Revija SRP 59/60

Giuseppe Lodola

 

POSTANI JADRO, NATO OBLAK

 
 
 
Postani jadro, nato oblak
rjuha na jutranjem oknu
po prebujenju se z vetrom pomeri
z vodo in njenimi mejami.
Spominjam se besede za besedo: postani
jadro, zavihti se v sedlo
na zrachnem in brezmejnem tlaku
poleti v nebo z zapetimi oblaki brez zavore
kot ptica
ki med perutmi hrani svoj dih
jaz grem za tabo jadro in oblak
zhelja po tekmovanju odmeva
besede v vetru delajo vrtince
bridkosti pa odjadrajo
chas jih zori v svoji praznini
v svoji polnosti.
 
 
 
 
CHE SE VZNAK PREBUDIM
 
Nad mano je pravokotnik,
z dvema drugima ob straneh
tvori shtiri kote.
Najbolj vazhen je spodnji,
ko bi zmanjkal...
pravim, da me ne bi bilo,
pravim, da ne bi bilo nikogar,
che bi kaj manjkalo pod nogami.
 
Pohishtvo je tam, s srajcami notri,
zalozheno s knjigami, slike visijo,
postelja trdno stoji na shtirih nogah,
elektrichno stikalo mezhika.
Naredil sem si preprost seizmograf
z zvoncem... chlovek nikoli ne ve... ko spi ponochi.
V zgornjem pravokotniku teche zhica pod sledjo
in na sredi visi zaprashena zharnica,
od chasa do chasa se prikazhe pajek,
ki pregleduje svojo razpeto past.
Rad imam zaveso ob oknu
bela chipkasta vezenina,
ko gre sonce skoznjo, na stransko steno
odseva obraze, podobe, vsega po malem,
ptichja krila, bele vrtnice, pelje me v kino
kot ob praznikih.
Lep je moj nabito polni paralelepiped,
v njem sta tudi dve ogledali,
v katerih se pa ne gledam vech.
 
 
 
 
TRAGICHNO PRIZNANJE
 
Priti potem, ko volja... kaj she!
vsaka stvar, pa cheprav napihnjena,
pristaja na svojo uporabno logiko,
vse, kar se je zgodilo, ima svojo zgodbo,
che se dogaja ali se bo zgodilo od tu do kdove kdaj,
ima svoj, cheprav prikrit, zakaj, svojo zgodbo.
Vzemimo karkoli kot primer: recimo vojno.
Kar vi povejte kaj o njej. Recite vi, ki berete,
razkrijte nam zakaje, ki naravnost mrgolijo
in jih je vech kot zrnc peska na peshcheni plazhi
Slishali boste mnenja: ... ampak ta vojna je pravichna,
ona je bila sveta, a ta je za blagor ljudstva...
gre za vrednote nashe civilizacije in rasno vprashanje!
Iz nekega balkona je mrachno razglashal
za mesto na soncu! ... Konchno mesto na soncu.
Tisto ljudstvo tam doli se bori, ker ne verujejo
v to, v kar verujejo drugi,
in mi nochemo ne teh in niti onih,
ker verujemo v to, v kar oni ne verujejo,
in oni in drugi mahajo z zastavami
in vsi chim vishe od vseh.
Za hip, ki jim ni naklonjen, ostanejo spodaj,
nizhje od tistih, ki so jih ponizhali,
nato se spet dvignejo... dvignejo se in poishchejo,
ne da bi ga nashli, najvishji drog izmed drogov.
Povzpnejo se na hrib, ker drugi so v dolini,
nekdo vpije nedvoumne in svete besede,
drugi zagodrnja, kuje zarote in spet se boj
razvname, povzpne se vishe in hrumi z vishine.
 
... Vzemimo karkoli, kot primer: recimo kolo:
kolo, ki se vrti vrti... ki se vrti vrti... ki krozhi...
 
 
 
 
PRIDI PLESAT!
 
Pridi plesat
za hip se je zdelo da si za to
zhe si se smehljala.
Saj vsaka zhenska se smehlja ko pleshe
ne ustavi se pridi
daljna fuga valchkov
najshirshe krilo ki se vrti
zvijash se dih ti zastane
tvoje oblichje se spreminja lica ti rdijo
tvoje najlepshe sanje plesati plesati
mrzlichno drhteti potihoma skrivaj
buren objem zavrnjena strast
v razvnemajochem tangu bolechi padci
pogrezanje korakov hazard ki pozhre
diha strast prevzetost v tangu
prepojen z vrochico
s priprtimi ustnicami zasoplimi nosnicami
in zhari oklenjen v chutih
v najlepshem peklu
pridi plesat.
Samota se tishchi drugih
pridi plesat.
 
 
 
 
EN SAM UDAREC
 
Krilila je le z eno perutnico
ni bilo niti chasa, da se vprasha
zakaj. Nich ni zahtevala v
zameno, nobenega posojila:
zhelela je samo svoje zhivljenje.
 
Neprichakovano postane snov, udarec
zrno se pomesha umiri njegov dih
prostor materija neprichakovano.
Umreti nenadoma.
Telo v prostem padu brez krmarjenja
 
polje in nebo skupaj spojena
naglo se je prostor krajshal
drevesa grichi gnezda vrtinci blato
chudno poshevni in navpichni
spogledovala sta se malce mesec in sonce.
 
Tishine so se razlichno gubile
veter je pojemal pojemal ni pel
jutranjega petja ni slishal nihche,
neizmernost je stala znotraj
svoje bedne agonije.
 
Ko je v negotovosti padel
brez reshitve dalech od svojega neba
ni niti zashepetal:
posujte me z listjem.
 
 
 
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
 
 
 
________
O avtorju: Rodil se je leta 1926 v Carrari, zhivi v kraju Luni Antica (La Spezia). Ukvarja se tudi s fotografijo.