Revija SRP 59/60

Jolka Milich

 

VILENICA
 
(VSAJ LETOSHNJA) JE ZHE PRETEKLOST, NAKAZANA VPRASHANJA PA SHE VEDNO SEDANJOST IN PRIHODNOST
 
 
 
Z velikim zanimanjem sem prebrala vse chlanke in intervjuje v zvezi z letoshnjim vilenishkim nagrajencem Mirkom Kovachem, ki ne pishe in razmishlja samo privlachno, marvech je tudi na pogled privlachen chlovek, saj prav izzhareva vitalnost in simpatijo. Ne strinjam pa se z njegovim odgovorom Milanu Voglu chisto na koncu pogovora, ki je bil objavljen na kulturni strani Dela z dne 6. septembra 2003 in je imel naslov »Kovach je kot kacha: strupen in zdravilen hkrati«.

Bolj kot vprashal, kako gleda na spore med Hrvashko in Slovenijo, ga je Vogel podrezal, kaj misli o njunih medsebojnih odnosih, ki so doslej na najnizhji mozhni stopnji. Pisatelj je odgovoril najprej, da »ne ve prav dobro, v chem je spor« – potemtakem (moja opomba) bi se moral najprej vsaj pri sprashevalcu informirati ali pa, ker ga politika vobche ne zanima, mu prijazno odkloniti odgovor, ker ni na tekochem, o chem teche pravda in ga pravzaprav stvar niti ne zanima. Nato je shegavo pristavil: »Mislil sem, da je Jadran tudi doslej bil gospodarsko obmochje. Vendar ne glede na to, o chem se prepirajo, menim, da je v te nashe politichne glave vsajen komunizem. Vedno je treba ustvarjati napetosti, da bi ljudi vpletali v nepotrebne drame. Tudi antikomunisti so komunisti, to je model razmishljanja.

Takoj ko ima neka politika podporo vseh, to ni dobra politika. Tako je zdaj v Sloveniji: vsi podpirajo slovensko politiko. In tako je na Hrvashkem: vsi podpirajo hrvashko politiko do Slovenije. Drugachnih tonov ni.«

Iz tega dela pogovora rezultira, da je vseeno precej na tekochem o sporu ali da na svojo pest prej logichno sklepa kot ugiba, drugache, kako bi vedel, da podpirajo vsi brez izjeme, na tej in na oni strani meje, stalishche svoje vlade? Tega she jaz nisem vedela, da smo vsi kot en mozh, z mano vred (je-li mogoche?), pa cheprav redno gledam TV in berem chasopise in tako rekoch dnevno sledim tudi politichnim dogodkom in pripetljajem doma in po svetu. Zakaj naenkrat to pisateljevo politichno posploshevanje?

No, zame hudo sporen je zakljuchek, ki sledi, ne toliko na zachetku odstavka, s katerim bi se chlovek lahko do kraja strinjal, ampak konec. Kovach konchuje svoje razmishljanje takole: »Patriotsko skupnishtvo mi je odvratno. Patriotizem je zhe tako poraz ljudskosti, to, da smo vendar sosedje, pa ne pomeni nichesar. Madzharski zgodovinar István Bibó je zhe zdavnaj napisal odlichno knjigo, v kateri govori o bedi malih vzhodnoevropskih narodov in njihovih nacionalizmov. Kdo v Evropi se she sploh prepira o nepomembnih stvareh? Srbi in Albanci, Slovenci in Hrvati! Nihche drug!« (podchrtala Milicheva)

O, kaj bi dala, da bi bilo zares tako, in sicer da se v Evropi nihche ne prepira vech za podobne nepomembne stvari!

In da so omenjeni shtirje narodi poslednji nacionalistichni... mohikanci! Dragi pisatelj, kako zelo se motite! In she kako krvavo se Evropejci (unionistichni, nota bene, ne oni iz vzhodnoevropskega zakotja!) prepirajo! Kaj pa pochenjajo Anglezhi in Irci? Shpanci in Baski? Sami chistokrvni zahodni Evropejci, mar ne? Se morda igrajo ravbarje in zhandarje in precej nedolzhno obstreljujejo s paradizhniki ali snezhenimi kepami? Pustimo vstran male Irce in ihtaste Baske, ki jih lahko primerjamo po majhnosti in umski zaostalosti z Albanci, Slovenci et co., in vzemimo velike Anglezhe v precep: a ni naravnost absurdno in skregano z moderno (beri zahodnoevropsko) pametjo, da so tudi zanje te tipichno vzhodnoevropske nepomembnosti na vsem lepem le tako blazno pomembne, da za boga ne popustijo svojim zgagastim antagonistom? Kako to, da so bili Anglezhi tako malenkostni, da niso prepustili - ne ravno vcheraj, a vseeno precej nedavno – Shpancem Gibraltarja, ko so stegovali pozheljive rochice po njem? Da gre za shpanski, ne pa za angleshki teritorij, she slepci vidijo, ne bomo se sprenevedali. Pa vendar... je mochnejshi utishal prej zgrda kot zlepa shibkejshega, ki se bo verjetno she kdaj oglasil in, lachen svoje zemlje in koristi, ki bi mu jo prinashala, znova zarozhljal, brzh ko se bo pokazala kakshna druga ugodna prilozhnost. Ni vedno mozhno ali oportuno priti z zahtevami na dan, nas uchi zgodovina. Da o Maldivih niti ne govorimo. Celo floto so Anglezhi poslali, da bi svoje... kolonialne otoke zavarovali pred pravimi lastniki Argentinci. In ohranili posest. Itd. itn. Se ne cufajo in med sabo prerekajo tudi kanadski Francozi in kanadski Anglezhi, iz pristne evropske krvi in korenin, cheprav izseljeni v Novi svet, ki si niso samo sosedi, kot mi in Hrvati, marvech zhivijo celo v isti patriji? Bolj ali manj, dragi pisatelj, smo vsi iz podobnega, precej nestrpnega in agresivnega testa, tako levi breg Evrope kot desni, z Grki in Turki vred in z njihovim vechnim ciprskim sporom, da navedemo le nekaj eksemplarichnih primerov.

Tu pa zares kazhe, da nash intervjuvanec ve dosti vech in bolj natanchno o nashih slabih lastnostih in razvadah kot o tujih. Zdi se celo, da si predstavlja Evropo dosti bolj idealno, kot je v resnici, in da ga chaka za kakshnim blizhnjim ali daljnim vogalom... kaj pa drugega?... veliko razocharanje.