Sonja Votolen
STRANZMENKI
– Zaradi Marqueza sem tako zhalostno mirna.
– Sem ti rekel, da ga ne beri.
– Ampak polkovnik v Polkovniku mi topi srce.
– Pozabi na polkovnika! Proch z Marquezom! Nochem, da razmishljash o drugih moshkih.
– To so knjizhni moshki.
– Te bolj obsedajo kot zhivi.
– Nich ne razumesh!
– Polkovnishko ukazujem: zapri knjigo!
***
– Midva sva poseben primer.
– A ne, da sva?
– Ves chas tichiva skupaj.
– Vesele trenutke prezhiviva skupaj.
– Pa zhalostne tudi.
– She vmesni chas.
– Ki je?
– Dihanje.
– She ko diham zase, diham zate.
– A se ne privlachiva.
– Zato se te lahko dotaknem.
– Se me lahko. Brez bojazni, da te bom hotela.
– No, pa se te bom.
– Oklepaj se me!
– Zadushi me!
***
– V Quetti sem se razjokal.
– Moshki in solze?
– Roji muh so sedali na mojo kozho.
– In ti si jokal?
– Koze so polnile ulice, jaz pa sem jokal, da.
– Zakaj si jokal, moshki moj?
– Tako zelo sem pogreshal, zhenska moja, tvoje nerganje.
***
– V jajca te bom brcnila.
– Grobost je v tebi?
– Che sem prevarana, tudi norost.
– Ki je... ?
– Ubijanje.
– Osebkov?
– Ljubezni.
– To je grobost.
– Najhujsha. Sem preprichana.
***
– Ko me tako gledash v ochi...
– Kako?
– Da je v zenicah prevech igrivosti...
– Da?
– Da ti ne morem zaupati...
– A ne?
– Ker je igrivost v ocheh kot razkrinkano norchevanje...
– Pa daj no!
– Ja, kot slabo prikrito norchevanje, ki je bilo odkrito...
– Dobro... dobro... in?
– Ko me tako gledash v ochi, mi je, da bi te cmoknila.
– Torej te bom vedno tako gledal.
– Torej bo, hvala bogu, na tisoche cmokcev.
– Na tisoche cmokcev bo.
***
– Pomagaj mi jih spechi.
– Ne maram ocvrtih gob.
– Zakaj si mi jih torej nabral?
– Da bi ti dishalo po gozdu.
– Ne razumem.
– Da bi zahrepenela po gozdu.
– Ne razumem.
– Da bi shla skupaj vonjat gozd.
– Zakaj?
– Ker tam mislish, da se veter sprehaja po tebi.
– Saj se.
– Tisti veter so moji dotiki, vesh.
***
– Hochesh rechi, da ti ni?
– Res mi ni.
– Shkoda, rad bi te chutil.
– Saj se bom nate stisnila.
– Globoko bi te rad chutil.
– Globlje ne gre. V dushi si.