Revija SRP 59/60

Ivo Antich

Za zgodovinski spomin

MED ZIDOM IN RAZVIDOM
 
(K drugemu tematskemu zborniku o bohorichici)

 

Zbornik Bohorichica II (2003) naj bi bil nekakshen povzetek »dogajanja« v zvezi s prenovljeno bohorichico v chasu od izida predhodnega zbornika Bohorichica (2001). Dogajanje v narekovajih seveda pomeni nedogajanje, ker se glede nove (prenovljene stare) slovenske pisave, kot jo, sledech predhodnim poskusom nekaterih rachunalnicharjev, ponuja Revija SRP od sht. 33-34/ 1999 (okt.), ni zgodilo nich. Zid neodzivnosti (kot javna ali sociomedijska blokada) je popoln.

Znanec slovenist in komparativist (begunec iz prosvete v podezhelsko »menedzherstvo«), ki mu pisec teh vrstic ob izidu podari zvezek SRPa, vsako zadevno darilo pospremi s skoraj zmeraj enakimi pripombami v svojem znachilnem pikro humornem stilu. V povzetku bi bile te sicer dokaj gostobesedne in retorichno-polemichno slikovite pripombe zunanjega »objektivnega bralca« nekako take:

– Sploshna znachilnost revije se zdi: rinete z glavo v zid, zlasti na treh problemskih podrochjih, ki naj bi bila provokativna – bohorichica, venetologija, identiteta (o chisto literarnih prispevkih ni, da bi govoril, saj so v glavnem tretjerazredni). Vse troje se menda vkljuchuje v obzorje t. im. »obchih vrednot«, ki jih nabuhlo razkazuje podnaslov kot razlaga kratice SRP (Svoboda, Resnica, Pogum – pisano z velikimi zachetnicami, ki jih danes ob tovrstnih pojmih nihche vech ne uporablja resno) in tudi tekst na koncu vsake shtevilke, v katerem razlagate svojskost revije. Na vseh treh podrochjih silite proti sploshno veljavnemu zgodovinskemu toku. V pisavi skushate od mrtvih obuditi sistem, ki v danashnji slovenski praksi deluje shtorasto, smeshno in tuje (moja zhena, slovenistka, ne prenese niti pogleda na vasho revijo). V zgodovini se pridruzhujete venetoloshkim mistifikacijam, ki za resno znanost niso niti komichne. Pri (nacionalni) identiteti nekakshno ozkogledno praslovensko zadrtost in protibalkanstvo (z nekaj »udarnega« razmejevanja v Piranskem zalivu) skushate podpirati z mogochnimi ruskimi shirjavami, kar je zunaj vsake aktualne primernosti. Na nobenem od teh podrochij nimate nikakrshne mozhnosti za zmago, kljub raznovrstnim utemeljitvam, ki naj bi bile po svoje logichne. Zato moram ob vsaki novi shtevilki revije zhe vech let vprashati: mar she zmeraj vztrajate z izhajanjem? Kako sploh lahko izhajate zhe toliko chasa in se pri tem imate za neodvisno revijo – ali ste mar neodvisni tudi od denarja? Odkar pa se tiskate v bohorichici, tudi sprashujem: chemu vztrajate s to »krevljico«, za katero se nihche ne zmeni, z njo ste si le zmanjshali zhe prej neznatno shtevilo bralcev (nekoliko manj »odshtekano« bi bilo, che bi v bohorichici izdali le eno shtevilko kot predstavitev ali pa morda le zbornik)?

S tako »pochezno« kanonado je seveda tezhko polemizirati (pravzaprav je brezpredmetno, saj ni chloveshke dejavnosti, ki je ne bi bilo mogoche »affront« iznichevati in smeshiti). Polemika tudi ni namen prichujochega zapisa, ki gornje odzive enega od bralcev navaja le zaradi njihove ilustrativnosti in reprezentativnosti za dolochene, po vsem sodech, ne osamljene poglede. Nekatere podobne »kritike« so dokumentirane tudi prek interneta. Tako je na primer bralec, ki zhivi v Kanadi, podal obsezhno »unichujocho« kritiko SRPove bohorichice z nekaterimi poudarki, ki jih zaradi znachilnosti kazhe navesti (citat z vsemi napakami):

»Ker je Karol Veliki izgnal Cirila in Metoda, smo zgubili mogochnost da bi se razvijali v Cirilici, katera je popolno prilagojena Slovanskim jezikom. Zato, nam zapadnim Slovanom ni ostalo kaj drugega kot, ponizhati se in vzeti Latinshchino. /.../ Okrog tisoch let smo morali chakati preden so man omogochili nashi blizhji »Slovanski Bratje« da lahko imamo Chrkopis kateri odgovarja nashi Slovenski, in tudi Slovanski dushi. /.../ Kaj vi predlagate ni Slovenslki Chrkopis, ampak zlochinska shkoda Slovenskemu jeziku. /.../ Kot rechem, vse izgleda da je vasha elitna grupa odlochena tujcem, posebno pa Anglo/ Saksonom, zadnjico lizati. /.../ Najprej kaj me je zelo presenetilo, je praktichnost vhodnih narodov. V vechih slovarjih sem nashel nash slovensko-slovanski nachin razlage izgovarjanja besed v teh jizikih. Na primer, v Arabskem slovarju, tudi v Oxfordskem »Dictionary of music« (tisti veliki, v 16. knjigah) ima vse besede srednjega vshoda razlozhene na nash nachin, z »Ch, Sh, Zh in Đ, she dosti drugih. Torej vidite, ni res, da bi ostali svet prezrel nasho pisavo. Nasprotno, razshirja se po celem svetu. /.../ Povprechen anglofon, ki ima pet let univerze, ne zna chitati v svojem jeziku, kak si vi sploh zamishljate da bo on chital v Slovenshchini ali pa v Hrvashchini??? /.../ Ostali chlani te grupe zavidajo nam, Slovencem in Slovanom, ker nimamo problema z izgovorjavo besed, ne z nashimi in tudi ne s tujimi. A oni so pa popolni mentalni invalidi, zhrtve tega idiotskega »spelinga«, torej chrkovanja.«

Ker je ta »odziv« konkretnejshi od predhodnega, so mozhni tudi neposrednejshi odgovori. Mimo dejstva, da je Karel Veliki umrl, preden sta se »solunska brata« rodila, je mogoche rechi, da le deloma drzhi, da je cirilica bolj ustrezna slovanskim jezikom kot latinica (za nekatere bi drzhalo bolj, za druge manj, zlasti poljshchina ima vrsto glasov, za katere bi tudi cirilichni zapis potreboval nove znake). Ni jasno, zakaj bi bilo sprejetje latinice »ponizhanje« (nenavadna in vztrajna slovenska navada, da se vsakrshni nacionalni problemi skushajo razlagati z nekakshnim obsesivno mitologiziranim, tako rekoch tipichnim »hlapchevstvom«); vprashanje je, ali bi se tudi drugi narodi, med njimi taki, ki niti ne sodijo v latinsko-katolishki kontekst, strinjali z mnenjem, da je njihova latinichna pisava znamenje »ponizhanja«. Sprejem latinice naj bi bil torej ponizhanje pod prisilo (germanskih) tujcev, dopolnitev prav te latinice z nekaj dodatki, ki naj bi jih tako rekoch podarili »slovanski bratje«, pa naj bi to pisavo naredilo ustrezno nekakshni »slovenski« ali »slovanski« dushi (kateri naj bi sicer bolj ustrezala cirilica?)... Natanchnejshi komentar te konfuznosti seveda ni potreben, mozhno je le omeniti »gol fakt«, da slovenske pismenosti niso omogochili shele »slovanski bratje« s streshicami, ker se je pach slovenshchina brez njih zapisovala zhe par stoletij. Sicer pa »gola faktichnost« tudi kazhe na to, da je rimljanska latinica pravzaprav malce prirejena etrushchanska pisava iz prvega tis. pred K., ta pa je ochitno podobna pisavi obdonavske kulture Vincha (najdishche pri Beogradu) iz chetrtega tis. pred K. (gl. zbornik Bohorichica, 2001, chlanek Lucijana Vuge Ali je kljuch do Etrushchanov v Vinchi?); kolikor bi drzhalo, da so tako Etrushchani kot Vinchani (proto)slovanskega izvora, bi latinica vsekakor she bolj kot (grshka) cirilica ustrezala »slovenski/ slovanski dushi«... V zborniku Bohorichica, 2001, (str. 15) kanadski dopisnik lahko prebere tudi predlog za »nekakshno bohorichico«, kot ga je podal v ljubljanskem Delu (KL, 4. maja 2000) njegov sorojak Tom Lozhar, profesor literature v Montrealu.

Tako rekoch objektivno antropoloshko dejstvo je, da so osnovna znamenja (rimske) latinice med vsemi pisavami najbolj funkcionalna v vizualno-grafoloshkem smislu, saj so vsa zapisljiva in medsebojno povezljiva v razmeroma preprostem, tekochem duktusu; torej niso po nakljuchju prekrila vsega sveta. Zhe v »bratski« cirilici (krshchanski kontekst) je vech chrk, ki so skorajda pravi »izumi« nerodnosti (npr. ruski zh, y, ju...). Pravoslavni Romuni so preshli v latinico, Srbi kljub izbruhom nacionalizma she naprej poleg cirilice uporabljajo tudi »hrvashko« latinico, celo v Rusiji so zhe bili predlogi za prevzem latinichne pisave in postsovjetski muslimani prevzemajo latinico (Azerbejdzhan). SRPova bohorichica ne izhaja iz nikakrshnega posebnega anglofilstva (in tudi ne iz cirilofobije ali kroatofobije), temvech iz preprostega dejstva, da sta Trubar in Bohorich (njegova slovnica s »panslovanskim« razgledom pod naslovom Arcticae horulae ali arktichne, tj. severne urice) za slovenshchino zasnovala dvochrkovni latinichni zapis shumnikov, to pa se pach ujema z najshirsho zahodno prakso in je brez problemov uporabno za sedanjo univerzalno (rachunalnishko) latinichno tipkovnico. Che so po kanadskem dopisniku povprechni anglofoni polpismeni »mentalni invalidi« zaradi nefunkcionalnosti angleshke pisave, to pomeni, da je vodilna svetovna civilizacija z neprimerljivim shtevilom vsakrshnih umskih dosezhkov posledica mentalne invalidnosti (potemtakem so mentalni invalidi v anglosaksonskem svetu postali tudi tisti Slovenci, ki so tja emigrirali; mnogi so zbezhali pred »cirilichnim« komunizmom, vprashanje je, zakaj niso shli raje v Rusijo, na podrochje slovanstvu ustreznejshe cirilice). K anglofonskemu »zavidanju« Slovencem in Slovanom, ker naj ne bi imeli problemov s pisavo, je mogoche pripomniti vsaj to, da pisanje in branje slovenshchine nikakor ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled; »sploshnoslovanski« fonetichni (fonoloshki) princip en glas – ena chrka se tu kar naprej srechuje z vsakrshnimi zapleti: v-l, vec-lec, polglasnik, ozki in shiroki e-o; npr. sintagmo »rekel sem« je mogoche brati vsaj na tri nachine: po zapisu, rekeu sm, reku sm, besedo »kopalka« po zapisu ali kopauka itd.; lektorske muke v gledalishchih, pri filmu, radiu in tv so neredko groteskne. V nedavni evropski raziskavi stanja pismenosti pri posameznih narodih so se Slovenci odrezali katastrofalno: njihova zmozhnost razumevanja in oblikovanja besedil v lastnem jeziku je pokazala praktichno polpismenost... Najbrzh to ni zelo dalech od »mentalne invalidnosti«. (Morda je edina zares dosledno fonetichna pisava gruzijska, zato bo treba anglofonsko »zavist« preusmeriti k Stalinovim rojakom...) Da na Zahodu v nekaterih natanchnejshih zapisih kot fonetichna znamenja vchasih uporabljajo slavolatinichne chrke s streshicami, seveda ni nich novega; to je zhe desetletja v praksi ozhje strokovnosti, medtem ko sploshna, univerzalna latinichna tipkovnica za rachunalnishko rabo ostaja v osnovi anglosaksonska, saj od vechjih zahodnih jezikov le angleshchina ne potrebuje nikakrshnega dodatnega diakritichnega znamenja nad latinichnimi chrkami (v nemshchini, francoshchini, shpanshchini in tudi italijanshchini so bolj ali manj potrebni dodatni »okraski«; nujna je pach omejitev na najbolj funkcionalno; che bi hoteli uposhtevati vse, ne le slovanske jezike z razlichnimi dodatki k latinici, bi bila tipkovnica neobvladljiva).

Ko je zhe govor o kritiki bohorichice, je mogoche she mimogrede omeniti, da je eden od SRPovih bralcev svojo uzhaljenost zaradi tovrstne »neodgovornosti do slovenskega jezika in naroda« izrazil v pismu, katerega spletna priredba ima slovenske shumnike nadomeshchene z vsakrshnimi znamenji, tako da v celoti sploh ni razumljivo. (Poseben »shtos« so tudi razlichne slovenske delovne ustanove, ki se v spletni praksi »porezanih« streshic pojavljajo pod »drugimi imeni«; ta neusklajenost bi bila lahko problem poslovne zakonodaje.)

Na sploshno velja, da sta bohorichico v 40-ih letih 19. stol. pokopala Bleiweis in Presheren, prvi kot urednik z uvedbo t. im. gajice v tedniku Kmetijske in rokodelske Novice, tedaj edinem slovenskem chasopisu, drugi s sprejetjem iste novosti v prvi izdaji svojih Poezij, najpomembnejshe slovenske knjige zadnjih dveh stoletij. Sicer pa sta gajico zachela leta 1838 uvajati Davorin Trstenjak in Stanko Vraz, prva slovenska knjiga v gajici je Vrazov izbor ljudskih pesmi, izdan v Zagrebu leta 1839, she nekaj let prej (1831 – 1833) pa je na Slovenskem potekala »abecedna vojna« med zagovorniki in nasprotniki t. im. metelchice; na chelu prvih je bil Kopitar, na chelu drugih Chop s Preshernom, ki sta branila bohorichico in tedaj zmagala. Preshernov spomin na to vojno je znani sonet o kashi, ki torej govori o spopadu metelchice in bohorichice, to pa danashnjim bralcem ni povsem jasno, saj mnogi menijo, da gre v tej pesmi za soochenje »zastarele« bohorichice in »normalne« gajice... Omenjeni sonet je formalno nedvomna besedna mojstrovina, sporochilno pa je njen doseg razmeroma skromen, pravzaprav banalen, saj vprashanje pisave, kot se je kmalu pokazalo ob prevzemu gajice, ni le »oslova senca«; gre pach za usodnejshe zadeve. Kopitar je zagovarjal metelchico, ker je v soglasju s cheshkim slavistom Dobrovskim za slovenshchino zhelel imeti latinichno pisavo brez kakrshnegakoli diakritichnega znamenja (brez streshic ali pik, ki jih je oznachil kot »mushje drekce«). Z metelchico ni bil povsem zadovoljen, a zdela se mu je vseeno ustrezna, cheprav je za shumnike uvajala cirilichna, tako rekoch »pravoslavna« znamenja (ki ochitno niso motila vrste strogo usmerjenih katolishkih duhovnikov, Metelkovih stanovskih tovarishev, poglavitnih podpornikov metelchice). Kot sodelavec Vuka Karadzhića je Kopitar veljal za srbofila; ko je Preshernu zavrnil njegove mladostne pesmi kot neresne igrachke, mu je za zgled oblike in vsebine priporochil srbsko ljudsko pesem. Presheren je Kopitarja v svoji poeziji »dobro obdelal« (sonet o Apelu, v nemshchini Pevcheva tozhba in Literarne shale, v »napisih«, npr. v epigramu Zakaj se moj rojak tako napenja se je ponorcheval iz Kopitarjevega prizadevanja za slovenski fonetichni pravopis), usekal pa je tudi po Novicah z epigramom Novicharjem, v katerem jih je oznachil kot kmetavzarske (s tem je zelo prizadel Bleiweisa, ki je z uvedbo gajice vplival na to, da je moral Presheren prepisati svoje pesmi za knjizhno izdajo iz bohorichice v gajico, po lastni pripovedi (Letopis MS, 1875) pa mu je tudi uspelo Presherna preprichati, da je z umikom nemshkega dodatka mochno spremenil prvotno kompozicijo Poezij). Presheren je v pismu Vrazu gajico izrecno oznachil kot »cheshko-ilirske chrke«, torej ne kot slovenske (cheshki slavist Chelakovský je kot reshitev spora metelchica – bohorichica Slovencem predlagal cheshki chrkopis zhe leta 1832, a se Preshernov krog za to ochitno ni zmenil). Sploh se pozablja, da je imel Presheren nemalo problemov tako s pravopisom kot s slovenshchino; morda je tudi zato njegov opus po obsegu dokaj skromen; bil je pach nemshko sholan in glede na tedanje stanje slovenskega knjizhnega jezika ne presenecha, da je bil npr. pesnik in bogoslovec Anton Oliban (1824 – 1860) nekakshen njegov »lektor«. (Presheren se je do konca podpisoval v bohorichici.)

Znachilno je, da je bila na Hrvashkem Gajeva reforma sprejeta z vech odpora kot na Slovenskem. V ozadju je bila daljsha in obshirnejsha hrvashka tradicija pisanja v latinshchini (latinisti), v prvi polovici 19. stoletja pa je bila latinshchina tudi uradni jezik na Hrvashkem (zasedanja sabora v latinshchini do 1847), da bi s tem nevtralizirali vdiranje nemshchine in zlasti madzharshchine. Cheprav je Gaj opozarjal, da njegova reforma ne uvaja »cheshkega« pravopisa, ker da gre v bistvu za hrvashko izvirnost (omenjal je Budinića in Vitezovića, ki sta zhe v 16. in 17. stol. uporabljala dolochena znamenja nad chrkami; toda Jan Hus je bil vendarle prvi), so nekateri Gajevi sodobniki novo pisavo videli kot neavtentichno, shkandalozno, kot pachenje latinice. Ante Kuzmanić kot urednik zadarskega tednika Zora dalmatinska (1844 – 1849) ni hotel uvesti gajice, zlasti pa se je za chisto latinico zavzemal slavist in duhovnik iz Like Shime Starchević (1784 – 1859), ki je gajico imenoval »rogati pravopis zagrebachki«, in she sredi 40-ih let, ko so jo uvajali tudi zhe Slovenci, pisal, da nekateri Hrvati »u svojem novom verstopisu smishno pogrdjuju plemenita i milovidna slova latinska kada im po glavi rogove sade i u mozak shiljke zabadaju« ter da »Chista i milovidna slova latinska c, e, s, z po sili organichkoga pravopisa postaju nakaze i nespodobe...« (cit. po Hrvatski narodni preporod, I, Zagreb, 1965; v hrv. so se »rogovi« pojavljali tudi nad e); pri tem se je skliceval tudi na Kopitarja, ki je v svoji knjigi Glagolita Clozianus (1836) diakritichne dodatke nad latinskimi chrkami imenoval »stercora muscarum« (mushji drekci). Sicer pa je she danes na Hrvashkem dovolj problemov s pravopisom, kot je sredi 90-ih opozarjal npr. pomembni lingvist dr. Dalibor Brozović (nekoch lektor na FF v LJ), zato so mu menda celo fizichno grozili kot »ustashofilu«; leta 2002 je neki profesor hrv. jezika podal svojevrsten predlog za »desrbizacijo« hrv. pravopisa (trdi, da novoshtokavshchina ni avtentichno hrvashka, ampak je srbska, ukinja lochevanje med trdim in mehki ch itd.; taka reforma je seveda nesprejemljiva, ker bi pomenila, da se Hrvashka odreka bosanskih Hrvatov); vsekakor bi bilo »duhovito«, che bi Hrvati prej opravili z gajico kot Slovenci... Hrvati so pach stoletja pred Gajem pisali svoj jezik v latinici, za shumnike so uporabljali razlichna (tudi dvochrkovna: npr. ch, sh, sc) znamenja.

Za »ravnotezhje« je seveda mogoche navesti tudi kakshno bolj pozitivno mnenje o SRPu, cheprav so taka mnenja redkejsha in tudi manj slikovita. Tako je npr. shtudent komunikologije v pismu urednishtvu napisal: »Chestitke! /.../...vshech mi je vash nachin razmishljanja. Chist sluchajno sem prishel na vasho spletno stran, pa me je totalno presenetila ideja o uporabi bohorichise! Zdajle jo preskusham, pa sem se zhe po dveh stavkih precej navadil. Torej, Skrajno sem za! Za je ogromno razlogov, predvsem na internetu! Pa lochili bi se od juzhnejshega dela bivshe drzhave po pisavi...To bi bilo ok! Pa nisem kakshen nacionalist ali kaj podobnega. Ampak, vseeno se skushamo distancirati.« (citat z vsemi napakami; pismo je v izvirniku v boh.).

Jasno je, da spremembe v pisavi niso preprosta zadeva in da so v glavnem bolj odvisne od mochi tradicije kot od logike (turshki primer je izjemen: Atatürk je leta 1928 z dekretom odpravil »arabske kljuke« in uvedel latinico; druga skrajnost so Japonci, ki se do polnoletnosti muchijo s pisavo kot z bistvom svoje kolektivne identitete, cheprav je prevzeta od Kitajcev in she dodatno zakomplicirana z razlichicami; doslej je bilo zhe vech neuspeshnih predlogov za sploshno uvedbo latinice, s katero je japonshchina kot v osnovi slovnichno razmeroma preprost jezik sicer gladko zapisljiva). Z vidika SRPa kot praktichno obrobne revije ne more biti poglavitni interes zgolj nekakshna »zmaga«; to bi bila zhe pretirana naivnost. V chasu, ko se pred chloveshko zavestjo mikrokozmos in makrokozmos vse bolj razpirata v neobvladljivo neskonchnost in ko fizikalne teorije opredeljujeta le principa »relativnosti« (Einstein) in »nedolochenosti« (Heisenberg), razlichne oblike refleksije (filozofija, znanost, umetnost...), tudi kadar govorijo v trdilnih stavkih, v bistvu zgolj zastavljajo vprashanja (in se v zadnjih konsekvencah »vrachajo« v mitologijo). Che bi shlo le za zmago, bi bil to politichni aktivizem, ki vchasih resnichno mora z glavo riniti v zid. Gre pa kvechjemu za radikalni razvid permanentne krize (katerekoli) identitete.