Revija SRP 59/60

Ivo Antich

 

POPARE
(Posthistorichne parabole)
 
 
 
POSTNE POPARE
(ali trupla iz omare)
 
Bo drzhalo: konec zgodovine?
Vsaj po mojstru Franchku Fukuyami
(ki tudi meni, da je chloveshtvo »prech«,
cheprav ga je v resnici zmeraj vech).
Je res dovolj zhe trupel v njeni jami
ali gre za misel o prazni slami?
Morda je le konec pra-zgodovine.
Trupla namrech she kar naprej v brezdanjo
zgodovine padajo kotanjo.
In potem v mrachni kleti iz omare,
pozabljene, zaprashene, stare,
zaudarjajo skoz vsako shpranjo.
O tem prepevajo postne popare
iz ne(o)evropske shentflorjanske fare.
 
 
 
 
POLETNA SUSHA
(2003)
 
V vasi Dépala
se je demokracija
pretepala.
 
V vasi Depála
se je demokracija
spet zravnala.
 
Niti glede naglasa
ni soglasen z dasom dasa.
 
A v chem je morala?
Da se v blatu kanala
vsaj nekaj zgodi,
kar sredi poletja
do bednega cvetja
medije pozhivi.
 
 
 
 
ESHAEZIJA
 
Zadnji kranjski dezhelni glavar Shushtershich
je nekako takole rekel,
preden se je dokonchno opekel:
»Le s pomochjo plemenite Kroacije
Slovenec lahko pride do nacije!«
 
Vendar pa ne le vcheraj,
ampak povsod in zmeraj
v podrobnostih je skrit hudich:
brez Srbije tudi Kroacija
ni pomenila dosti vech kot nich.
 
Kje je potemtakem
takrat in v chasu vsakem
»nacionalna emancipacija«,
che drug drugemu so Slovani
le drugo ime v isti rani?
 
 
 
 
SPOPAD XX. STOLETJA
 
Rusi so o svoji izvirni
revoluciji govorili,
cheprav so jim Nemci predirni
rdecho ekipo podtaknili
(pred tem je v nemshchini scenarij
napisal Marx, rdechi primarij),
od katere so v fazi skrajni
she sami po glavi dobili,
Rusi so na koncu poglavja
spet v belem narochju pravoslavja,
hkrati pa se kot »reshitev«
spet kazhe slovanska delitev:
nemshki patron nad latinico,
ruski patron nad cirilico.
 
 
 
 
DAN SV. FLORIJANA
(4. 5. 1980)
 
Zvesta shentflorjanska Ljubljana
na dan »gasilca« Florijana,
ki je bil norishko-venetski
(torej pra-slo-ven/et/ski?)
prakrshchanski muchenec:
v njenem klinichnem sredishchu
je umrl Leninov uchenec,
na jugopozharishchu
v vojni uspeshen marshal,
nekrshchanskih borcev kardinal,
po vojni pa petintrideset let
gasilec sporov za balkansko klet,
od katolishkega centra preklet.
 
 
 
 
»DRUGI PRIHOD« SLOVANOV
 
Shestdeset milijonov
slovanskih epigonov
bo vdrlo v Evropo
in jo spremenilo
v gostilnishko lópo?
Slovenska politika,
cheprav se zdi plitka,
za koga skoraj gnila,
je naposled zaslutila,
da bo njeno »shtevilo«
le v slovanskem krogu
v skupnem evro-logu
vsaj nekaj pomenilo...
 
 
 
 
PLAVA GARDA
 
Ne le rdecha
in bela garda,
bila je tudi plava.
Je mogoche ta »prava«,
plemenito zvenecha,
srbokralju vdana?
Kmalu kot prazna vrecha
z zemljo zravnana.
Njena perspektiva
ochitno kriva:
(za)chetnishka,
ujetnishka.
Zgodovina jo obglavi.
Brez groba, cvetja.
Le barva tretja
na zastavi…
 
 
 
 
ME(DE)JA
(»Medea sclabonica«)
 
Medena Medeja,
zlatoruna trofeja,
chrnomorska Slovanka,
ki se z medico naceja,
klavka otrok, pijanka,
v strasti do tujega svata
razseka lastnega brata?
Je Jazon z Medejo
ustanovil Emono,
venetskih mest krono,
in z ladjo na ramenih
od Vrhnike do Vipave
ob drugih imenih
argonavtske slave
dosegel danashnjo mejo
v blizhini Medane
in prastare rane
na robu slovanstva,
na vrhu balkanstva?
Potem ko sta se sprla,
je res tukaj umrla,
med svojimi Slovani,
na tej donavski strani –
ta zarotnishka pretkanka,
charovnishka zagnanka,
podzemlja odposlanka?