Revija SRP 59/60

Blazh Babich
Chlovekov razvoj

 

PRAVICHNI REFERENDUM
 
Primerjalno najbolj ustrezna izvedba pravichnega EU referenduma
Izjava glavnega odbora Evropske mrezhe evrokritichnih gibanj (TEAM), 28. januar 2003:

 

V sodobnih demokracijah, kjer se izvajajo referendumi, imajo vse drzhavljanke in vsi drzhavljani pravico, da se na njih odlochajo – na podlagi drzhavljanske pravice. Pravica drzhavljanov do pravichnega in demokratichnega referenduma vsebuje tudi pravico do enakosti v referendumskem postopku, ki temelji na dejstvu, da imajo drzhavljani enake pravice pred zakonom. Upravichenost drzhavljanov do pravichnega in demokratichnega referenduma izhaja iz njihovih chlovekovih pravic kot oseb in njihovih pozitivnih pravic kot drzhavljanov, ki jih zajema ustava in zakoni posamezne drzhave. Tako se tudi eksplicitno glasijo vsebine ustav in ustreznih zakonov v shtevilnih drzhavah, kjer izvajajo referendume.

Najpomembnejshi princip, ki se nanasha na poshtenost referenduma je, da se vsakemu drzhavljanu prizna vloga stranke, udelezhene v referendumskem postopku, in da nobena od udelezhenih strank ne sme imeti prednosti pred drugo stranko. Zatorej referendumska pravila ne smejo vnaprej predvidevati izzida referenduma, kot to pochenjajo vlade, ki pri oblikovanju pravil dajejo prednost eni strani. To delajo v posmeh referendumskemu procesu.

 

Pravica do celovitih informacij

Nadalje imajo drzhavljani pravico do celovitih informacij o vsebini referenduma in o verjetnih posledicah potrditve ali zavrnitve. Zhe vechkrat je bilo ugotovljeno, da se chlovekova pravica sprejemati in prenashati informacije, ki je zachrtana v Evropski konvenciji o chlovekovih pravicah (10. chlen), nanasha tudi na nacionalne referendume. Ta pravica do informacij je v vsakem primeru priznana v referendumskih zakonodajah in ustreznih zakonih shtevilnih drzhav.

Za demokratichni referendum je prav tako pomembno, da vlada deluje nepristransko in ne uporablja drzhavnih virov oziroma javne uprave za pomoch eni strani, cheravno mora biti ministrom in politichnim strankam na oblasti dovoljeno izvajati njihovo lastno politiko. Nevtralnost drzhavnih ustanov in javne uprave je she posebej pomembna od takrat dalje, ko je znan datum izvedbe referenduma in se prichnejo referendumska opravila.

V poshtenem in demokratichnem referendumu ena stran ne sme biti privilegirana nad drugo samo zaradi tega, ker je trenutno v vladi ali ker ena stran zatrjuje, da njihovo referendumsko reshitev podpirajo vsi zdravorazumski ljudje. Pri referendumskih vprashanjih vedno pride do razhajanj v mnenjih. Odnos drzhavljanov do referendumskih vsebin je nad pripadnostjo vladi ali stranki.

V vsaki politichni stranki ali interesni skupini, vkljuchno s tistimi v vladi, bodo ljudje ZA in PROTI dolochenim predlogom. Pravichnost zahteva, da se pri razdelitvi javnih sredstev za referendumsko debato to uposhteva in da se sredstva ne delijo na podlagi uradnih strankarskih programov ali celo pogledov strankarskih vodstev, ki se lahko mnogokrat obchutno razlikujejo celo od pogledov chlanov in podpornikov teh strank.

Pravica drzhavljanov do poshtenega in demokratichnega referenduma in pravica do sprejemanja in prenashanja informacij o razlogih ZA in PROTI zahtevata, da se, che se v referendumski (argumentacijski, informacijski) postopek prenashajo sredstva iz javnih virov, le-ta enakomerno porazdelijo na obe strani.

Enakost pri obravnavanju je seveda prisotna, che nobena od strani ne prejema javnih sredstev. Che pa obstaja tovrstno financiranje iz javnih virov, je najpravichnejshi nachin razporeditve denarja in medijskega prostora 50:50, prek preglednih krovnih povezav skupin na vsaki strani.

 

Nepristranski nadzor nad referendumskim postopkom

Zaradi pravichnosti postopka je tudi potrebno, da se z zakonskimi pravili preprechijo ali vsaj minimalizirajo mozhnosti za neenakost ali prevlado ene strani, ki je udelezhena pri financiranju iz zasebnega sektorja. Shtevilne drzhave nadzorujejo porabo zasebnih referendumskih kampanj ali volilnih projektov tako, da postavijo najvishjo zgornjo mejo za porabo zasebnih sredstev, da uveljavijo pravila o razkrivanju politichnih donacij, da prepovejo financiranje iz tujine in tudi politichno oglashevanje v mnozhichnih medijih.

Demokratichen in poshten referendum potrebuje ustanovitev posebnega organa, kot je referendumska ali volilna komisija, ki nadzoruje ta postopek. Na ta nachin je urejena referendumska zakonodaja na Irskem in v Skandinaviji*. V taki komisiji bi bile osebe, ki bi bile zmozhne delovati nevtralno in nepristransko, kot so drzhavni ombudsman, sodnik ali sodniki vishjih sodishch, vodja revizijskega (rachunskega) sodishcha ali njegov zastopnik v parlamentu. V primeru odsotnosti primernih notranjih kontrolnih teles, ki bi zagotavljala pravichnost, je naslednja najboljsha mozhnost nadzor s strani poshtenih in merodajnih zunanjih opazovalcev.

Pri EU referendumih drzhavljani odlochajo o tem, ali bodo ali ne bodo predali zakonodajno, izvrshilno in sodno oblast ustanovam EU, nacheloma za vekomaj in brez mozhnosti za preklic odlochitve. Za ljudi so to neznansko pomembne odlochitve, to pa je she dodaten razlog, zakaj morajo demokratichne vlade zagotoviti, da bodo referendumska pravila pravichna in tudi strogo izvajana.

 

Sledi deset meril za poshtenost v referendumih, kot jih je postavil Odbor Evropske mrezhe evrokritichnih gibanj (TEAM). Merila temeljijo na mednarodni izmenjavi izkushenj glede najboljshih praks v sodobnih demokracijah.

1. Ali je vprashanje poshteno?

Ali je vprashanje poshteno in ne namiguje na vnaprej dolochen odgovor? Vprashanje bi moralo dati drzhavljanom predstavo o dometu vprashanja, glede katerega se odlochajo. Vprashanje: »Ali ste za pridruzhitev EU?« bo seveda imelo drugachne odgovore kot vprashanje: »Ali ste za priduzhitev EU in za to, da dopustimo EU zakonodaji, da prevlada nad domacho zakonodajo v primerih, ko med njima pride do nasprotovanja?«

Referendumsko vprashanje ne sme biti zavajajoche. Pri drugem irskem referendumu o Pogodbi iz Nice, leta 2002, so volilce vprashali: »Ali ste ZA mozhnost A in B?« – dva razlichna zdruzhena predloga, na katera je bil mozhen samo en odgovor, DA ali NE. Drug trik, ki ga izvajajo nekatere vlade, je, da naenkrat izpeljejo vech razlichnih referendumov, v zhelji da se (ugodni) glasovi iz enega referenduma »prelivajo« tudi na drugega ali da o vsebini nobenega od referendumov ne bi bilo ustrezne razprave. Idealno bi bilo, che bi glede narave referendumskega vprashanja vprashali za mnenje neodvisno referendumsko komisijo, che le-ta zhe nima pristojnosti, da bi sama postavila ustrezno vprashanje.

2. Ali je dovolj chasa za obshirno nacionalno razpravo?

Ali je dovolj chasa za razpravo o vsebini in za to, da so vsi drzhavljani primerno obveshcheni o razlogih ZA in PROTI glede dolochenega referendumskega predloga? V vechini drzhav, kjer imajo referendume, se uradno referendumsko obdobje prichne, ko gre referendumski predlog skozi parlament. Med tem in dnevom glasovanja na referendumu mora pretechi dovolj chasa, da se lahko izpelje obshirna nacionalna razprava. Mednarodno primerjalno naj bi bil za to najbolj primeren chas vsaj osmih tednov.

3. Ali je spodbujena kar najvechja udelezhba javnosti?

Ali imajo drzhavljani dovolj chasa, da lahko vsakdo glasuje v okolishchinah, ki zmanjshujejo odvechne tezhave? Ali je vsebinska materija, o kateri ljudje glasujejo – na primer ob potrjevanju EU pogodbe – dosegljiva v njihovem domachem jeziku? Vlade so zhe vechkrat poskushale vplivati na referendumske izzide tako, da so postavile tezhavna pravila ali so uredile glasovanje ob neprimernih urah, na neprimernih krajih, ter tako vplivale na udelezhbo volicev.

4. Ali imata obe strani enake mozhnosti glede uporabe javnih sredstev?

Ali so drzhavna in javna sredstva enako dosegljiva obema stranema, ali direktno prek javnega financiranja krovnih organizacij skupin na vsaki strani, ali posredno prek nevtralnega, javno financiranega organa, kot je referendumska komisija, ki ima za nalogo dolochiti glavne argumente ZA in PROTI?

5. Ali imata obe strani enak dostop do javnih medijev?

V javno financirane vire seveda vkljuchujemo radijske in TV medije, kjer mora biti pokritost strani ZA in PROTI ravno tako enaka. V sodobnih demokracijah pravichnost zahteva enakost pokrivanja na drzhavnem radiu in televiziji. Nekatere drzhave to zahtevajo tudi od zasebnih medijskih hish, namrech da v svojih novicah in programih pokrivajo referendumska nasprotja in debato poshteno, nepristransko in objektivno. Na sploshno to pomeni enako pokrivanje glede chasa in novinarskega poudarka vpletenim osebnostim in predstavnikom. Vechina evropskih drzhav prepoveduje zasebno oglashevanje v politichne namene na javnih medijih, kot je povechini tudi zazheleno. V ZDA ni tako.

6. Ali je postavljena meja za zasebne donacije referendumskim kampanjam?

Pravichnost zahteva tudi postavitev meje za zasebne donacije referendumskim kampanjam, bodisi s strani politichnih strank ali pa nestrankarskih organizacij in posameznikov. Najbolj poshten idealni referendumski sistem bi bil tisti, kjer obstaja samo javno financiranje in delitev sredstev pol-pol, popolnoma pa je prepovedano zasebno financiranje, saj slednje neogibno vodi v neenakost. Ker pa bi bilo to v sedanjem svetu politichno neuporabno, je temu najboljshi priblizhek, da se vzpostavi najvishja meja za zasebne donacije. V razlichnih drzhavah, kjer se izvajajo referendumi, so postavili razlichne meje.

V osnovi bi morali postaviti zakonsko mejo za porabo v referendumski kampanji za vsako organizacijo ali posameznika, ob tem pa tudi sistem javnega nadzora, ki bi skrbel za izvajanje zakona. Che so politichne stranke financirane iz prorachuna – ponavadi sorazmerno s svojo velikostjo in tezho v parlamentu – bi morali vzpostaviti nadzor nad obsegom pridobljenih javnih sredstev, ki jih smejo stranke preusmeriti v referendumske kampanje. Potrebno je pripoznati, da je mozhno neenakosti, ki izhajajo iz zasebnega financiranja, najbolje uravnotezhiti s popolnim in obsezhnim javnim financiranjem, temeljechim na enakosti obeh strani v referendumski kampanji.

7. Ali je financiranje iz tujine izkljucheno tam, kjer je domache financiranje zhe enakopravno?

Tujci se nimajo pravice vmeshavati v poshtene nacionalne referendumske kampanje, cheravno lahko drzhavljani, zhivechi v tujini, seveda sodelujejo pri referendumih. Che ima drzhava urejena poshtena referendumska pravila, je vlada upravichena preprechiti financiranje iz tujine, in tako je v nekaterih drzhavah tudi urejeno. Razlog je v tem, da bodo takshne donacije iz tujine – ponavadi zasebne – neogibno neenake in namenjene posegom v notranje zadeve drzhave in v volilne postopke s strani ljudi, ki niso njeni drzhavljani. Financiranje iz tujine pa je lahko upravicheno v primeru, ko gre za res ochitno neenakost v domachemu financiranju kampanj in domachini povabijo tujce, da jim pomagajo pri uravnotezhevanju.

8. Ali se zunanje organizacije izogibajo vpletanju v nacionalne referendume?

Pri referendumih, povezanih z EU, bi se morale zunanje organizacije, kot sta Evropska komisija in Evropski parlament, izogibati lastnemu vplivanju na rezultat. Tako vmeshavanje je v nasprotju z zakonom EU, ki predpisuje, da morajo drzhave pristopiti k pogodbam EU na nachin, ki je v skladu z njihovimi ustavnimi dolochili. V nekaterih drzhavah bi se z vmeshavanjem krshila tudi domacha zakonodaja. Nevmeshavanje v domache zadeve je temeljno nachelo dobrega vedenja v mednarodnih odnosih. Tuje vlade se ne smejo vmeshavati v domache referendume. Tuji politiki ne smejo dajati izjav, s katerimi bi zheleli vplivati na volilno odlochitev drzhavljanov druge drzhave. Vendarle so ta nachela v EU referendumih po razlichnih drzhavah v zadnjih letih krshili vsepovprek.

9. Ali so v tiskanih medijih vnaprej dogovorjeni standardi poshtenosti?

Glavni vir neposhtenosti prihaja iz monopolne kontrole zasebnih tiskanih medijev in odsotnosti konkurence, na primer chasopisov, ki bi odstopali od prevladujochega javnega mnenja. Prihaja do enostranske urednishke politike in enostranskega pokrivanja referendumskih tematik, zlahka prihaja tudi do zasebnega oglashevanja, ki je mochno pristransko ali zhe kar lazhnivo. V nekaterih drzhavah, kot na primer Velika Britanija, obstajajo organi, kot je Svet za tisk, kamor se lahko ljudje pritozhijo in katerega sodbam so kasneje chasopisi prostovoljno zavezani. S tem se povechujejo mozhnosti za poshtenost v referendumih in tudi ob drugih prilozhnostih.

10. Ali obstajajo pogoji za nepristranski nadzor in za uveljavljanje pravil za poshten referendum?

To se najlazhje dosezhe z uzakonitvijo nevtralne referendumske komisije, ki se ji podeli dovolj mochi za nadzor in poseganje na vseh stopnjah referendumskega procesa, da omili zlorabe, kjerkoli se primerijo, in da ocenjuje ter porocha o izvedbi referenduma potem, ko je zakljuchen.

 

ANALIZA SLOVENSKIH REFERENDUMSKIH RAZMER:

1. Ali je vprashanje poshteno? NE
2. Ali je dovolj chasa za obshirno nacionalno razpravo? NE
3. Ali je vzpodbujena kar najvechja udelezhba javnosti? NE
4. Ali imata obe strani enake mozhnosti glede uporabe javnih sredstev? NE
5. Ali imata obe strani enak dostop do javnih medijev? NE
6. Ali je postavljena meja za zasebne donacije referendumskim kampanjam? NE
7. Ali je financiranje iz tujine izkljucheno tam, kjer je domache financiranje zhe enakopravno? NE
8. Ali se zunanje organizacije izogibajo vpletanju v nacionalne referendume? NE
9. Ali so v tiskanih medijih vnaprej dogovorjeni standardi poshtenosti? NE
10. Ali obstajajo pogoji za nepristranski nadzor in za uveljavljanje pravil za poshteni referendum? NE

 

Prevod in subjektivna analiza: Blazh Babich (15. 2. 2003, Ljubljana, Slovenija)

 

___________
* Op. avt.: Na Irskem so med dvema referendumoma o pogodbi iz Nice pomembneje zmanjshali vlogo te komisije, tako da v drugo npr. ni bila vech odgovorna za nepristransko zbiranje po tri argumente z vsake strani, ki so jih v informativni knjizhici pred referendumom razdelili po vseh gospodinjstvih.

 

 

REFERENDUM (PO SLOVENSKO)

 

Tovarishice in tovarishi (che uporabim besede kapitalistichnega premiera), slishali smo za rezultate shvedskega referenduma. Do danashnjega dne so slovenski mediji uporabljali frazo »referendum je uspel« samo za primer, ko se je izglasovalo "ZA" EU, "ZA" NATO, "ZA" euro. Po moje pa referendum uspe le v enem samem primeru, in sicer takrat, kadar je pravilno izpeljan. Che je v referendumski kampanji videti dve izenacheni strani, tako financhno, organizacijsko kot argumentacijsko, pri tem pa se sposhtujejo zakonska pravila, potem referendum uspe. Che pa imamo dve popolnoma neenaki strani, che financhna sredstva niso pregledna in che mediji sproti nagibajo tehtnico v eno stran, potem referendum ne more uspeti.

Kakshen je sploh smisel v odpiranju javne razprave o nekem vprashanju, ko pa je zhe vnaprej jasno, da v tem chasu volilkam in volilcem ne bodo z enako glasnostjo ponujeni razlichni argumenti, med katerimi naj bi se na koncu odlochali sami? Nekateri argumenti se bodo ponavljali dan za dnem na prvih straneh, druge pa boste le s trudom lahko zasledili v drobnem tisku. O chem ste se potemtakem odlochili? Ali morda veste, da ste po mnenju dr. Janeza Potochnika1 z glasovanjem ZA vstop Slovenije v EU zhe avtomatichno glasovali ZA euro, po mnenju dr. Dimitrija Rupla2 pa ZA novo (she nenapisano!) evropsko ustavo? Ochitno Slovenci sploh ne potrebujemo referendumov, saj smo se zhe ob glasovanju za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo po mnenju politichne elite odlochili za EU, NATO, €uro, novo ustavo EU...

In zato shvedski referendum o evru je uspel, slovenski o chlanstvu v EU in NATO pa ne.

Shvedska vlada je poskrbela za delitev sredstev taboroma ZA in PROTI na priblizhno 50:50, pri chemer so nasprotniki dobili rahlo vech sredstev (Mladen Delić se v ozadju dere: »Pa ljudi, zar je to moguće?«). V nedavnih tv Odmevih je bilo slishati, da je v Estoniji vlada JAVNI denar razdelila »le na« 90:10 v korist zagovornikov EU.

Sposhtovani, zakaj she vedno tolerirate nashe domache razmere, v katerih vlada dodeli 100% sredstev zagovornikom, ostalo pa nasprotnikom? Kot redni spremljevalec medijev bi v naslednjih dneh rad videl kje objavljeno, koliko sredstev namenjata kampanji za aktualni referendum o »nedeljskem obredu« (masha, izlet ali nakupovanje v »molih«) oba tabora.

Sindikati in RKC (Rimokatolishka cerkev) na eni strani ter lastniki trgovin in ZPS (Zveza potroshnikov Slovenije) na drugi strani. ZPS po novem ochitno svetuje kupcem ne le kaj in kako naj kupujejo, ampak tudi kdaj! Koliko denarja iz drzhavnega prorachuna, ki jih je dobila ZPS, je neprimerno namenjenih za referendumsko kampanjo? Kaj pa RKC? Trgovci? Sindikati?

Bo spet ostalo tako, na pol prikrito, kot pri javnem podjetju Energetika (SIB – Slovenska investicijska banka), ki je podprlo Spomenko Hribar v kampanji za referendum o pravici do umetne oploditve?

Kdaj bo Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) popravljen tako, da bodo stroshki vpletenih vsaj priblizhno pregledni in pod nadzorom kot, recimo, pri volitvah? Che ne gre drugache, poglejmo skupaj proti Skandinaviji, kjer imajo ochitno dobro delujocho ureditev.

Pa she o prihodnosti. Evropski parlament zhe sedaj svetuje chlanicam EU, naj se zaradi BISTVENIH sprememb znotraj EU, ki bodo nastopile z verjetno sprejeto evropsko ustavo, hkrati z volitvami maja 2004 razpishejo tudi referendumi za to novo ustavo. Pri nas pa politichna elita levorochno odpravi to edino demokratichno mozhnost in nam Slovenkam in Slovencem vnaprej odreka odlochanje o morebitni nashi prihodnji ustavi. In ko bo do tega referenduma prishlo – ker preprosto mora priti – ali bomo spet nebogljene priche financhno nepreglednih in enostranskih vladnih kampanj, kot smo jim bili priche v primeru EU in NATO referendumov?

 

Slovenska referenduma za vstop v NATO in EU

Slovenska referenduma za vstop v NATO in EU nista bila legitimna iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ne parlament in ne vlada nista poskrbela, da bi imela tako tabor zagovornikov kot tisti nasprotnikov EU in NATO vsaj priblizhno enaka financhna sredstva in enake mozhnosti za medijsko prisotnost.

Drugi razlog, zakaj je mogoche z mirno vestjo spodbijati legitimnost, pa je v tem, da so se pravila v ZRLI in Ustavi spreminjala po potrebah politichne elite. V chasih gnilega socializma je bil vsaj formalno v Zakonu o referendumu (Ur.l. SRS 23/77) dolochen standard, da se veljavni sklepi na referendumu sprejmejo z vechino glasov vseh, ki so imeli pravico glasovati (vechina vseh volivcev). Cheravno so Demosovci trepetali, so za potrditev plebiscitarne odlochitve uporabili enaka pravila, in sicer vechino vseh (50% +1) glasovalnih upravichencev. Le-ta se je izkazala za vech kot ugodno, saj je prishlo na volishcha 93,5% vseh volivcev, ZA samostojnost pa je glasovalo 88,5% vseh volilcev.

Kasneje so v ZRLI vnesli dvotirni sitem – za odlochitve na zakonodajnih referendumih je bila potrebna vechina volivcev, ki so glasovali, za ustavodajne referendume (za zakone, ki se sprejemajo z 2/3 vechino poslancev) pa enako, a pod dodatnim pogojem, da se glasovanja tudi udelezhi vechina vseh volivcev.

V primeru zakonodajnega referenduma tako lahko zmaga zhe odlochitev, che na volishcha pridejo 3 volivci in se dva odlochita, v drugem primeru pa lahko odlochitev sprejme zhe 25% + 1 volivec. Za oba nachina moramo priznati, da sta skrajno dvomljive narave, saj so slovenske politichne elite najbolj izurjene ravno v pasivizaciji in apatizaciji svojih drzhavljanov, tako da jim pravzaprav ustreza, da na volitve ne prihajajo tisti z drugachnimi mnenji. Slednji so nagnjeni k resignacijskemu vzorcu, zato povechini niti ne izvajajo svoje volilne svobode – pravice in dolzhnosti.

Ste torej videli razliko? V socializmu in na plebiscitu (!) je bilo potrebno za resne spremembe na volishcha pripeljati vsaj polovico drzhavljank in drzhavljanov, ki bi vsi morali podpreti spremembe, od sprejetja ZRLI naprej pa je tudi za najresnejshe spremembe zadoshchalo, che sicer pride polovica volivcev, a le polovica glasuje za spremembo.

Zakoni in akti, ki se sprejemajo z dvotretjinsko vechino (resne spremembe), so do nedavna bili tisti, s katerimi se ureja:

– volilni sistem (80. chlen)
– referendum (90. chlen)
– poslovnik DZ (94. chlen)
– volitve v drzhavni svet (98. chlen)
– obramba drzhave (124. chlen)
– sprememba ustave (169. chlen)

Za ratifikacijo mednarodnih pogodb je veljala navadna vechina navzochih poslancev DZ, a le kadar ni bila z ustavo ali z zakonom dolochena drugachna vechina, torej zgornji spisek (86. chlen)!

Che je torej shlo za spremembo ustave prek mednarodne pogodbe – kar se nam je zgodilo v primeru EU in NATO referendumov – potem bi morala po pravilih plebiscita za spremembe glasovati polovica vseh volilk in volilcev (le-teh je skupno cca. 1.613.272).

Kaj pa se je zgodilo?

 

glasovalo je % vseh volivcev

od njih ZA

kar pomeni, da je ZA glasovalo % vseh volivcev

EU

60,29

89,61

54,02

NATO

60,29

66,02

39,80

 

Ker so bila pravila za referendume zhe prej dodobra okleshchena, standard demokracije pa zmanjshan glede na tistega ob plebiscitu, sta bila torej ta dva rezultata legalna v luchi do leta 2003 obstojeche zakonodaje. Ne seveda legitimna.

Vendar se je ob vsej tej zgodbi zgodilo nekaj, kar kazhe na to, kako mochno je bila vechpartijska politichna elita prestrashena in zaskrbljena. Dosti bolj pravzaprav, kot Demos leta 1990. Kaj se je namrech zgodilo tik pred referendumom?

Dne 7. 3. 2003, je politichna elita izvedla ustavnopravni manever najhujshe vrste in praktichno v enem zamahu razstrelila ustavne temelje republike. V Ustavnem zakonu o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. chlena Ustave Republike Slovenije je skozi spremembo 3. chlena Ustave pravzaprav nulificirala she tisto mejo spodobnosti za referendume vechjega znachaja (vechina plus vechina udelezhencev), samo da si je zagotovila nadaljnjo vladavino. Naj citiram 3a. chlen nove slovenske Ustave, ki je pomagal unichiti slovensko drzhavo:

Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira drzhavni zbor z dvotretjinsko vechino glasov vseh poslancev, prenese izvrshevanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na sposhtovanju chlovekovih pravic in temeljnih svoboshchin, demokracije in nachel pravne drzhave, ter vstopi v obrambno zvezo z drzhavami, ki temeljijo na sposhtovanju teh vrednot.

Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejshnjega odstavka lahko drzhavni zbor razpishe referendum. Predlog je na referendumu sprejet, che zanj glasuje vechina volivcev, ki so veljavno glasovali. Drzhavni zbor je zavezan izidu referenduma. Che je bil referendum izveden, glede zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno razpisati.

Kot je razvidno, gre za mednarodno pogodbo ustavnega pomena, a za njeno sprejetje zadoshcha zhe navadna vechina volivcev. Ne gre le za degradacijo referenduma kot takega, ampak za degradacijo volilk in volivcev nashe drzhave, zrcalno pa seveda tudi politichne elite same, to pa se jim bo zhe vrnilo chez chas.

V nadaljevanju citiranja chlena nesreche in neravnovesja postane jasno, kako zlahka se porushi nekdaj tako cenjena troedina delitev oblasti na zakonodajno, izvrshilno in sodno:

Pravni akti in odlochitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrshevanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odlochitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrshevanje dela suverenih pravic, vlada sproti obveshcha drzhavni zbor o predlogih takih aktov in odlochitev ter o svoji dejavnosti. Drzhavni zbor lahko o tem sprejema stalishcha, vlada pa jih uposhteva pri svojem delovanju. Razmerja med drzhavnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko vechino glasov navzochih poslancev.

Konec drzhave Republike Slovenije kot take. Sledi prehodno obdobje v neko negotovo prihodnost, ki pa bo svetla predvsem za ”uchinkovite” elite.

Iz istega Ustavnega zakona sledi she, da se bo moral ZRLI dokonchno ponizhati v zakon za referendume brez vrednosti, saj:

Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi je treba uskladiti s tem ustavnim zakonom v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Do uskladitve zakona o referendumu in o ljudski iniciativi se referendumi iz 1. chlena tega ustavnega zakona (drugi odstavek 3.a chlena ustave) izvajajo na podlagi dolochb III. Poglavja zakona o referendumu in o ljudski iniciativi.

Za razpisana referenduma o pristopu Slovenije k Evropski uniji in k Organizaciji Severnoatlantske pogodbe se uporabljajo dolochbe 1. chlena tega ustavnega zakona (drugi odstavek 3.a chlena ustave) in dolochbe III. Poglavja zakona o referendumu in o ljudski iniciativi.

Leta 1990 smo se skupaj sprashevali: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna drzhava?”

88,5% nas je odgovorilo DA !

Leta 2003 smo dobili izbrani vprashanji: »Ali se strinjate, da Republika Slovenija postane chlanica Evropske unije (EU)?« in »Ali se strinjate, da Republika Slovenije postane chlanica Organizacije severnoatlantske pogodbe (NATO)?«

S tem se je strinjalo 54,02% in 39,80% volivk in volivcev.

 

Zato sta – ponavljam – oba referenduma brez demokratichne legitimitete, saj sta bila zhe tako nepreprichljiva in neverodostojna rezultata dosezhena izkljuchno zaradi skoraj popolne medijske, organizacijske in financhne prevlade slovenskih politichnih in gospodarskih elit, zheljnih poblizhjega spoznavanja EU in NATO elit.

Preglejmo she rezultate za dosedanje EU referendume v EU aspirantkah:

   

udelezhba %

glasovalo ZA %

od vseh olivcev ZA %

Malta 8. marec

91

53,63

48,80

Slovenija 23. marec

60,29

89,61

54,02

Madzharska 12. april

45,62

83,76

38,21

Litva 10. in 11. maj

63,37

91,07

57,71

Slovashka 16. in 17. maj

52,15

92,46

48,21

Poljska 7. in 8 junij

58,85

77,45

45,57

Cheshka 13. in 14. junij

55,2

77,3

42,66

Estonija 14. september

63

67

42,21

Latvija 20. september

72,5

67

48,57

Kot vidite, so morale kar shtiri drzhave izvesti referendum v dveh dneh, da se jim je le pokrila prisotnost na volishchih. Ciper verjetno ne bo imel referenduma.

 

Za primerjavo shvedski »euro referendum«:

Shvedska 14. september

83,3

41,8

34,82

Kaj se torej zgodi, che imata obe strani na razpolago enakovredna sredstva in obe uspeta svojim sodrzhavljanom predstaviti lastne argumente in poglede na vprashanje? Shtevilke so jasne.

Le v dveh drzhavah (Litva in Slovenija) izmed osmih je bila vechina volilk in volilcev za EU chlanstvo. To je slika prihodnje evropske demokracije. Pasivni in komajda preprichani drzhavljani, s katerimi manipulirajo elite brez posluha za demokracijo in z razchishchenimi pogledi na zadovoljevanje lastnih interesov.

EU se bo ravno zaradi shvedskega referenduma verjetno zachela vse bolj deliti na trdo jedro (hard-core) in na drzhave z vech posluha za nacionalne interese. Kam se nas bo namenila usmeriti nasha elita, she ne moremo vedeti, kajti vedno jo je zmedla izbira preshtevilnih lukenj.

 

(Blazh Babich, Ljubljana, Slovenia, 22. 9. 03)

 
_____________
POVEZAVE:
Yes camp "spending more than Bush"
Sweden says no to the euro
MEPs: Green light for referendum on Constitution
Ministrstvo za zunanje zadeve (posebne EU in NATO strani)
Vechina in prag udelezhbe na referendumu; prof. dr. Ivan Kristan
O Ustavi RS
Zakon o referendumu in ljudski iniciativi
Predlog Gibanja 23. december
Republishka volilna komisija

 

___________________________
1 »Ker prihaja enotna ekonomska in monetarna politika, ni bilo vech mozhnosti, da drzhava kandidatka ne bi sprejela evra. V pogajanjih je bilo to jasno dolocheno zhe v izhodishchu. Zato tudi ne more biti referenduma o evru, ker je bil dejansko "konzumiran" z referendumom, ki smo ga imeli o vkljuchitvi v EU.«
2 "Mi smo zelo uspeshen referendum o EU zhe imeli in za zdaj se nam ne zdi potrebno, da bi ga ponavljali. Kajti EU, v katero zdaj prihajamo, ne bo bistveno razlichna od tiste, ki je bila marca letos v chasu nashega referenduma."