Revija SRP 59/60

Andrej Lenarchich

 

KRIK RAZKLANEGA LJUDSTVA BALANTICH IN DESTOVNIK

 
 
France Balantich, * 29. novembra 1921, Kamnik, + 24. novembra 1943, Grahovo ob Cerknishkem jezeru
Karel Destovnik, * 19. decembra 1922, Shoshtanj, + 22. februarja 1944, Shentvid pri Zavodnju

 

V nebo vpijocha absurdnost razmer, v kakrshne je bilo v dvajsetem stoletju potisnjeno slovensko ljudstvo, se razkrije pred nami v vsej svoji grozoviti sprevrzhenosti ob pogledu na mrtva mladenicha "s poljubom muze na chelu". Dva mladenicha, kot drget vulkana pred izbruhom nabita s poezijo, morata vzeti v roke mech namesto pisala, in sta z mechem pokonchana. Ni jima bilo dano, da bi kot mogochna veletoka poganjala kolesje in s svojimi darovi kovala zaklade narodove kulturne identitete. Kaj je moglo biti tako neusmiljeno, tako brezobzirno in slepo, da sta morala presahniti, she preden sta se izvila iz prvih tesni, brzic in tolmunov? Kdo je bil tako zlochest, da jima je, mladcema, namesto peresa, porinil v roke morilski mech?

Dva mlada mrlicha krichita v nas resnico slovenskega dvajsetega stoletja: Resnico dolgega popotovanja v moderno drzhavno samostojnost, njegovo najbolj tragichno etapo.

Dvajseto stoletje je zalotilo Slovence sredi krchevitega prizadevanja za nacionalno uveljavitev znotraj chrno-zholtega kadavra. Petstoletna avantura shvicarskih roparskih vitezov, ki so tudi na ramenih karantanske slovenske drzhavnostne tradicije skovali cesarstvo, "v katerem sonce ni zashlo", se je na samem zachetku zadnjega stoletja v drugem tisochletju zapletla v imperialistichno vojno in se zamajala v temeljih. Nemshki nacionalshovinizem je habsburshko cesarsko rodovino smrtnonevarno okuzhil. Vdala se mu je in pozabila na resnichno dedishchino svojih "dednih dezhel". Narodi habsburshkega avstrijskega cesarstva so potem eni skoraj panichno, drugi bolj nachrtno in sofisticirano iskali reshitve s potapljajoche se ladje.

Politichna elita Slovencev je bila tisti chas vechinoma cerkvena, laichni pol pa je bil v svoji opozicijski drzhi hochesh nochesh v bistvenem pendant klerikalni politiki. Znachilnost koncepta politichnega odgovora obeh polov na dejstvo nezaustavljivega razpadanja poltisochletnega imperija je bila popolna odsotnost ideje o samostojni slovenski drzhavi. Iz teorije in prakse slovenske findesieclovske politichne elite je zlahka mogoche razbrati to resnico. She vech! Ne samo, da se je slovenskemu politichnemu establishmentu ochitno zdela vsaka misel na suvereno "zedinjeno" Slovenijo bolna fantazija, na oltar podrejanja Slovencev neki novi drzhavi so bili pripravljeni zhrtvovati slovensko nacionalno identiteto in so nazadnje v resnici svoj narod brez kanchka slabe vesti zreducirali na raven "plemena" v "troedinem jugoslovanskem narodu".

Emancipativni procesi v slovenskem narodovem telesu, ki so bili logichna reakcija na imperialne shovinizme sosedov in so se razmahnili kot odgovor nanje zlasti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli mochne uchinke. Razcvet kulturnih dejavnosti, gospodarski napredek, solidarnost in sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi znotraj in zunaj monarhije so vrachali Slovencem samozavest. Ozhivel je zgodovinski spomin na Karantanijo. Vendar vodilni slovenski politiki niso zaznali usodne povezanosti Slovencev s karantansko drzhavnostjo. Mogoche jim je vpetost v klavrno realnost razpadajochega germanofilskega kolosa zameglila politichno perspektivo. Dejstvo je, da niso opazili karantanskega vojvodskega temelja habsburshke vladavine. Niso opazili, da so kraljestva, vojvodine in dezhele, ki so si jih Habsburzhani na tak ali drugachen nachin prisvojili, prizhenili, privojevali ali pribarantali, pravzaprav mlinski kamen za vratom dinastije, katere vladarska legitimiteta je stala na "dednih dezhelah", na dezhelah, v katere se je preoblikovala v stoletjih habsburshke druzhinske vladavine in dedovanjske kombinatorike nekdanja slovenska Karantanija, ki se je v obliki vojvodin (zanje so se, kot za babenbershko dedovino, habsburshki predniki krvavo, na zhivljenje in smrt spopadli s cheshkim Otokarjem) razprostirala od Jadranskega morja prek jugovzodnega alpskega predgorja do Donave na severu. In ideja "Zedinjene Slovenije", v eno drzhavno skupnost zdruzhenih she slovenskih preostankov Karantanije, ki je dobesedno evforichno zajela vechino Slovencev v revolucionarnih chasih sredine 19. stoletja, da jo je moral dunajski nemshkutarski centralizem in absolutizem druge polovice istega stoletja grobo demontirati, je bila tako v chasu razsula ob koncu prve svetovne vojne zhe dokonchno mrtva.

Ladja slovenske politike se je ob razsulu jeseni leta 1919 znashla na suhem. Dejavnost vodilnih politikov ni videla iz notranjega kroga monarhije, celo v Jugoslovanskem odboru so igrali podrejeno vlogo, kaj shele, da bi po zgledu npr. Chehov odkrili fenomen politichnega lobiranja pri takratnih vodilnih silah antante. Zato ni bilo nobeno chudo, che se je, meglenim predstavam, mlachnim prizadevanjem in kapitulantskemu podrejanju drugim konceptom primerno, vse skupaj shfizhilo prek epizodne SHS (Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov iz razpadle monarhije) v velikosrbsko kraljevino SHS (kraljevina Srbov iz kraljevine Srbije , Hrvatov in Slovencev), v kateri so Slovenci in do neke mere tudi Hrvati igrali vlogo porazhenih, po Srbih "odreshenih" delov "troedinega" naroda. Chez noch je od nekdanjih sanj o "Zedinjeni Sloveniji" ostal komaj klavrn torzo. Italija, ki je verolomno zaigrala vlogo zmagovalca, si je vzela tretjino na zahodu s slovensko Istro, Trstom in Gorico vred, "porazhena" nemshka Avstrija je po milosti zaveznikov dobila Koroshko na severu in velik del s Slovenci poseljene Shtajerske, na Madzharskem so ostali porabski Slovenci. Da je bila katastrofa popolna, je s financhnimi in monetarnimi zvijachami srbske vlade za vedno poniknila vech kot polovica slovenskega nacionalnega premozhenja. Morebitna prizadevanja kakega osveshchenega posameznika niso mogla biti kaj vech od "glasu vpijochega v pushchavi".

Folklorna vznesenost ob "ujedinjenju" v juzhnoslovansko drzhavo ni mogla prekriti grozne resnice, da je bilo prvich v novejshi zgodovini, tristo let po razdejanju, ki ga stroka poimenuje "obdobje turshkih vpadov" in je v chasu svojega trajanja zdesetkalo Slovence in dodobra unichilo njih materialno bazo, slovensko ljudstvo brezobzirno razkosano, locheno s tezhko prehodnimi meddrzhavnimi mejami, prepushcheno kot manjshinska etnija shtirim razlichnim drzhavam, od katerih nobena ni kazala niti najmanjshe naklonjenosti do prastarega nebodigatreba, ki je motil njihove, chetudi v bistvu napihnjene, klavrno komichne, a za usodo maloshtevilnega naroda smrtno tragichne imperialno-shovinistichne nachrte. She tista drzhavna skupnost, ki je vsaj na videz, seveda brez kakrshnegakoli demokratichnega instrumentarija, z nekakshnim vsiljenim soglasjem vsrkala vechji del slovenskega ljudstva v drzhavo troedinega jugoslovanskega naroda, je s Slovenci ravnala kot z vojnim plenom.

Slovenci, ki so prishli po rapalski pogodbi pod oblast Republike Italije, so bili takoj izpostavljeni surovemu drzhavnemu nasilju, genocidnemu preganjanju. Kmalu niti v cerkvah ni bilo vech dovoljeno govoriti slovensko. Raznarodovalna politika italijanske drzhave je zajela vso slovensko skupnost, vse njene strukture na okupiranem ozemlju. Prepovedana so bila drushtva, politichno in kulturno delo, upravni aparat je nasilno poitalijanil imena in priimke, sistematichno unichevanje ekonomske baze je velikansko shtevilo Slovencev prisililo v emigracijo v chezoceanske dezhele. Z nastopom fashizma so se razmere she poslabshale. Raznarodovalnemu instrumentariju se je pridruzhilo nasilje tajne policije, sodni in policijski umori. Kdor se je izpostavil kot Slovenec, je zelo kmalu izkusil primitivno surovost italijanskih chrnosrajchnikov in je bil lahko srechen, che je prezhivel njihovo izzhivljanje z ricinusovim ali kar strojnim oljem. Slovenski narodni dom v Trstu so italijanski fashistichni skvadristi nemudoma pozhgali. Ekonomskim emigrantskim tokovom so se pridruzhile mnozhice beguncev, zlasti intelektualcev in politichnih delavcev, ki so v strahu za zhivljenje bezhali v Jugoslavijo.

Slovenci na avstrijskem Koroshkem, ki jih je izsiljeni in zmanipulirani plebiscit izrochil na milost in nemilost fashistoidnim nemshkutarskim lokalnim brambovskim organizacijam, so bili delezhni podobne usode. Vsi, ki so se javno izpostavili kot zavedni Slovenci in so agitirali za Jugoslavijo, tudi in she zlasti duhovniki, so morali po zmagi nemshke opcije na plebiscitu nemudoma, da si reshijo golo zhivljenje, pobegniti v preostanek Slovenije v Jugoslaviji. Zhe po nekaj letih, ko je opcija nemshke Avstrije dosegla svoj cilj, namrech zdruzhenje z nacistichno Hitlerjevo Nemchijo, so se razmere za Slovence, ki so ostali, usodno poslabshale. Nacistichni Avstrijci so jih razselili po svojem nemshkem Tretjem Reichu, na njihove domachije pa po dogovoru z Mussolinijem naselili nemshke optante, prebivalce Kanalske doline, ki je po prvi vojni prishla pod Italijo.

Na Madzharskem shtevilo Slovencev ni bilo veliko, zato je bilo delo madzharskih oblasti lazhje, vsebinsko pa podobno kot v Italiji in Avstriji, saj je tudi Madzharska po njunem zgledu pospesheno korakala v nacifashizem.

Razmere v vechjem delu nekdanjega skupnega slovenskega ozemlja, ki je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovencem od vsega zachetka niso bile prijazne. Schasoma pa so se she slabshale, to se je navzven kazalo zhe pri imenu nove drzhave. Kraljevino SHS so preimenovali v Jugoslavijo, zhe tako in tako oktroirano ustavo je kralj ukinil in vzpostavil policijsko diktaturo, Slovencem odvzel samoupravo in izginiti je moralo celo ime Slovenec: iz Slovenije je nastala Dravska banovina. Iz sholskih chitank so trgali strani z besedili, ki bi utegnile spodbujati slovensko narodno zavest. Ekonomski polozhaj prebivalstva se je poslabshal v primerjavi s stanjem v Avstro-Ogrski naravnost drastichno. Zlasti podezhelje je obvladovala sploshna revshchina. Sluzhb ni bilo, organiziranost delavstva pa je znatno popustila, saj je bil preostali, vechinski del nove drzhave industrijsko slabshe razvit. Menjava denarja je bila zastavljena tako, da so Slovenci izgubili vech kot tri chetrtine vrednosti. Z veliko tezhavo je uspela ustanovitev univerze v Ljubljani, ki pa je morala nositi ime srbskega kralja. Nekatera predavanja so bila kar v srbshchini. Zlasti zgodovinska veda je bila popolnoma v sluzhbi negacije slovenstva, izkrivljanja slovenske zgodovine. Vse mogoche zvijache je bilo treba uporabiti, da so od beograjskih oblastnikov prishla soglasja za gradnjo nacionalne univerzitetne knjizhnice. Znanstveno akademijo, ki so jo Slovenci imeli v Ljubljani zhe pred stoletji, je konchno uspelo znova ustanoviti shele tik pred razpadom Jugoslavije, a le pod pogojem, da ni nosila slovenskega imena. Da se je javno zhivljenje odvijalo she kolikor toliko in vsaj na videz svobodno, brez neposrednega grobega in ochitnega vmeshavanja, da se je administrativno nasilje zadovoljilo z nekaj sodnimi procesi, premestitvami intelektualcev v juzhne predele drzhave in z zachasno konfinacijo nekaterih vodilnih politikov, gre pripisati zlasti zhe obichajnemu konformizmu vodilnih slovenskih politikov in dejstvu, da je bila usoda Slovencev za srbsko vladajocho kliko obrobnega pomena. Zanjo je bilo dovolj, da so lahko s slovenskim ozemljem trgovali in da so kasneje za svojo blagajno s preostalega obmochja Slovenije pokasirali dobro tretjino vseh, na obmochju celotne drzhave izterjanih neposrednih davkov. Upravno so Slovenijo Dravsko banovino obvladovali z ubogljivim uradnishtvom, politichno s koruptivnimi polozhaji v glavnem mestu, kulturno z obvezno vojashchino v srbsko govorechem okolju, z obveznim uchenjem srbshchine v sholah in z intenzivnim priseljevanjem, duhovno pa jim je prav prishla koncentracija politichne mochi v cerkvenih krogih, s tem se je politichno delo zreduciralo na versko-etnichno dimenzijo, hkrati pa usodno razdelilo zhe tako razocharano in prizadeto ljudstvo na ideoloshki ravni, to pa je bilo kasneje voda na mlin komunistichni revolucionarni zaroti.

Razocharano ljudstvo, kaotichne razmere, nepotizem, korupcija, beda beguncev, she zlasti pa delavstva vse to je bil humus, v katerem se je duh svetovne socialne revolucije dobro prijel. Komunistichni partijski voditelji, sholani v Sovjetski zvezi, mladi in zagnani vojaki revolucije, preizkusheni v chistkah in s prakso zlasti v shpanski drzhavljanski vojni, dobro financhno podprti, so imeli lahko delo. Prav so jim prishli tudi spori etabliranih strank, njihov boj za drobtine, in koketirali so z zatajevanim slovenskim nacionalizmom. Nenormalnost stanja kazhe predvsem dejstvo, da je bilo med komunisti najvech shtudirajoche mladine, intelektualcev in polintelektualcev, najmanj pa delavcev-proletarcev. Z gotovostjo je torej mogoche sklepati, da so bili cilji partije dalech od socialne revolucije v prid delavstva, da je shlo dejansko za boj za oblast vodilne partijske klike in za uveljavitev v Kominterni koncipirane "svetovne revolucije".

Che bi ne prishlo do napada Italijanov, Nemcev, Madzharov in Bolgarov na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno, bi si ga morali slovenski komunisti izmisliti, tako jim je shel na roko. Razpad Jugoslavije, zmeda in neodlochnost slovenske politike, brezvladje, okupacija, okupatorjevo nasilje, vse je prishlo kot narocheno, da so svecheniki proletarskega internacionalizma lahko zacheli s svojim revolucionarnim pohodom na oblast. Brezskrupulozno so udarili. Zhrtve revolucionarnega terorja so skrbno izbirali. Nemudoma so obglavili vsako pobudo, ki bi jim utegnila stati na poti. Svoje deklarativne cilje so spretno prilagajali situaciji. Klice na boj proti zahodnim "imperialistom" so kmalu zamenjala gesla narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju, Slovenijo kot sovjetsko republiko znotraj Stalinovega carstva je potiho zamenjala federativna Jugoslavija. Na karto zahodnih zaveznikov so igrali le toliko in tako, da so dobili vojashko pomoch in mednarodno afirmacijo, voditelje zahodnih vojashkih misij so drzhali na varnem pri shtabih, raditoelegrafiste, ki so jih poslali zavezniki v okupirano Slovenijo, pa so dosledno likvidirali.

Potem ko so pomorili vse tiste rojake, ki bi utegnili zdruzhiti Slovence v odporu proti okupatorju, najprej pa tiste, ki so sanjarili o suvereni slovenski drzhavi takshen je bil dr. Lambert Ehrlich so nemoteno zacheli z oborozhenim "narodnoosvobodilnim bojem", pod katerega plashchem so skrili predvsem revolucionarni teror nad lastnim ljudstvom in brezobziren boj za oblast (zhe takrat je bilo vsakomur jasno, da je nacifashizem izgubil vojno!). Samo v italijanski okupacijski coni, Ljubljanski pokrajini, so zhe prvo leto okupacije pobili vech kot tisoch Slovencev (od skupno 352 000 prebivalcev) in komaj kakega okupatorjevega vojaka. Poboje vidnejshih Slovencev, njihovih otrok in celih druzhin, in napade partizanskih enot na take cilje, ki so kar najbolj razdrazhili okupatorja ter povzrochili neusmiljene povrachilne poboje, so razshirili na vse okupirane predele Slovenije. Kasnejshi razvoj je pokazal, da je bil glavni namen tega divjanja nad civilnim prebivalstvom sprozhiti "drzhavljansko" vojno in hkrati spodbuditi okupatorjeve represalije. Revolucionarji so namrech imeli izkushnje tako iz Mehike kot iz Shpanije. Uspelo jim je, in medsebojno pobijanje je odslej izdatno dopolnjevalo prizadevanje okupatorjev, da iztrebi trmasti narodich, ki jim je tisochletja stal na poti k uresnichevanju njihovih imperialnih namenov. Hkrati so se revolucionarji znotraj svojih vrst znebili nepotrebnih sopotnikov s poshiljanjem le-teh ali kar celih oddelkov v brezizhodne akcije.

Ko se je sredi vojne konsolidiralo jugoslovansko revolucionarno vodstvo in doseglo priznanje s strani zaveznikov, je Titov glavni shtab poslal tudi v Slovenijo svoje oficirje-agente, ki so prevzeli politichno in vojashko vodstvo znotraj partizanskih enot. Proces srbizacije slovenske partizanske vojske in njena takojshnja ukinitev oziroma reorganizacija predvsem v enote KNOJa ob koncu vojne ter kasnejsha sistematichna likvidacija desettisochev Slovencev s strani teh enot in UDBe, zlasti mladih moshkih, prisilni beg nadaljnjih desettisochev v tujino, da si reshijo zhivljenje, nato pa organizirano priseljevanje ljudi z juga vse to daje slutiti, da je shlo za dobro premishljeno dejavnost, ki bi stabilizirala jugoslovanski mnogonacionalni federativni projekt in z genocidnim meshanjem razlichnih narodnosti za vedno onemogochila osamosvojitvene tezhnje. Zlochin brez primere v znani zgodovini je bil tako obsezhen, tako grozovit, da zagotovo ni bil plod le domachih ambicij. Ni dvoma, da so ga odobrili tisti, ki jim je bila stabilna drzhavna tvorba na neobvladljivem Balkanu zhe od nekdaj cilj. Ne nazadnje so ga tudi sami omogochili, saj so praktichno vse begunce, skupaj vech stotisoch zlasti Hrvatov in Slovencev, ki so se pred prodirajochimi Titovimi partizani umaknili na Koroshko in se vdali Anglezhem, ti zvijachno in s prevaro vrnili v gotovo smrt.

V ta strashni mrtvashki ples je zhe na samem zachetku, podobno kot tisoche drugih mladih ljudi, usoda potegnila dva mlada pesnika.

Franceta Balanticha je neizogibno doletelo na protikomunistichni strani. Zmeda, nesporazumi, nesposobnost, odsotnost kakrshnegakoli koncepta so prisilili slovensko ljudstvo na ozemlju, ki ga je okupirala Italija, da se je branilo, kakor je vedelo in znalo, vse to je nazadnje, po kapitulaciji Italije, pripeljalo do vzpostavitve nekakshne domobranske vojske. Kakor politichna, tako je bila tudi vojashka struktura anarhichna na konici nozha med Nemci in partizani, drugache seveda ni moglo biti. Na ta nachin so lahko prishli do poveljnishkih polozhajev ljudje, ki vojashke obrti niso bili veshchi. Prilozhnost se je ponudila tudi kulturnishko in politichno aktivnim zagnancem. To je bilo za Balanticha usodno. Njegov zashchitnik in mentor se je kot oficir vkljuchil v domobranstvo in Balantich je shel z njim na postojanko, ki je bila po vseh pravilih vojskovanja popolnoma neuporabna za obrambo. Bilo je le vprashanje chasa, kdaj bodo partizani prishli in opravili posel. Chakati ni bilo treba dolgo. Na pomoch ni prishel nihche. Partizani, ki so bili v velikanski premochi, so zlomili odpor, zazhgali postojanko, in kdor ni umrl v ognju ali padel v boju, je dochakal morilsko partizansko kroglo po vdaji. Pomorili so vse.

Karel Destovnik je shel prav tako kot Balantich skozi slavistichni seminar na ljubljanski univerzi, le da je njega skozi Osvobodilno fronto vsrkala partizanska stran. Revolucionarji so potrebovali take, ki so kovali verze. Agitprop ni bil amaterska, kaj shele diletantska zadeva. Seveda je bil mladi Balantichev vrstnik precej vech kot le agitator. Mogoche je v svojih verzih povedal kaj prevech ali premalo pravoverno? Mogoche se ga je na ta nachin dotaknila znana floskula: zhrtve morajo biti... Vsekakor drzhi, da so ga popolnoma brez potrebe poslali na pohod, ki je bil vnaprej izgubljen, ki je bil zanesljiva smrt. Le malo prekaljenih borcev, ki jih je partizansko poveljstvo poslalo na zimski pohod na Shtajersko, kjer so drugache kot v Ljubljanski pokrajini vladali Nemci in ni bilo partizanskega zaledja, je to, ochitno politichno-propagandistichno utemeljeno avanturo, prezhivelo. V vech napadih so nemshke policijske sile popolnoma razbile partizane. Padlo jih je skoraj dve tretjini. Padel je tudi Destovnik-Kajuh.

Usoda, ki je doletela dva nadarjena mlada poeta, izrisuje na platnu slovenske zgodovine strashljivo sliko njune dobe, v kateri je proces nacionalne afirmacije vanj so Slovenci stopili hkrati z drugimi evropskimi narodi sredi 19. stoletja padel v she hujsho krizo, kot je bila "reshitev" iz razpadajoche Avstro-Ogrske na Balkan. Hujsha pa je bila ta kriza zlasti iz razloga, ker je bilo balkansko okolje navajeno precej drugachnih, manj sofisticiranih, zato pa toliko bolj grobih in krvavo uchinkovitih metod pri reshevanju bistvenega problema, ki je tako kot propadlo avstrijsko stvar pestil tudi novokomponirano juzhnoslovansko monarhijo. Morija svetovne vojne, brezobziren in nachrtno krvav boj komunistov za oblast to je bil nadvse dobrodoshel splet okolishchin za genocidno eksekucijo moshke mladine, kulturne, gospodarske in politichne elite narodov, ki so se trmoglavo upirali unitaristichnemu, nedemokratichnemu jugoslovanskemu rezhimu. Res je sicer, da zlochinsko pobijanje ujetnikov, civilistov, dolochenih skupin v dezhelah, kjer je divjala hkrati z vojno tudi komunistichna revolucija, ni bilo nich neobichajnega. Vendar sistematichno pobijanje zhe med vojno, po njej pa v dimenzijah, ki jih slovensko okolje ni videlo nikoli v znani zgodovini niti v stoletjih vpadov roparjev prek mejnih rek Kolpe in Sotle, ni doletelo v takem obsegu nobenega drugega evropskega ljudstva, razen na "dokonchno reshitev" obsojenih Judov. Po delezhu chloveshkih izgub v chasu svetovne morije so Slovenci takoj za Judi in drzhavljani Rusije (che shtejemo ruske narode posamich, potem so Slovenci na drugem mestu, pred njimi!).

Kakor v smrtnem krchu se je prastari evropski narodich, ki je paradoksalno evropski civilizaciji dal s svojimi karantanskimi ustolichevanji temelj moderne demokracije, vzpel sredi fashistichne in revolucionarne morije na sam vrh samoohranitvenih naporov. Na obeh straneh, na revolucionarni in na konservativni, so v polblaznih okolishchinah nastajali teoretichni in praktichni drzhavnostni nastavki neke bodoche slovenske drzhave denar, znanstveni instituti, politichni sistemi, vojska, sodstvo in seveda nacionalna kultura. In to kljub usodni ukleshchenosti konzervativnega tabora med zashchitnishkega okupatorja na eni in agresivno revolucijo na drugi strani ter od internacionale in jugoslovanskega boljshevistichno-federativnega koncepta odvisnega revolucionarnega tabora. Shele konec vojne je pokazal, da je bilo vse to vnaprejshnje prizadevanje v smeri slovenske nacionalne suverenitete zaman. Pa vendar, potenca male slovenske nacije se je izkazala, vzdrzhala, in ostalo je upanje, ki se je proti koncu stoletja prevesilo v uresnichenje davnih sanj z vzpostavitvijo suverene drzhave Republike Slovenije.

Tudi sredi hruma vojne izkrichana poezija dveh slovenskih mladenichev je rodila sad.