Revija SRP 59/60

Just Rugel

 
RUSIJA IN SVET: REZULTATI XX. STOLETJA
 
/Odlomki iz razmishljanj ruskih publicistov, izbral Just Rugel/

 

 
K. G. Mjalo : ZVEROSLOVANSTVO IN RUSOFOBIJA
 
Lik zveroslovanstva je igral ogromno vlogo pri konsolidaciji samozavedanja Svetega rimskega imperija she od chasov Karla Velikega. Prav Slovani so bili v ocheh Frankov etnos »proto-Evrope«, ki je bil determiniran, da postane plen za zahodne trgovce s suzhnji, tako da na primer Stefan Lebek (Poreklo Frankov) meni, da celo francoska beseda esclave (suzhenj) »izhaja, tako kot tudi podobni izrazi v vrsti drugih evropskih jezikov, iz slave – slovanski, Slovan«.

Ohranilo se je pismo Matveja, krakovskega shkofa, ideologu krizharskih pohodov Bernardu iz Clairvauxa, v katerem je poljski hieararh vzpodbujal krizharje, naj se odpravijo proti Rusiji in mimogrede izrazil koristna razmishljanja, ki celo ne dovolijo zreducirati izvora konflikta Rusija – Evropa na razkol krshchanske cerkve na zahodno in vzhodno:

»Rusi so shtevilni kot zvezde – je pisal shkof Matvej – in zhivijo v drugem svetu: znano jim je le ime Odreshitelja... zmehchajte srca teh barbarov in postali boste novodobni Orfej, novi Amtion... Ruski narod se ne zheli prilagoditi ne latinski ne grshki veri...«

V. A. Zhukovski pishe pred zachetkom krimskega pohoda: »Ne morejo se pripraviti k temu, da bi napisali karkoli v korist Rusije, tako so se navadili klevetati jo in videti v njej avtentichnega sovrazhnika evropske varnosti in drzhavotvornosti, da je celo sedaj, ko prihajajo do njih temu nasprotujocha mnenja, vsa Rusija zanje nasprotnik vsakega politichnega razvoja... nevarni razbojnik, ki samo chaka ugoden trenutek, da bi jih napadel...«

700 let po shkofu Matveju je director CIA Robert Gates pokazal takshno globino sovrazhnosti Zahoda do Rusije, ki dela ideoloshke in konfesionalne motive (”komunizem”) absolutno nepomembne. Smisel njegove pozicije zveni takole: »Grozhnja, ki prihaja iz Sovjetske zveze, Rusije (znachilno je to izenachevanje) neposredno izvira iz iste grozhnje, ki je nasprotovala zahodni civilizaciji tri tisochletja in pol...«

Skratka, Slovani so bili zhe ob zori evropske zgodovine za Zahodno Evropo nosilci in poosebljenje nachela drugachnega, nasprotujochega, kot superetnos nasproti superetnosu, kot potencialni nosilec druge civilizacije.

Cestni valjar nivelacije vse bolj neusmiljeno izenachuje posebnosti, znachilnosti, izvirnosti nacionalnih kultur in nacionalnih zavesti ter, kolikor je mozhno, izravnava vse te individulne posebnosti pod svetovni (amerishki, anglosaksonski) standard. Ta proces vseobche standardizacije je po svojem smislu entropijski.

 

Sergej Gromov : DEPOPULACIJ
 
(Kot je rekel Bismarck, izbrati velja drzhavo, ki je ni zhal.)

Za sejo vlade Ruske Federacije so bili pripravljeni preliminarni rezultati vseruskega popisa prebivalstva leta 2002. Nekateri od njih pushchajo muchen vtis. Za komentar podatkov, ki zadevajo demografsko stanje, smo prosili predsednika skrbnishkega sveta fondacije »Ne ubij« Germana Sterligova.

– German Ljvovich, kaj vas je posebej vznemirilo?

– Demografsko stanje v drzhavi je zelo slabo, obzirno povedano. Ruski narod izumira s poshastnim tempom. Mi predvsem umiramo, in se ne rojevamo. Namesto tega, da bi rojevali otroke, delamo splave: priblizhno tri splave na eno rojstvo.

Za »mehkimi« formulacijami preliminarnih rezultatov popisa se skrivajo grozne shtevilke. Skupno zmanjshanje shtevila prebivalstva za obdobje 1989 – 2002 je 1 milijon 840 tisoch ljudi. Po obichajnih merilih naj bi bila to »malenkost«, »za zhivljenje nenevarna«. Ampak rodilo se je malo vech kot 20 milijonov, umrlo pa 28 milijonov, migracijski prirastek je pet in pol milijonov ljudi. V Rusijo je prishlo 11 milijonov, odshlo pa pet.

Sodelavci Goskomstata (Drzhavnega komiteja za statistiko) so vse preliminarne podatke razbili na razlichne tabele. Dodali so jim ne povsem razumljive komentarje. »Presezhek umrlih nad rojenimi ima dolgorochni znachaj« – recimo takshna formulirovochka. Ali pa: »Za vse medpopisno obdobje je bil sumarni naravni upad na tri chetrine izenachen s sumarnim migracijskim pritokom iz tujine, velika vechina katerega gre na rachun imigrantov iz drzhav SND (Skupnost neodvisnih drzhav)...«

Z drugimi besedami, »v ruskem prevodu«, umrlo je priblizhno 3 desetine ljudi – predvsem Rusov, tistih, ki jih imenujejo avtohtone (korenyje) prebivalce. Priselilo se je okoli 11 milijonov migrantov, pretezhno z juga, pri njih se je v chasu 15 let narodilo otrok, katerih skupno shtevilo je priblizhno 25 milijonov. Torej, Rusov je 25 milijonov manj, Kavkazcev in Srednjeazijcev pa, posledichno, 25 milijonov vech. Skratka, poteka zamenjava ruskih ljudi z ljudmi drugih nacionalnosti, in to po vsej drzhavi.

– Ti procesi se lazhe zaznavajo v nashih depresivnih regijah, na primer v Vladimirski oblasti, kjer smrtnost presega rodnost dva in polkrat.

– Torej tam, kjer je migracija minimalna. V velikih mestih pa se nasprotno zhe sedaj pojavljajo znamenja prirastka rodnosti, njenega preseganja smrtnosti. Zato, ker je v megapolisih vse vech juzhnjakov in vse manj Slovanov.

– Nekatere shtevilke, ki jih navajate, porajajo dvom. Kaj je mogoche, da se je shtevilo (etnichnih – op. pr.) Rusov zmanjshalo za 25 milijonov?

– Ponovno usmerjam vasho pozornost: v Rusijo se je preselilo 11 milijonov ljudi, v istem chasu se je v nashi drzhavi rodilo 20 milijonov. V preliminarnih rezultatih ni posebne razdelitve po nacionalni pripadnosti rojenih. Vendar je popolnoma ochitno, da rodnosti ne dolochajo Rusi, ki she naprej delajo splave v neverjetnem shtevilu, temvech migranti z juga, muslimani, ki imajo po 5 – 10 otrok v vsaki druzhini. Pri muslimanih so splavi prepovedani pod grozhnjo smrti, she celo v nashem chasu po zakonih sheriata za to kamenjajo zhenske v Moskvi ali kjerkoli drugje.

Zelena luch za priselitev v ruska mesta velja za Azerbajdzhance in Chechence zaradi vrste zgodovinskih razlogov. Namrech, po shtevilu najvechji diaspori sta azerbajdzhanska in chechenska.

– Vi sodite, da so problemi sedanje demografske situacije umetni?

– Ti problemi so absolutno umetni! Priche smo, kot razumem jaz, absolutno planirane, preprachunane depopulacije ruskega prebivalstva.

– Morda pa preprosto potekajo asimilacijski procesi, ki napovedujejo nastanek novega ruskega etnosa?

– Ampak teh asimilacijskih procesov praktichno ni. Redki so primeri meshanih druzhin, diaspore tega ne odobravajo. Zanje so »polnovredne« monoetnichne druzhine. Migranti jemljejo ruske zhenske za »prilezhnice«, brez shtevila in mere, to je res, njihove zhene in otroci pa so Chechenci, Azerbajdzhanci, Tadzhiki, Turkmeni itn. Ni nobene asimilacije, preprosto poteka unichenje ruskega naroda.

Glavna metoda unichenja so splavi. Nich ni strashnega v tem, da je od leta 1989 umrlo 28 milijonov ljudi. Che bi se v tem chasu rodilo 35 milijonov, bi vse bilo normalno. Vendar pa pri nas letno 8 milijonov pokonchajo s splavi. Tako pridemo do shtevilke sto milijonov ubitih v 12 letih.

– Po vsem sodech, je depopulacija Rusov (etnichnih – op. pr.) ireversibilna, ruski narod, kot je obstajal zadnja stoletja, izginja, in tezhko, da se to lahko preprechi.

– Brez vsakega dvoma. Ruska nacija ne izginja postopoma. Blizu smo konchne etape tega, kar se imenuje zgodovina ruskega naroda. In vendar je she majhna chasovna mozhnost za to, da se pokesamo in korenito spremenimo polozhaj, da se predramimo in nehamo moriti svoje otroke, prenehamo sprejemati milijone nepovabljenih gostov, torej nehamo s tem, da nasho zemljo poseljujejo druga plemena. Da bi to dosegli, se moramo preprosto predramiti iz te poshastne more (marazma). V mojih besedah ni, verjamite mi, niti trohice ksenofobije. Zakoni o omejitvi migracije obstajajo v vseh drzhavah Zahoda, zakaj ne bi tudi v Rusiji uporabili podobne omejitve...
 
_______
Vir: Literaturnaja gazeta, 10. – 16. septembra 2003, sht. 37 (5940)

 

Just Rugel : OPOMBA O LAVRINU, PUSHKINU IN VENELINU

Janko LAVRIN (1887-1986), slovenski literarni zgodovinar, soustanovitelj in sourednik revije Slavjanskij mir, ki je pred oktobrsko revolucijo izhajala v Sankt Peterburgu in v kateri je bil natisnjen Lavrinov (okrnjen zaradi cenzure) prvi ruski prevod Cankarjevega romana Hisha Marije pomochnice, je takole pisal o spomeniku staroruske literature Pesnitev o pohodu Igorjevem :

»Kot pesem o Rolandu ali pa kosovski cikel opeva Pesnitev o pohodu Igorjevem poraz. Napisana je bila kmalu po opevanem dogodku in napisal jo je chlovek, ki se je ochitno pohoda udelezhil. Ep, ki je bil nedvomno konchan zhe spomladi leta 1187, se pravi kaki dve leti po pohodu, ne pricha samo o avtorjevem pesnishkem daru, temvech izprichuje tudi njegovo poznavanje bizantinskega in ruskega pisanja, posebno she Zgodb o minulih letih in ljudskih pesmi. Po slogu spominja na ritmichno prozo she enega izvirnega dela iz kijevske literature, Pesnitve o Adamu in Lazarju. Iz pesnitve diha globoka povezanost chloveka in narave v pravem animistichnem duhu; in, zachuda, pesnikovo goreche zavzemanje za nacionalno enotnost kot edino upanje za uspeshen boj proti Azijcem. Divji ochitki prepirajochim se knezom, ki so unichili enotnost, kakrshna je vladala pod nekaterimi prejshnjimi vladarji, kazhejo izjemen pesnikov politichni in obchanski smisel...

Pesnitev je nastala v chasu, ko je kazala stavba kijevske Rusije zhe velike razpoke. Polovcem so sledile mochnejshe in bolje organizirane tatarske trume...

Edini rokopis Pesnitve o pohodu Igorjevem, prepis iz zgodnjega 16. stoletja, je odkril grof A. I. Musin-Pushkin v neki jaroslavski samostanski knjizhnici leta 1795. V tisku je izshel prvich leta 1800, izvirni rokopis pa je bil unichen v pozharu, ki je zajel Moskvo med Napoleonovim pohodom leta 1812... Odkritje te mojstrovine je bila senzacija za Rusijo in pozneje tudi za tujino...«

Manj znano je, da Aleksander Pushkin v eseju o Pesnitvi v zadnjem stavku navaja slovenski pregovor v originalu in prevodu 1, ko polemizira z ruskim pisateljem, dopisnim chlanom peterburshke Akademije znanosti Aleksandrom Veltmanom (1800-1870). V omenjenem eseju A. S. Pushkin navaja izraze in pregovore tudi iz drugih slovanskih jezikov. To ni nich chudnega, saj so ruski razumniki v zachetku XIX. stoletja ugotovili, da se jim za boljshe razumevanje svojega ruskega jezika velja bolje spoznati s slovanskimi jeziki in z njihovimi dialekti ter so v ta namen poslali mlade, energichne in nadarjene znanstvenike v vrsto slovanskih dezhel. Za nas je posebno zanimivo, da je bil eden izmed teh slovanskih patriotov Ugrorus Jurij Ivanovich Venelin (1802-1839), ki je napisal debelo knjigo o Slovencih. Izdana je bila posmrtno leta 1841, med Slovenci je povsem neznana, ni je niti v NUK-u. Nashli smo jo nedavno in lahko rechemo, da je knjiga za Slovence senzacionalna. Naj tu samo sporochimo, da za Venelina Slovenci nedvoumno izhajajo iz Venetov, ki so zhiveli na ozemlju danashnje severne Italije. Knjigo smo s tehtnim znanstvenim dvojezichnim predgovorom reprintno izdali pred kratkim – na rachun Drushtva F. Presheren v Moskvi v poceni izvedbi, saj nam nihche ni hotel priskochiti na pomoch.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
_________
1 Kar gospoda stori krivo, kmeti morjo plachat zhivo (Shto bare nadelajut krivo, muzhiki ispravljat zhivo).