Revija SRP 59/60

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA SAMOKRITIKE

 

SALVADOR (ZDA, 1986; TVS 2 – 15. 7. 2003). Film rezhiserja Oliverja Stona, chigar dosedanji opus, posnet v zadnjih dveh desetletjih XX. stoletja, se zdi posebno zanimiv z vidika vprashanja, koliko in kako filmskemu ustvarjalcu uspe izklesati obraz svoje umetnishke identitete kot »enkratnosti« v okolishchinah grandiozne hollywoodske masmedijske (filmske) proizvodnje, trdno vpete v logiko trga in obrachanje kapitala. Omenjeno vprashanje se zastavlja ob Stonu zlasti zato, ker je za mnoge najpomembnejshi sodobni amerishki rezhiser, znan kot izrazita, kontroverzna »vest Amerike«, saj se je s svojimi filmi intenzivno in sistematichno posvetil kritichni refleksiji »amerishkega sna« (american dream) v fenomenoloshkem trikotniku: mediji – vojna – kapital. Ali recheno z naslovi njegovih najbolj znanih filmov, tematiziranih s temi podrochji: Rojeni morilci (Natural Born Killers, 1994) – Vojashki odred (Platoon, 1986) – Wall Street (1987). Mogoche je paradoksalno, toda v primeri z nashtetimi je Salvador manj »razvpit«, a se zdi v esencialno kreativnem smislu nad njimi; morda je sploh najboljshi Stonov film, cheprav je njegovo zgodnejshe delo, iz chasa, ko je shele zachenjal svojo analizo »kriznega trikotnika« (pred Salvadorjem je posnel kratki film z znachilno »subjektivnim« naslovom Norec z Martiniqua, 1979, in zanimiva, a slabo sprejeta »hororja« Polastitev, 1974, in Roka, 1981; prvi govori o pisatelju, ki ga obsesivno muchijo osebe iz lastnega pisanja, drugi o risarju, chigar »osamosvojena« roka postane mashchevalno morilska; ker je Stonovo delo pri rezhiji »obstalo«, je vech let zgolj pisal scenarije in je za priredbo po knjigi Polnochni ekspres, ki jo je o svojem dozhivetju turshkih jech napisal mlad Americhan, prejel oskarja; isto nagrado je pozneje dobil tudi za rezhijo Vojashkega voda in Rojen chetrtega julija).

Glavni junak Salvadorja je chlovek medijev (podobno zhe pisatelj v Polastitvi), amerishki novinar Richard Boyle (resnichna oseba, s Stonom soavtor scenarija po lastnih dozhivetjih, igra ga James Woods), zaradi alkohola, drog in poklicnega poloma je na eksistenchnem robu, ko na zachetku osemdesetih v srednjeamerishki drzhavi Salvador izbruhne drzhavljanska vojna med levico in desnico; Boyle upa, da si bo kot tamkajshnji vojni dopisnik poklicno in moralno opomogel, zato skupaj s chudashkim didzhejem (igr. James Belushi) odpotuje v dezhelo svojih mladostnih spominov (tudi na »svobodno spolnost« z domachinkami). Tako se psihichno razrvan in kljub izjemnim zhivljenjskim izkushnjam po svoje naiven pustolovski intelektualec kot premaknjena inkarnacija »tipichnega Americhana« znajde v delirichnem kaosu, ki je le »metaforichna varianta« Vietnama, Stonove poglavitne ustvarjalne obsesije (Stone, rojen v New Yorku 1946, je leta 1967 prekinil shtudij in kot prostovoljec odshel v Vietnam, kjer je bil dvakrat ranjen, dobil je visok chin in odlikovanja, kot slaven veteran je nadaljeval shtudij na filmski sholi). »Vietnam« je namrech nekakshna zbirna »magichna« formula za evokacijo vseh amerishkih tako ali drugache travmatichnih izkushenj z vojnimi intervencijami (poleg obeh svetovnih vojn she kakshnih 150 vechjih in manjshih), ki so jih Americhani izvajali v teku XX. stoletja zunaj svojega ozemlja, po vsem svetu, najvech seveda v t. i. »tretjem«. Malce groteskno recheno, je ta zloslutni »tretji svet«, v katerem prevladujejo »mali chrnolasci« in »razni obarvanci«, tisto dvotretjinsko chloveshtvo, ki v glavnem zhivi brez (solidne) hrane, elektrike in WC, ali tako rekoch vse, kar niso ZDA, vsekakor pa se zachne zhe kar v »juzhni soseshchini«, se pravi onkraj mehishke meje, in gre potem navzdol v smislu znanega jugoizreka »shto juzhnije, to tuzhnije«... (iz te perspektive nekoliko sprejemljivejshi »drugi svet« bi bila morda le Kanada in britansko-francoski delchek Evrope). Ishchoch »odreshitev« (Salvador – shpansko: reshitelj), Boyle opleta skozi grozljivo vrtinchasto »eksotichno strukturo« vsakrshnih notranjih in zunanjih interesov, ki jih v bedni drzhavici kot »veliki brat« nadzoruje njegova domovina ZDA, k shtevilu trupel pa uchinkovito prispevajo domorodski »odredi smrti«. Pri tem je vredna pozornosti tudi Boylova sprememba iz antiheroichnega uzhivashkega sebichnezha v altruista, ki se z vsemi silami trudi reshiti domorodsko zheno z njenim otrokom iz salvadorskega pekla (v nedosegljivi amerishki raj). Zanesljiva rezhija z dokumentaristichnimi poudarki in izvrstna igra rezultirata v tehtno celoto. Trenutki manichno krichave, vchasih bombastichne in vsiljivo poenostavljene moralichno-spektakularne ekspresije, ki zachno dokaj obvladovati Stonove poznejshe filme, so tu she neznatni in nemotechi. Tega ni mogoche rechi za nobenega od treh zgoraj navedenih Stonovih filmov: Rojeni morilci (scenarij je prepoznavno avtorstvo Q. Tarantina) so histerichno pregnana variacija na klasichno amerishko zgodbo o morilskem moshko-zhenskem paru, iz katerega senzacionalistichni mediji za trenutek skushajo narediti nekakshna folklorna heroja, Vojashki odred, posnet celo istega leta kot Salvador, le nekaj mesecev za njim, je v celoti sicer nedvomno sijajnejshi, a je ochitno kljub »razredno« samokritichni optiki utemeljen na spektakularno-sentimentalni fascinaciji z (vietnamsko) vojno, medtem ko Wall Street (TVS 1 – 6. 8. 2003; istega dne prav tam she ponovitev Salvadorja) vojno-medijski spektakel »prenese« v hermetichno okolje financhnega centra sveta s spochetka sicer obetavno, a nato vse bolj obrabljeno kvazithrillersko zgodbo o »naivnem novincu« (igra ga Charlie Sheen, »zelenec« sredi vietnamskega pekla v Vojashkem odredu) in demonichnem veteranu (v svoji uchinkoviti maniri ga odigra Michael Douglas); kolikor je Stonov vstop v wallstreetske sobane »belih ovratnikov« presenetljiv, ga »pojasnjuje« posvetilo Louisu Stonu, borznemu posredniku, 1910 – 1985... Ostali Stonovi filmi: The Doors (o glasbeni skupini) in Talk Radio variirata temo (zlo)rabe medijev, Rojen chetrtega julija ter Nebesa in zemlja »post/vietnamski sindrom«, JFK (ambiciozen, kompleksen, a manj zanimiv film o atentatu na Kennedyja) in Nixon pa svet »belih ovratnikov« (politichnih); znachilnost slednjih dveh je tudi problem informativnosti medijev, ki o Kennedyju niso uspeli zvedeti »vsega«, zrushili pa so Nixona; doslej zadnja Stonova filma sta manj odmevni »noir« U-Turn (1997) in »raziskava« nogometa Vsako nedeljo (1999), trenutno pa v Maroku snema historichni spektakel Alexander (o A. Velikem), napovedan za konec leta 2004. Stone je v nekem zapisu opozoril na »pomenljivost« svojega imena: po indijanski legendi so kamni najstarejshi in najbolj chastitljivi prenashalci spomina od nastanka sveta, zato se on sam pochuti kot tak kamen, ki prenasha historichne zgodbe v njihovi trdo-mehki sugestivnosti (stone – angl. kamen; oliver – kladivce, zveza tudi z »olive« – oliva, olivna, tj. vojashka barva). Zgodbe njegovega filmskega opusa so zelo raznovrstne, blizhe so si le deli »vietnamske trilogije«, z vsakim filmom kot kompleten avtor (tudi scenarist, vchasih she igralec in producent) zarezhe v neko znachilno nevralgichno tochko sodobne »zgod(b)ovine« ZDA, a kljub heterogenosti je v vsem tudi vech tematskih in formalnih stalnic. Med prvimi je zlasti padec »idealnega« (dez-informiranega) poshtenjaka in domoljuba v »eksotichno« okolje zverinskega boja za moch (ochitno avtobiografska referenca, nedvomno iz vietnamskega, morda pa metaforichno tudi iz hollywoodskega pekla), med drugimi pa so znachilnosti filmskega jezika z elementi shokantne, tudi kolazhne (barve-chb, 35 mm, super 8...) ekspresije, ki ji niso tuji senzacionalizem, melodrama in spektakularnost, tako da celo preskok v neamerishko antiko z Aleksandrom kot prvim velikim zahodnim osvajalcem Vzhoda postane manj presenetljiv (poseg k prakoreninam evroamerishkega imperializma?); mogoche bolj presenecha, da se she ni lotil pravega vesterna. Zaradi mochno navzochih politichnih potez v njegovih filmih, ga imajo nekateri za »politichnega« avtorja, a sam to izrecno zavracha, poudarjajoch, da je predvsem »dramatik«, med svojimi rezhiserskimi vzorniki pa omenja O. Wellesa in Bunuela.

Odgovor na zachetno vprashanje o ustvarjalni identiteti se torej najbolj avtentichno nakazuje v Salvadorju: problem pishochega kot chloveka medijev, Stonovega »drugega jaza«, dramatichno vrzhenega v vrtinec razmerja med ZDA in tretjim svetom, se pravi v eno od t. i. »kriznih zharishch« in v globalno poplavo dez-informacij, ki jih proizvaja (posreduje) tudi sam. V tem smislu so ostali Stonovi filmi »manj bistveni« in »lastno« podobo, zarisano v Salvadorju, celo kontradiktorno razbijajo, ko se hkrati mnozhijo migotave »slichice« v zrcalu, ki ga avtor izzivalno postavlja pred obraz Amerike (podobno rezultati dela vizionarno »prerashchajo« pisatelja v Polastitvi, po svoje tudi risarja v Roki). Zakaj Vietnam kot neposredna tema ostaja zunaj tega jedrnega Stonovega »catcha«, je tezhko rechi; morda mu je »preblizu« in se mu prav zato izmika v smislu modne amerishke »samokritike« kot nove, spektakelsko uchinkovite mitologije, producirane in financirane od iste imperialno-kapitalske mashinerije, ki po potrebi zahteva tudi bojni patriotizem, usklajen s trenutnimi okolishchinami (prim. newyorshki 11. september, Afganistan, Irak...).

HITLERJEVI OTROCI (Hitlers Kinder, Nemchija, 2001; TVS 2 – 21. 7. 2003). Zachetek petdelne, profesionalno zgledne nemshke dokumentarne serije. Celoto po svoje povzema znani, fotografsko mojstrski plakat iz Hitlerjevih chasov, na katerem skupaj zreta v isto smer prihodnosti velikanski firerjev obraz in pod njim oprsje svetlolasega dechka z napisom: ALLE ZEHNJÄHRINGEN IN DIE HJ. Naloga nacistichne organizacije Hitlerjeva mladina (HJ) je bila psihofizichno »kanalizirati« najstnike (in najstnice) za mravljinchje funkcionalno vlogo v totalitarni drzhavni mashineriji. Za vse totalitarizme so najstniki ali she mlajshi otroci osnovni, najbolj zanimivi »material«; zgodnje »zvijanje drevesa« je navzoche v razlichnih dobah in kulturah (janicharji, samuraji, stalinistichni pionirji itd.; v gverilskih osvobodilnih gibanjih, danes zlasti v Afriki, so najstniki obichajno v vechini, povprechna starost slovenskih partizanov ok. 15 let). Pri tem je pomemben mehanizem dez-informacij (HJ je bila npr. »informirana«, da je Poljska napadla Nemchijo). Ko je vihar neke kolektivne (mladostno okrutne) ekstaze mimo, nastopi »samokritika« z iskanjem katarze v obliki vsakrshnih razstav, knjig, igranih in dokumentarnih filmov itd. Naposled »kolektivna krivda« deluje kot prenovljena, na novi ravni sofisticirana in afektirana oblika dolochene socialne mitologije, ki za nazaj ne more popraviti nobenega dejanja ne rablja ne zhrtve, lahko se, radikalno vzeto, le bolj ali manj uspeshno plasira na globalni medijski trg, kjer vechji in podjetnejshi narodi uveljavljajo svoje »grozne zgodbe« kot sploshno last sveta, medtem ko mali, pach z izjemo Judov, nimajo mozhnosti niti za takshno zapoznelo »tolazhbo«. Pri tem pa se opozorilnim zheljam v smislu »da se to nikoli vech ne bi ponovilo« seveda lahko – »zgodi Balkan«.

V. S. NAIPAUL (TVS 2 – 22. 7. 2003). Angleshka dokumentarna serija Velikani literature XX. stoletja, izvrstno kot zmeraj, tokrat predstavi karibskega Britanca indijskega porekla, ki svoja dela podpisuje s kraticama pred priimkom. Nekateri ga imajo za najboljshega zhivechega v angleshchini pishochega pisatelja. Nobelova ustanova je XX. stoletje konchala z Nemcem (G. Grass, 1999), novo stoletje pa je (simbolichno za »novo dobo«?) zachela z »eksoti«, ki pa so tako ali drugache evropizirani, vesternizirani: Gao Xingjian (francoski Kitajec, 2000), Vidiadhar Surajprasad Naipaul (2001), Imre Kertész (madzharski Jud, 2002), John M. Coetzee (J. Afrika, 2003); che se bo niz »neizgovorljivih« nadaljeval, mogoche lahko prispe celo do kakshnega Slovenca... Rojen na Trinidadu (1932) v druzhini severnoindijskih priseljencev, shtudiral angleshchino na Oxfordu, s te globalno eminentne pozicije se ostro kritichno razgleduje za koreninami svoje krvi po »tretjem svetu« od zahodnoindijskih Karibov do Indije s pisanjem, ki je nekakshno esejistichno elitno reporterstvo in uveljavlja pisatelja kot dvoumno »brezdomovinsko« figuro med zapechkarjem in popotnikom. Pri refleksiji svoje »pradomovine« Indije je uzrl dve civilizaciji, hindujsko in islamsko, in o islamskem fundamentalizmu zapisal marsikaj aktualno preroshkega (Nobelovo je dobil skoraj natanko v trenutku newyorshkega 11. sept.); po njem so nearabski islamiziranci le kolonizacijsko izkoreninjeni konvertiti, nevrotichno ujeti v past svojih odvrzhenih kultur, za islam pa je bistvena osvajalska naravnanost.

ORIANA FALLACI. 26. 7. 2003 je konec podlistka v Delu: »she topla« knjiga Bes in ponos (La rabbia e l orgoglio; prim. ital. Arabia, arrabbiato – domnevna etimologija; tudi lat. rabies), ki jo je kot v New Yorku zhivecha pricha shoka »11-09-01« napisala znana italijanska novinarka in pisateljica. Vznemirjena, za rakom bolna avtorica (r. 1930) je izbruhnila vznemirljivo knjigo, ki z (»arabsko«) nabreklo retoriko neposredno naslika »hudicha na zid« (»tretji svet« - Hanibal ante portas) ter se tako kot protiislamski pamflet pridruzhuje, vsaj z vidika prizadetih, rafiniranim Rushdiejevim Satanskim stihom in »operativnemu« Huntingtonovemu Spopadu civilizacij. Knjiga je namenjena najprej Italijanom, uspavanim z demokracijo in neoliberalizmom v krshchanskem kontekstu, kot panichno opozorilo pred islamom, ki izrablja zahodno »degeneriranost« (za nekatere vahabite Judi in kristjani niso vech »ljudje knjige«, temvech so spet politeisti, nevredni zhivljenja, seveda pa obstaja tudi zahodna teza o »krizi islama«) in se penetrira v Evropo, s teroristichnimi sunki pa skusha prvich v zgodovini prenesti »svetovno vojno« na amerishka tla; pri tem razlika med islamom in njegovim fundamentalizmom skoraj ni vredna omembe. Shokirana Fallacijeva se je, po vsem sodech, kot v tej knjigi deklarirana libertinka, svobodnjakinja (»sem, hvala bogu, ateistka«, cit.) sredi neizprosnih antagonizmov v bivanjsko-ekonomskih razmerjih mochi zavedela, da se lahko ravno taki (heretichni) »neopredeljenci« nenadoma znajdejo v vlogi svojevrstne »pete kolone« prodirajoche civilizacijske »drugosti« (z istih tal kot »evroavtohtono« judo-krshchanstvo). Zato poudarja, da je knjigo napisala kot izpolnitev dolzhnosti do italijanske kulturne zakladnice, ki je tudi po njenem nashtevanju v glavnem katolishka, grozi pa ji zhe na domachih tleh vse bolj navzocha islamska destrukcija. Vsekakor je islam znova pred Evropo kot radikalen izziv (tema najbolj prevajanih slovenskih knjig zadnjih dveh stoletij – Jurij Kozjak in Alamut); iz demografije je namrech znano, da se kljub vsej toleranchni retoriki usodnejshi izbruhi nestrpnosti zachnejo, ko v nekem socialnem kontekstu »drugost« presezhe »magichnih« deset odstotkov. V kakshno samokritichno mitologijo se tako vkljuchuje Fallacijeva, je drugo vprashanje (zdi se, da po svoje tudi v slovensko, saj je azhurni prevod njene knjige nekakshen »prispevek« k aktualnim pripravam za ljubljansko dzhamijo, ki v nachrtih, kot opozarjajo nekateri, sproti narashcha in se tako ob drugih nereshenih problemih s Hrvashko deloma vpisuje v slovenski sindrom »hrvashke travme«, saj so tukaj vechinski bosanski muslimani po eni od razlag »cvet hrvashkega naroda«, tisti cvet pach, ki se je nekoch, pred islamizacijo, ujel v past bogomilske hereze).

MOSHKI IN ZHENSKE (angl. dok. nad., shesti, zadnji del; TVS 1 – 4. 8. 2003). Slikovit pregled temeljnega bivanjskega odnosa, aktualen tudi zaradi na Zahodu vse bolj navzoche islamske »drugachnosti« v njegovi praksi. Ena od tez v oddaji: socioloshka sprememba spola Boga; v prvotni (miroljubni?) poljedelski kulturi naj bi bila vrhovno bozhanstvo zhenska kot simbol plodnosti, poznejshi razvoj mest, trgovine in vojashtva je povzdignil moshkost. Pri tem ni omenjeno, da v antropologiji obstaja tudi mnenje, da matriarhat v pravem pomenu nikoli ni obstajal, da je »miroljubnost« poljedelskih kultur vprashljiva (prostorsko rivalstvo, tudi poljedelstvo unichuje okolje), da poljedelstvo ni prvotna kultura, pred tem je nabiralnishtvo z lovom, da je zapostavljanje zhenskega spola navzoche v najbolj primitivnih in najbolj civiliziranih druzhbah. - Na to je mogoche navezati she dve antropoloshki temi v dveh dokumentarnih oddajah, predvajanih istega dne (20. 8. 2003): angleshka Vodne ujme (TVS 1) in danska Tjulnji – nash vsakdanji kruh (TVS 2); ob prvi se zastavlja vprashanje, kako naj se zahodni individualizem uveljavi v eksotichnih dezhelah, kjer redne poplave odnashajo tisoche ljudi, zhivechih skoraj dobesedno brez hrane v lastnem dreku s povprechno zhivljenjsko dobo 25 let, ob drugi pa, kako naj Eskimi preidejo v plemenitost vegetarijanstva (po Tolstoju bo konec vojn, ko ljudje ne bodo vech mesojedci; Hitler, veliki »mojster vojne«, je bil vegetarijanec, ob ustreljeni srni so se mu zasolzile ochi...).

URE OBUPA (Desperate Hours, ZDA, 1990; TVS 2 – 8. 8. 2003). Zakaj je Michael Cimino, rezhiser izvrstnega »vietnamskega« Lovca na jelene (1978), posnel to drugo ekranizacijo znanega »trdega krimicha« (avtor Joseph Hayes, 1954), ni povsem jasno (vzporednica: v obeh filmih se trije predstavniki nizhjega sloja soochijo z »amerishkim snom«, v prvem skozi vojno, v drugem skozi gangsterizem). Skica sizheja: trije begunci iz jeche se zatechejo v predmestno hisho »tipichne« amerishke srednjeslojske druzhine in chlane terorizirajo kot talce, chakajoch, da jim odvetnica, sicer deset let starejsha ljubica njihovega vodje, kot je navedeno v knjigi, poshlje denar za nadaljevanje bega. Zhe knjiga ne izrabi vseh dramatichnih mozhnosti te zanimive zasnove psiholoshko-razrednih odnosov med akterji in se izteche bolj v akcijsko operativnost, Ciminov obrtno korektni, a brezizrazni film pa je pravzaprav vreden omembe le z vidika primerjave s prvo ekranizacijo, ki jo je leta 1955 suvereno rezhiral William Wyler; vodjo beguncev, ki skozi dogajanje postopoma psihichno razpada, je tedaj odigral Humphrey Bogart, ustrezen nasprotni partner pa mu je bil Fredric March kot copatasti pater familias, ki ga lastna druzhina podcenjuje, dokler se pod pritiskom okolishchin v njem ne razkrije »american hero«. Bogart je s to svojo predzadnjo filmsko vlogo, cheprav zhe vech kot petdesetleten (v knjigi je vodja oznachen kot lep, visok, mochan, zvit in cinichen mladenich, star ok. 25 let; pri Ciminu ga solidno igra Mickey Rourke), ustvaril eno svojih nepozabnih »chloveshkih podgan« (morda sploh najboljsho), s katerimi je »upravichil« svoje dokaj nenavadno ime (humpy – angl. grbast, boggart – strashilo). Wylerjev film je bil napisan na kozho »bleshchechemu pesimizmu« 50-ih let, Ciminov je na zachetku 90-ih obvisel v praznem in je brez pravega uchinka tudi danes, cheprav je »amerishki sen«, po vsem sodech, zmeraj v latentni paranoichni senci terorizma (domachega, tujega/ chrnega, rdechega, zelenega).

VAMPIRJEVA SENCA (Shadow of the Vampire, ZDA, 2000; TVS 1 – 9. 8. 2003). Film o snemanju filma: kako je legendarni nemshki rezhiser F. W. Murnau (1888 – 1931) snemal nemega Nosferatuja (1922), ki ima absolutno kultno mesto v filmski zgodovini. Murnau, iz bogate trgovske druzhine, zhe kot najstnik kazhe talent za literaturo, teater, glasbo, likovno umetnost, shtudira jezikoslovje, med prvo svetovno vojno pilot, od 1919 v Berlinu kot rezhiser, s svojim desetim filmom Nosferatu (z romunsko besedo za »zhivega mrlicha« prikrita piratska priredba po Stokerjevem romanu Dracula, zato pisateljeva vdova dosezhe unichenje vseh kopij filma, a nekaj se jih ohrani) in z nekaterimi naslednjimi si toliko utrdi ugled, da dobi angazhma v Hollywoodu, druzhba Fox mu dá povsem »proste roke«, njegov prvi amerishki film Zora (1927) dozhivi navdushene kritike, dve nagradi na prvi podelitvi oskarjev in bolj slab komercialni rezultat, danes je za nekatere njegovo najboljshe delo, a ne more zasenchiti Nosferatuja; zaradi problemov pri sprejemanju zvoka se zaplete v spore z delodajalci, a se prilagodi bolj komercialni smeri, zadnji film Tabu posname na polinezijskem otoku, istega leta podpishe desetletno pogodbo z druzhbo Paramount in umre v prometni nesrechi blizu Hollywooda. Del kritikov Murnauu »ochita« skrajno tematsko raznorodnost njegovih filmov (ugotavljajo tudi mizoginizem, omenjajo homoseksualizem, jemanje opija), a je neizpodbitno najpomembnejshi rezhiser nemshkega nemega filma in eden najvechjih rezhiserjev v prvem »filmskem« stoletju; she vech: zdi se prvi, ki zasluzhi oznako »genij filma«. Njegov Nosferatu anticipira tako rekoch ves poznejshi razvoj filma: snemanje zunaj ateljeja (na cheshko-nemshki meji), ekspresija mrak-svetloba, simbolichna pomenljivost vsakega prizora in predmeta, fantastika v realistichnem okolju; v smislu »filozofije filma« povzema fenomen »gibljivih slik« (movies, flickers) kot optichnih slepil, prividov s figurami, ki so »zhivi mrlichi«... Raznorodnost Murnauovih filmov ima svojo sklenjeno »simbolichno logiko« s tremi kljuchnimi tochkami: nochna mora Nosferatuja se »razblini« z Zoro (usodnost sonchne svetlobe za vampirja), Tabu je »sklep« (vsebina: nedosegljivost ljubezni v tihomorski »idili«), kompromisu s komercializmom sledi smrt... Film Vampirjeva senca je prvenec podjetja Saturn films, ki ga je ustanovil znani igralec Nicolas Cage z ambicijo »neodvisnosti«; avtor scenarija je Steven Katz (scen. za Intervju z vampirjem, 1994), rezhiser E. Elias Merhige, Murnaua je upodobil John Malkovich (izvrsten igralec hrv. porekla), Maxa Schrecka (igralca grofa Orloka, tj. preimenovanega Drakulo v Nosferatuju) pa Willem Dafoe. Film je sposhtovanja vreden projekt kot homage za Murnaua s poudarkom na njegovi skrbi za skrajno avtentichnost vsakega prizora, kar je igralec Schreck uresnichil s skoraj popolnim, tudi vsakdanjim poistovetenjem z grozljivim »uteleshenjem zla«. Psiholoshko tehten lik je ustvaril zlasti Malkovich. Sicer pa film, sneman tudi v Luxemburgu, v glavnem ostaja na ljubiteljskem obrobju kot razmeroma zanimiva ekshibicija brez korenitejshe poante glede (»vampirske«) obsesivnosti filmskega poklica, ki proizvaja tekochi trak perfidno zapeljive masmedijske »realne fikcije«.