Revija SRP 59/60

Ivo Antich

 

DOM(OVINA) KOT PRELOMNICA

 

Lucijan Vuga: Hisha na meji (Romansirana kronika)
Grafika Socha, Nova Gorica, 2003; 622 str., 7595 SIT.

Podnaslov Romansirana kronika nakazuje dvopojmovnost ali dolocheno »vmesnost« Vugove Hishe na meji med romanom in kroniko. »Vmesnost« je pri tem v navednicah zato, ker je tezhishche, po vsem sodech, vendarle na strani romana: tako kot se zadevni ubeseditveni korpus v vsej svoji izjemni zajetnosti ponuja tukaj, gre ochitno predvsem za literaturo, torej za roman, kar naj bi bil tako rekoch avtomatichno vsak obsezhnejshi leposlovni prozni tekst. Po drugi strani pa je, formalno jezikovno vzeto, v sintagmi »romansirana kronika« temeljna beseda samostalnik »kronika«, ki ga pridevnik »romansirana« le specifizira ali »dodatno obarva«, saj kronika sama po sebi ni (avtomatichno) leposlovna zvrst. Ne gre le za teoretichno »igrachkanje«, namenjeno samo sebi, marvech za izpostavitev simptomalnega dejstva, ki kot »shiv« prechka celotno notranjo strukturo teksta in tako kazhe mejnost Hishe na meji tudi v »zhanrovskem« smislu. Posledice te mejnosti so navzoche v »govorici« tega teksta: proces ubeseditve niha med leposlovnim poetizmom in kronikalnim pragmatizmom, s poudarki zdaj bolj na enem, zdaj bolj na drugem.

Chasovnovsebinski razpon Hishe na meji sega od leta 1797 do leta 1947, prostorskovsebinski pa od Soshke doline prek Italije, vzhodne fronte med prvo svetovno vojno, severnoafrishke fronte med drugo, do okupirane Ljubljane in nazaj k Sochi. Delitev na shtiri dele, od katerih sta prva dva bolj nadrobno razdeljena s poglavji kot obsezhnejsha druga dva, nacheloma ni dramatichno osredishchena, kot bi bila v primeru lihega shtevila, torej gre za bolj »umirjeno«, epsko razchlenjenost. S poenostavljeno povzetimi oznakami ti shtirje deli pomenijo: Francozi v Posochju, »leto narodov« 1848, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna. »Homersko« prepletanje epske shirine in podrobne (vchasih skoraj stati/sti/chno ekstenzivne) opisnosti vse do tenkochutnih psiholoshkih prislushkovanj daje delu pechat nekakshnega panoramskega kalejdoskopa, v katerem se pred bralcem zvrstijo shtevilne osebe od skromnih vashchanov na robu slovenstva do znanih (tujih) zgodovinskih imen. Izhodishcha so dokumentarna, pogled v osnovi kronistichno odmaknjen, nepatetichen, tako rekoch tolstojevsko realistichen: kompleksen, poldrugo stoletje in dobrshen del sveta zajemajoch splet usod chlanov druzhine, ki izvira iz »hishe na meji«, iz konkretne lokacije v vasi Robich ob Nadizhi blizu Kobarida. Kakor je pomensko znachilen toponim Robich (po domache tudi Rob; torej gre za »majhen rob«, za rob majhnega slovenstva, ki pa je rob velikega slovanstva), tako tudi naslovni pojem »hisha na meji«, v kateri zhivijo Robichani, Robijci ali »Obrobniki«, metaforichno prerashcha v »glavnega junaka« in v simbol vsestransko ogrozhene kolektivne identitete na tektonski prelomnici med razlichnimi svetovi.

Romani brez t. i. glavnega junaka so, kot na sploshno velja v literarni teoriji, kolektivistichni ali rodbinski; oznaki seveda nista sinonimni, temvech razlikovalni glede na shirino obravnavanega kolektiva. Vugov blizhnji obsoshki rojak Ivan Pregelj je avtor kolektivistichnega romana Tolminci (napisan med prvo svetovno vojno; tema: kmechki upor na Tolminskem v zachetku 18. stoletja), Jush Kozak pa je po prvi svetovni vojni napisal rodbinski roman Shentpeter kot podobo svoje gostilnicharske rodbine v ljubljanskem predmestju (tudi Voranchevi romani so kolektivistichne upodobitve koroshkega obrobja). Hisha na meji je deloma »kombinacija« obojega, vendar s poudarkom na rodbini lastnikov »Hishe«. Che je kolektivistichni roman osredishchen okoli dolochenega predmeta, ta bolj ali manj poudarjeno, tako rekoch po sami logiki zadeve, zachne narashchati v mitsko-simbolne razsezhnosti (v juzhnoslovanski blizhini je znachilen primer Andrićevega Mostu na Drini). Tako Vugova »Hisha« prehaja v svojevrstno aluzijo »mosta« (prim. blizhnji Most na Sochi, rojstni kraj Ivana Preglja) med Zahodom in Vzhodom, saj je bil pri Robichu ob Nadizhi, vsekani med Mijo in Matajurjem, uradni mejni prehod zhe med Italijo in (komunistichno) Jugoslavijo.

Poleg tega pa je morda mogoche rechi, da pri kolektivistichno-rodbinskem romanu brez osrednje osebe kot glavnega junaka ta vloga v dolochenem smislu »preide« na avtorja, cheprav ta v tovrstnem pisanju navadno ostaja, govorech v tretji osebi, »skrit v ozadju«. V obichajnem krozhenju knjizhne kulture tekst pach ne priplava po morju kot anonimni zapis v steklenici, marvech ima neizbezhno avtorsko (»izpovedno«) identiteto; to velja tudi v (post)modernistichnem chasu »razsutega subjekta«. Zato moto, ki ga je Lucijan Vuga postavil na chelo svojega dela (»Vnukom, da vedo za svoje korenine«, cit.), funkcionalno »intimizira« celoten zapisani korpus kot obsezhno, gosto tiskano knjigo, ki je v izvrstni opremi (avtorica Natasha Vuga; zamolklo topli toni domachijstva: fragment vrat s starinsko kljuko, okno v poltemi) z osebnim »interesom« izrochena spominu potomstva. (Niti povsem »odtujena« teorija ne more spregledati »zhivosti« in testamentarnosti kot bolj ali manj izrazitih prvin slehernega teksta; tudi z literaturo »klonirano« zhivljenje je pretok krvi, solz, znoja in zemlje v prostoru in chasu.)

Skratka: monumentalnost projekta in minucioznost izvedbe. Ogromno gradivo je obvladano z garashko vztrajnostjo, tako da se nakazana poetichna vizionarnost umika v ozadje, vchasih se tudi povsem izgubi. Jezik je standardiziran, deluje kot tradicionalna ubeseditvena »mashinerija«, brez posebnega interesa za (modernistichne) ekshibicije v dialektoloshkem ali poetoloshkem kontekstu, kot jih v opisovanju istega obsoshkega prostora na Pregljevi sledi prakticira »drugi Vuga« (Sasha). Hisha na meji je nedvomno markantna stvaritev, ochitno uresnichena v zbranosti svojevrstnega zatishja, iz katerega je avtor presenetljivo zakorachil proti os(p)redju slovenskega literarnega prostora.