Roberto Dedenaro
SLASHCHICE
Nich. Le duh po premogu V zraku.
Chudno jutro na ogromni ravnini
prepredeni z blatnimi mlakami in
daljnimi hishami vzpetimi na redkih grichih
Terezin-Theresienstadt celó ime
je negotovo – kot mi ubogi turisti
kot glava tezhka valuta na ravnini
ali to kar nashega she ostane danes zjutraj.
Vse spominja na pochasen dokumentarec
vse tako daljno – nechloveshko.
Vodichka – ali cicerone – se oddalji in
prilepi svoje uho na telefonchek
majcen je svet majcen, za tistega
ki na svetu zna chebljati pa stati in veslati.
Reche: v komunistichni sholi si se uchil
v lagerjih sami komunisti, Zhidov ni bilo,
v knjigah. Ljudje na cesti so sploh govorili?
Spet kliche po telefonchku.
Je duhovita govori o testeninah ah, ah, ah...
Tu je umrl sarajevski atentator Princip
Gavrilo. In vse dishi po vetru in premogu
niti smrt vsekakor pa zhalost vse.
Nekdo zaspi v projekcijski dvorani
ne razume komentarja v angleshchini
stare od chasa obledele podobe
pobliskavajo v prazno. Nato vsi odidemo
spet na ravnino tu Chehi tam Slovaki
in vsepovsod Americhani, zgoraj in spodaj.
Vse dishi po zimi ki ji ni she konca.
Hotel ne zadovoljuje vseh nashih potreb.
Voda nekam chudno dishi
Kava ima okus po
Kosilo prevech
Temperatura
Prevech kurb po trgih
Svet se nas izogiba ali
se mi izogibamo sveta.
Avtobus nas pochasi spet
odpelje na preozke ceste
k trgovinam in oblekam in blagovnicam in orientalizmom in crafted giftom in
jaz se izogibam sveta, vse dehti po chistih Benettonih
kje so zmagovalci in kje premaganci?
Vodichka nas pozdravi zdaj je vse veliko bolje
brez zidu reche s shpageti kaj she hochete?
Zatechem se v kavarno – nemshka veriga lokalov
frau ima na sebi majhen predpasnik– se usedemo
sonce odseva na kovinskih mizicah
frau vprasha kaj bi radi:
Ah, ko bi le vedel! za zachetek vse slashchice ki
jih imate, tortice chajno pecivo rogljiche
bavarske kreme in saher torte ves
sladkor, ki ga ta mali svet premore
da lahko prebavim onega velikega in nato za namechek
dodajte she sladkost da zgubim
in sladkor da dospem potem:
hopla biti zgubachi, vedno prepozni, ko bi le vedel koliko smeha!
PRIKAZNI PRI VECHERJI
In govorimo obdani s prikaznimi
bledimi kot mesec, te prikazni
grizljajo in lajajo
ob malce toplejshih vecherih.
Govorimo, motijo nas nenehni sunki vetra
wee wee men ki plujejo, minimalne debeline
ki nam izmikajo hrano pri vecherji ki
nam podtikajo bolechine ki vedo da
ne moremo gledati prevech naokrog
vse te neshtete mrtve
na katerih tiho drsimo.
Mehanichno ko vstanemo mehanichno – nenadoma
razzhrti od rje, shkripajochi mehanizmi
izogibajoch se tega nadlezhnega spreleta duhov
mizo na mah pripravimo na mah
in gremo spat tam pa pustimo vse pripravljeno
ko da bi bilo novembra za vahte.
PENELOPA SPOMLADI
"Z rokami sem chakala med votkom in tkanjem
da te bom chula rechi: navelichal sem se vojne
in ladij in morij in vse naokrog prelite krvi,
konchalo se je to drugachno pregnanstvo
vrnil sem se da zvem kaj o tvojih rokah,
delati in podirati gospodar dnevov,
negibnost ki zgradi svet.
Nisem dvomila o pochasnih prikaznih
ki te bodo ponochi napadale
prevech chasa si porabil ob poslushanju morja
ki buta ob ladijski nos duh po gnilobi in po plimovanju
chakanje. In zdaj ko si spet odplul se ponovno spominjam
skoraj prisrchno kot jadra napetih ur polnih vetra
ki sem jih prebila ob predenju, prichakovanju in izpolnitvi."
Tako sem mislil na kakshno kmechko Penelopo, medtem ko
me je pot peljala nizdol v mesto
jutro temno modre barve
in na kakshni ladij skoraj izenachen s chrto obzorja
je Odisej zgubljal na vsem lepem vse svoje obrise.
CHRTA TIRNIC
Kaj drugega je potovati od znanega vlaka
starega v svojem zhelezju
napol praznega z zaprtimi pogledi
ko se roke nagubanchijo
medtem ko se oprijemajo sedezhev.
Malo vagonov in dolgo-potovanje
skozi neizmerno napol ogolelo in mrzlo ravnino,
takoj zatisnjena okna.
Malo prostora in zhivchno-neodposlano vprashanje
ali obstaja na ravni panorami
znamenje o tebi nekakshno
vznemirjenje ravnih-popolnih prvin
svetloba neba medtem
ko se notri potnikom ali prisilno
ali iznenada zjasni
da sta luch in tema enaki
in da z vozhnjo
nikoli ni mogoche presechi razdalje
in nikoli se ni moch nichesar dotakniti.
BESEDE BREMENA MISLI
In memoriam Franceta Presherna
Vprashaj che zlato ali barvni odtenki rumenine so
naj bi bili morali bi ali bi mogli biti misel
che je beseda mogocha:
ne prevech ali mrzel ali temen vecher
ob lochitvi na cestnem krizhishchu
kakshno besedo zmore logos iz nekega ali nobenegakraja
in konchno dati ime vsakemu kotu na nebesih
oblaki ime/beseda vsak
Ali she rajshi che ni nasilja v opominih
globokih in shirokih kot daljni prepadi
shushteche boleche izkopavanje dolzhnosti in bridkosti she vedno mrzhnja
she vedno
v vsaki besedi med poslushanjem
ob misli da lahko razumesh
da je sploh she kaj za razumeti
in v neskonchnost abecede
morda utrujene naj ne bodo nikoli
cheprav so stare in skljuchene in trudne abecede.
Ti beseda samoglasnik in soglasnik verbum pa che si
misel in nelahka roka, marvech tezhka kot
transcendenca-esenca
nemirna izmuchena oblika ki jo bom obdrzhal zase
moj alfa in beta, nepozabljena materinska oblika, moja
MOJ DOM JE AVTOMOBIL
Moj avto je hisha, nekaj
bleshchechih-poloshchenih zmechkanih plochevin shtiri
– plus eno zadaj – neuravnotezhena kolesa velika
velika okna skozi plastiko in pokrajine
za turiste z malo cvenka – motor komajda brni
che ti je vshech ali pa ne, ne vem kaj bi rekel.
Moj dom je avtomobil
bencin, pregledani mehanizmi, hitrost – odmotavajo se oktani
vrata se odpirajo na stezhaj – doletinaskdajpakdajprometnanesre-cha
omedlevice-potratapsovk amerishketehnopodve-ze.
Moj dom je iz stekla in pobarvanega zheleza
nagne se na gorskih grebenih, v lucheh, ponochi
se ne boji nobene teme.
Kam naj grem po tej mrachni chrnini
ali naj gledam to drgetanje in ostanem
tega si ne morem niti predstavljati.
Moj dom je mogoche ukrasti in na vsem lepem ga ni vech.
LJUBEZEN V CHASU STROJEV
mojemu osebnemu rachunalniku
Prizhgi me, stori da
stalno in zanesljivo svetlobo
vsi moji ledi bodo imeli
ves moj sijaj naj bo navzoch
Kot beli angel varuh
bom zate rachunal, opravljal zvesto
vse tvoje obveznosti
skrbel bom za tvoja prizadevanja:
moji tokovni krogi s teboj ozhivijo
pregrejejo se zaradi tistih malih
drobnih input skrivnosti.
Vkljuchil te bom brez vsake ljubosumnosti
storil bom da se s pogledom dotaknesh
daljnih, chudnih dezhel in rek
ki spreminjajo barve, ljubil te bom
kakor lahko ljubim, omahljivo
ne sonchno, vendar drzhi me, ponesi
me vase in vame,
le s teboj zaprt tvoj pogled
v zenici ochesu veki.
Tvoje srce bom che ti je she ostalo.
VOZHNJE IN ZVEZDE
Zgublja ritem
gosta vrsta
svetlih chrtastih kamnov
in prav tedaj tedaj
kot da bi se zhivljenje nenadoma odkrilo
prehodi vozhnje do/proti
se naslikajo v vsej zemeljski utrujenosti
in Capoterra* napolni panoramo ali
na drugih razdaljah in vozhnjah Finisterre*
bolj eleganten ob izkrcanju zvoka medtem ko se
kot britev zarezhe v morje zgoshchenost skalnega preloma.
Kaj naj chutim razen
tvoje odsotnosti tvoje
govorjenje brez zvena tvoje
pripovedovanje in krichanje on ona ono
prazno ki shteje v negibnih in jasnih nocheh
ki zazharijo z vprashanji
ki so vsa posejana z zvezdami
nazadnje katera zelo vsakdanja zemeljska ljubezen
naju bo znala she malo peljati
po tej in drugih panoramah.
* Rtich na Sardinji in rt v Shpaniji v metaforichnem
pomenu zachetka in konca zemlje.
KAM PELJEJO CESTE
Je mogoche, da je obstajala sanjska doba,
od koder prihajamo –ognji/mraz zvecher
boji pobegi in nochna potovanja dokler
ni zamrl shelest pepela.
Che govorish o njem se prikazhe
travnik zalit od mesechine
uslochen do morja, kakshno drevo, mesec sam
in glasovi kot da bi bili deshki.
Spricho polnosti svetlobe podoba
zbledi v orumenelost chasa
v usnjast in utrudljiv nich
v nehanje vsakega prichakovanja
razen v blizhnji prihodnosti.
Kot v mozhganskem situ se torej zaplete ochitnost
ki prikazhe razocharano dno nicha
– kjer se tudi resnichnost razdrobi –
v tisoch malih luchk, proti svoji nichelni stopnji,
nadlezhni v svojem tako popolnem mrazu.
Che bi lahko izbiral med soboto in nedeljo
bi izbral to slednjo
ravne mestne ceste zdaj chisto prazne
kakshno malo nechimrnost
in otroshko osamljenost na periferiji
kakshno luzho in modrino neba
na vsem lepem brez odtenkov.
VESOLJNI POTOPI
V igri se nekaj ne ujema
zajeclja, vzdrhti, pobliskava
zbledela golobica in veja
in zaklenjena vrata, ki se zagozdijo.
Potop je she vedno gotov
polja ceste stanovanja
grenka voda ki preplavlja
mojo sprano vero
she vedno si ogledujem
stare fotografije, ki med sabo
govorijo nedosegljiv jezik.
Linear*, ki ga ni moch dati.
In arheoloshki fragment
se lomi, toda ne govori
razen da se drobi
* V zvezi s kretskima pisavama linear alfa in
linear beta, z znaki, ki jih ni mogoche
razumeti kot piktograme.
BEZHANJA
Vse postane prazno
Gre za prichakovanj-e ali za kakshno njegovo utvar-o
vse se izprazni: ulichice, ceste
trava mukoma in nenadno prerojena
nastane velikanska tishina
in sam zrak se zdi kot zvok
in predmeti kot ostanki po brodolomu
vzbujajo vtis she vechje praznine
sama snov postaja
slajsha in krutejsha, nasilna
kot vse v odsotnosti
v somraku prisotnosti
morda le zhivalski korak
pred krikom ki kot vzdih prinese
spet nasilje v vsej svoji domachi surovosti
Zdaj, zdaj mehanizem je razvidnejshi
– vse je nenadoma suho – humanitas
krehanje motorjev se zdaj priblizhuje.
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
Roberto Dedenaro, italijanski pesnik, publicist in kulturni organizator, se je rodil leta 1956 v Trstu, kjer je tudi zhivel do nedavna. Nato se je preselil na dezhelo (v Repen – Rupingrande) v neposredni okolici rojstnega mesta. Profesor na srednji sholi. Nekoch predsednik, zdaj she vedno chlan znane trzhashke italijansko-slovenske Skupine 85. Doslej je objavil tri pesnishke zbirke, in sicer: Insopprimibili rumori (Neodpravljivo ropotanje), 1989 v Trstu; Osservazioni sull'abitare (Opazke o prebivanju), 1993 v Vidmu, in Le periferie sottili (Tanke periferije), 2002 v Salernu. Leta 1994 je napisal radiodramo, ki jo je uglasbil Fabio Nieder za Rai radiotre in je bila kasneje knjizhno objavljena v Vidmu z naslovom Visioni di un viso diviso (Vizije razdvojenega oblichja). Sodeloval je pri vech oddajah trzhashkega Rai-a in koprskega radia. Pishe chlanke za italijanske dnevnike in revije. Dve plaketi z njegovimi pesmimi je objavila milanska En Plain Officina, in sicer: La festa della polvere (Praznik prahu), 1997, in Alluminio (Aluminij), 2000, eno pa zalozhba Ilpulcinoelefante (Pishcheslon), z naslovom Pinocchio (Ostrzhek) in z grafichnim prispevkom trzhashke slikarke Jasne Merkù. Z milansko umetnico Meri Gorni je leta 1997 naredil video Dove portano le strade (Kam peljejo ceste) in z Eliso Vladilo pesem na blagu La mia casa è un'automobile (Moja hisha je avtomobil). V Vidmu je leta 1995 organiziral srechanje Per Roberto Bazlen (Za Roberta Bazlena) in objavil referate o njem. V Trstu je leta 2001 izdal antologijo Poeti triestini contemporanei (Trzhashki sodobni pesniki), kjer so zastopani, z ramo ob rami, tako italijanski kot slovenski trzhashki pesniki, kar sodi she vedno med obetavne novosti, takrat pa je shlo skoraj za pionirsko dejanje, malodane brez precedensa. Vsem nam, ki nam je pri srcu usoda Slovencev v zamejstvu, in seveda njim samim, pa vlilo upanje, da ga bodo trzhashki sorojaki rade volje posnemali in se definitivno otresli starih predsodkov, ki so dushili in razdvajali mesto v zalivu, kar se delno zhal she vedno dogaja.
Jolka Milich