Revija SRP 59/60

Barbara Cheh

 

PRED SPANJEM

 

Miino stanovanje. Padavine so se stekale navzdol po strehi in ob zidu in ob temeljih in po betonski potki. Precej naprej se je od ceste cepila napojena lesena ograja, porasla z mahom, gobami in lishaji, podobnimi sladkorju v grudicah. Le da so bili ti turkizno, mestoma pastelno zeleni, medtem ko je mleko s kristaliziranim sladkorjem kremasto, bezh.

Listki, ki jih je poshtar s pisanimi zhebljichki pritrjeval na razmochene late, so zateglo tulili. Kot v poceni... Usluzhbencu javne ustanove – poshte je prav tako kapljalo po kapi. In smrdljivo rjavi pelerini. Odkar ga niso vech spushchali noter, na zhganje in kavo, je malo zanemarjal svojo sluzhbo. Ni imel poguma, da bi prebolel izgubo, in si je v gostilni med zamaskiranimi moshkimi natakal iz vrochega avtomata. Kadilo se je nekatere dni iz tistega stroja, da mu je para prishla v ochi in so se mu zasolzile.

Streha se je zhe nekajkrat upognila, ugreznila se je po sredini, da je lahko zajela chimvech in potem na dushek izpraznila mehur.

Prashichje chrevo je zapiralo pot zraku in je bil zunaj ali notri, znoj pa se je v obliki krast, ves strjen, drgnil med stenami in stropom. Kravji rog so nataknili na kol, na dolgega in mochnega, in ga pritrdili nad vrata. Za srecho. Imajo radi ali nimajo radi? So imeli radi ali niso imeli radi? Hlev, pred katerim se je to odvijalo pod zharometi popoldneva, v katerem je dezhevalo, je bil samo priprt. Tokrat, nakljuchno verjetno. Krave so iztezale ochesa, kolikor so mogle v svetlo; mezhikajoche, zelo izstopajoche bele polkroglice, obrobljene z rdechimi, prepletenimi nitkami. Lahko so bili zadovoljni – z vsemi temi glavami zhivine.

Kmetijo so si razdelili – ljudje in zhivali so se valjali po spranem kavchu v kuhinji – jedilnici. Tam so bila linolejska tla. In tudi zadahel vonj po kislem, po kruhu, po mleku, vse obenem. Bila je prava podezhelska hisha. Kako sochno se je odpirala v sonce, okno je bilo namrech na vzhodni strani. Komaj se je zganil dan, so vedeli, da je dan, in so vstali.

Kavarnice v mestih na drugi strani so se sploshchile v pomladansko jutro. Krichali so potoki, ki so jih zajezili okrog kioskov, da so bili z vodo med zazidanimi bregovi videti kot srednjeveshke trdnjave. Kavarnice so bile kioski. Z dvema mizama na strani sladolednega pulta, vse je bilo prazno. Hisha, ob kateri so bili rastlinjaki, je namakala svoje turkizno modre temelje, bolje stebre, ploshchati, zidaki, v vodi. Imela je odprta vsa okna. Bila je zelo urejena. Zelo obdana z rozhami v lonchkih.

Po kolodvoru se je vleklo mrzlo. Zalivalo je avtobuse z razpenjeno sapo. Z vonjem po odplakah in brizgih nochi, zgodnjih tushiranjih.

Potovanje z avtobusom je kot potovanje med mesti skozi vas. Meshchani se ne umivajo prevech zgodaj, ne zajtrkujejo pred sedmo in ne gredo v sluzhbo prehitro. Strazhar pred upravnim kompleksom jih ustavlja, da pregleda sluzhbene prepustnice, in jim potem, ko je vse preverjeno in v redu, spusti dvizhni most. Zasedejo polozhaje in se zachnejo klicati iz vseh kotichkov, ki obstajajo v shtirikotnih stavbah z devetimi nadstropji. Vsi so imeli kostime z nogavicami. Zapopadejo vsak svoj polurni odmor za malico in kot utrgani techejo po sezamovo shtruchko, kavo, kapuchino, klobase. Vrtijo zobotrebce diskretno in jih odlozhijo na stojala za dezhnike. Nekateri ostajajo dolgo zunaj in kadijo cigarete, ki jih prinesejo s seboj na zrak. Z vzhigalniki si delajo pogum, ko jih spustijo v prsni zhep delavskega kombinezona in imajo v rokah plochevinke piva. Pljuvajo po parkirishchu. Tajnice si z jezikom podrgnejo zobe in skrivoma pljunejo na tla. Ali pa v papirnati robchek in nikotin, raztopljen v slini, in ta je vpita v papir, odlozhijo na stojala za dezhnike. Vlazhno in hladno je in pogovarjajo se, ali bo dezhevalo. S petami stopicajo pred strazharjem in avtomatskimi drsnimi vrati. Na parkirishchu bi bilo prikladno, che bi bilo terensko delo onemogocheno zaradi vremenskih neprijetnosti.

Nevihtni dnevi so Miini najljubshi. Poletje je, pa se nebo ohladi, na prezho skochijo kokoshi in obmolknejo. Naenkrat ni vech pravo. Shopi trave ob gnojni jami se borijo, a jih ruvajo strele. Roke gledajo. Kapljica tu, kapljica. Gre zhe zares. Lepo se slishi. Podobno je hreschanju jajca, ko ga vrzhesh ob drevo in se masten rumenjak v chrtah razmazhe po skorji debla. Pokanje povzrocha bes. Nebo je strmo zgoraj, ne obmolkne. Se ne izchrpa. Narashcha hitrost. Ni reda.

Lahko pa je samo veter ali samo dezh. Zherjavica, ki jo pod glino razpihujejo, in si z dotikanjem vroche juhe segrevajo usta. Lezejo na divan, zaprejo ochi. Zibljeta se hisha in hlev, v sunkih ju premika suh, pojoch vrag. Vrvice, napete po brajdah, pleshejo z njim. Vrag potrka na okno ali krizh, z vrat odlushchi fasado in zamaje anteno, to pa je tudi vse. Zasmeji se ji in chara. Miino stanovanje. V dezhju je podobno staji iz lesenih desk brez laka, zapolnjenimi s posusheno travo, ki dishi. Postavljeno je sredi parka ali mesta, kakor je ljubshe. Za sestavine ima nemogoche kombinacije, nich kaj umirjeni chajniki so razvrshcheni po vseh tleh. Ko je glasba zelo na glas, se zibljejo v tresljajih in grgrajo. Ob spalnih, raje nevihtnih dneh pa se pritisnejo k tlom, prihulijo in se zvijejo nekam vase, strah jih je grmenja, pogledujejo proti kovinskim shkatlam, v katerih so chaji. Aluminijaste zhenske bi jim v takshnih trenutkih lahko nudile zavetje.

Mia sovrazhi praznike. Ko je bil bozhich, se je zaprla v klet in ni pustila, da bi se ji glava sama okrasila. Snezhinke so se silile same v njene copate, odbrcane so potem same oblezhale v zloveshchem. Ni bilo miru. Mia je chlovek. Ugotovila je, kot bitje, da se ne more ukvarjati z razbolelimi predmeti. Skozi shipo na avtobusu ne more gledati hish in vrhuncev, ki jih dozhivljajo predmeti v njih. S skalo se hrani, ima razmrshene lase in luskine na brezdelnih dneh in ulicah in trepalnicah. Vije roke. Chepecha v gmoti sredi zelenjave in dreves s sadezhi, vse so predmeti, vijocha roke: »Moj padar. Ranocelnik, muza. Potem bi jaz res izkrvavela, da mi ne bi odvajal nore krvi. Pushchala bi, pushchala. Prineslo mi je vrchek, prinesel si mi vrchek, me udaril v glavo, celo z roko niti z vrchkom. Moje bolezni, greshim.

Dotaknilo se mi je ochi. Najprej majhni koraki, zvochni in mehki. Prineslo mi je, prinesel si mi marsikaj. Kako se koncha? Zhgolelo mi je pri ushesih, ko se mi je buba zapredla v lase. Slap kapljic. Mojo glavo si je prisvojilo, si si prisvojil. Trepalnice mi je ovilo okrog nosu. Nich nisem gledala. Sleklo me je in me ohladilo. Scene so bezhale pred menoj kot na filmskem platnu ali v vzorcih rute. Rusko hazarderstvo se mi je zlilo na kozho. Obrachala sem se k zavesti. Moje telo, prosim odpushchanja, greshim.« Vrechka prevaranta z vrtnih zabav, napravice in strojchki, umetni veter. Ledeno. Zachelo je vreti, sredi Drave je brbotalo. Toplota – Bog kliche k sebi. Mraz je postalo.