdanjega uspeshnega boksarja iz romana Ko so cvetele buche srbskega pisatelja Dragoslava Mihajlovića, ki razocharan nad jugoslovansko totalitaristichno druzhbo emigrira na Shvedsko, kjer sanja o mozhnosti, »da nekoch izbruhne majhna, pametna vojna... Che pride do tega, potem me bodo zagotovo poklicali, naj se vrnem...«

Ali zmaguje v zgodovini res vedno le iracionalizem? Prav v tem kritichnem aktualnem trenutku shtevilnih agresij v globalnem svetovnem ustroju stojimo na pragu novega upanja, ker vemo, da obstoji le ena sama in edina mozhnost, ki lahko zajamchi prihodnost brez nasilja. To je zmaga razuma nad nespametjo in sovrashtvom.

 

_________
(Dopolnjeni slovenski povzetek nemshkega predavanja, ki ga je imel avtor 5. novembra 2002 na Dunaju v okviru prireditev Avstrijske lige za chlovekove pravice in Zveze avstrijskih ljudskih univerz.)