Revija SRP 57/58

Vadim Kozhinov

 

NEMSHKI FIRER IN "JUDOVSKI CAR"

 

Zelo pomembna sionistka Golda Meir (Golda Meyerson, v letih 1969–1974 premierka Izraela) je v svojih spominih Moje zhivljenje pisala o Chaimu Weizmannu: »Za vse Zhide po svetu je bil "judovski car"... poosebljal je sionizem... njegov vpliv je bil ogromen«1.

Weizmann se je rodil (leta 1874) in odrasel v Rusiji, ob koncu stoletja se je preselil v Nemchijo, leta 1903 se je nastanil v Veliki Britaniji in kmalu postal eden od vodij sionizma. Med letoma 1920 in 1946 je skoraj neprekinjeno vodil dve zelo pomembni strukturi – Svetovno sionistichno organizacijo in Zhidovsko agencijo za Palestino, od leta 1948 do svoje smrti v letu 1952 pa je bil prvi predsednik drzhave Izrael. Skratka, to je bila, che namesto "car judovski" uporabimo bolj nevtralno oznako, osebnost sht. 1 v sionizmu, saj je to mesto zasedal vech kot trideset let, vkljuchno s chasom druge svetovne vojne 1939–1945.

Ochitno je, da mnogi, ki vedo za Weizmanna, tako Zhidje kot tudi ljudje drugih narodnosti, vidijo v njem veliko osebnost, ki je prinesla srecho svojemu narodu. Obstajajo pa razgledani Zhidje (da ne govorimo o razmishljajochih ljudeh nasploh), ki popolnoma drugache razumejo in ocenjujejo vlogo Chaima Weizmanna.

Tako je v knjigi amerishkega rabina M. Shonfelda Zhrtve holokavsta obtozhujejo. Dokumenti in prichevanja o zhidovskih vojnih zlochincih (New York, 1977) Weizmann ocenjen kot glavni zlochinec. Posebno je izpostavljena Weizmannova izjava iz leta 1937:

»Postavljam vprashanje: Ali ste sposobni preseliti shest milijonov Zhidov v Palestino? Ogovarjam: ne. Tragichnega propada zhelim reshiti dva milijona mladih... Stari pa naj izginejo... Oni so prah, ekonomski in duhovni prah v surovem svetu... Samo mlada veja bo zhivela«2. Torej je bilo predvideno, da morajo biti unicheni shtirje milijoni (o realnem pomenu teh shtevilk glej opombo pod chrto3).

Ta Weizmannova "prerokba" je pravzaprav kar znana, vendar pa she zdalech ni osmishljena v vsem svojem osupljivem pomenu. Osupljiva je zhe sama preprichanost napovedi, saj leta 1937 nacisti niso ubili she nobenega Zhida pod "obtozhbo", da je Zhid (cheprav so seveda s politichnimi obtozhbami zhe preganjali in zatirali Zhide in pripadnike drugih narodnosti). Prvi nacistichni umori Zhidov zaradi "rasnih znachilnosti" so se zgodili na tako imenovano "kristalno noch" – "noch razbitega stekla" (Kristallnacht 4 – torej konec leta 1938; takrat je bilo ubitih 91 ljudi). Kljub temu Weizmann preprichano napoveduje globalno unichenje Zhidov, ki se je v resnici zachelo shele chez pet let.

Weizmann je pojasnil svoje che ne ravnodushje, pa vsaj spokojen odnos do blizhajoche se smrti shtirih milijonov evropskih Zhidov: bili naj bi samo "prah" in konsekvetno s tem "morajo izginiti..."

Umestno je omeniti, da je v sionizmu obstajala tudi druga tendenca. Tako je znani Vladimir (Zeev) Jabotinski (1860–1940), ki je svoj sionizem poimenoval "humanitarni", she pred omenjeno Wiezmannovo izjavo izrazil v svoji knjigi Zhidovska drzhava (1936) kritiko programa weizmannovskega tipa. Ne brez sarkazma je pisal, da je cilj te verzije sionizma »ustanoviti v Palestini nekaj novega, izpopolnjenega... Dolzhni smo proizvesti "zhidovski narod v popravljeni verziji"... nekaj takega kot "zhidovski narod v izbranih fragmentih". Da bi ta cilj dosegli, se moramo drzhati skrbne selekcije in natanchne izbire. Samo najboljshi v haluti (diaspori) morajo priti v Palestino. O vprashanju, kaj bo z ostanki "rafiniranega" v haluti, teoretiki, predstavniki te koncepcije, ne zhelijo govoriti...«

Sam Jabotinski je dokazoval, da ni potrebe po izboru "najboljshih" Zhidov: »Mnenja sem, da bo zhivljenje v novem vzdushju lastne drzhave Zhide pochasi ozdravilo od sprijenosti in telesne pokvechenosti, ki jo je povzrochila haluta in bo postopoma ustvarila tip "boljshega" Zhida«...« (st. 49–50).

Kot prvo, Jabotinski se je motil, obtozhujoch "teoretike", da nochejo govoriti o tem, kaj bo z zhidovskimi "ostanki": zhe naslednje leto se je Weizmann o tem izrekel, kot smo videli, z vso jasnostjo. Kot drugo, Jabotinski ne glede na veliko slavo ni imel nobene omembe vredne oblasti v sionistichnem gibanju. Njegov biograf I. Oren o njem pishe:

»V preddverju druge svetovne vojne... je slutil katastrofo, ki se je priblizhevala vzhodnoevropskemu zhidovstvu in je zato pozval k popolni evakuaciji Zhidov iz Poljske v Erez–Israel. Bil je pripravljen stopiti na chelo nelegalne flotilje, da bi prepeljal na stotisoche poljskih Zhidov... Ta nachrt... ni nashel podpore«5.

V nasprotju z Jabotinskim Weizmann, dejansko na chelu sionizma, ni le "slutil", ampak je, kot vidimo, kar dobro vedel o bodochi "katastrofi", vendar ni nikakor ukrepal.

Iz tega lahko sklepamo, da je bil (o tem je jasno povedal Jabotinski) med doslednimi privrzhenci "selekcije" Zhidov, in je menil, da nacisti, ki so realizirali "selekcijo", tako ali drugache opravljajo – vsaj z objektivnega gledishcha – nujno in koristno delo...

Ta sklep se lahko komu zdi pretiran in nepravichen, vendar tako preprichanje she zdalech ni bilo lastno samo Weizmannu, ampak tudi mnogim drugim sionistom. Na primer, madzharski rabin V. Shejc je po svoje razvil Weizmannovo misel, ko je leta 1939 pisal:

»Rasistichni zakoni, ki se dandanes uporabljajo proti Zhidom, so lahko tezhki in pogubni za tisoche in tisoche Zhidov, v celoti pa bodo vendarle ochistili zhidovstvo, ga zbudili in pomladili« 6. Ni izkljucheno, da je ta rabin potem, ko se je razkril resnichni obseg "ochishchenja" zhidovstva, revidiral svoj odnos do zadeve. "Judovski car" Weizmann pa je zhe leta 1937 tochno vedel, da ne bodo ubiti "tisochi", ampak milijoni njegovih sorojakov, a je vseeno vse sprejemal kot "dolzhnost" (oni so "dolzhni izginiti...").

Popolnoma razumljivo je, da pojasnitev te "pozicije" diskreditira sionistichne liderje, ki pa imajo vedno pripravljen zelo "preprost", vendar za mnozhico samostojnega razmishljanja nezmozhnih ljudi zelo uchinkovit odgovor: vse to naj bi bilo antisemitsko klevetanje sionizma.

Zato je pomembno in celo neizogibno sklicevati se na mnenje "humanitarnih" sionistov – privrzhencev Jabotinskega, ki so obchasno zelo odlochno nasprotovali oblastnim vrhovom sionizma. Teh "humanitarcev" nikakor ni mogoche obtozhiti antisemitizma, so pa kljub temu v svojem chasopisu Herut 25. maja 1964 o unichenju milijonov Zhidov med drugo svetovno vojno izjavili naslednje:

»Kako pojasniti to dejstvo, da so vodje Zhidovske agencije, vodje sionistichnega gibanja... molchali? Zakaj niso povzdignili svojega glasu, zakaj niso zakrichali na ves svet?... Zgodovina se bo she izrekla, ali ni bilo samo dejstvo obstoja izdajalske Zhidovske agencije pomoch za naciste..., zgodovina, ta pravichni sodnik... bo izrekla obsodbo tako vodjem Zhidovske agencije kot vodjem sionistichnega gibanja... Osuplja dejstvo, da isti voditelji in iste osebnosti she naprej vodijo zhidovske, sionistichne in izraelske ustanove«7.

Zhidovsko agencijo in Svetovno sionistichno organizacijo je med vojno, kot zhe recheno, vodil Chaim Weizmann. V konsekvencah te tezhke obtozhbe padajo prav na "judovskega carja".

Chez dve leti, 24. aprila 1966, je izraelski chasopis Maariv objavil diskusijo, med katero je eden od nekdanjih komandirjev Hagane (sionistichna vojashka organizacija), poslanec knesseta Chaim Landau, izjavil: »Dejstvo je, da je leta 1942 Zhidovska agencija vedela o unichenju... V resnici pa niso le molchali, ampak so she prisiljevali k molku tiste, ki so tudi vedeli za to«. Spomnil je she, kako mu je ena od sionistichnih osebnosti, Iczak Greenbaum, priznal: »Ko so me vprashali, ali dam denar za reshitev Zhidov, sem odgovoril: ne! ... Menim, da se moramo upreti tem nameram, ki bi nas lahko preplavile in zapostavile nasho sionistichno dejavnost«.

V tej isti diskusiji je druga pomembna sionistochna osebnost Eliazar Livne zatrjeval: »Che bi bil nash glavni cilj preprechiti likvidacijo Zhidov... bi reshili mnoge«8. V tej izjavi je ochitna netochnost: reshitev evropskih Zhidov ne samo, da ni bila "glavni cilj" sionizma, ampak sploh ni bila njegov "cilj". To je, med ostalim, popolnoma jasno iz zhe citiranih spominov Golde Meir Moje zhivljenje, cheravno naj bi ona sama dokazovala nasprotno.

V spominih seveda veliko govori o tem, kako so ona in njeni kolegi trpeli, ko so dobivali sporochila, da nacisti ubijajo Zhide in da so se z vsemi silami trudili pomagati: »...ni bilo poti, ki je mi ne bi raziskali, vrzeli, v katero ne bi preniknili, mozhnosti, ki je ne bi nemudoma preverili« (st. 189).

Vendar pa Meirova ochitno "izklepeta", ko navaja, da se je leta 1943 zhe kar 130.000 ljudi iz Palestine "zapisalo" v zhidovsko vojsko, sochasno pa porocha, da je bilo samo enkrat samkrat, poleti 1943, sklenjeno, da se na obmochje, okupirano od nacistov, na pomoch evropskim Zhidom poshlje le 32 borcev iz Palestine, in shele jeseni 1944 so ti borci dejansko prishli v Evropo (st. 190).

Golda Meir skusha "pojasniti" tak "mizeren" rezultat svoje dejavnosti pri reshevanju evropskih Zhidov z domnevno nepremostljivim odporom, ki so ga demonstrirale takratne britanske oblasti v Palestini proti sionistom, katerim "niso dovolili" boriti se proti nacistom. Pred nami je popolnoma neverodostojno pojasnilo, saj so dobro znana shtevilna dejstva, ki prichajo o tem, da so sionisti, ko jim je bilo resnichno potrebno, znali zaobiti vse britanske ovire (sionisti so celo vrgli v zrak britansko centralo – hotel King David v Jeruzalemu, tedaj je bilo ubitih okoli sto ljudi).

Torej, reshevat evropske Zhide se je odpravilo samo 32 ljudi (k usodi teh ljudi se bomo she vrnili), stotridesetisochglava vojska pa se je v istem chasu bojevala ne proti nacistom, ki so ubijali milijone Zhidov, ampak proti Arabcem v Palestini... Kajti tu, v Palestini, pishe Meirova, se je zgodilo »najbolj grozno – 80 ljudi je bilo ubitih in mnogo resno ranjenih« (st. 166). Kaj ni chudno, da je bila smrt 80 palestinskih Zhidov bolj "grozna" kot smrt milijonov evropskih..?

K temu je nujno dodati, da se dolochen del sionistichnih vojashkih struktur, ki so se v 40-ih letih nahajale v Palestini, ni bojeval samo proti Arabcem, ampak so tudi – kot porocha v svoji leta 1981 v Muenchenu izdani knjigi Drugi Izrael za teritorialiste? svojevrstni zhidovski ideolog B. Jefimov – »nadaljevale oborozheni boj proti angleshkim oblastem, torej so de facto sodelovale v vojni na strani Hitlerja, nekateri pa so se z nacisti celo dogovarjali o ustanovitvi zhidovsko-nacistichne zveze proti Veliki Britaniji (zanimivo je omeniti, da je najvechjo od organizacij, ki so nadaljevale z vojno proti Anglezhem, vodil bodochi izraelski premier Begin, ki je pozneje javno ukoril kanclerja ZRN Schmidta zaradi njegovega medvojnega sluzhenja v nemshki vojski; precej tezhko je razumeti smisel tega ukora, che uposhtevamo, da sta se Schmidt in Begin borila na isti strani barikad)« (navedena izdaja, st. 34).

 

* * *

 

Torej, vodje sionizma – ali vsaj njihov propagandni aparat – seveda skushajo na vsak nachin demantirati, da so povsem "mirno" sprejeli unichenje vech milijonov Zhidov v 40-ih letih, sam takratni "judovski car" pa je celo natanchno napovedal to unichenje.

Kaj je to pomenilo za sioniste? Vprashanje je skrajno obchutljivo, dokler ni opravljena obsezhna in natanchna raziskava te teme, to pa seveda onemogocha mochna sionistichna propaganda, ki vsako objavo analiz, povezanih s temi dejstvi, razglasha za manifestacijo razvpitega "antisemitizma". To onemogochanje je seveda popolnoma razumljivo: stvar zadeva resnichno grozovit pojav o sodelovanju (chetudi ne povsem neposrednem in odkritem) sionistov in nacistov, torej v konchni konsekvenci o dolocheni "istosti" Wiezmanna in Hitlerja pri unichenju milijonov Zhidov.

Sodelovanje sionizma in nacizma je torej ochitna resnica, ki jo je nemogoche zanikati. Tako je, na primer, zgodovinar sionizma Lionel Dadiani, ki ga nihche ni obtozheval "antisemitizma", nasprotno, on sam ostro nastopa proti vrsti raziskovalcev sionizma in jih obtozhuje "antisemitskih" intrig, v svoji knjigi Kritika ideologije in politike socialsionizma, izdani v Moskvi leta 1986, pisal, da je kmalu po Hitlerjevem prihodu na oblast sionizem »s hitlerjanci sklenil pogodbo... o prenosu premozhenja v blagovni obliki iz Nemchije v Palestino kot lastnine tistih Zhidov, ki so tja emigrirali. Ta pogodba je spodnesla gospodarski bojkot nacistichne Nemchije in ji omogochila pridobiti zelo solidno vsoto v konvertibilni valuti« (st. 164).

Jasno je, da je od tega imel korist tudi sionizem, vendar tako ali drugache to sodelovanje v pogojih svetovnega gospodarskega bojkota nacizma govori samo zase. Poleg tega so v 30-ih letih, kot porocha David Sojfer, »sionistichne organizacije predale Hitlerju 126 milijonov dolarjev«9, tj. prerachunano v danashnjo kupno moch dolarja – veliko vech kot milijardo.

Stvar ne zadeva le gospodarske "vzajemne pomochi" sionizma in nacizma. Dadiani v svoji knjigi porocha, ko se sklicuje na nesporne dokumentarne podatke: »Feifel Polkes, eden od vodij Hagane, ... je februarja-marca 1937 v Berlinu stopil v stik z oficirji gestapa in nacistichne obveshchevalne sluzhbe, tam se je nahajal na njihovo povabilo... Polkes je predal nacistichnim odposlancem vrsto zanje pomembnih podatkov in izjavil oz. poudaril pomembne stvari: "Nacionalni zhidovski krogi so izrazili veliko zadovoljstvo z radikalno politiko glede Zhidov, ker je omogochila veliko povechanje zhidovskega prebivalstva Palestine, kar daje upanje, da bodo kmalu Zhidje in ne Arabci vechina v Palestini"« (st. 164–165). In res: v letih 1933–1937 se je zhidovsko prebivalstvo Palestine vech kot podvojilo in doseglo skoraj 400.000 ljudi. Velja spomniti, da je ravno leta 1937 Polkesov shef Chaim Weizmann izrazil svojo osupljivo napoved...

Resnichno z nichimer primerljivo pa je naslednje: v dokumentu, ki ga je sestavila nacistichna varnostna sluzhba (SD) o pogovorih s Polkesom (dokument je bil objavljen v 3. shtevilki nemshke revije Horisont za leto 1970), je navedena obljuba krvnika Adolfa Eichmana poslancu sionistov Feifelu Polkesu, »da se bo na Zhide izvajal pritisk, da bi se bodochi emigranti obvezali odpotovati izkljuchno v Palestino«.

Natanko je znano (glej dokumente, objavljene v omenjeni shtevilki revije Horisont), da je sodelovanje med Eichmanom in Polkesom neposredno vodil Heydrich, za njim pa je, razumljivo, stal sam Hitler; Polkes pa je (mimogrede, obstaja domneva, da je to psevdonim, za katerim se je skrivala pomembna sionistichna osebnost) deloval po nalogu Zhidovske agencije, ki jo je vodil Wiezmann. To sodelovanje se je nadaljevalo tudi v letu 1942, she po razglasitvi tako imenovane konchne reshitve zhidovskega vprashanja. Skratka, opraviti imamo z nedvomnim vzajemnim delovanjem "judovskega carja" in nemshkega firerja.

V luchi vsega tega je vech kot utemeljena ugotovitev, narejena leta 1966 na straneh Spiegla, ene najbolj vplivnih zahodnih revij (sht. 52 za 19. december): »Sionisti prihoda nacistov na oblast niso dojeli kot nacionalno katastrofo, temvech kot edinstveno zgodovinsko mozhnost za uresnichitev sionistichnih nachrtov«.

Zdaj je chas, da se vrnemo k usodi tiste edine bojne skupine palestinskih Zhidov, ki jo je Zhidovska agencija kljub vsemu poslala leta 1944 na Madzharsko, da bi pomagala svojim ogrozhenim rojakom. Skupino je vodila mochna osebnost – mlada pesnica Hana (Anika) Senesh. Golda Meir, ena od takratnih voditeljev Zhidovske agencije, jo z zhalostjo omenja v svojih spominih. V Tel Avivu je bila celo izdana knjiga Hana Senesh. Njeno zhivljenje, poslanstvo in junashka smrt.

Vendar pa je povsem zanesljivo potrjeno, da je Senesheva po prihodu na Madzharsko vzpostavila stik s tamkajshnjim pooblashchenim predstavnikom Zhidovske agencije Rudolfom (Izraelom) Kastnerjem, ki je prek nje izvedel, kje se nahajajo ostali chlani skupine, nakar je vse neusmiljeno predal nacistom10, kajti skupina bi lahko onemogochila sodelovanje med sionisti in nacisti.

Zato so solze o Hani Senesh v spominih Golde Meir v resnici "krokodilje solze", kajti povsem neverjetno je, da ni vedela nichesar o delovanju sebi podrejenega Kastnerja, ki je kasneje postal visok uradnik v Izrealu; leta 1975 je bil ubit na telavivski ulici v nejasnih okolishchinah (mashchevali so se mu za Zhide, ki jih je izdal, ali pa so ga likvidirale posebne izraelske sluzhbe kot nezazheleno "pricho").

Lahko bi navedli she shtevilna druga dejstva, ki jasno prichajo o vzajemnem delovanju sionizma in nacizma v letih 1930–1940, kar je pojav, povejmo naravnost, brez presedana, kajti v pogojih te zveze je bilo ubito na milijone Zhidov, za koristi katerih naj bi z vsemi mochmi skrbeli sionisti. Vendar navedena prichevanja dovolj jasno potrjujejo obstoj omenjene zveze. Globoka in vsestranska raziskava tega fenomena bo she morala biti opravljena. Narediti to je neizogibno, kajti sodelovanje Hitlerja in Wiezmannove ekipe razkriva, kot morda nich drugega, pravi obraz sionizma.

Nacistichno unichevanje milijonov Zhidov se je sionistom izredno splachalo iz vrste razlogov. Najprej zato, ker je to po njihovem preprichanju pomenilo svojevrstno blagodejno "vzgajanje" pravih – z njihovega zornega kota – Zhidov. Tako je Wizmannov naslednik na polozhaju predsednika Svetovne sionistichne organizacije Nahum Goldmann brez slepomishenja povedal v svoji Avtobiografiji (1971), »da je za zmago sionizma absolutno nujna zhidovska "solidarnost" in da je prav grozovito iztrebljanje milijonov Zhidov imelo svoj blagodejni uchinek (tochno tako! – V. K.) na zbistritev v glavah tistih, ki so bili dotlej indiferentni glede te solidarnosti«11.

Kot drugo, "katastrofa" je nekako sama po sebi (in ob neposredni in neizogibni asistenci nacistov, o chemer je bilo povedano) gnala Zhide v Palestino, kamor je bil prej pritok emigrantov zelo shibak.

Kot tretje, she bolj osupljiv in pomemben vidik zadeve: nacistichni teror je pomenil, che uporabimo terminologijo Jabotinskega, selekcijo, izbor – seveda absolutno odvraten vidik; spomnimo se Weizmannovega mnenja o "prahu" in "veji". Tu je nemogoche iti mimo dejstva, tezhko razumljivega, ki je prav tako frapantno, kot je neizpodbitno: unicheno je bilo nich manj kot na milijone Zhidov, vendar pa se med njimi ni znashla tako rekoch nobena prominentna figura, sploshno znana osebnost. Z izjemo v Treblinki ubitega pisatelja in pedagoga Janusha Korchaka (Henrika Goldschmidta), ki se je sam, iz etichnih razlogov, odopovedal pobegu, ki so mu ga organizirali, in pa v starosti 81 let v rizhskem getu umrlega zgodovinarja S. M. Dubnova, je tezhko navesti kateregakoli znanega predstavnika evropskega zhidovstva, ki bi umrl pod nacistichno oblastjo: vsi so ali pravochasno odshli z okupiranega ozemlja ali pa so po nekem "chudezhu" ostali zhivi v nacistichnih shapah.

Navedimo vsaj en, vendar nazoren primer: znamenitega francoskega politika, antifashista, vodjo Socialistichne stranke in predsednika francoske vlade Ljudske fronte v letih 1936–1938, Zhida Leona Bluma so nacisti aretirali in leta 1943 odpeljali v Nemchijo, potem pa se je brez problemov vrnil (mimogrede, takrat je bil zhe star 74 let) in leta 1946 je postal ministrski predsednik Francije! Kakshna chudna uganka je to? Vendar take uganke niso redke...

In nazadnje, za sioniste je imel velik pomen vpliv kasnejshih porochil o holokavstu na svet in vse chloveshtvo. Che so sionisti, kot smo videli, neposredno v chasu hitlerjanskega terorja popolnoma zamolchali unichenje milijonov, niso zatem, zachenshi od 1945, zamudili nobene prilozhnosti porochati o tem na ves glas. Kasneje pa je Naum Goldmann zmogel odkrito in ne brez svojevrstnega cinizma napisati (v svoji knjigi Kam gre Izrael?, izdani leta 1975) naslednje: »Dvomim, da bi brez unichenja shestih* milijonov Zhidov vechina v OZN glasovala za ustanovitev zhidovske drzhave.« (st. 23).

Torej je ochitno, da so, skladno z nedvoumnimi priznanji samih sionistichnih vodij, nacisti in sionisti de facto "skupno" realizirali "vzgojo", emigracijo v Palestino in "selekcijo" Zhidov, prav tako pa so omogochili nastanek z nichimer primerljivega obchutka "krivde" (po definiciji sionistov) vsega sveta, ki naj bi dopustil unichenje milijonov Zhidov (izrachun sionistov je bil povsem tochen, saj je v nasprotju z njimi, ki so spokojno "predvideli" pogibel milijonov, za ostalo chloveshtvo ta pogibel resnichno osupljiv fakt), in pa "jamstvo" za opravichilo vseh bodochih sionistichnih akcij.

Tako Golda Meir govori o svojem odlochnem odporu proti tistim, ki obtozhujejo sioniste glede krshitve mednarodnih pravnih norm: »Govorim v imenu milijonov, ki vech ne morejo povedati nichesar« (st. 202).

(...)

Torej je zhe zdaj povsem ochitno, da na sodelovanje sionizma in nacizma velja gledati kot na velikansko lekcijo: che se je sionizem lahko na podoben nachin obnashal do milijonov Zhidov, potem v odnosu do drugih narodov nedvomno ne uposhteva absolutno nobenih pravnih in etichnih "omejitev".

Na koncu ne smemo mimo she enega vidika problema. Povsem mozhno je, da ti ali oni ljudje dojemajo milijone Zhidov, "zhrtvovanih" za ustanovitev drzhave Izrael, kot junashko (in seveda globoko tragichno) dejanje. Mimogrede, ustanovitve mnogih drzhav so spremljale shtevilne zhrtve. Takshno gledishche je mogoche razumeti.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

 

O AVTORJU

Vadim Valerijanovich Kozhinov (1930–2001), ruski zgodovinar, literarni kritik, eden izmed najbolj bleshchechih in brezkompromisnih publicistov levega krila. Odlochilno pripomogel k izdaji del genialnega Mihaila Bahtina (1895–1975), ruskega lit. teoretika in zgodovinarja. Eden prvih zachel tezhko delo objektivne in neprijetne analize najzapletenejshih dogodkov minulega stoletja. Njegova trilogija Zgodovina Rusije in ruske besede – Rusija, XX. stoletje, 1901-1939 – Rusija, XX. stoletje, 1939-1964 je za mnoge bralce postala zachetek osvoboditve od ideoloshkih ochal. Posmrtno izdana knjiga Pobedy i bedy Rossii je takoj postala uspeshnica in je naprodaj prav povsod – od polic veleblagovnice IKEA na obronku Moskve do najelitnejshih knjigarn in chasopisnih kioskov. Poglavje Nemshki firer in "judovski car" je tudi iz te knjige (EKSMO-PRESS, Moskva 2002, st. 397–407). (Op. prev.)

 

____________

Golda Meir: Moje zhivljenje, Jeruzalem, 1989, knjiga 1, st. 220-221

2 M. Shonfeld: The Holocaust Victims Accuse, Dokuments and Testimony on Jewish War Criminals, N. Y., 1977, st. 25.

3 Weizmann je napovedal pogibel shtirih milijonov Zhidov, danes pa prevladuje mnenje o shestih milijonih pobitih. V mnogih seshtevanjih sta bila dva milijona vshteta dvakrat – kot drzhavljani Poljske, pribaltskih drzhav in Romunije (Bessarabije) ter kot drzhavljani ZSSR, ki je leta 1941 vrnila v svojo sestavo Rusiji nekoch pripadajocha zahodna ozemlja.

4 Slavoj Zhizhek razlaga delno spontano eksplozijo takratnih nasilnih napadov na zhidovske hishe kot eksplozijo besa, ki kazhe, da so se Nemci zavedali svojih izgubljenih mozhnosti; v knjigi Welcome to the Desert of the Real! Five Essays on September 11 and related Dates, ki je lani izshla tudi v Rusiji v nakladi 1.100 izvodov. (Op. prev.)

5 Vladimir (Zeev) Jabotinski: Izbrano delo Jeruzalem, Sankt Peterburg, 1992, st. 19-20.

6 Citat po knjigi: P. M. Brodski, J. A. Shulemaister: Sionizem – orodje reakcije, Lvov, 1976, st. 80.

7 Cit. izd. st. 188-119.

8 Cit. po knjigi: L. A. Ruvinski: Sionizem v sluzhbi reakcije, Odessa, 1984, st. 83-84.

9 D. I. Sojfer: Polom sionistichne teorije, Dnjepropetrovsk, 1980, st. 43.

10 Glej n. pr.: Cezar Solodar: Temna zavesa, Moskva, 1982, st. 165-167, in mnoge druge knjige.

11 Cit. po knjigi: V. P. Ladejkin: Izvor nevarne krize, Vloga sionizma v podzhiganju konflikta na Blizhnjem vzhodu, Moskva, 1978, st. 58.

* To je mochno pretiravanje