Revija SRP 59/60

Kristina Hochevar

 

LATENTNA GROZA

 

 
Svetu se materina znamenja manjshajo
luknje se vechajo ko gremo s prsti vanje
 
Kolobarji pod ochmi se prekrivajo s kredo
Kresnice se v temi lovijo za krila
 
Spi na klopi poleg drevesa
Spi latentna groza ki omamlja
 
Kakor koli uzhijem zhivljenje je vechina ista
Izdihnemo uro prej ali kasneje
 
Koga bo magichni obroch obtesnil
S chigavimi podmladki se bo spremenil
 
 
Chedalje vech ploskev je kjer se lahko prestopam
Ali ostanem malo dlje chisto srechna
 
Barvni svinchniki da se ne izgubim v sivini
in eden samo zato da me v luknjah ni strah
 
Ljudje pozabljajo da je chas chrta ki se izbrishe
Da sem polozhila zhad na srce ne pomeni nich
 
Ostalo je vech kot dovolj za skrivljene ravni
Zdaj ko je metafizika nebes odpravljena
 
 
 
Razdejano gnezdo ki ga objokujesh leta
Struktura zhivljenjskih krizhishch do smrti
 
V najlepshem redu nikoli brez krivin
Kamor se vrnemo ob vsakem kamnu
 
Ali si ga najdemo na novo, drugache
Che se izzhenemo drugam, s strazharji
 
 
 
Samo zato ker ne kaplja v horizontalo
Ker grede ni v premichni dolzhini
 
Prebiralce skrbi bolj
kot prebiralke
 
Vrstice vmesne praznine srbijo vprashanja
Kaj manjka kaj je she v zraku in chaka
 
Bele gazi zametene
komaj prepoznavne
 
Nimam vech potrpljenja za chisti mir
Padam na chas spet v dvojnosti vse
 
Vracham se, toliko
da obvladujem