Revija SRP 59/60

Ivo Antich

 

BELEZHKA K »RUSKEMU VPRASHANJU«

 

Bohorich je s svojo v latinshchini napisano slovnico Arcticae horulae (1584) utemeljil tako slovensko latinichno pisavo kot zavest o slovanstvu (za slovenshchino ima oznaki: Carniolana lingua, Slavica lingva, prebivalci danashnje Slovenije so zanj »Slavi«, opozarja na starodavnost in razshirjenost Slovanov). Tudi danes je zavest o slovenstvu neizbezhno povezana z zavestjo o slovanstvu, ta pa se mora prav tako neizbezhno, che hoche biti kolikor toliko radikalna, soochiti z »ruskim vprashanjem« (Bohorich v slovnici predstavi tudi cirilico in glagolico, nanju opozarja zhe v podaljshku naslova, prevod naslova v reprintu iz 1987 pa je brez njune navedbe). Zhe Bohorichev naslov omogocha aluzijo »severne orientacije« (Arktika ali »Medvedija«, gr. arktos – medved; »zimske« urice zoper »rimske«?).

 

Seveda v sedanjem chasu kampanjske mode vsakrshnega »zahodnjashtva«, ki ga v dobrshni meri forsirajo tudi mnogi, ki so bili she vcheraj praktichno panslovansko-jugoslovanski »rdechi aparatchiki« ali so vsaj njihovi neposredni (idejni) potomci, zhe kakrshnakoli omemba »ruskega vprashanja« vzbuja simptome alergije, izpostavitev njegove neprekinjene usodnosti za srednjeevropski prostor pa izzove posmeh ali sovrazhnost. Jedro danashnje Evropske unije kot edine aktualne »rajske vizije«, ki je preostala v zahodnem (severnoatlantskem) vetru liberaliziranim mittelevropskim totalitaristom, je EGS (Evropska gospodarska skupnost), ki so jo leta 1957 v Rimu ustanovile Zah. Nemchija, Francija in Italija (Belgija, Nizozemska in Luksemburg so zraven kot »zameglitveni okrasek«, podobno »prestolnica« Bruselj; predhodnica EGS je t. im. CECA, ust. 1951 na predlog francoskega politika z nemshkim imenom Roberta Schumana). To je trdo jedro klasichne »prave Evrope«, ki ima celó Britanijo, Shpanijo, Skandinavijo ali Grchijo (kasnejshe pridruzhitve) za nekakshno »eksotiko«, medtem ko celotno vzhodnoevropsko, pretezhno slovansko podrochje v tem kontekstu sploh ni vredno resne omembe (farsa trenutno aktualnega »enakopravnega pridruzhevanja« novink z vzhodne strani nekdanje »zhelezne zavese« ima edini smisel v ustvarjanju vmesnega varovalnega pasu med »Venedskim in Venetskim Jadranskim zalivom«, kot bi rekel Bohorich, se pravi v specifichnem odrivanju ruskega vpliva). Vzhodne kandidatke za EU so potemtakem lahko tako rekoch hvalezhne za odkritost predsedniku Chiracu, ki ni mogel iz svoje francoske kozhe in mu je nedavno »temperamentno ushla« njim namenjena opomba, naj molchijo ob sporih med velikimi.

 

Trdo jedro evropske politekonomije ima seveda tudi kulturno stran, ki jo najbolje ponazarja danes zhe tradicionalna ali klasichna komparativistika, se pravi t. im. primerjalna literarna zgodovina. Ta je v temeljnih zasnovah osredishchena v trikotniku Francija – Italija – Nemchija, k tej »sveti trojici« pa so bile naknadno »pripushchene« Anglija s Shakespearom, Shpanija s Cervantesom, Norveshka z Ibsenom in Shvedska s Strindbergom (morda she Danska z Jacobsenom); od slovanskih literatur je tehtnejshe pozornosti vredna le ruska z Dostojevskim (in morda she Gogoljem). Seveda se je vse skupaj »zakompliciralo« zlasti po drugi svetovni vojni, ko so zacheli na globalni literarni sceni z mochnimi vlogami nastopati she drugi kontinenti, zlasti anglofonska in latinska Amerika, deloma Avstralija in Japonska, tako da se je komparativistika skorajda preimenovala, za marsikoga nabuhlo, v »svetovno knjizhevnost«. Danes je ta veda v nekakshnem »razprshenem stanju«, ki zajema zelo raznovrstne raziskave, tudi t. im. shtudije identitet (spolnih, rasnih, kulturnih, nacionalnih...), na sploshno pa seveda sodi med tiste humanistichne panoge, ki po nekaterih mnenjih zaradi premajhne eksaktnosti ali racionalnosti niti niso prave znanosti, cheprav je danes zhe bolj ali manj jasno, da je stopnja »razumskosti« v vseh znanostih v bistvu priblizhno enaka (celo matematika, kraljica racionalnosti, operira z iracionalnimi shtevili).

 

Za radikalni diskurz resnica ne pomirja, temvech vznemirja (amicus Plato, sed magis amica veritas). Se pravi, recheno mitoloshko metaforichno, refleksija mora zdrzhati »Meduzin pogled«, to pa je najvechkrat skrajno zoprn, komaj she znosen, kirurshki vpogled (ali vsaj poskus vpogleda) v bistvo, »v popek« dolochenega problema (»Meduzina glava« je medicinska oznaka za vozel ozhilja okoli chlovekovega popka). Slovanstvo je bilo sredi 20. stoletja od vechjega dela evropskega »trdega jedra« obsojeno na smrt; tak je bil polozhaj v svoji goloti (Hitler v Mariboru napove ponemchenje dezhele, Mussolini v Gorici poboj vseh moshkih »te preklete slovanske rase«). Poljaki so prezhiveli le zaradi ruskega zaledja (ne glede, koliko je ta ugotovitev komu vshech in koliko se strinja z njo). Che to velja za »veliki« poljski narod, se zastavlja vprashanje, koliko isto velja za ostali, she manjshi slovanski »vmesni drobizh« (ki sicer niti za nemshki klasichni marksizem ni imel resne historichne tezhe). K »slikovitosti« problema prispeva dejstvo, da so Nemci med drugo svetovno vojno nekaterim od teh »drobizhkov« celo omogochili ustanovitev nacionalne drzhave: Slovakom, Hrvatom, »nachrtovana« je bila BiH, Ukrajina... (mahinacije v smislu »deli in vladaj« so eno, dolgorochnejshi cilji pach drugo). Slovenci tovrstne proshnje niso mogli niti formulirati, morda so nekateri rachunali, da si bodo drzhavo prisluzhili domobranci; v emigrantskem tisku je bilo npr. zaslediti tezo, da bi Slovenija v primeru nemshko-domobranske zmage obsegala pol severne Italije in vso Istro, torej »Alpenvorland« ali »Adriatisches Küstenland«. Nemci, katerih »bioloshki« cilj je zhe tisoch let kot evrohrbtenica zvezati Baltik in Jadran, (prim. nachrt potopitve Ljubljane), naj bi dopustili »Veliko Slovenijo«, morda kot »branik« pred Italijani, katerim so zhe na Berlinskem kongresu 1875-78 dovolili le osvajanje Albanije (k njej so Italijani med 2. svet. vojno prikljuchili Kosovo in zah. Makedonijo)?

 

Po svoje je »severnoslovanska orientacija« she bolj kot pri Bohorichu ochitna pri Chopu in Preshernu, saj zanju juzhno slovanstvo praktichno ne obstaja, kvechjemu je tarcha kakshne pesnikove ironichne pushchice. Cheprav je z vidika klasichnega »trdega jedra« komparativistike Presheren nedvomno drugorazredni pesnik, pravzaprav soliden bidermajerski provincialni pesnishki »kompilator« (Stritarjevo mahanje s Preshernovo knjizhico Poezij ima le lokalno relevanco, za Evropo je brezpredmetno), ima njegova predstavitev »Chrtomirove shizofrenije« na prelomnici Zahod – Vzhod v Krstu pri Savici (ki je po mnenju nekaterih slovenskih strokovnjakov tako rekoch plagiat Mickiewiczeve pesnitve Konrad Wallenrod) v bistvu ne le slovensko, ampak sploshnoslovansko pomenljivost. Med drugim tudi v luchi takih »kuriozumov«, kot je npr. mnenje nekaterih hrvashkih intelektualcev, da je treba zacheti z deslavizacijo hrvashchine (morda z afganistanskimi ali s kavkashkimi besedami?), ali pa stranka ruskih »nacistov«, ki podobno kot shpanski falangisti chastijo Hitlerja in trdijo, da so Judi (menda najbogatejshi in najvplivnejshi tudi v postkomunistichni Rusiji in torej zmeraj krivi zla) povzrochili razdor med brati, »chistimi arijci«, kot so Nemci in Rusi. Kako je s tem »bratstvom« enkrat sem, drugich tja, je ochitno poseben problem; zhe mnenja o pokristjanjevanju v Chrtomirovih chasih so razlichna (spominska ploshcha za »dar vere« stoji od leta 1999 na Bavarskem, na otoku v Chiemsee, ne na Irskem, cheprav naj bi bili misijonarji vechinoma posebej »ljudomili Irci«); ko so se nekakshni slovenski »neonacisti« nedavno skushali vchlaniti med angleshke »brate po dushi«, so jim ti gladko pokazali vrata... Postberlinski nastanek novih samostojnih, v glavnem slovanskih drzhav(ic) in njihov »prodor« v Zahodno Evropo sta simptomalno pogojena s sovjetskim razsulom in ruskim prevratom, kajti Rusija je edina v globalnem smislu res pomembna slovanska drzhava, na to dejstvo pa se navezuje cel vzhodnoevropski spekter politichnih, ekonomskih in kulturnih komponent, ki jih tukaj ni mogoche razvijati. V tem kontekstu, ki si ga marsikateri »svetovljanski« (ali moderneje recheno: »globalizirani«) Slovenec skusha preprosto odmisliti, popevajoch si angloamerishke popevchice, ostajajo tudi iluzije o Sloveniji kot nekakshni »drugi Irski« ali »drugi Shvici« zunaj vsake resnejshe relevance.