Revija SRP 57/58

Roberto Dedenaro

 

 

SLASHCHICE

 

 

Nich. Le duh po premogu V zraku.

Chudno jutro na ogromni ravnini

prepredeni z blatnimi mlakami in

daljnimi hishami vzpetimi na redkih grichih

Terezin-Theresienstadt celó ime

je negotovo – kot mi ubogi turisti

kot glava tezhka valuta na ravnini

ali to kar nashega she ostane danes zjutraj.

Vse  spominja na pochasen dokumentarec

vse tako daljno – nechloveshko.

Vodichka – ali cicerone – se oddalji in

prilepi svoje uho na telefonchek

majcen je  svet majcen, za tistega

ki na svetu zna chebljati pa stati in veslati.

Reche: v komunistichni sholi si se uchil

v lagerjih sami komunisti, Zhidov ni bilo,

v knjigah. Ljudje na cesti so sploh govorili?

Spet kliche po telefonchku.

Je duhovita govori o testeninah ah, ah, ah...

Tu je umrl sarajevski atentator Princip

Gavrilo. In vse dishi po vetru in premogu

niti smrt vsekakor pa zhalost vse.

Nekdo  zaspi v projekcijski dvorani

ne razume komentarja v angleshchini

stare od chasa obledele podobe

pobliskavajo v prazno. Nato vsi odidemo

spet na ravnino tu Chehi tam Slovaki

in vsepovsod Americhani, zgoraj in spodaj.

Vse  dishi po zimi ki ji ni she konca.

Hotel ne zadovoljuje vseh nashih potreb.

Voda  nekam chudno dishi

Kava ima  okus po

Kosilo prevech

Temperatura

Prevech kurb po trgih

 

Svet se nas izogiba ali

se mi izogibamo sveta.

Avtobus nas pochasi spet

odpelje na preozke ceste

k trgovinam in oblekam in blagovnicam in orientalizmom in crafted giftom in

jaz se izogibam sveta, vse dehti po chistih Benettonih

kje so zmagovalci in kje premaganci?

 

Vodichka nas pozdravi zdaj je vse veliko bolje

brez zidu reche s shpageti kaj she hochete?

Zatechem se v kavarno – nemshka veriga lokalov

frau ima na sebi majhen predpasnik– se usedemo

sonce odseva na kovinskih mizicah

frau vprasha kaj bi radi:

Ah, ko bi le vedel! za zachetek vse slashchice ki

jih imate, tortice chajno pecivo rogljiche

bavarske kreme in saher torte ves

sladkor, ki ga ta mali svet premore

da lahko prebavim onega velikega in nato za namechek

dodajte she sladkost da zgubim

in sladkor da dospem potem:

hopla biti zgubachi, vedno prepozni, ko bi le vedel koliko smeha!

 

 

 

 

PRIKAZNI PRI VECHERJI

 

In govorimo obdani s prikaznimi

bledimi kot mesec, te prikazni

grizljajo in lajajo

ob malce toplejshih vecherih.

Govorimo, motijo nas nenehni sunki vetra

wee wee men ki plujejo, minimalne debeline

ki nam izmikajo hrano pri vecherji ki

nam podtikajo bolechine ki vedo da

ne moremo  gledati prevech naokrog

vse te neshtete mrtve

na katerih tiho drsimo.

Mehanichno  ko vstanemo mehanichno – nenadoma

razzhrti od rje, shkripajochi mehanizmi

izogibajoch se tega nadlezhnega spreleta duhov

mizo na mah pripravimo na mah

in gremo spat tam pa pustimo vse pripravljeno

ko da bi bilo novembra za vahte.

 

 

 

 

PENELOPA SPOMLADI

 

"Z rokami sem chakala med votkom in tkanjem

da te bom chula rechi: navelichal sem se vojne

in ladij in morij in vse naokrog prelite krvi,

konchalo se je to drugachno pregnanstvo

vrnil sem se da zvem kaj o tvojih rokah,

delati in podirati gospodar dnevov,

negibnost ki zgradi svet.

Nisem dvomila o pochasnih prikaznih

ki te bodo ponochi napadale

prevech chasa si porabil ob poslushanju morja

ki buta ob ladijski nos duh po gnilobi in po plimovanju

chakanje. In zdaj ko si spet odplul se ponovno spominjam

skoraj prisrchno kot jadra napetih ur polnih vetra

ki sem jih prebila ob predenju, prichakovanju in izpolnitvi."

 

Tako sem mislil na kakshno kmechko Penelopo, medtem ko

me je pot peljala nizdol v mesto

jutro temno modre barve

in na kakshni ladij skoraj izenachen s chrto obzorja

je Odisej zgubljal na vsem lepem vse svoje obrise.

 

 

 

 

CHRTA  TIRNIC

 

Kaj drugega je potovati od znanega vlaka

starega v svojem zhelezju

napol praznega z zaprtimi pogledi

ko se roke nagubanchijo

medtem  ko se oprijemajo sedezhev.

Malo vagonov  in dolgo-potovanje

skozi neizmerno napol ogolelo in mrzlo ravnino,

takoj zatisnjena okna.

Malo prostora in zhivchno-neodposlano vprashanje

ali obstaja na ravni panorami

znamenje o tebi nekakshno

vznemirjenje ravnih-popolnih prvin

svetloba neba medtem

ko se notri potnikom ali prisilno

ali iznenada zjasni

da sta luch in tema enaki

in da z vozhnjo

nikoli ni mogoche presechi razdalje

in nikoli se ni moch nichesar dotakniti.

 

 

 

BESEDE  BREMENA  MISLI

                 In memoriam Franceta Presherna

 

Vprashaj che zlato ali barvni odtenki rumenine so

naj bi bili morali bi ali bi mogli biti misel

che je beseda mogocha:

ne prevech ali mrzel ali temen vecher

ob lochitvi na cestnem krizhishchu

kakshno besedo zmore logos iz nekega ali nobenegakraja

in konchno dati ime vsakemu kotu na nebesih

oblaki ime/beseda vsak

 

Ali she rajshi che ni nasilja v opominih

globokih in shirokih kot daljni prepadi

shushteche boleche izkopavanje dolzhnosti in bridkosti she vedno mrzhnja

she vedno

v vsaki besedi med poslushanjem

ob misli da lahko razumesh

da je sploh she kaj za razumeti

in v neskonchnost abecede

morda utrujene naj ne bodo nikoli

cheprav so stare in skljuchene in trudne abecede.

 

Ti beseda samoglasnik in soglasnik verbum pa che si

misel in nelahka roka, marvech tezhka kot

transcendenca-esenca

nemirna izmuchena oblika ki jo bom obdrzhal zase

moj alfa in beta, nepozabljena materinska oblika, moja

 

 

 

 

MOJ DOM JE AVTOMOBIL

 

Moj avto je hisha, nekaj

bleshchechih-poloshchenih zmechkanih plochevin shtiri

– plus eno zadaj – neuravnotezhena kolesa velika

velika okna skozi plastiko in pokrajine

za turiste z malo cvenka – motor komajda brni

che ti je vshech ali pa ne, ne vem kaj bi rekel.

Moj dom je  avtomobil

bencin, pregledani mehanizmi, hitrost – odmotavajo se oktani

vrata se odpirajo na stezhaj – doletinaskdajpakdajprometnanesre-cha

omedlevice-potratapsovk amerishketehnopodve-ze.

Moj dom  je iz stekla in pobarvanega zheleza

nagne se na gorskih grebenih, v lucheh, ponochi

se ne boji nobene teme.

Kam  naj grem po tej mrachni chrnini

ali naj gledam to drgetanje in ostanem

tega si ne morem niti predstavljati.

 

Moj dom je mogoche ukrasti in na vsem lepem ga ni vech.

 

 

 

 

LJUBEZEN  V CHASU  STROJEV

              mojemu osebnemu rachunalniku

 

Prizhgi me, stori da

stalno in zanesljivo svetlobo

vsi moji ledi bodo imeli

ves moj sijaj naj bo navzoch

Kot beli angel varuh

bom  zate rachunal, opravljal zvesto

vse tvoje obveznosti

skrbel bom za tvoja prizadevanja:

moji tokovni krogi s teboj ozhivijo

pregrejejo se zaradi tistih malih

drobnih input skrivnosti.

 

Vkljuchil te bom brez vsake ljubosumnosti

storil bom da se s pogledom dotaknesh

daljnih, chudnih dezhel in rek

ki spreminjajo barve, ljubil te bom

kakor lahko ljubim, omahljivo

ne sonchno, vendar drzhi me, ponesi

me vase in vame,

le s teboj zaprt tvoj pogled

v zenici ochesu veki.

Tvoje srce bom che ti je she ostalo.

 

 

 

 

VOZHNJE IN ZVEZDE

 

Zgublja ritem

gosta vrsta

svetlih chrtastih kamnov

in prav tedaj tedaj

kot da bi se zhivljenje nenadoma odkrilo

prehodi vozhnje do/proti

se naslikajo v vsej zemeljski utrujenosti

in Capoterra* napolni panoramo ali

na drugih razdaljah in vozhnjah Finisterre*

bolj eleganten ob izkrcanju zvoka medtem ko se

kot britev zarezhe v morje zgoshchenost skalnega preloma.

Kaj naj chutim razen

tvoje odsotnosti tvoje

govorjenje brez zvena tvoje

pripovedovanje in krichanje on ona ono

prazno ki shteje v negibnih in jasnih nocheh

ki zazharijo z vprashanji

ki so vsa posejana z zvezdami

nazadnje katera zelo vsakdanja zemeljska ljubezen

naju bo znala she malo peljati

po tej in drugih panoramah.

 

* Rtich na Sardinji in rt v Shpaniji v metaforichnem

  pomenu zachetka in konca zemlje.

 

 

 

 

KAM PELJEJO CESTE

 

Je mogoche, da je obstajala sanjska doba,

od koder prihajamo –ognji/mraz zvecher

boji pobegi in nochna potovanja dokler

ni zamrl shelest pepela.

Che govorish o njem se prikazhe

travnik zalit od mesechine

uslochen do morja, kakshno drevo, mesec sam

in glasovi kot da bi bili deshki.

Spricho polnosti svetlobe podoba

zbledi v orumenelost chasa

v usnjast in utrudljiv nich

v nehanje vsakega prichakovanja

razen v blizhnji prihodnosti.

Kot v mozhganskem  situ se torej zaplete ochitnost

ki prikazhe razocharano dno nicha

– kjer se tudi resnichnost razdrobi –

v tisoch malih luchk, proti svoji nichelni stopnji,

nadlezhni v svojem tako popolnem mrazu.

                                                                                               

Che bi lahko izbiral med soboto in nedeljo

bi izbral to slednjo

ravne mestne ceste zdaj chisto prazne

kakshno malo nechimrnost

in otroshko osamljenost na periferiji

kakshno luzho in modrino neba

na vsem lepem brez odtenkov.

 

 

 

 

VESOLJNI POTOPI

 

V igri se nekaj ne ujema

zajeclja, vzdrhti, pobliskava

zbledela golobica in veja

in zaklenjena vrata, ki se zagozdijo.

Potop je she vedno gotov

polja ceste stanovanja

grenka voda ki preplavlja

mojo sprano vero

she vedno si ogledujem

stare fotografije, ki med sabo

govorijo nedosegljiv jezik.

Linear*, ki ga ni moch dati.

In arheoloshki fragment

se lomi, toda ne govori

razen da se drobi

 

* V zvezi s kretskima pisavama linear alfa in

  linear beta, z znaki, ki jih ni mogoche

  razumeti kot piktograme.

 

 

 

 

BEZHANJA

 

Vse postane prazno

Gre za prichakovanj-e ali za kakshno njegovo utvar-o

vse se izprazni: ulichice, ceste

trava mukoma in nenadno prerojena

nastane velikanska tishina

in sam zrak se zdi kot zvok

in predmeti kot ostanki po brodolomu

vzbujajo vtis she vechje praznine

sama snov postaja

slajsha in krutejsha, nasilna

kot vse v odsotnosti

v somraku prisotnosti

morda le zhivalski korak

pred krikom ki kot vzdih prinese

spet nasilje v vsej svoji domachi surovosti

Zdaj, zdaj mehanizem je razvidnejshi

– vse je nenadoma suho – humanitas

krehanje motorjev se zdaj priblizhuje.

 

 

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

 

Roberto Dede­naro, italijanski pesnik, publicist in kulturni organizator, se je rodil leta 1956 v Tr­stu, kjer je tudi zhivel do nedavna. Nato se je preselil na dezhelo (v Repen – Rupingrande)  v neposredni okolici rojstnega mesta. Profe­sor na srednji sholi. Ne­koch predsednik, zdaj she vedno chlan znane trzhashke italijansko-slovenske Skupine 85. Doslej je objavil tri pesnishke zbirke, in sicer: In­sopprimibili rumori (Neodpravljivo ro­potanje), 1989 v Trstu; Osservazioni sull'abitare (Opazke o prebivanju), 1993 v Vidmu,  in Le periferie sottili (Tanke periferije), 2002 v Salernu. Leta 1994 je napisal radiodramo, ki jo je uglasbil Fabio Nieder za Rai ra­diotre in je bila kasneje knjizhno objavljena v Vi­dmu z naslovom  Visioni di un viso diviso (Vizije razdvojenega oblichja). Sodeloval je pri vech oddajah trzhashkega Rai-a in koprskega radia. Pishe chlanke za italijanske dnev­nike in revije. Dve plaketi z njegovimi pesmimi je objavila milanska En Plain Offi­cina, in sicer: La festa della polvere (Praznik prahu), 1997, in Alluminio (Aluminij), 2000, eno pa zalozhba Ilpul­cinoelefante (Pishcheslon), z naslovom Pinocchio (Ostrzh­ek) in z grafichnim pri­spevkom trzhashke slikarke Jasne Merkù. Z milansko umetnico Meri Gorni je leta 1997 naredil video Dove portano le strade (Kam peljejo ceste) in z Eliso Vla­dilo pesem  na blagu La mia casa è un'automobile (Moja hisha je avtomobil). V Vidmu je leta 1995 organiziral srechanje Per Roberto Bazlen (Za Roberta Bazlena) in objavil refe­rate o njem. V Trstu je leta 2001 izdal antologijo Poeti triestini contemporanei (Trzhashki sodobni pe­sniki), kjer so zastopani, z ramo ob rami, tako italijanski kot slovenski trzh­ashki pe­sniki, kar sodi she vedno med  obetavne novosti, takrat pa je shlo skoraj za pionir­sko dejanje, malodane brez precedensa. Vsem nam, ki nam je pri srcu usoda Slo­vencev v zamejstvu, in seveda njim samim, pa vlilo upanje, da ga bodo trzhashki so­rojaki rade volje posnemali in se definitivno otresli starih predsodkov, ki so dushili in razdvajali mesto v zalivu, kar se delno zhal she vedno dogaja.

 

 

Jolka Milich