Revija SRP 59/60

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
VI
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Tri zvezde.

Pa tudi kaos. In topi nesmisel.

In vseeno gloria treh zvezd.

Po Hermanovi razboleli notranjosti se rishejo zverizhene packe, pocheni krogi, razlomljene silnice, presekani chetverokotniki, neuravnoveshene tehtnice, razbite utezhi.

Grof se zamaje v vse smeri. Za trenutek se mu zazdi, da bo izgubil tla pod nogami.

Toda oblaki nad grajskim procheljem se pretrgajo, da se chez sivo obzidje lahko razlije svetloba velikega Meseca, ki je, kot pravijo, ves iz srebra. V njegovi senci baje kraljujeVenera iz bakra, druzhbo ji delata Saturn iz svinca in Jupiter iz kositra. Neki ucheni mozh mu je pred leti povedal, da so na tak nachin narejene tudi vse druge zvezde, te bozhje krogle, vrzhene iz neba ljudem pred ochi in vendarle sredi neba in v nebu, ustvarjene iz posebnih snovi in lastnosti. Njihove znachilnosti so ogenj, nozh, zholch in bridkost, zhveplo, osat, koprive, volk, lev, rdechi zmaj, kelih, devica, vrtnica, hrast ali lipa.

Ve, da so njegove tri zvezde tam zgoraj nad grajskim procheljem v rezkem lesku popolnoma podobne Soncu. Preprichan je, da so narejene, kot Sonce, iz chistega zlata.

Tri zvezde in tri chrke kot odsev velikanskega misterija bivanja in kot usodno opozorilo B.O.G. Za Celjanom od Boga podeljene dolzhnosti, naloge in privilegije.

Tri odlichne zvezde za njega, Hermana, kot ocheta rodu, in za Friderika in Ulrika, kot njegove po milosti bozhji dolochene naslednike...

Tri zvezde, ki od zibelke do groba brezpogojno obvezujejo. Ki nikoli ne lazhejo... Ki ostanejo vedno zveste tistim, ki so jim brezpogojno zapisani. Ki so sicer stroge, toda pravichne. Tudi mashchevalne... Kot Mars, rdecha zvezda ognja in krvi, zvezda vojn in nemirov... Ta zvezda brez usmiljenja, kadar pride njena huda ura kaznovanja nespametnega chloveshtva... Kaj se nam ni spet prevech krvavo priblizhala?

Bo Friderik kos nalogi, kot jo terjajo tri celjske zvezde? Kaj hitro se lahko zgodi, da zvezda njegovega nespametnega sina za vedno zavrzhe, cheprav jo bo na kolenih rotil, naj mu odpusti!

Ubi, stella, patientia tua? Zvezda, kje je ostala tvoja potrpezhljivost?

In che jo je izgubila zvezda, kako naj jo najde tezhko preizkushani oche?

Spet se zazre v nebo. Trpko se nasmehne, ko odkrije sredi prelestne bleshchave Veliki voz in poishche streljaj pred njim iskrivo stalnico Severnico... In tam, nedalech za njo, v obmochju ozvezdja Kasiopeje, te pramatere znamenite Andromede, se nenadoma spet zasvetijo vse tri celjske zvezde. Che Bog da, od vekomaj do vekomaj v za smrtnika nevidnih nebeshkih vishavah, tu na zemlji pa... dokler tako zheli Bog... Ali se moti?

Tri zvezde. Kot najlepshe cvetlice, ki so zrasle iz samega neba. Toda che rastlina in drevo na jesen odvrzheta listje in usahneta, da na pomlad ponovno ozhivita, zvezde nikoli ne preminejo... Oziroma ugasnejo, kot mu je povedal uchenjak, le enkrat, toda tedaj za vedno... Tedaj je konec sveta, kot je zapisano v bozhji knjigi. Shele takrat bodo zatonile tudi njegove tri zvezde. Shele takrat bo njegov rod izumrl.

Takrat... Saj se od njegovih treh zvezd she vedno siplje nenavadna svetloba, ki prinasha srecho in bogastvo...

Tri zvezde kot znamenje za vse, kar pristoji chastitljivim vitezom. Iz njih zhari Bonitas, Magnitudo, Duratio, Potentia, Cognitio, Voluntas, Virtus, Veritas, Gloria... Krepost, Velichina, Vztrajnost, Moch, Spoznanje, Dobrohotnost, Chednost, Resnica, Slava...

Toda... Spet ga zaboli globoko pri srcu. Sin! Kaj bo iz tega?

***

 

V gorski votlini se pod vecher zberejo v rashevino oblecheni ljudje. Cheprav so prizhgane tri ali shtiri sveche brljivke, je v zakotju tema tako gosta, da jo lahko rezhesh z nozhem in moresh le s tezhavo zachutiti, kaj se dogaja.

Oba pushchavnika, brat Tomazh in brat Bonifacij, treshchita med kmete z nenavadno ognjevitimi besedami, ki napovedujejo nastop novega chasa. Za trenutek se ti zazdi, da se je iz polteme prikazala gosta siva brada koshchenega brata Bonifacija, na katero se zdaj siplje zamolkli rumeni svit iz stare leshcherbe.

Brat Tomazh je medtem naslonil roko na leseno tnalo, v katerega je zasajena velika gozdarska sekira. Razmrsheni umazani lasje mu padajo naravnost na chelo. Nekateri kmetje drzhe v rokah kose, srpe in sekire, drugi so se v globino votline zatekli z vilami in lopatami.

Najprej ne moresh med vpitjem in shumi iz teme razlochiti niti ene same besede, pa naj she toliko strizhesh z ushesi. Potem pa se Bonifacijev ostri glas prebije do zadnjega upornika v votlini in nastopi grobna tishina.

Pushchavnik, ki je skupaj s svojim duhovnim bratom pred tremi leti pobegnil iz samostana in se zdaj z njim skriva po gozdovih kot divja zver, pove, da je vsemogochni Bog ustvaril vse ljudi enake. To pomeni, da so vsi brez izjeme enako odgovorni za vsa svoja dejanja. Vsem je predobri Bog v svoji velikanski ljubezni do sicer greshnega, a tudi trpechega chloveshtva podelil enake pravice in enake dolzhnosti. Noben kralj, grof ali shkof se ne more samopashno s svojim debelim trebuhom in od pijache in jedache zariplim obrazom usesti na mehke blazine in pridigati, da je na svojem polozhaju po milosti bozhji. Ne, tja je prishel z nasiljem, ker je poshtenjakom ukradel hisho in njivo in za namechek mogoche ubil dobrega ocheta, ki je vse zhivljenje pozhrtvovalno skrbel za svojo druzhino. Oropal je sosedske narode, si z mechem v roki v blizhnji dezheli nagrabil bogat plen in zasuzhnjil tamkajshnje ljudi. Zdaj pa sedi na udobnih blazinah in s svojo tezhko zadnjico kot kruta skala pritiska na domovino.

»Z muchenjem slabotnih in z ubijanjem shibkejshih so prishli na oblast!« zavpije upornishki menih.

Ob teh zarotnishkih besedah kmetje pozabijo na lastne skrbi in bolechine. Zdi se jim, da je napochil veliki chas, ko se bodo osvobodili iz precepa, v katerega jih je ujela nasilna gospoda. Konec bo tlake in hudih davkov.

»Mozhje,« srdito zakrichi brat Tomazh. Iz ust mu shviga jezna slina. »Tako ne gre vech naprej. Tam v shvicarskih hribih so zhe ustanovili ljudski punt in iz dezhele izgnali habsburshke grofe in drugo nesnago. Zdaj je tam vsak kmet svobodnjak in si gospoduje sam... Spet vlada stara pravda!«

Na obrazu brata Bonifacija se medtem naberejo ostre kroglice potu. S pestjo silovito treshchi chez tnalo, da se sekira nevarno zatrese.

»Celjski grofje morajo izginiti iz nashe dezhele! Tu nimajo kaj iskati! Svojega gospodarja si bomo izvolili sami – iz nashih vrst!«

V ozadju se oglase zamokli pritrdilni glasovi.

Brat Bonifacij sezhe z dolgo roko nekam v temo. Votlino pretrese krik preplashenega pticha, ki zatrepeta v polsvetlobi shtirih brljivk, ko ga jezni brat potegne iz pletene koshare in nasilno drzhi v rokah. Preden se navzochi zavejo, kaj se dogaja, Bonifacij dvigne sekiro in chrnemu krokarju z enim samim zamahom odseka glavo.

»Tako bo odletela glava tudi celjskemu grofu,« divje zakrichi in pokazhe s prstom na krvavo sekiro in odsekano krokarjevo glavo. »Che se ne spametuje in ne pobere shil in kopit...«

Nad brljivko se jezno zalesketa zaripla glava brata Tomazha.

S povishanim glasom navzochim jeznorito razodene, da bo svet potrebno popolnoma in dokonchno preurediti.

Nekateri ga poslushajo z odprtimi usti, ko pove, da so gradovi in mesta od hudicha. Gospodovati hochejo nad preprostimi vasmi, iz katerih, kot iz chistega rechnega izvira, zhuborijo ljudstva in narodi nashe boljshe nove prihodnosti. Zato jih je treba nasilno porushiti do tal... Niti en sam kamen ali tram ne sme ostati od tega bogoskrunskega prekletstva, ki vpije do neba...

»Nich ne bo z gosposkim Celjem in she manj s tisto umazano Ljubljano. In k vragu z debelim oholim Dunajem... Vse podreti do tal... Izgnati kramarje in pismouke... Ki malikujejo skupaj z Zhidi tiste nesramne Judezheve groshe in zlatnike in druge novce, ki so od hudicha! Pozhgati in porushiti! Unichiti... in konec!«

Krichi, da je edina naravna oblika bivanja ljudska vas, ta uboga gmajna, narejena kot iz enega kosa iz starih chloveshkih izkushenj, zato se tako lepo sklada in povezuje z naravo in z okoljem.

Vendar je treba poskrbeti, da se v skupnem okolju od zdaj naprej nihche vech ne povzpne nad svojega blizhnjega... Strogo je treba paziti, da ostanemo vsi enaki... Lastnine ne bo vech... Bog je vse dobrine zastonj daroval vsem bitjem na zemlji... Zato nima nihche pravice, da s tem bozhjim premozhenjem trguje in se na rachun vsemogochnega Boga okorishcha na shkodo ljudske skupnosti z dobrinami velichastnega stvarstva, ki je dodeljeno vsem in nikomur... A je v resnici le od Boga.

Srditi pushchavnik, ki ga nenadoma spet pogoltne tema, tako da po votlini odmeva le njegov siloviti rezki glas, na koncu she pove, da so moshki in zhenske od zdaj naprej v vsem popolnoma enakopravni in enakopravne. Zato bodo vsi in vse za vsa svoja dejanja v dobrem in slabem enako odgovorni in odgovorne.

Nujno in pravilno je, da otroke vzgaja celotna ljudska skupnost v bogabojeche pravichnike in pravichnice, ki vse dobrine od zibelke do groba delijo drug z drugim in druga z drugo oziroma druga z drugim in drugi z drugo v najvechji slogi in ljubezni. Nasilje in vojne so prepovedane, razen che se pojavijo sovrazhniki in sovrazhnice, ki zhele ogroziti nash ljudski punt in spet vzpostaviti trdosrchno oblast debeloritnih grofov in grofic, shkofov in njihovih prilezhnih shkofic in nadutih kraljev in njihovih nechimernih kraljic.

»Nikogar ne potrebujemo, da bi nam trl kosti. Naj zhivi le zaupanje v nasho lastno moch in v nash zdravi razum... Che Bog da in srecha junashka, si bomo kmalu vladali sami!«

Ko izgovori te nevarne besede, she enkrat treshchi s pestjo chez tnalo, da se krvava sekira zakotali na tla in v temni kot. Tezhki zhelezni krizhec na vrvi iz konoplje, ki si ga je na enak nachin kot bradati brat Bonifacij obesil chez rjavi umazani shkapulir iz najboljshe ljudske vrechevine, se mu pri tem zatrese kot ob potresu. Njegov upornishki glas hrumi kot razburkan hudournik med pridushenim vzklikanjem v rashevino oblechenih ljudi. Potem se oglasi stara narodna pesem. Skrivne priproshnje obupanih ljudi done zateglo in otozhno dalech v noch in v gosto temo...

***

 

23. julija, na chetrtek pred Abdonom in Senenom, Elizabeta sklene, da bo izrochila kar shtiri darovnice iz svojega premozhenja po Frankopanih samostanom in sveti katolishki Cerkvi. V ta namen pokliche ob treh popoldne v jedilnico dobrega patra Konrada, ki ji tudi v ujetosti na krshkem gradu stoji noch in dan ob strani.

Ko duhovnik vstopi v obshirni prostor s shirokimi oboki, ga Elizabeta proti njegovemu prichakovanju sprejme z nasmeshkom na ustnicah, ki ji je pred tem za skoraj vse preostalo zhivljenje zamrl zhe v drugem letu zakona s Friderikom.

Od kod te spremembe? Kaj se dogaja?

Se je grofichino zdravje izboljshalo?

Ali pa se je priblizhala kaka nova nepredvidena nevarnost?

Nesrecha ali, Bog ne daj, prehitra smrt!

Pater je brez besed, ker sloka in visoka grofica prihiti proti njemu z odprtimi rokami v svoji imenitni shelestechi in dehtechi chipkasti temni obleki, she preden mu uspe zapreti tezhka vrata.

Ali sanja ali bedi?

Se je morda zgodil chudezh in chez noch pregnal Frankopankino preganjavico s prividi in tezhko melanholijo?

Taka zhenska! In nesramni soprog je nima rad!

Ve, da mu je Friderikova plemenita, vitka in zhalostna zhena zelo vshech, kar prevech vshech.

Tako pobozhna. Tako vdana v usodo. Primerna za dobro duhovnico, ko bi bilo dovoljeno. Nekateri najbolj predrzni bratje zhe zachenjajo razmishljati celo o tem. Ja, Bog je podaril chloveku svobodno voljo za dobro in za slabo! Bog se usmili!

Zdrzne se in zardi. Na hitro skusha pregnati za duhovnika neprimerno misel. Z bledim obrazom se zazre v tla in poslusha, kaj mu bo gospa she povedala.

»Sklenila sem,« reche Elizabeta na zelo zhivahen nachin, »da bom 1200 dukatov podarila kartuziji Pleterje za nujno potrebno prenovo nekaterih prostorov in za dozidavo... Vendar zhelim...«

Ob teh besedah se ji glas zatakne... in za trenutek obmolchi.

»Ja, prosim,« reche pater Konrad in jo milo in nedolzhno pogleda s ponizhno naklonjenostjo, s sklonjeno glavo, z na pol zaprtimi ochmi in s kot v molitev sklenjenimi rokami.

»No, slishala sem, da je v samostanu prishlo do nekih nepravilnosti... in nerodnosti,« nadaljuje chez nekaj trenutkov z nekoliko obotavljajochim se naglasom.

»Che tako mislijo njihova milost, potem bo njihova milost zhe vedela, kaj je storiti, in bo gotovo nashla pravilno reshitev... Da ne bo nepotrebnih zapletov...«

»Ja, saj za to ravno gre, pater. Da ne bi bil moj denar v dobre namene vrzhen tako rekoch stran... Da ne bi prishlo pri tistih razprtijah med brati v samostanu do kakih prevelikih in res nepotrebnih sovrazhnosti, ki samo shkodujejo ugledu svete vere in Cerkve...«

Pater Konrad se neprijetno strese. Le kam neki kneginja meri?

»Saj sem slishala,« strogo nadaljuje Frankopanka, »da je neki opat iz samostana pri Dunaju pobegnil s she dvema drugima bratoma s skoraj vsem samostanskim denarjem. Cerkvene zaklade so nespametni ubezhniki zbasali sredi nochi v osem vrech in na lojtrskem vozu odpeljali v gozdove...«

Patru Konradu zatrepetajo kolena.

»Sveta nebesa!« vzklikne na pretirano razburjen nachin. »Kaj govorijo njihova milost! Kako je to mogoche! Oh dobri Jezus, imej usmiljenje z nami, velikimi greshniki!«

Potem se nekoliko zdrzne in pristavi: »Toda tu nismo na Dunaju... Tu vladajo grofje in knezi celjski...«

»Zhe, zhe,« reche Elizabeta. »Toda tudi tu se lahko zachno dogajati take hude stvari!«

»Kaj naj torej storimo?« reche prestrasheni pater z obupanim glasom. »Naj mi njihova milost razodene, kako naj ravnamo, da bo lepo in prav...«

»Kar se tiche tega mojega denarja, bo potreben strog nadzor... V ta namen sem dolochila gospoda Schönwettra, ki je krstil mojega Ulrika, da z risjimi ochmi bdi nad uporabo omenjene vsote...«

»Ja, seveda,« zatrepeta pater Konrad in nemochno privzdigne roke.

»Stopite torej k njemu in mu povejte, kaj sem sklenila...« trdo zapove Elizabeta. »Potem pa bomo videli, kako bo shlo s tem naprej... Zakaj sklenila sem, da bom cerkvi izrochila she vech darovnic... Vendar pod posebnimi pogoji, ki ti jih bom hic et nunc, tu in zdaj, lepo po vrsti narekovala...«

»Kakor njihova milost zhelijo...«

Pater ob tem ukazujochem tikanju spet ponizhno povesi glavo in z na pol priprtimi ochmi chaka na nova Elizabetina povelja.

***

 

Kaj je? Zdi se, da je konj zhe osedlan... Les, usnje, kozha ali kaj podobnega se zalesketa iz neprijetne mrachine in od zadaj se oglasi nekakshen glas... Si zhe videl tisto zelenooko lepoto? Prebrisano tico! Tisto plavolasko na konju? Po pokrajini se prekopicujejo nekakshne packe in pike ali spake in dezh pada... Droban, gost, neprijeten dezh... Mozhje so premocheni do kozhe, konjem se lepi dlaka po vsem zhivotu. Od neprestanega dezhja in vetra je vsa chrna... Neki moshki tovori usnje ali sedla in komate proti hlevu, iz katerega izganjajo krave, da bi si naredili zasilni kvartir. Tu bodo chez noch skushali posushiti svoje mokre cunje. Za leseno kocho na levi zarezgeta zhalosten konj, ki ga je bilo zjutraj presneto tezhko osedlati. Konji, mozhje, krave, race, kure, ki so jim pokradli jajca, ne vedo, kaj bi se dalo postoriti, zato je dolgchas naravnost neizprosen in se kiselkast vonj po potu shiri na vse strani in vedno odlochneje lebdi med telesi ljudi in zhivali... Toda vojak ne odneha s svojim nemogochim sprenevedanjem in spet reche... Poglej... Kakshna lepotica! Premetena tica z zelenimi ochmi... Za prekanjene tiche – hudiche, kot smo mi! In v dezhju, kar sama na konju... Mozhje se mrko zasmejejo... Od konjev se kadi kiselkasta para... Z napushcha pada voda... Slamnate koche se iskrijo od vlage... Ochi oborozhenih mozh so motne od dezhja in prestanega napora... Zakaj je to nesrechno zhivljenje tako hudichevo naporno? Nihche od mozh ne ve, kdo je izrekel te besede, toda dezh pada kljub temu naprej, vsa pokrajina je zhe utonila v dezhju, dezh je tako mochan, da se nad kochami in hlevi rishejo prividi groze... Nekakshni konji z jezdeci brez glave oziroma nekaj podobnega v obliki tezhkih senc... Sicer pa bi bilo potrebno dati konjem spet nekaj sena in ovsa, toda kmetje se nekam obirajo, vas je na pol prazna, kaj je vse pobegnilo v gozd? Chemu te vojne in Turki..? In cesar in ta celjski grof... Kakshna krasna tica! Kot zanalashch za v posteljo, she posebej v tem vremenu! V seno z njo, da bo bolj veselo! Toda grofov vishji feldobrist Alfredo Reixach se, she preden lahko stavek domislijo do konca, zhe zadere z nechloveshkim glasom, da je mlada zhenska hcherka gospodarja te vasi, poleg tega pa baje celo ljubica mladega grofa, zato se je ne bo nihche dotaknil in ji ne bo noben vojak skrivil niti lasu... Poglejte tiste tri hraste za prvo hisho... Tja gor vas dam vse pobesiti, che ne boste odnehali! Kot sem predvcherajshnjim obesil shtiri turshke Srbe na blizhnje vrbe! Da bo red in mir! Chez luzhe se spet prikobaca mozhak z mokrim sedlom... Za njim zaprha konj... Morda je dvignil rep ali kopito, toda feldobrist Reixach se sploh ne shali... Kako? Kaj je to? Ja, zhrebci! Nottapoi l´attenenza che hanno i centauri con Bacco equilimente, et con Venere...! Miseria! Me! Te! Ci! Vi! Picco e poco, baco e barba! Fossi imperatore! Pri chrvu in bradi! Ko bi mogel biti cesar! K vragu vsa ta nemarna soldateska s poveljujochim grofovim visokim kapitanom vred! Na tem polozhaju bi moral biti le on, Reixach, ko ga ne bi po krivici spregledali! Ja, ja! Z gospodi vitezi mechenosci in gospodi vitezi sulicharji, zavedajochimi se stanovskih dolzhnosti in s temi povezanima chastjo in slavo, lepo zdruzhenimi v urejenih cimrih po deset mozh, nima nikakrshnih tezhav, tudi lokostrelce je z zvijacho mogoche umirjati in krotiti, saj mu pri tem pomagajo grofovi vojashki plachalterji in ostri strazhmojstri, huje pa je z neurejeno najeto sodrgo, ki jo je treba nadzorovati z zhelezno roko, da se popolnoma ne izpridi! Che je kateri od teh nepridipravov prevech hudomushen, ga prijavijo grofu in vklenejo v verige in basta. Sledi ostra obsodba, tako da ga grof lahko kot suzhnja proda na galejo v Benetke. Saj vojska kar nekaj stane. Denar vedno pride prav. Ni chudno, da grofovi mozhje zloveshche slove po vsej okolici kot najboljsha vojska. Feldobrist se jezno namrshi. Kadar dezhuje, je she bolj techen in mu lahko zhivci kaj hitro popustijo. Vojaki she predobro vedo, da z njim ni posebno dobro obirati cheshenj... Slaba volja ga prehitro dobi v pesti in potem ti niti ljubi Bog vech ne more pomagati... Stisnil te bo tako hudo, da ti bodo pochile vse kosti... Sicer pa jim je gospodar te vasi dovolil, da si vzamejo, kar je pach nujno potrebno za prezhivetje... Race in gosi... Iz blizhnjih vasi... A zhensk ni! In to naj bo za zdaj dovolj... Prekleto vreme in hudichevo zhivljenje... Nekateri sanjajo o izgubljenem domu, o materi, sestri ali ljubici in o revshchini – in bi vseeno spet radi zbezhali domov. Kje ste oche, mati, dom? Bog! Toda tiste race bodo kar primerne za hitro juzhino... Eden od mozh zaneti ogenj, na katerem bodo spekli plen... Kako prav bi jim zdaj kot dodatek h kosilu prishla tista lahkonoga tica z brhkimi bedri, v katere bi bilo vredno ugrizniti! Divje se zarezhijo. Ah! Toda gospod obrist zhe spet prilomasti in gleda, kako se vedejo. Prekleto. Ta dezhevna nesrecha... In to prismuknjeno zhivljenje! Ko se poveljnik umakne v hisho, se skushajo obeshenjashko smejati. S prsti spet kazhejo na mlado svetlolaso zhensko z zelenimi ochmi, ki s konjem ponovno pripeketa skozi dezh in somrak do praga svoje boljshe hishe, gradicha ali grashchine, kjer je dopoldne njen oche kot gospodar te vasi, Desenic ali Vesenic ali kakorkoli se to zhalostno gnezdo zhe imenuje, obristu dovolil, da se tu s konji in delom pratezha ustavijo in odpochijejo. Toda zhal skoraj brez vseh bab, ki so jih zapustile zhe takoj za mestom. Pravzaprav se jim tozhi po srechnih tovarishih, ki so z glavnino spremstva in preostalimi gospodi feldobristi ostali v dezhju nekje za hribom. Tam se zdaj po svoje zabavajo z zhenami, ljubicami, taticami in vlachugami, ki spremljajo vojsko, in matere ali sestre jim pomagajo pripravljati vecherjo, iz kotlov se dobrodushno kadi, medtem ko morajo sami tu na lastni mokri kozhi prenashati nesrecho s poveljnikom Reixachom na chelu in se utapljati v grozi dezhja. Sedem starih bab, ki so jim jih dodelili, jim prav nich ne pomaga, toda uzhitek s svetlolasim dekletom, ki jih verjetno zanalashch izziva na konju, jim je pod smrtno kaznijo prepovedan... Le kaj je v tej zelenooki charovnici, da si ne da miru in neprestano divja skozi dezh in meglo? Le kako zmore jezditi skozi ta dezh, kar je prava muka celo za preizkushene in vsega hudega navajene mozhe? Presneto predrzna je in vsem na ocheh! Kot da se jim ponuja! Vendar na mah utihnejo, ker se iz hishe z besnim pogledom spet prikobali gospod obrist... Kot huda ura... Fanfarone! Bahach! V ozadju zarezgetata dva konja... Oblaki so nenadoma rdechi kot kri. Za vashko cerkvico zatrepeta nekaj z gozdovi poraslih hribov. Chuden svet! Kaj se sploh dogaja? In v kateri vojni so se znashli? Saj vechinoma ne poznajo niti pravih besed za pojme in stvari, ki se ne dotikajo njihovega ozhjega zhivljenja. Uporabljajo le kakih sto vedno istih stavkov in v glavnem kot najemniki z vseh vetrov govorijo neki zmeshani jezik, ki ga v tej prekleti vindijski Sklavoniji skoraj nihche ne razume... Z ljudmi se zato lahko vchasih sporazumevajo le z namigi in s kretnjami, che ne gre drugache, tudi z grobimi vzkliki... Sicer pa ves chas pada gost dezh in so vsi trudni, mokri in lachni, cheprav se jim zdi, da she vedno vidijo pred sabo lepo dekle z zelenimi ochmi... Jo zares vidijo? Sanjajo drugachno zhivljenje? Ali pa je zaradi silnega dezhja to dekle samo privid, kot tisti konjenik brez glave na koncu dezhevnega obzorja, chez katero pada dezh brez konca in kraja?

***

 

Veronika se znajde v temachnem prostoru, polnem sena in slame. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. So to v netopirje preoblecheni charovniki in charovnice? Sanja, da neprestano dezhuje. Sanja, da je nebo razbeljeno od bliskov. Sunek vetra odpre majhno streshno okno. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe v sredino mrachine. Zagleda samo sebe, kako se poljublja z neko golo zhensko. Johana? Sanja, da ji v temi dvori pet moshkih s slabimi nameni. Pred njo se zabliska nenasitni obraz prijateljice Johane. Razkrije ji obe dojki in jo odvleche k moshkim, ki so se ob vrchih vina udobno zleknili po senu. Eden od vojakov jo potegne k sebi in pritisne ob tla, drugi ji razpre kolena in se z vso mochjo zarije v njeno odprto meso... Zaboli jo, ko jo prebode do dna rezhe. Johana jo poljubi na razgaljeni trebuh. Odrine prvega moshkega in pomigne njegovemu tovarishu, da je pot v Veronikino mednozhje zdaj prosta tudi zanj... Daj ji dvojno mero, da bo mir, reche Johana in se zasmeje, ko ponudi svoje nabrekle, od shtevilnih poljubov in dotikov rdechkasto obdrgnjene prsi za njo stojechemu vojaku... Vsi ostali chakajochi moshki v ozadju se veselo zarezhijo. Daj ji dvojno mero sladkega strupa, kot jo bo dobila tudi Elizabeta, da bo mir, reche Johana in se spet zasmeje, ko razkrechi noge in se vrochekrvno preda najblizhjemu nenasitnemu moshkemu. Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Ali sanja spominske sanje? Ali sanja, da jo razdrazheni vojaki posiljujejo na Johanino zapoved vso dolgo noch, do mrzlega jutra? Krichi in joche, prosi za usmiljenje, vendar nich ne pomaga. Vojaki so neizprosno kruti. Spet zapiha oster veter. Ko odpre objokane ochi, vidi, da nad njo letajo gola moshka in zhenska telesa. Debeli chloveshki stvori s pohotnimi pogledi in popadljivimi zobmi... Vampirji? Vidi, da je mochan sunek vetra odprl streshno okno na podstreshju. Ko ga hoche zapreti, zagleda sredi polja voz sena, ki kljub dezhju gori z ostrim plamenom...

***

 

Kri...

Kot v sanjah... Kot v mori...

Zhe tri ali shtiri mesece brez krvi v spodnjem perilu...

Kar jo muchi od mraka do zore...

Ko se nekega jutra umiva pri velikem chebru, se zave, da so se ji prsi v zadnjem chasu chudno napele. Shpichasti temni bradavici sta zhe zjutraj srbeche nabrekli in ves dan vlazhni od chudnega notranjega soka. Pri trebuhu jo zachenja vznemirjati majhna odebelina, ki v naslednjih tednih pochasi narashcha in se shiri.

Nesrechna kri...

Odkar je vechkrat spala s starim grofom, je dobila drugachen obchutek za telo...

Zvecher, pred spanjem, se vchasih zaloti pri opazovanju svojih posebnosti... Prime se za tezhke mochne prsi. Jih narahlo privzdigne. S prsti radovedno spolzi chez temna kolobarja, vznemirjeno ljubkuje oba pokonchna seska... in zadrzhuje dih... Potem ji roka nehote zaide navzdol proti mednozhju, da tezhko zavzdihne, zardi in se zdrzne...

Moj Bog, grof ji je naredil otroka!

Pri tem je bila nedavno, she pri osemnajstih letih, popolnoma nedolzhna in neizkushena.

Rahlo se nasmehne, ko se spomni, kako je s prijateljicami rada odshla na veselico in na visoki rej pod lipo, ki so ga na vasi priredili ob cerkvenem prazniku v spomin in v zahvalo domachi svetnici Ani, ker je vse leto ljubeznivo shchitila vas in chuvala prebivalstvo v Svetju nad Celjem. Zavrtela se je z druzhicami, udarila s petami ob tla, zapela poskochne in okrogle... Cheprav je kmalu opazila, da s svojo vabljivo postavo, z vidno napetimi prsmi pod praznichno obleko na vso moch izziva in drazhi mlade pa tudi starejshe moshke, se na to ni ozirala. V njenem znachaju je bila nekakshna previdnost in nezaupljivost. Kljub telesni bujnosti se je z nedostopnostjo zavarovala pred moshkim nasiljem. Njena poshtenost in resen znachaj sta bila vshech domachemu zhupniku. Priporochil jo je za sluzhbo pri mogochni celjski druzhini in she posebej pri gospe Elizabeti. Saj v domachem okolju zanjo ni bilo dela... Zhene bogatejshih kmetov svobodnjakov je niso hotele vzeti za deklo ali sluzhkinjo, ker so se zbale, da bo s svojimi telesnimi chari prevech izzivala njihove uboge mozhe in bi ti kaj hitro podlegli grehu in nechistovanju...

Morda pa jo je tudi grofica sprejela k sebi le kot vabo in ... preizkushnjo za svojega mozha? Saj je baje sklenila, da je soprog po vseh svinjarijah, ki jih je pochel v zhivljenju, nikoli vech ne dobi v posteljo... Kot potomko starega rodu jo je muchilo, da ji s svojim vedenjem jemlje chast in jo kot zheno, ki ji ni zvest, sramoti pred vsem svetom s skoraj javnim obchevanjem z drugimi zhenskami ... Toda na sladki trnek z Marijo se ni ujel njen mozh, temvech tast Herman!

Marija zhalostno povesi ochi. Vse bi bilo v najlepshem redu, che se ne bi pojavil stari pohotni grof...

Preden z grofico odpotuje na krshki grad, skusha neke nochi grofa Hermana sredi ljubezenske igre ujeti za besedo, saj ji je zhe po prvem obchevanju obljubil, da ji bo priskrbel zhenina. Toda njen posiljevalec se sunkovito zaustavi sredi svojih zagnanosti in jeznorito zamrmra: »Nekaj sem mislil na pisarja in nadzornika Bernbrucha, ki je vdovec, a noche... Ne morem ga prisiliti...«

Potem se she nasilneje pozhene v njeno telo, cheprav se ga v joku oprime z besedami: »Saj so njihova milost obljubili...«

Herman se divje vzpne na postelji in zakrichi: »Presneta vlachuga! Na to, da bi rada porochila kakega hlapca, bi morala misliti prej – in ne zdaj, ko si se mi vdala in pochenjala z menoj vsakrshne umazanije in nesramnosti... Zhal mi je, da sem se spechal s tako cipo!«

Sune jo pod rebra in prostashko odrine s postelje. Ne da bi ji rekel dobro besedo, kot kak zlobec odshepa v gluho noch...

Kaj naj zdaj naredi?

Naj mu pove, da prichakuje otroka?

Nemogoche.

Tudi grofici Elizabeti verjetno ne more izpovedati svoje stiske.

Naj odpravi? Splavi?

Ali pa odide v Savo, saj ni bilo vredno zhiveti?

Vech nochi joche in se ne more pomiriti...

Potem se v njej prebudi zhelja, da mora zhiveti...

Za otroka... in tudi za sebe...

Ko se zjutraj spet umiva ob chebru, se ji zazdi, da jo nekdo od zadaj na skrivaj opazuje. Dela se, kot da nichesar ne vidi... Toda ko na hitro poshkili proti stebru za vrati, opazi tam mladega grajskega mizarja Jakoba... Zhe nekaj chasa je slutila, da jo zalezuje in se ji skusha priblizhati... Ali hoche od nje she kaj vech?

Dnevi ji dolgochasno potekajo pri vsakodnevnih opravilih v kuhinji in po sobah, toda vznemirljiva igra pri chebru se vsako jutro napeto nadaljuje...

Kri zhivljenja...

V Mariji dozori predrzen sklep...

Otrok rabi krushnega ocheta. Jakob za to vlogo morda ne bi bil napachen. Tudi sama se ne bo upirala zheljam tega mladega moshkega...

Ko pet dni za tem v prvem svitu ob chebru za sabo spet zachuti pridrzhani dih opazujochega jo radovednezha, se dela, kot da ga ne vidi. Z nasmehom na ustnicah privzdigne obe razgaljeni mokri dojki in ju nalahno potrese, da ji tezhke vodne kapljice kot jutranja rosa zdrsijo chez nabrekli bradavici proti trebuhu... Moshkemu se potem zazdi, da se je mlada zhenska skoraj nehote obrnila proti njemu. Zardi od groze, ker ga zaloti, ko njeno goloto nekaznovano vidno pozhira z ochmi. Vendar se mu ne posrechi povesiti pogleda, ko poskusha Marija svoje bohotne prsi na hitro sramezhljivo zakriti z rokami... Pri tem v naglici ochitno pozabi na spodnji del telesa, kjer si je stegna pred umivanjem ohlapno prevezala z belo platneno krpo. Ta ji zdaj nehote spolzi na tla, da se pred ochmi mladega moshkega prikazhe rezki izziv njenega odpirajochega se mednozhja.

Marija se glasno zasmeje in ga s kot oglje chrnimi zharechimi ochmi vabljivo pogleda.

Z roko sezhe globoko med polna stegna in jih oblije s chisto svezho vodo...

***

 

Zhe ves chas sedi pri oknu in gleda proti drevoredu, nad katerim migota bleshchecha svetloba. Presenechena je, ker so drevesa zhe zjutraj povesila veje, kot da zhalujejo. Za kom? Za njeno zhalostno usodo, tu na sivem gradu, brez zhivljenjske topline, ko se neznosno razpolozhenje proti vecheru razdrazhljivo stopnjuje in se she nekaj trenutkov pred tem mikavna sonchna svetloba nad kroshnjami dreves v trenutku spremeni v ognjene barve z odbleskom neke nevarne ozhganosti?

Ko Marija zagleda svojo gospo tako sedecho pri oknu, v nenavadni svetlobi iz rozhnatih in temno modrih predvechernih odtenkov, z lichnim temnomodrim pokrivalom na ponosni glavi, mikavno okrashenim s svojevrstnim pavjim peresom, ki se v sonchnih zharkih vedno znova zalesketa v razlichnih barvnih prelivih, se ji zazdi grofica dostojanstveno lepa. Za trenutek pozabi na svoje lastne skrbi... Vendar v svoji prostodushni zaupljivosti she ne ve, da grofica tu pred njo zhe sedi v posebni polsvetlobi, ki je drugi ne vidijo, ker je izven obichajnega chasa in prostora. Ne ve she, da je njena gospa ta popoldan popolnoma zashla v svoj lastni in od vsega drugega odtujeni svet in zhe zhdi na koncu nekakshnega drevoreda iz ugrabljenih lepih sanj, ki jih je pohabila odurna zima, v kateri se je znashlo tam zunaj, dalech pred grajskimi vrati, tudi celotno propadlo chloveshtvo z njenim mozhem in njenim tastom na chelu. Marija ne ve, da na temnomodro grofichino obleko, ki pada kot tezhko slapovje chez to visoko in ponosno sloko telo v dolgih temnih gubah vse do tal, da ji popolnoma zakrije glezhnje in stopala v mehkih svilnatih cheveljchkih, vztrajno naletava gost zimski sneg, cheprav se v resnici nahaja v popolnoma drugachnem letnem chasu. Kroshnje dreves v drevoredu, ki se she koplje v predvecherni sonchni svetlobi, so medtem v Elizabetinem notranjem svetu zhe izgubile vse listje. Na mah je postalo do skrajnosti hladno.

Grofica zatrepeta pred oknom in se v trpki slutnji krchevito skloni naprej. Glava se ji povesi kot lipi pred gradom v njenih sanjah in prividih. Strezhnici, ki prihiti s skodelico tople pijache, se zazdi, da se je v gospodarichino nenavadno telesno drzho naselila nekakshna neskladnost oziroma nenaravnost. Elizabetino zverizheno razpolozhenje zachuti na poseben nachin, telesno in chutno, vendar ne najde poti, ki bi ji pomagala priti v duhovno blizhino te chudne zhenske.

Okrog grofice medtem naletava vedno bolj gost sneg... Ves svet je zhe utonil v skrajno hladni belini, kot da bi se nahajali na pragu neizprosno bele smrti.

***

 

Vrata v damino sobo na zahodni strani dvonadstropnega palacija so na pol odprta. Gospa Ana von Egkh spet sedi ob kaminu, zaposlena z rochnim delom, ki lezhi pred njo na okrogli mizici. Verjetno plete jopich za odsotnega gospoda soproga, ki se trenutno zhal mudi pri Habsburgu. Friderik bi se moral s tem vazalom glavnih sovrazhnikov celjske rodbine nujno posvetovati zaradi prodaje nekaterih mejnih zemljishch. Je pripotoval na grad zaman? Le zakaj je njegov znanec svojo lepo zheno spet pustil doma? Morda se vendarle she pravochasno vrne?

Ob priprtih vratih z ochmi vidno pozhira mlado tiho gospo, vendar ga ta ne opazi. Zato pokashlja in se vljudno prikloni. Ana Egkh ga presenecheno na hitro pogleda, ne da bi odlozhila pletenino, in se nasmehne.

»Sedite in mi kaj povejte!«

Frideriku pride vazalova odsotnost kar prav. Ve, da se lepa dama dolgochasi... Nekateri celo govorijo, da se ne brani prepovedanih jedi, che se najde prava prilozhnost. Na vsak nachin pa je prav tako samotna kot on, nemochen, razdvojen, prazen, brez zhenske, s katero bi rad zhivel, a mu tega ochitno ne dovolijo...

Zato ne izgubljaj chasa. Izkoristi prilozhnost in na masten nachin zagodi prijatelju Habsburzhanov, da te ne bodo nikoli pozabili!

Spet preleti z vrochim pogledom mlado bledo gospo ob kaminu... Vsekakor bi se splachalo ugrizniti v to zhlahtno jabolko. Poskus je vreden tveganja...

Primakne stol in se nehote dotakne gospejine roke. Ana Egkh se na videz razburjeno zdrzne. Vendar se ne umakne, ko se njegova roka nezhno zaustavi na dragocenih tkaninah njene obleke.

Oh, ljubi Bog! Kako naj se uprem tej skushnjavi?

Friderikova roka polzi po gospejini obleki. Ana Egkh zapre ochi...

Njeno srce je prepolno ugrabljenih sanj... Predchasno prekinjenih potovanj... Ponesrechenih srechanj... Kako samota boli! Kako dolgchas ubija! Zato ji bo Bog odpustil, che pride do kratkega sladkega stika s tem moshkim!

Kaj ni ljubezen nekaj najvechjega na tem svetu? Ljubezen, na katero je moj mozh pozabil, saj mi je ne nudi tako, kot bi bilo treba...

Gospejina dusha zatrepeta v vznemirjeni bolechini.

»Obchudujem vas,« spet reche grof. »Vash mozh mora biti posebno srechen, ko ima tako lepo in tako pozhrtvovalno soprogo, ki bi zanj naredila vse, chisto vse... in do zadnjega...«

Pri tem jo predirljivo pogleda v ochi, kot da bi jo hotel prestreliti s pushchico ljubezni.

Dama na videz sramezhljivo molchi.

Kaj bo? Zdaj, ko mi ta drzni moshki ponuja uresnichitev mojih sanj, mojih sladkih upov, vrochih hrepenenj! Saj skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivanja... Da hochemo zhiveti in se ljubiti in spet zhiveti, zhiveti tudi skozi smrt do same bozhje vechnosti... Zhiveti in se ljubiti in ploditi in zhiveti in se ljubiti smrti navkljub...

Friderik jo z roko pobozha po laseh.

»Kako ste lepi! Kot rajska kraljica!«

Previdno jo objame okrog pasu, posadi na kolena. Zachuti sladko breme njene polne tople zadnjice. To noch jo bo nazhgal, da bo bolelo... To bo prava uchna ura za mozha te drazhestne zhenske, da si bo zapomnil svoje lakajstvo pri Habsburzhanih. Ne bi bilo narobe, che ji naredi pankrta za spomin. Boleti mora te barabe!

Spet jo pobozha po laseh.

»Prevech samotno morate zhiveti!«

»Ah, saj ni tako hudo...« zashepeta in igra preplasheno nedolzhnico.

»Vash soprog ima prevech nalog... Tako lepi dami bi moral dvoriti noch in dan...«

Na rahlo pritisne roko na njene razburjeno utripajoche prsi in jih na hitro pobozha.

»Kakshno krasno, toplo obleko imate!«

Pogleda ga na hitro, z rahlim nasmeshkom, a takoj povesi ochi.

Pravzaprav ga zachudi, da se prav nich ne brani. Mozhu ochitno ni zvesta. Ne bo imel tezhkega dela.

Nezhno ji razpne lase, da ji v dolgih svetlih pramenih padejo chez ramena.

Potem prime za spodnji konec obleke in ga potegne navzgor. Z roko drsi med njena polna stegna. Otipa trakove in sponke na spodnji obleki in jih zachne odpenjati in razpenjati. Ko ji shepeta najrazlichnejshe ljubeznivosti, mu prsti vedno bolj silijo naprej po njenem toplem telesu v vlazhne gube in kozhice med njenimi nogami.

Ana spet zapre ochi. Dela se, kot da je ni na svetu...

Kaj bo z njo zdaj naredil ta veliki, predrzni mladi moshki?

Zakaj se ne more upreti vrtincu, v katerega jo je nenadoma potegnilo? O blazhenost ljubezni! O sladkost ljubljenja! Ljubi Bog, zakaj dopustish, da se ne morem upreti skushnjavi..? Da ne zbezhim od teh mochnih rok, ki grebejo po mojem telesu in prizhigajo v mojem srcu chuden plamen, v katerem bom vsak trenutek popolnoma zgorela? Ljubi Bog, odpusti mi! To je ekstaza ljubezni, ki je tako silna kot smrt. Sveta nebesa, to je ekstaza ljubljenja... Ali lahko chez to brezno, v katero sem padla, spet najdem do pravega Boga?

She vedno se dela, kot da spi... Toda v resnici je vsaka pora njenega telesa do skrajnosti napeta od chudnega vznemirjenja...

Grof vstane, jo zagrabi z obema rokama in ponese na posteljo.

Njegov lepi plen je konchno pred njim kot na pladnju, da razkrije svoje sladke skrivnosti.

Ko jo slachi, jo nehote primerja z drugimi zhenskami... Kako vznemirljive so te vidno izbochene prsi s shirokima bradavicama v primeri s skromnimi vzboklinami njegove uboge zhene Elizabete, ki pa si jo je vsaj na zachetku ponesrechenega zakona skushal v objemu predstavljati kot vitkega mladega pazha... Ah, kot da je pri tisti zavrti nerazvitosti spal z neizkushenim moshkim... Nekoliko zardi, ko se mu zazdi, da je nepoteshena zhenska pred njim vredna greha tudi, che jo primerja z Veroniko in njenimi izzivalno napetimi rozhnatimi dojkami... Toda na Veroniko bi moral zdaj pozabiti! Zares pozabiti! To tu je namrech, kot se skusha v svoji nemochi in slabosti tolazhiti, nekaj drugega... To je vendar zabava... Vendar bi si obraz zaradi svoje shibkosti do lepih zhensk rad zakril s tanchico neprizadetosti, da ne bi... zagledal Veronike... Zdaj, ko si bo do skrajnosti privoshchil to zheno nekoga drugega... Zheno sovrazhnika...

Zaradi slabe vesti za trenutek zapre ochi... Toda potem se spet zagleda v izzivalno drgetajoche prsi gospe von Egkh tik pred seboj... Ko jih privzdigne k svojim ustnicam in nagajivo oblizhe s konico jezika, se mu zazdi, da so v primeri z Veronikinimi za gotovo vechje, tezhje, pod pokonchno napetima in vznemirljivo shirokima temnorjavima brstichema tudi primerno zalite, a ne prevech, ravno toliko, da se mu ne izmuznejo iz rok, ko jih predrzno ujame v svojo moshko pest... Nato uzhivashko polzi chez razdrazhljivo mehka stegna gospe von Egkh in jih vrochekrvno poljublja. Kako lepo oblikovano, postavno, vitko in v resnici... skrajno pohotno je to telo... Vidi, da bo s to zhensko, ki zdaj kot omamljena lezhi pred njim, lahko pochel vsakrshne vragolije in si izmislil razlichne zanimive igrice, zaradi katerih bi njegova toga Elizabeta od besa kar ponorela, in che ne bi omedlela, bi poklicala na pomoch sluzhinchad in hlapce... Bog se usmili takih zhensk... Zato mora zdaj s polno zhlico samo pridno zajeti in poskusiti to slastno golo jed pred njim na postelji, jo z uzhitkom pojesti do konca... Zasmeje se, ko mu ob tej predrzni misli roka kar sama od sebe spolzi med Anina vrocha in vlazhna stegna.

Gola, z drgetajochimi nogami, lezhi pred Friderikom z razmrshenimi lasmi, ki ji nemirno padajo z zglavja. Chuti, kako pohotni moshki s prsti polzi chez rjavkaste dlachice med njenimi nogami in si jo ogleduje. Prsi ji razburjeno utripajo, ko ji predrzno dvigne noge, ki jih samo za trenutek igrivo prekrije z njenim spodnjim perilom, saj bo takoj zatem s trdim obshitkom njene obleke nagajivo podrsal chez rob njenega srama in vzkliknil: »Ah, gospa! Kako ta obleka nagaja! Najbolje bo, da ostaneva brez nje!«

Ko zachne z razdrazhljivo krtachko svojega uda neusmiljeno hitro krozhiti po srbljivem grebenchku v pregibnih gubah pod njenimi sramnicami, ga divje zachuti... Stiska zobe, da se ne bi izdala... Toda mishice med stegni in trebuhom ji vedno bolj vzburjeno trzajo, zhe je privzdignila zadnjico, do skrajnosti razprla noge in se vsa odprla, vsak trenutek bo morala zakrichati...

Ljubi Bog, kaj ne bo odnehal? Jasno je, da greshi... Toda zherjavica, ki je predolgo zakrito tlela v njeni notranjosti, se je zdaj dokonchno razplamtela... Ne, ne more se vech premagovati... Mora ga chutiti, mora ga popolnoma in vsega obchutiti... Mora ga telesno popolnoma, do zadnjih por spoznati in zaznati... Ali ga bo potem obchutila tudi dushno, duhovno? Bog je ljubezen in ta plamen v njej je lahko prepad in smrt in vechno pogubljenje, toda Bog je vseeno predvsem ljubezen in svetloba. Bog ljubi... tudi tiste, ki greshijo, ki so propadli... Ne, ne, ljubezen je Bog, saj je od Boga...

Od nesramnega ugodja izgublja zavest... Njegov spolni ples po njeni vedno bolj razdrazheni in mokri rezhi je zdaj she hitrejshi. Zasoplo, s kratkimi rezkimi vzdihi in sunkovitimi premiki spodnjega telesa plava skozi temnoognjene vrtince strasti... in se ne more upirati pozheljenju mesa.

Toda nenadoma se moshki kot odsekano zaustavi, izmakne, umakne...

Zakaj? Kaj hoche? Zakaj chaka?

Razocharano ga pogleda. Zdi se ji, da se ji njegov napeti ud, ki ga je pravkar izdrl iz njenega voljnega telesa, smeji naravnost v obraz. Z ochmi prvich natanchneje radovedno zdrsi chez visoko, mishichasto, z dlako poraslo postavo tega moshkega in se razdrazheno zaustavi na njegovem izzivajochem spolovilu z neumno, zaradi prestanega spolnega napora shkrlatnonabreklo potno glavico, na kateri se zhe nabirajo prve kaplje sicer she za silo zadrzhevane moshke strasti. Razgaljene prsi ji jezno zatrepetajo.

»Kaj zhe odhajate?«

»Prevech sem se pregreshil, lepa gospa,« zaigra skesanega prijatelja. »Toda vi pripadate vashemu plemenitemu soprogu... Ne bi se vas smel dotakniti... Ne smem... Sami si naredite lepo!«

»Ah, kaj govorite... Ostanite in pridite nazaj,« razburjeno zashepeta in povesi ochi.

»Kaj mu niste zvesti?«

»Ah, bodite tiho!«

Ne! Grof ima prav! Ne sme! Kot porochena zhenska ne sme dopustiti, da bi jo ta tuji moshki do konca zasvojil... Oh, zakaj je tako brez volje..? Zakaj je dopustila..? To nechistovanje... Kot sladki strup... In istochasno to obchutje sreche, blazhenosti, telesnega zadovoljstva, ki pa je prepovedano, kot pravijo... Ah, kam je padla? Ta osladna pregreshnost! Zakaj? Bog se usmili...

Skoraj ji vzame sapo, ko jo potem neprichakovano hitro potegne s postelje. Stopi za njen hrbet in jo od zadaj pritisne k sebi. She preden se jasno zave, kaj se dogaja, ji glavo, prsi in trebuh porine na leseni podstavek nad posteljo. Z roko ji razpre obe hrushkasti polovici njene zdaj razburjeno drgetajoche zadnjice, ki jo je pozheljivo zasukal proti sebi in jo ima tik pred seboj, da jo lahko bozha in gladi.

»Kakshni ste!« zastoka in jo skoraj ljubeznivo pochi po okroglinah nad drgetajochimi plastmi njenih zgoraj lepo zalitih stegen, da se ji mehko meso vabljivo zatrese.

Vznemirjeno zajechi, ko ji nato brez besed privzdigne levo nogo in jo zachne od zadaj v ostrem kotu pod zadnjico vedno hitreje naskakovati skozi ozke vlazhne gube do skrajnosti globoko, vse do ustja maternice...

Prav zaradi te grobosti se v njej she bolj prebudi prej neslutena strast. Zajame jo tezhko, predrzno ugodje. Nenavadno mochno zachuti globoko v telesu Friderikove ostre, dokonchno trde sunke.

Sveti krizh bozhji! Naj ji Bog odpusti ta veliki greh! Vendar ne more drugache! Zheli se mu popolnoma predati... Zheli si, da jo do konca poshkropi s svojimi sokovi in ji dlachice med nogami nesramno prelepi z vsemi semeni... Naj ji do skrajnosti razdrazhi prsi in do konca razvname kozho pod trebuhom! Naj ji pripravi nepozaben ljubezenski dogodek! Za tega tujega moshkega bo razprla vse plasti svojega mesa, da jih prepoji s svojo spolno silo!

***

 

Magister Carolus Gregorius Carniolus je preprichan, da so avstrijski, shtajerski in kranjski plemichi navadne nichle, izprijeni in neotesani tepci brez prave olike in brez izobrazbe.

»Niti osnovnih pravil slovite latinshchine ne obvladajo, zato so jim zaprta vrata do uchenih spisov izpod peres znamenitih mozh, ki so neizpodbitno lumen mundi, torej luch sveta!« ves zaripel od tezhke zhalosti ugotavlja pri vrchu kislega vina in kratkovidno mezhika proti pasjemu obrazu svojega chudnega sogovornika. Ta se mu pritrdilno rezhi naravnost v sredo ochi, ko z obema rokama preganja goste roje muh, ki se poganjajo chez njegovo kosmato glavo.

»Nashi plemenitashi mislijo le nase, so grobi, brez prave pameti, javna srecha jim je deveta briga! Vodi jih le slepi nagon! To so zhivalski ljudje, uzhivachi in razgrajachi, unichevalci vsega lepega in dobrega!«

S tresocho roko vzdigne vrch hudicheve pijache in ga ponese k ustom, cheprav ve, da bi moral piti vodo. Sicer pa izjeme potrjujejo pravila! Toda v tej prekleti predmestni beznici mora razodeti svojo bolechino izkushenemu svetovljanskemu pesniku Dangerozu, ki je videl pol sveta in mu lahko zato takoj v vsem pritrdi. Tem bolj, ker je tudi sam prizadet, preganjan, zaznamovan, neuposhtevan, nepriznan.

»Zato ne razumejo moje umetnosti! Ki sem jo z uspehom predstavil francoskemu kralju, cheprav tudi tam kar mrgoli bedakov in sleparjev,« trudno ugotavlja pesnik, ko z dolgimi pozhirki kot zhejna zholna lokavo loka vino in je od njegove kisle mochi vedno bolj rdeche razgret.

»Ja. Ti nashi gospodje knezi in grofje so prava mora, resnichna senca nad domovino! Nasilniki, ki ne znajo premisliti svojih dejanj. Vse je samo gon in nagon. Toda najslabshe shele pride! Quem deus perdere vult, dementat! Kogar hochejo bogovi unichiti, tega udarijo najprej z nespametjo!«

»To z Veroniko Desenishko na primer,« se zadere pesnik in se izprsi. »Poslushaj, kaj sem o tem napisal!«

Zasmeje se in zapoje z rezkim glasom:

Ko na vecher pride luna bleda,

Veronika grofa spet zagleda.

Srchno zhalost hoche ohladiti,

ga v posteljo takoj dobiti...

Mrko pogleda uchenega kranjskega magistra in hudobno zavpije: »Ali je potrebno zaradi neke zhenske zapraviti chast in slavo in morda celo zhivljenje!? Toda najslabshe shele pride. Povem ti, da se nekaj hudega kuha v dezheli Celjski. Che imava srecho, bova dozhivela tamkajshnji dokonchni propad. Oziroma kot pravijo Francozi: Qui vivra, verra. Kdor bo dozhivel, bo zhe videl, kako bo...«

»Prav si povedal!« zakrichi magister Carolus Gregorius in pijano zamahne z roko. »A pustiva te marnje, da postanejo prazne in votle. Requiescant in pace! Naj pochivajo v miru!«

Srdito udari s pestjo po mizi, da se vrch z vinom prostashko prevrne in se njegova dragocena vsebina razlije po umazani mizi.

»Nesreche prinashajo srecho!«

Oba pijanca se krchevito zasmejeta.

Po temachni pivnici se rishejo nenavadno zaripla znamenja. Pasti, kamenje, nerazumljiva vprashanja. Drzni pesnik Dangeroz nenadoma v chudni zaupnosti zagrabi magistra Carolusa Gregoriusa Carniolusa za roko in medtem ko gleda iztegnjeno roko mozhatega gostilnicharja, ki z debelo krpo jezno brishe polito vino, divje zakrichi: »Brat moj! V pasti sva! Ta svet je blodnjak! Ni izhoda! Ta svet je kruta jecha!«

»Ne!« uzhaljeno zatrepeta uchenjak. »Vprashati se moramo: Zakaj blodnjak? Blodnjak je namrech past in skrivnost obenem. Skozi to nashe zhivljenje blodimo kot skozi skrivnost blodnjaka.

Skrivnost se namrech imenuje nedoumljivi Bog. V blodnjaku nas Bog preizkusha. Brez Boga bi bilo nashe bivanje brez pravega smisla. Brez Boga je vse dovoljeno. Brez Boga chlovek nima pravega cilja!«

***

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003)
* Tri zvezde VII