Revija SRP 59/60

Ivo Antich

POPARE

(Posthistorichne parabole)

 

 

 

POSTNE POPARE

(ali trupla iz omare)

 

Bo drzhalo: konec zgodovine?

Vsaj po mojstru Franchku Fukuyami

(ki tudi meni, da je chloveshtvo »prech«,

cheprav ga je v resnici zmeraj vech).

Je res dovolj zhe trupel v njeni jami

ali gre za misel o prazni slami?

Morda je le konec pra-zgodovine.

Trupla namrech she kar naprej v brezdanjo

zgodovine padajo kotanjo.

In potem v mrachni kleti iz omare,

pozabljene, zaprashene, stare,

zaudarjajo skoz vsako shpranjo.

O tem prepevajo postne popare

iz ne(o)evropske shentflorjanske fare.

 

 

 

 

POLETNA SUSHA

(2003)

 

V vasi Dépala

se je demokracija

pretepala.

 

V vasi Depála

se je demokracija

spet zravnala.

 

Niti glede naglasa

ni soglasen z dasom dasa.

 

A v chem je morala?

Da se v blatu kanala

vsaj nekaj zgodi,

kar sredi poletja

do bednega cvetja

medije pozhivi.

 

 

 

 

ESHAEZIJA

 

Zadnji kranjski dezhelni glavar Shushtershich

je nekako takole rekel,

preden se je dokonchno opekel:

»Le s pomochjo plemenite Kroacije

Slovenec lahko pride do nacije!«

 

Vendar pa ne le vcheraj,

ampak povsod in zmeraj

v podrobnostih je skrit hudich:

brez Srbije tudi Kroacija

ni pomenila dosti vech kot nich.

 

Kje je potemtakem

takrat in v chasu vsakem

»nacionalna emancipacija«,

che drug drugemu so Slovani

le drugo ime v isti rani?

 

 

 

 

SPOPAD XX. STOLETJA

 

Rusi so o svoji izvirni

revoluciji govorili,

cheprav so jim Nemci predirni

rdecho ekipo podtaknili

(pred tem je v nemshchini scenarij

napisal Marx, rdechi primarij),

od katere so v fazi skrajni

she sami po glavi dobili,

Rusi so na koncu poglavja

spet v belem narochju pravoslavja,

hkrati pa se kot »reshitev«

spet kazhe slovanska delitev:

nemshki patron nad latinico,

ruski patron nad cirilico.

 

 

 

 

DAN SV. FLORIJANA

(4. 5. 1980)

 

Zvesta shentflorjanska Ljubljana

na dan »gasilca« Florijana,

ki je bil norishko-venetski

(torej pra-slo-ven/et/ski?)

prakrshchanski muchenec:

v njenem klinichnem sredishchu

je umrl Leninov uchenec,

na jugopozharishchu

v vojni uspeshen marshal,

nekrshchanskih borcev kardinal,

po vojni pa petintrideset let

gasilec sporov za balkansko klet,

od katolishkega centra preklet.

 

 

 

 

»DRUGI PRIHOD« SLOVANOV

 

Shestdeset milijonov

slovanskih epigonov

bo vdrlo v Evropo

in jo spremenilo

v gostilnishko lópo?

Slovenska politika,

cheprav se zdi plitka,

za koga skoraj gnila,

je naposled zaslutila,

da bo njeno »shtevilo«

le v slovanskem krogu

v skupnem evro-logu

vsaj nekaj pomenilo...

 

 

 

 

PLAVA GARDA

 

Ne le rdecha

in bela garda,

bila je tudi plava.

Je mogoche ta »prava«,

plemenito zvenecha,

srbokralju vdana?

Kmalu kot prazna vrecha

z zemljo zravnana.

Njena perspektiva

ochitno kriva:

(za)chetnishka,

ujetnishka.

Zgodovina jo obglavi.

Brez groba, cvetja.

Le barva tretja

na zastavi…

 

 

 

 

ME(DE)JA

(»Medea sclabonica«)

 

Medena Medeja,

zlatoruna trofeja,

chrnomorska Slovanka,

ki se z medico naceja,

klavka otrok, pijanka,

v strasti do tujega svata

razseka lastnega brata?

Je Jazon z Medejo

ustanovil Emono,

venetskih mest krono,

in z ladjo na ramenih

od Vrhnike do Vipave

ob drugih imenih

argonavtske slave

dosegel danashnjo mejo

v blizhini Medane

in prastare rane

na robu slovanstva,

na vrhu balkanstva?

Potem ko sta se sprla,

je res tukaj umrla,

med svojimi Slovani,

na tej donavski strani –

ta zarotnishka pretkanka,

charovnishka zagnanka,

podzemlja odposlanka?