Revija SRP 57/58

Vasilij Shukshin

 

SONCE, STAREC IN DEKLE

(1960)

 

Dnevi so goreli v belem ognju. Zemlja je bila vrocha, drevesa tudi. Suha trava je shelestela pod nogami.

Shele zvecher je nastopila ohladitev.

Takrat je k bregu burne reke Katun prihajal starec, se vedno usedel na isto mesto – zraven odlomljene veje – in gledal v sonce.

Sonce je zahajalo za gorami. Zvecher je bilo ogromno, rdeche.

Starec je sedel nepremichno. Roki sta lezhali na kolenih – rjavi, suhi, v groznih gubah. Tudi obraz je bil gubast, ochi vlazhne, motne. Vrat tenek, glava majhna, siva.

Nekega dne, ko je starec tako sedel, je zaslishal za sabo glas:

– Pozdravljeni, dedek!

Starec je pokimal.

Zraven njega se je usedlo dekle s ploshchatim kovchkom v rokah.

– Pochivate?

Starec je znova pokimal. In rekel:

– Pochivam.

Na dekle ni pogledal.

– Ali vas lahko naslikam? – je vprashalo dekle.

– Kako? – ni razumel starec.

– Narisala bi vas.

Starec je molchal nekaj chasa, gledal v sonce, mezhikal z rdechkastimi vekami brez resic.

– Ja, pa zdaj sem grd, – je rekel.

– Zakaj? – Dekle se je malo zmedlo. – Ne, vi ste lepi, dedek.

– Pa she bolan sem.

Dekle je dolgo gledalo starca. Potem je pobozhalo s svojo mehko dlanjo njegovo suho rjavo roko in reklo:

– Vi ste zelo lepi, dedek. Res.

Starec se je slabotno nasmehnil.

– Dobro, rishi, che zhe morash.

Dekle je odprlo svoj kovchek.

Starec je pokashljal v svojo dlan.

– Iz mesta, verjetno? – je vprashal.

– Iz mesta.

– Plachajo kaj za to, morda?

– Kakor kdaj, pravzaprav. Che dobro naredim, plachajo.

– Morash se truditi.

– Trudim se.

Umolknila sta.

Starec je kar gledal v sonce.

Dekle je risalo in si pozorno ogledovalo starchev obraz od strani.

– Vi ste tukajshnji, dedek?

– Tukajshnji.

– In rodili ste se tu?

– Tu, tu.

– In koliko jih imate zdaj?

– Let? Osemdeset.

– Oho!

– Mnogo, – se je strinjal starec in se zopet slabotno nasmehnil. – Kaj pa ti?

– Petindvajset.

Zopet sta umolknila.

– Kakshno sonce! – je tiho vzkliknil starec.

– Kakshno? – ni razumelo dekle.

– Veliko!

– A–a... Da. Sploh je lepσ tukaj.

– Pa voda, vidish, kakshna, tista, na oni strani brega...

– Da, da.

– Kot da so ji dolili kri.

– Da. – Dekle je pogledalo na nasprotni breg. – Da.

Sonce se je dotaknilo vrhov Altaja in se jelo pochasi spushchati v daljni sinji svet. In globlje kot se je spushchalo, bolj jasno so se videle gore. Kot da so se priblizhale. V dolini – med reko in gorami – je tiho ugashal rdechkast somrak. Od gorα pa se je zamishljeno priblizhevala mehka senca. Potem pa se je sonce povsem skrilo za ostrim vrhom Buburhana, in tisti hip je od tam zletela v zelenkasto nebo nagla pahljacha bleshchecherumenih zharkov. Ni trajalo dolgo, da je tudi pochasi ugasnila. Z one strani neba pa je zachela goreti zarja.

– Odshel je sonchek, – je vzdihnil starec.

Dekle je zlozhilo liste v kovchek.

Nekaj chasa sta sedela kar tako – poslushala sta, kako tolchejo ob breg majhni hitechi valovi.

Po dolini se je razvlekla megla.

V blizhnjem gozdichku je plaho zakrichala neka nochna ptica. Z nasprotnega brega so ji glasno odgovorili.

– Prijetno, – je ne glasno rekel starec.

Dekle pa je razmishljalo o tem, kako se bo kmalu vrnilo v svoje oddaljeno ljubko mesto in prineslo mnogo risb. Med njimi tudi portret tega starca. Njen prijatelj, nadarjen, pravi umetnik, pa se bo gotovo jezil: "Spet gube!... Zakaj neki? Vsi vedo, da je podnebje v Sibiriji surovo in ljudje tam veliko delajo. In kaj? Kaj?"

Dekle je vedelo, da ni bogve kako nadarjeno. Vendar pa razmishlja o tem, kakshno tezhko zhivljenje je prezhivel ta starec. Kakshne roke ima... Spet gube!

" Treba je delati, delati, delati..."

– Jutri pridete sem, dedek? – je vprashala starca.

– Pridem, – je odgovoril.

Dekle je vstalo in se odpravilo v vas.

Starec je she posedel nekaj chasa in se tudi odpravil.

Prishel je domov, se usedel v svoj kot, zraven pechke, in tiho sedιl – chakal je, kdaj se iz sluzhbe vrne sin in se usedejo k vecherji.

Sin je prihajal vedno utrujen, vedno nezadovoljen. Snaha je bila tudi vedno s chim nezadovoljna. Vnuki so odrasli in odshli v mesto. Brez njih je bilo doma pushchobno.

Usedli so se k vecherji.

Starcu so nadrobili v mleko kruh, jedel je, sedech na koncu mize. Pazljivo je zajemal, trudil se je, da ne dela hrupa. Molchali so.

Potem so legli.

Starec je zlezel na pechko, sin in snaha sta odshla v sobo. Molchala sta. O chem govoriti? Vse je zhe zdavnaj izrecheno.

Naslednjega vechera sta starec in dekle spet sedela na bregu, zraven odlomljene veje. Dekle je hitelo z risanjem, starec pa je gledal v sonce in pripovedoval.

– Zhiveli smo vedno, kot se spodobi, greh se je pritozhevati. Mizaril sem, dela je bilo vedno dovolj. Tudi sinovi so bili vsi mizarji. Veliko jih je padlo med vojno – shtirje. Dva sta ostala. Z enim od njih zdaj zhivim, s Stepanom. Vanjka pa zhivi v mestu, v Bijsku. Delovodja je na novem gradbishchu. Pishe: zhivimo v redu, normalno. Prihajajo na obisk. Vnukov imam veliko. Radi me imajo. Vsi v mestih...

Dekle je risalo starchevo roko, hitelo je, bilo je nekam zhivchno, zato je pogosto brisalo.

– Je bilo tezhko zhiveti? – je brez povezave vprashalo dekle.

– Zakaj tezhko? – se je chudil starec. – Saj ti pravim: dobro smo zhiveli.

– Vam je zhal sinov?

– Ja, menda! – se je spet chudil starec. – Shtiri take izgubiti – je to hec?

Dekle ni razumelo: ali ji je starca zhal ali pa je bolj zachudena nad njegovo chudno spokojnostjo in pomirjenostjo.

Sonce pa je spet zashlo za gore. Tiho se je spushchal mrak.

– Slabo vreme bo jutri, – je rekel starec.

Dekle je pogledalo v jasno nebo.

– Zakaj?

– Lomi me vsega.

– Nebo je pa chisto jasno.

Starec ni odgovoril.

– Jutri pridete, dedek?

– Ne vem, – je chez nekaj chasa odgovoril starec. – Nekaj me mochno lomi.

– Dedek, kako se pri vas imenuje takle kamen? – Dekle je iz zhepa jopicha izvleklo bel kamenchek z zlatim prelivom.

– Kakshen? – je vprashal starec in she naprej gledal v gore.

Dekle se je stegnilo in mu dalo kamenchek. Ne da bi se obrnil, je starec podstavil dlan.

– Takle? – je vprashal, za hip pogledal na kamenchek, ga povrtel v svojih suhih, kavljastih rokah. – Kremenchek je to. Med vojno, ko ni bilo drugega, so iz njega delali ogenj.

Dekle je osupila chudna domneva: zazdelo se ji je, da je starec slep. V zmedi ni takoj vedela, kako nadaljevati pogovor, od strani je opazovala starca. On pa je gledal tja, kamor je zahajalo sonce. Mirno, zamishljeno je gledal.

– Kamenchek pa le vzemi, – je rekel in ji podal kamen. – Lahko so she chisto drugachni. Recimo: ves bel, zhe chisto prozoren, znotraj pa nekakshne lise. Ali pa podoben jajcu, da ne razlochish. Ali pa kot srachje jajce, s pegicami ob strani, pa tudi kot pri shkorcu – modrikast, tudi s pegicami.

Dekle je kar zrlo v starca. Ni si upala vprashati, ali je res slep.

– Kje zhivite, dedek?

– Ne kaj dosti dalech. To je dom Ivana Kolokolnikova, – starec je pokazal na hisho ob bregu, – za njim Bedarjevi, potem Volokitini, Zinovjevi in potem mi, v majhni ulici. Pridi kaj naokrog, che kaj rabish. Ko so bili she vnuki, je bilo zares veselo.

– Hvala.

– Jaz grem. Lomi me.

Starec je vstal in se po stezici odpravil navkreber.

Dekle ga je spremljalo s pogledom, dokler ni zavil v svojo ulichico. Niti enkrat se starec ni spotaknil ali okleval, kam iti. Shel je pochasi in gledal pod noge.

"Ne, ni slep," je pomislilo dekle. "Preprosto slabo vidi."

Naslednjega dne starec ni prishel na breg. Dekle je sedelo samo in razmishljalo o njem. V njegovem zhivljenju, tako preprostem, tako vsakdanjem, je bilo nekaj velikega, pomembnega. "Sonce tudi preprosto vzide in preprosto zaide," je pomislilo dekle. "Pa je to preprosto?" Natanchno je pregledalo svoje risbe. Bilo je zhalostno.

Starec ni prishel niti chez tri niti chez shtiri dni.

Dekle se je odpravilo poiskat njegov dom.

Nashla ga je.

Za ograjo je stalo veliko petstensko poslopje z zhelezno streho, pod lopo, v kotu vrta je visok dedec pri pedesetih na primezhu oblal borovo desko.

– Pozdravljeni, – je reklo dekle.

Dedec se je zravnal, pogledal dekle, obrisal s palcem potno chelo in pokimal.

– Zdravo.

– Povejte, prosim, ali tu zhivi dedek...

Dedec je pozorno in nekako chudno pogledal dekle. Ta je umolknila.

– Zhivel, – je rekel dedec. – Evo, krsto mu delam.

Dekle je odprlo usta.

– Umrl je, da?

– Shel je. – Dedec se je spet sklonil k deski, parkrat podrsal z oblichem po deski, potem pogledal dekle. – Kaj si ga pa ti potrebovala?

– Tako... risala sem ga.

– A... a – Dedec je sunkovito podrsal z oblichem.

– Povejte, je bil slep? – je vprashalo dekle po dolgem premoru.

– Slep.

– Zhe dolgo?

– Deset let vsaj. Zakaj pa?

– Tako...

Dekle je stopilo za ograjo.

Zunaj se je prislonilo k ograji iz protja in zajokalo. Hudo ji je bilo za dedkom. In zhal ji je bilo, da ne bo znala pravilno povedati o njem. Vendar pa je zdaj obchutila neki bolj globok smisel in skrivnost chloveshkega zhivljenja in podviga ter, ne da bi se tega zavedala, postala mnogo bolj odrasla.

 

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel