Revija SRP 57/58

Pavel V. Tulajev

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI: PREDNIKI SLOVANOV

 
II

Razmishljanje o knjigi: VENETI. First Builders of European Community. Tracing the History and Language of Early Ancestors of Slovenes. Jozhko Shavli, Matej Bor, Ivan Tomazhich. Editiones Veneti, Wien, Austria, 1996, 533 p.

 

OD NORIKA DO SAMOVE DRZHAVE

Che bi se spomin na nashe prednike ohranil le v enozlozhnih besedah, toponimih, starih zapisih in na nekaterih muzejskih eksponatih, se niti knjiga Shavlija, Bora in Tomazhicha, she manj pa nash esej, ne bi pojavila v javnosti. Dejstvo pa je, da so kljub temu, da so v toku zgodovine tolikokrat menjala svoja imena in imena svojih kultur, Slovani v Srednji Evropi ohranili svojo drzhavnost do danashnjega dne. Njihova zgodovina je logichna verizhna kontinuiteta rodovnih civilizacij.

Ena izmed prvih drzhavnih tvorb na obmochju danashnje Slovenije je bila provinca Norik (Noricus). Obichajno se Norik omenja skupaj z drugimi dezhelami: Retijo, Panonijo, Ilirijo, ki so bile province v sestavu rimskega imperija. Vsa ta ozemlja so na severovzhodu od Apeninskega polotoka, njihova meja pa je tekla po Donavi in so tako predstavljala mejna obmochja med sredishchem rimskega imperija in zunanjim barbarskim svetom. Rim je bil dolga stoletja vojashko-politichni center antichnega sveta. Dal nam je obilico zgodovinskih spomenikov, dokumentov in bogato literarno tradicijo. Romanizaciji so podlegla ukrochena plemena na zahodu, severu in vzhodu. V vseh rimskih provincah se je shirila rimska kultura in z njo latinshchina kot uradni jezik. Zgodovina narodov je bila prikazana v rimskem duhu: vlogo Italcev, vladajochega razreda, so pretiravali, vlogo podvrzhenih narodov pa omalovazhevali. To tradicijo je prevzel tudi vzhodnorimski imperij – Bizanc. Norik skupaj z Retijo, Panonijo, Dalmacijo, Mezijo in Dakijo je bil vkljuchen v novo dezhelo – Ilirijo. Tu niso vech shirili rimske kulture, temvech bizantinsko krshchanstvo. Drzhavljani te velike dezhele so imeli drzhavljanske pravice in dolzhnosti, kdor pa se ni pokoraval oblasti, je ostal "pogan".

Iz te zgodovinske perspektive moramo razumeti Nestorjeve zapise o Noriku, ki so prishli v nashe letopise. Tudi slovenski znanstveniki so se morali potruditi, da bi lochili zgodovinska dejstva od fantazije in se dokopali do pozabljenih in nepoznanih plasti lastne zgodovine. Alpski Slovani, znani antichnim avtorjem pod imenom Veneti, so bili resnichno pod vplivom Keltov, Rimljanov in Germanov, toda nikoli niso bili popolnoma, ali pa sploh ne, keltizirani, romanizirani ali germanizirani, kot to hoche prikazati uradno zahodno zgodovinopisje. Imeli so svojo lastno, avtohtono civilizacijo in kulturo, ki sta se razvijali na lastni osnovi in v duhu takratnega chasa.

Gospodarska osnova zhivljenja Venetov sta bila poljedelstvo in zhivinoreja. O tem prichajo shtevilne izkopanine in posredni dokazi. Slikarske upodobitve poljedelcev in domachih zhivali najdemo na tkim. situlah iz 5. - 6. st. BC. Plug in soha – dva tipichno slovenska izraza. Prav v obdobju rimske nadvlade je poljedelstvo v Vzhodnih Alpah dozhivelo najvechji razcvet, plug je dobil kolesa, o tem nam porocha Plinij. Grshki pisec Evripid (5. st. BC) pishe, da so Veneti odlichno znali gojiti konje. Upodobitve konj lahko najdemo na mnogih najdbah kultur Villanova, Este in Hallstatt, tudi v Noriku so bili znani konji tako za jezho kot tudi delovni konji.

Veneti so bili dobro oborozheni in so imeli veliko vojsko. Zhe v 15. - 12. st. BC so imeli tezhke meche z litim drzhajem. V hallshtatskem obdobju (800. - 400. BC) so na obmochju danashnje Slovenije, Avstrije, Shvice in Bavarske delali zhelezno orozhje. Izdelki iz norishkega zheleza so bili znani po vsej Evropi. (54)

O razvitosti materialne kulture prichajo med drugim venetske situle – obredne posode, obilno okrashene s prizori iz vsakdanjega zhivljenja Venetov. Avtorji nam v knjigi opishejo nekaj primerov. Ena najlepshih situl je iz kraja Vache blizu Ljubljane, ki je tudi na ovitku knjige. Na njej so upodobljeni prizori iz vsakdanjega zhivljenja Venetov: vojni pohod z jezdecem in zaprezhenim bojnim vozom; kmet, ki goni par volov; muzikant z dudami in poslushalci. Kot eno izmed znachilnosti Protoslovanov lahko omenimo tudi zharni pokop. Ta obichaj je imel poleg vsega drugega tudi svojo umetnishko dimenzijo, pozneje so pokope in grobove spremljali tudi napisi. V Noriku so arheologi nashli nemalo starega nakita (ogrlice, diademe, prstane, sponke) pa tudi kovance iz predrimske dobe. Na enem izmed njih je po trditvah dr. Shavlija na eni strani upodobljen bog Belin (Apolon), na drugi pa jezdec (ilirski).

Vprashanje o verskih predstavah alpskih Venetov ostaja malo raziskano. O njih lahko ugibamo na podlagi arheoloshkih najdb in napisov, na podlagi folklore, lokalnih legend in bajk. Omenili smo ime najvishje slovenske gore Julijskih Alp – Triglav. Prav tako se je imenoval glavni bog pribaltskih Slovanov, katerega svetishche je bilo v danashnjem Shchechinu, glavnem mestu Pomorjanske. Viri pripovedujejo, da so bili tam trije grichi. Trodelna soha boga, ki je simbolizirala tri svetove (nebeshki, zemeljski in podzemeljski svet), je bila iz chistega zlata. Bog Belin, katerega podobo najdemo tudi v knjigi, je bil po trditvah dr. Shavlija za prebivalce Norika in Karantanije bog sonca. Ustreza slovanskemu Belbogu in grshkemu Apolonu. Zanimivo je, da je bilo na mestu svetishcha poganskemu Belinu pozneje zgrajeno svetishche, posvecheno svetemu Bellinu (glej ilirske in rimske napise).

O poganstvu starih Slovanov prichajo napisi, ki jih je prebral Matej Bor, in v katerih sta omenjeni boginji Minerva-Atena in Ashtarta. V knjigi je opisana tudi lepa ljudska legenda o bajeslovnem Zlatorogu, ki je vzporednica praslovanskega mita o jelenu z zlatimi rogovi, ki se pase na donavskem bregu. Tudi stari slovenski obichaj reja pod lipo, ki simbolizira indoevropski mit o drevesu zhivljenja, pricha o prastari tradiciji, ki se je ohranila pri norishkih Venetih, prednikih danashnjih Slovencev.

V antichni dobi je bila druzhba jasno razdeljena na razrede: na kmete, vojake, vojvode, trgovce, kneze. Prebivalci so zhiveli v vashkih skupnostih, tako v hribih kot v dolinah, v tedaj she majhnih mestih pa se je zhe zachela pojavljati aristokracija. Kmetije so se zdruzhevale v vashke skupnosti, ki jim je nacheloval vashki svet »sosednja«. Ko je bilo treba z oblastjo reshevati pomembnejsha vprashanja, je sosednja poslala v mesto svojega predstavnika na tkim. »pojezdo«, ko pa je shlo za she pomembnejsha vprashanja, so sklicali tako imenovano »veche«. Ta obichaj popolnoma ustreza ureditvi, ki je bila v veljavi v starem Novgorodu, kjer se je ob taki prilozhnosti prav tako zbralo mestno »veche«.

Ko so Rimljani prikljuchili Norik in sosednje province k svojemu imperiju, so uvedli na teh ozemljih tudi svoje zakone. Toda centralna rimska oblast je morala uposhtevati tudi krajevne obichaje in navade. Tako so Slovenci, zhivechi v Noriku, pozneje dobili tudi pravno potrditev svoje lastne zakonodaje, ki je prishla v zgodovino pod imenom: institutio sclavenica (slovenski pravni red) in communis omnium slavica lex (sploshni slovenski zakonik). Pravni dokumenti so bili enako zapisani tudi v kraljestvih Gotov, Langobardov in Alemanov.

Tako se je venetsko prebivalstvo postopoma vkljuchevalo v sistem imperija. Bili so enakopravni z drzhavljani Rima, kot je to uvedel cesar Karakala (Caracalla) na podlagi drzhavljanskega prava (ius civile), pisno pa potrdil cesar Dioklecijan. Aristokracija Norika se je verjetno v tem chasu romanizirala in tudi sprejela krshchansko vero. V knjigi najdemo unikatni portret norishke plemkinje na kamniti ploshchi iz 2. st. AD. Izraz obraza, oblachila in nakit mochno kazhejo na njeno slovanstvo.

Pregled dogodkov zgodnjega krshchanstva je glavna tema obshirnega prispevka Ivana Tomazhicha, katolishkega duhovnika in raziskovalca. (55) Raziskave svojih dveh kolegov dopolnjuje z dragocenimi detajli in podatki, med drugim pripoveduje o tem, kako je Odoaker postal vladar notranjega Norika. Z velikansko vojsko barbarov, med katerimi ni bilo malo slovanskih najemnikov, je vpadel v rimski imperij. Rimljani pa so mu ponudili mesto vojskovodje in namestnika imperatorja. Sprva je Odoaker to ponudbo sprejel, vendar je kmalu zatem (leta 476) odstavil Romula Avgustula. Notranji Norik je ostal pod njegovo oblastjo, dokler ni tudi njega premagal Teodorik, kralj Gotov.

Chez dve stoletji, ko je oblast Rimljanov zhe oslabela, je Norik postal osnova nove zdruzhbe Slovencev – Karantanije, ki je nastala okoli Krnskega gradu na danashnjem avstrijskem Koroshkem. V 7. st. so se Karantanci zdruzhili s sosednjimi Slovani – Chehi, Moravci, Luzhishkimi Vendi, Polabskimi Slovani – in se pod vodstvom kneza Sama osvobodili izpod ogrskega jarma. Svobodna slovanska drzhava se je v chasu med leti 623-658 razprostirala od Jadrana do danashnje severne Nemchije. Po smrti legendarnega Sama je velika drzhava razpadla, toda Karantanija je ohranila svojo samostojnost. Potem je padla pod vpliv Frankov, nato pa she vechkrat pod razne vladarje in pokrovitelje: Avstrijce, Madzhare, Jugoslovane, a je vedno znala ohraniti svojo chast in dostojanstvo. O tem govori tretji del knjige izpod peresa patra Tomazhicha. (56)

 

NOVI PROBLEMI IN NOVE PERSPEKTIVE

V knjigi slovenskih znanstvenikov Veneti, prvi tvorci evropske druzhbe je nacheta cela vrsta novih vprashanj, ki zahtevajo mnozhico komentarjev in popolnoma novo razumevanje. Kar nekaj chasa bo potrebno, da se vodilni ruski znanstveniki z dovolj truda seznanijo s temami te zanimive knjige, cheprav tudi ruska znanost v zadnjih letih ni stala krizhem rok. Prishlo je do obilice novih odkritij v zvezi s slovansko zgodovino in etnogenezo Slovanov, s katerimi pa slovenski kolegi zhal she niso bili seznanjeni. Do neposredne izmenjave informacij in neposrednega dialoga o venetskem vprashanju tako zhal she ni prishlo.

Prichujochi esej je prvi skromni poizkus seznaniti javnost z rezultati raziskav obeh strani, jih med seboj primerjati in poskusiti analizirati. Avtor tega zapisa ni strokovnjak arheolog in nima nikakrshnega namena zapisati v tem prispevku dokonchno resnico. Vendar lahko osnovne probleme venetskega vprashanja razume vsak normalno razmishljajoch bralec, tem bolj pa seveda poklicni zgodovinar. Naj zato pristopim h konchnemu povzetku tega eseja.

Gledano globalno, ima knjiga slovenskih avtorjev nedvomno pozitiven naboj. Zapisali so obilico novih dejstev in podatkov, jih obrazlozhili in tako v novi generaciji znanstvenikov vzbudili nov val zanimanja. In tudi che je v delu slovenskih avtorjev, ki jih njihovi nasprotniki ironichno imenujejo »amaterje«, kopica netochnosti, zgreshenih trditev, »kiksov«, imajo njihova izvajanja vseeno ogromno vrednost za tiste, ki se iskreno zhele znajti v problematiki slovanske etnogeneze.

Najpreprichljiveje argumentirano in natanchno je v knjigi obdelana tema izvora Slovencev v Vzhodnih Alpah. Njihova materialna kultura, gospodarska in socialna struktura, mitologija in pismenost so podane z vsemi podrobnostmi, tako da se lahko vsakdo brez najmanjshega dvoma strinja s tezo o slovanstvu Venetov. Ko chlovek prebere knjigo, ne ostane niti najmanjshi dvom o tem, da Sloveni oz. Slovani niso prishli na to obmochje Srednje Evrope v chasu tkim. vzhodnoslovanske ekpanzije v 6. st. prek Donave, temvech bistveno prej. Dovolj jasno je prikazana tudi povezava med alpskimi Slovani in nosilci luzhishke kulture, n.pr. jantarska pot z Baltika na Jadran in v Sredozemlje. Vendar pa identifikacija baltskih Venetov kot Slovanov sprozha veliko novih vprashanj, ki zahtevajo dodatne raziskave.

Dovolj pa ni dokumentirana hipoteza o sorodstvu maloazijskih Venetov z evropskimi. V tej zvezi so avtorji manj preprichljivi. Obetajoche rezultate nam daje razvozlanje venetske pismenosti, po mnenju Bora sorodne retijskemu in etrushchanskemu jeziku. Tudi dedishchina Etrushchanov, ki shteje tisoche pisnih spomenikov, je danes she premalo raziskana, da bi lahko delali dokonchne sklepe. Morda pa bo prav knjiga slovenskih znanstvenikov pomagala reshiti tudi uganko Etrushchanov?

Da pa ne bi dobronamernosti tega pisanja bralec razumel kot nekakshno nekritichno apologijo, naj opozorim na nekatere pomanjkljivosti te knjige. Prvo, kar opazimo, je kompozicijska mozaichnost zbornika, strukturni nered podatkov in navedb ter ilustracij, raztresenih po raznih poglavjih, mnogokratno ponavljanje, ne vedno opravichljivo skakanje z ene teme na drugo. To je deloma razumljivo zaradi preobtezhenosti z ogromno kolichino informacij in z njihovo vsebino.

V ochi pa bode tudi ideloshki naboj raziskav. Vsi trije znanstveniki kritizirajo nemshko zgodovinsko sholo, pri tem pa zavestno ignorirajo tudi nemshke znanstvene izsledke, ki govore v prid Slovanov. Obenem avtorji stalno poudarjajo svojo distanco do slovanskih bratov na jugovzhodu: Srbov, Hrvatov, Chrnogorcev in Bolgarov. Deloma je temu vzrok neprijetna komunistichna dedishchina SFRJ in ideologija ilirizma, jugoslovanske variante panslavizma, in morda deloma tudi dandanashnja pretirana prozahodna usmeritev republike Slovenije.

V okvir mojega pisanja ne sodi kritika dejanskih netochnosti in napak, ki so prisotne tako kot v vsakem znanstvenem delu. V delu, kjer dr. Shavli govori o socialno-ekonomski organiziranosti Venetov, trdi, da je stari pomen besede »vas« v pomenu zveze oz. veze – pomenila je skupnost kmetij in njihove zemlje le pri alpskih Slovanih. Po njegovem mnenju juzhni in vzhodni Slovani uporabljajo za opis istega fenomena izraz, kot so n.pr. »selo«, »mir«, »rod«. »To dejstvo – pravi Shavli – pomeni popolnoma drugo obliko druzhbene organiziranosti teh narodov«. (57) V zvezi s tem naj omenim, da je ruska beseda »vesj« dobro poznana ruskim znanstvenikom. V pomenu naselja (»selco«, »selenie«, »derevnja«) ta beseda ni bila razprostranjena le v Alpah, ampak povsod, kjer so se Slovani naseljevali, she prav posebej pa v Novgorodski Rusiji. To dejstvo je jasno zapisano v slovarju V. I. Dalja. Beseda »vesj« se je v ruskem jeziku ohranila do danashnjega dne v izrazu »gorody i vesi« – mesta in vasi, kar pomeni n.pr. sporochiti nekaj »mestom in vasem« – objaviti nekaj celemu svetu. (58)

Takshni in podobni popravki nikakor ne zmanjshujejo v celoti vrednosti dela slovenskih avtorjev. Pravzaprav nam le pomagajo, da bolje razjasnimo zgodovinske resnice. Ravno gospod Shavli v vsem svojem izvajanju prav posebej vabi zainteresirane bralce k diskusiji in dobronamerni kritiki. Zato tudi sam upam, da bodo slovenski kolegi sprejeli nasha razmishljanja, pripombe in dopolnitve kot izraz nashega sposhtovanja in pozornosti.

Mnogi posamezni vidiki venetskega vprashanja imajo svoje korenine na koncu koncev v sploshnih vprashanjih zgodovinske metodologije, kronologije in poznavanja virov. Na zachetku je prav zaradi tega nujno podati zanesljivo zgodovinsko retrospektivo, izdelati dovolj tochen sistem koordinat in ga vsestransko preveriti. Le takshna stalna kontrola nam lahko pomaga odstraniti odstopanja v to ali ono stran in s tem precizirati mnozhico detajlov.

 

PROPADLE CIVILIZACIJE : ARKTIKA, ARATTA, VINCHA

Sodobna znanost nam lahko da tako arheoloshke kot lingvistichne podatke o evropski civilizaciji za ves evrazijski kontinent za desetine tisochletij. Da pa bi lahko bolje razumeli in analizirali prazgodovino, bomo evropsko zgodovino razdelili na naslednja kronoloshka obdobja:

1) od legendarnega velikega potopa (okoli 10.000 let BC) do trojanske vojne (1200 BC)
2) od padca Troje (Homerjevega Iliona) do ustanovitve Rima (8. st. BC)
3) od ustanovitve Rima do nastanka krshchanstva
4) od zachetka nashega shtetja do nastanka ruske drzhave Rurikov (9. st. AD).

Najstarejsha, tkim. predzgodovinska doba je dobro raziskana s stalishcha astronomije, geologije in mitologije. Zachenja se z globalno katastrofo, ki jo je povzrochil dvig vode v oceanih in ki jo je svetovna zgodovina oznachila kot veliki potop. To je doba stare kamene dobe, paleolitika, ko se je zachel umikati na sever evrazijski ledenik in se je zachela velika klimatska otoplitev na nashem kontinentu.

Vechina zgodovinarjev, tudi strokovnjakov za evropsko prazgodovino, je mnenja, da se nima smisla poglabljati v te arhaichne chase, cheprav se je o chasih pred velikim potopom ohranilo nemalo legend, kot je na primer med drugim Platonov zapis o Atlantidi. Vendar se vseeno najdejo entuziasti, ki razikujejo stare mite in poskushajo z njihovo pomochjo rekonstruirati to najstarejsho zgodovino. Tu nimam namena razlagati teorije o premiku zemeljske osi in o nastanku kontinentov, ampak naj le na kratko omenim tkim. »hiperborejsko teorijo«. Njeni zagovorniki (G. Warren, H. Wirt, B. G. Tilak, J. Jelachich) zastopajo mnenje, da je bil v chasu davne zgodovine na podrochju danashnjega polarnega kroga tkim. paleokontinent, ki ga imenujejo Arktida oz. Arktoda. (59) Do velikega potopa je na tem kontinentu vladalo subtropsko podnebje in tam so zhiveli predniki danashnjih Arijcev – Hiperborejci; tu se je zachela in od tod se je razshirila bela rasa in njena civilizacija. Sodobni raziskovalci mitologije, sakralne geografije in runologije (N. Guseva, A. Dugin, V. Demin, S. Zharnikova) so nashli obilico argumentov, ki podpirajo njihovo teorijo, cheprav ji drugi znanstveniki ostro nasprotujejo. (60)

V obdobju mlajshega neolitika (6.-4. tis. BC) se je zachela formirati tkim. "indoevropska skupnost" plemen z istimi koreninami in s sorodnimi jeziki. V Evraziji se je razvila kultura, ki nam je med drugim zapustila neprekosljive spomenike chloveshkega uma, dela, kot so Rigveda, Avesta, Mahabharata, Iliada in Odiseja.

Lingvista V. V. Ivanov in G. V. Gamkrelidze menita, da se je indoevropska jezikovna in kulturna skupnost zachela razvijati na obmochju Prednje Azije in Sredozemlja nekje v 4. tis. BC. S pomochjo dokaj komplicirane metodologije strukturalne in primerjalne lingvistike, ki jo je razvil R. Jakobson, sta ruska znanstvenika na osnovi nekaterih kljuchnih jezikovnih izrazov rekonstruirala indoevropski prajezik in njegov izrazoslovni svet. Posebno vlogo pri rekonstrukciji te protokulture pripisujeta anatolskim plemenom, ki so v chasu hetitskega kraljestva (torej do padca Troje) zhivela v Mali Aziji. Hkrati pa ne zanikata mozhnosti, da so v tistem chasu Indoevropejci zhiveli tudi kje drugje. (61)

To teorijo potrjujejo drugi znanstveniki, ki pa uporabljajojo druge znanstvene metode (Nostratichna druzhina jezikov V. Iljicha–Sviticha, Pradomovina arijcev E. Kuzmine, Zgodovina Evrazije A. Gudz–Markova). (62) Vodilni "evrazijski" ideolog in lingvist N. Trubeckoj, ki se kritichno izrazha o teoriji enega samega prajezika, razume izraz "indoevropski" v strogo jezikoslovnem smislu. To ni neka abstraktna oz. zgodovinska zdruzhba plemen, ampak zdruzhba ljudi raznih chasov in narodov, ki govore razne jezike tkim. "indoevropske druzhine", kar je samo po sebi le znanstveni izraz, ki se je kot tak pojavil v 19. stoletju v kabinetih evropskih znanstvenikov. (63)

Profesor Safronov je avtor fundamentalnega dela Indoevropske pradomovine (1989). Meni, da ne moremo govoriti le o enem izvoru bele rase. Indoevropska civilizacija se je razvijala sochasno na najmanj treh podrochjih: v Mali Aziji, na Balkanu in v Srednji Evropi. S pomochjo najnovejshih arheoloshkih odkritij zadnjih nekaj desetletij Safronov zasleduje potek preseljevanj davnih Indoarijcev, Iranoarijcev, Protohetitov in Protogrkov od 7. tis. BC pa do danes. Pomembno mesto v njegovih shtudijah zavzema kultura Vincha (sredina 5. pa do konca 4. tis. BC), ki jo shteje za najstarejsho evropsko civilizacijo, starejsho od civilizacij Mezopotamije, Nila in Inda. Dosegla je ne samo visoko stopnjo razvoja, obvladala zahtevno arhitekturo, imela visoko materialno kulturo, ampak je imela tudi svojo pisavo, ki do sedaj zhal she ni razvozlana, svojo vero, razvito druzhbeno hierarhijo in razvite odnose s svojimi sosedi. »Kultura Vincha je imela v tedanji Evropi podobno vlogo kot jo je imela pozneje Grchija s svojim vplivom na barbarski svet. Podobnost teh dveh kultur je v njunem mochnem vplivu na tedanji svet (kolonizacija, trgovina, potovanja, ne pa vojne).« Iz kulture Vinche so izshle po njegovem mnenju kulture Sopot-Lendel na Hrvashkem in v Sloveniji, bichka kultura na danashnjem Madzharskem, Binja – v zahodni Slovashki in Luzhanki v 5.-4. st. BC. (64)

Tega dejstva ni prezrl Ivan Tomazhich, ki posebej poudarja pomembnost Vinche v poglavju Nove smeri. Pri tem se Tomazhich opira na obshirne raziskave svetovnoznanega srbskega znanstvenika prof. Borivoja Peshića, ki je v svojih zadnjih shtudijah prav na podlagi Borovega tolmachenja primerjal pismenke iz Vinche z venetskimi napisi. Kot to dokazujejo arheoloshke najdbe, je bila Vincha vezni chlen med maloazijskimi in evropskimi kulturami ter nam prav zato lahko pomaga razjasniti vprashanje o medsebojnem vplivu in prioriteti raznih kultur tistega chasa. (65)

Koncepcijo Safronova bistveno dopolnjuje delo J. A. Shilova, ki v svoji doktorski disertaciji Pradomovina Arijcev analizira arheoloshke najdbe v kurganih na severnih obalah Chrnega morja. Z istimi vprashanji se ukvarja tudi v svojih drugih knjigah, n.pr. Poti Arijcev in Ruska pradomovina. Tako po svoje dopolnjuje delo V. N. Danilenka, specialista kosmonologije starih kultur, ki je skupaj z A. G. Kivishinom raziskoval izkopaninine znamenite kamnite gomile (3. tis. BC), kjer so v jamah in pesku nashli tablice z najstarejshimi chrkami in napisi v svetu. Ta najdba je del najstarejshe arijske civilizacije Aratta v Evraziji; navezuje se na najdbe iz 12.-13. tis. BC. V 7. tis. BC pa je center te civilizacije postala Mala Azija, kjer so arheologi odkopali sveto mesto z desetinami templjev (Chatal huyuk). A. Shilov meni, da so prav iz arijske Aratte nastale sumerska Arata, iranska Arta, etrushchanska Artana, staroruska Arsanija, grshki Ortopolis in ukrajinski Artaplot. Od tu izvirajo Praslovani – Pelazgi, katerih ime je povezano z zgodovino Troje. Na poti iz Poddnjeprovja v Trojado, po tkim. »trojanski poti«, najdemo ostanke hiperborejskega boga Zevsa-Diva in Latone-Lade.

V 17.-9. st. BC (dolgo pred in takoj po trojanski vojni) se je vechina slovanskih Lelegov, Brezanov, Venedov in drugih preselila v Etrurijo, kjer so dobili ime Etrushchanov, med njimi pa so prevladovali Rusi-Raseni. Nekatera od teh plemen, Veneti n.pr., so se postopoma zacheli po »jantarski poti« premikati proti severu – v Pribaltik, na levi breg Donave, kjer jih antichni pisci v zachetku prvega tisochstoletja BC najdejo kot nedvomno slovanska plemena. Prav zaradi tega, pravi Shilov, sta ruska znanstvenika F. Volanski in E. Klasen lahko tako preprichljivo prebrala na osnovi slovanskih jezikov trojansko – etrushchansko pismenost.

 

ETRUSHCHANI – TO SO PELAZGI IN TIRENCI

Hipoteze ruskih znanstvenikov 19. stoletja je bistveno dopolnil znanstvenik A. Nemirovski. V svoji raziskavi Etrushchani – od mita do zgodovine (Moskva 1983) nam daje podroben pregled vse dostopne literature na to temo. Ne brez ironije pishe o nestrpni etruskomaniji Italijanov (Dempster, Santangelo), o nemshkem superkriticizmu (Mezer, Vilamovity-Mellendorf), o romantichnem rusocentrizmu (Chertkov), potem pa na podlagi preverjenih podatkov zgradi svojo sliko tega realnega etnosa. Jedro Etrushchanov so bili Pelazgi, najstarejshi prebivalci Grchije, njihovo sredishche pa je bilo v Tesaliji. Po trojanski vojni, po vpadu Dorcev na Balkan in po razpadu Miken so Pelazgi kolonizirali del Apeninskega polotoka med rekama Arno in Tibero. Tam so se povezali s Tirenci, ki so prishli iz Male Azije in ki so nekaj chasa zhiveli na Sardiniji. »Nova kultura, ki jo lahko od leta 700 BC imenujemo etrushchanska – pravi Nemirov – je bila zmes pelazgo-italske (Villanova) in tirenske.« (67)

Nemirovski v svojih izvajanjih ne uporablja izraza "Raseni" in zdi se, da ne verjame, da bi se tako tudi sami imenovali, kakor menijo mnogi drugi avtorji (Grinjevich, Shcherbakov, Abrashkin in dr.). Tudi ne omenja kavkashke teorije akademika Marra o selitvi "rasenske veje" Jafetitov (oz. rushske skupine) z juzhnega brega Vanskega jezera prek Male Azije na Balkan in v Sredozemlje ali pa nemshke hipoteze K. Muellerja o sorodnosti med Reti in Raseni.

Etrushchani in njihovi predniki Pelazgi-Tirenci so imeli velik vpliv na nastanek grshke in rimske kulture. Predniki ali pa vsaj najblizhji sorodniki antichnih bogov Zevsa, Minerve, Junone, Semele, Apolona, Marsa, Neptuna so bili etrushchanski bogovi Tin, Menrva, Uni, Aplu, Semla, Maris, Netun. Junak Herkul, ki se je proslavil s svojimi junashtvi in so ga bogovi vzeli k sebi na Olimp, je bil Etrushchanom poznan kot Herkle in so ga imeli za svojega pradeda. Tu ne gre za nova poimenovanja, ampak za genetichno kontinuiteto. Pelazgi, ki jih omenja zhe Homer, so bili eden izmed prvobitnih, avtohtonih etnosov v Heladi. Kot porocha Ajshil, so imeli obshirno kraljestvo od Tesalije do Argosa in Halkidike, sam Herodot pa porocha, da se je tudi cela Grchija prvotno imenovala Pelazgija. (68)

Rimljani so priznavali zasluge Etrushchanov na mnogih podrochjih; imeli so jih za svoje prednike in uchitelje v religiji, medicini, upodobljajochi umetnosti, glasbi, gradbenishtvu, v vojnih in pomorskih znanjih. Imeli so biti na kaj ponosni. Za chasa vladanja Tarkvincev je bil Rim obdan z debelim obzidjem in je postal prvo mesto v Italiji. V dolini Murcija je bil postavljen stadion za 60.000 gledalcev. S sistemom kanalov so Etrushchani osushili velika mochvirja, na njih so postavili svoja pristanishcha in mesta. V Rimu in drugih mestih so zgradili mestno kanalizacijo. Svoja svetishcha in grobnice so okrashevali z realistichnimi kipi iz brona in s slikami, prvimi na podrochju danashnje Italije. In kdo ni slishal o magiji Etrushchanov? Njihovi duhovni so prerokovali iz jeter. V 20. stoletju so nashli med izkopaninami model chloveshkih jeter z imeni bogov, ki je postal pomemben element za nadaljnje raziskovanje Etrushchanov in njihove kulture. Pogrebne zhare, glasbeni instrumenti, gledalishke maske, simboli oblasti, orozhje in tudi legendarna volkulja, ki doji Romula in Rema – vse to je zapushchina Etrushchanov.

Glede nashega vprashanja Venetov pa je najpomembnejshe raziskati, kako so Etrushchani-Tirenci vplivali na severno Italijo in na srednjo ter vzhodno Evropo. Potem ko si je rimska oblast podvrgla pelazgijska mesta Tarkvinijo, Cere, Vulchi, Sardinijo in zagotovila varnost morske poti med Apeninskim in Pirenejskim polotokom, se je etrushchanska kultura umaknila v obmochje danashnjega Arezza in Perugie. Etrushchanska mesta so zachela organizirati kopenske trgovske poti med Italijo in severnimi dezhelami. »Ta trgovina, ki je uporabljala alpske prelaze Brenner in St. Gothard«, pishe Nemirovski, »je bila v razcvetu od 5. st. BC dalje in je pustila svoje sledove v danashnji Avstriji, Franciji, Nemchiji, na Poljskem, vse do Skandinavije.« Etrushchansko orozhje in domache izdelke so nashli na obmochju bivshe Jugoslavije, Madzharske in na bregovih Chrnega morja. Razumljivo je, da so to pot uporabljali tudi drugi narodi, vendar so imeli Etrushchani odlochilno vlogo. V tem chasu se je zachela tudi etrushchanska kolonizacija Padske nizhine in jadranske obale vse do Benetk, hkrati pa raste kulturni vpliv na alpska plemena, kateremu nekateri znanstveniki pripisujejo tudi pojav pismenosti pri teh narodih. (69)

Veliko bi nam lahko povedali etrushchanski napisi. Doslej jih je bilo najdenih vech kot deset tisoch, vendar so uspehi znanstvenikov dokaj skromni. Razlagajo in berejo ta razmeroma pozni fonetichni jezik s pomochjo linearne pisave, pri tem pa so tolmachenja protislovna, velikokrat izkljuchujejo sama sebe.

Razvoj je bil nekoliko hitrejshi po tistem, ko so nashli bakreni model jeter z imeni bogov in znamenite zlate ploshche iz Pirge z vzporednim tekstom v etrushchanskem in fenichanskem jeziku. Kljub temu prevajalci niso uspeli najti skupnega jezika. Kot primer naj nevedem tri razlichna tolmachenja tega napisa, ki so ga prevedli A. Nemirovski, G. Grinjevich in M. Bor.

Nemirovski gleda na ta tekst izredno previdno, bolj kot opazovalec in sistematik, manj kot pionir-raziskovalec. Najprej napise klasificira, analizira imena in toponime ter navaja izsledke po njegovem najzanesljivejshih zahodnih znanstvenikov. Tekst prvega stavka te ploshche, posvechene boginji Uni, se v njegovem prevodu glasi takole: »Ta votiv in ti hramski darovi so bili zhrtvovani boginji Junoni-Ashtarti. Podaril jih je svetishchu in zgradbam vladar Tefanij Veljan v chasu potem, ko je zabil zhebelj, po bozhji volji«. (70)

Popolnoma drugachen smisel je v istem tekstu videl Matej Bor. Tudi zanj je jezik Rasenov protoslovanski, toda on ga bere s pomochjo venetske pismenosti. Prevod te pergijske tablice zachenja takole: »Ta tempelj je kot hram ozval utehe Junone ali Ashtarte, prijemshi za mech ovod vojvoda Velianas, poslanik slovenji, ko ga je postavil«. (71) Dalje pishe, da so mesto in tempelj po njegovi smrti napadli pirati, ga zavzeli Itali in od takrat zhive tu Itali.

Kot je razvidno, je interpretacija Mateja Bora blizu Nemirovskemu, cheprav bere tekst po drugachnih pravilih. Glavna razlika je v interpretaciji »Velianas sal cluvenias«. Bor je mnenja, da gre za slovenskega vojvodo Veljanosa, Nemirovski pa meni, da je tu omenjen obichaj zabijanja zheblja. Tak magichni obred je bil dejansko v rabi in je bil povezan s kultom boginje Nortije, o chemer pozneje.

Nash sodobnik G. S. Grinjevich, avtor knjige Praslovanska pismenost, rezultati deshifriranja (Moskva 1993) kritizira v bistvu vse dosedanje poskuse chitati etrushchanske tekste s pomochjo paralelnega fenichanskega teksta. Meni, da je bila glavna napaka zahodnih raziskovalcev v tem, da niso razumeli oz. niso pristali na zlogovne interpretacije rasenskega jezika, ki je po svojem izvoru praslovanski. Za predstavitev 28 chrk te abecede so uporabljali prek 50 razlichnih znakov, drugo napako pa so delali s tem, da so poskushali tekste brati z desne na levo, kot pri semitskih jezikih: »Etrushchanski napisi, che jih beremo z desne na levo in le s pomochjo znanih etrushchanskih chrk – pishe Grinjevich – nimajo nobenega smisla«. (72) Grinjevich je razvil svojo metodologijo, k vsaki chrki teksta dodaja ustrezajochi zlog in tako sam podaja novo interpretacijo teksta na teh dveh tablicah. Po njegovem je tekst navodilo, kako skrbeti za vinograd (celega teksta ni prevedel). V Grinjevichevi verziji, kjer je k vsaki chrki dodan ustrezajochi zlog, gre po njegovem za navodilo, kako s cepljenjem trte povechati prispevek vinograda. Vinogradniku se priporocha »pricepiti cvetocho vitico, ki daje bolj sochne sadove, na trto«.

Tako jasne razlike v interpretacije enega in istega teksta, dokazujejo, da zhe same metode raznih znanstvenikov potrebujejo dodatno kontrolo. Najvech uspeha bo imel znanstvenik, ki bo razvil pravo metodologijo, osvobojeno etnichnih in politichnih predsodkov. Ker pa lezhi kljuch tudi v slovnici starih jezikov, poskushajo znanstveniki priti globlje v zgodovino raznih pismenosti in najti odgovor tudi na vprashanje, komu oz. kateri skupini Pelazgi, predniki Etrushchanov, pravzaprav pripadajo.

Eden izmed prvih znanstvenikov, ki je posvetil svoje delo prav najglobljim indoevropskim ostankom v starogrshkem jeziku, je V. Georgiev. Najstarejsho plast imenuje »protoilirsko«, naslednjo pa »pelazgijsko«, podobno kot jugoslovanski znanstvenik M. Budimir, ki je raziskoval pelazgijske toponime v Italiji, Anatoliji, Iliriji in na Kavkazu. Pri tem je Georgiev ta sloj navezal na hetitski jezik in ga primerjal z albanskim in armenskim. (73)

Drugi znanstveniki so mnenja, da nima smisla iskati izvora Pelazgov v Mali Aziji. Tako J. Otkupscikov v svoji raziskavi Predgrshki substrat (1988) dokazuje, da je bila na Balkanu zhe v 5. tis. BC razvita visoka civilizacija s svojim jezikom in pismenkami – jezik pa je bil skupek substratov: protogrshkega, trachanskega, frigijskega, makedonskega in karijskega. (74)

Abecedo, ki je bila pred Grki, navaja tudi M. Gimbutas (1973). Ta pismenost, ki je sestavljena iz piktografskih znakov linearnega tipa, je rezultat she starejshe balkanske kulture 7.-6. tis. BC, ki je bila povezana z Malo Azijo.

Kritichni znanstveniki ne govore radi o nekem prajeziku oz. samo enem starem substratu, ampak kar o nekaj plasteh substrata. Tako na primer L. Gindin v jeziku Pelazgov navaja tri sloje: predindoevropski (egejski), indoevropski pelazgo-trachanski in indoevropsko-anatolijski.

A. Nemirovski ni privzel hipoteze slovanskih kolegov. Tako kot vechina pretezhno zahodnih etruskologov, tudi on zastopa mnenje, da jezik potomcev Pelazgov »ne sodi v indoevropsko skupino jezikov.« Etimoloshka metoda, ki se opira na slovansko leksiko in gramatiko, je po njegovem mnenju napachna, cheprav sam osebno ne nasprotuje rezultatom primerjalnega jezikoslovja. (76)

V nasprotju z etrushchanskim pa sodobna znanost prishteva venetski jezik k indoevropskim jezikom, cheprav ga ima za nekaj posebnega. Venetski teksti 5.-1. st. BC (vsega jih je okoli 200) so sorodni paleobalkanski pismenosti, kar je opazil M. Bor. V obeh jezikih je mogoche najti skupne korene iz chasa Pelazgov, iz chasov, ko se je ta narod po padcu Troje preseljeval. Arheoloshke najdbe pa imajo znachilnosti luzhishke kulture.

 

VANDALI

Goti so se vojskovali skupaj z mnogoshtevilnim plemenom Vandalov, ki so preplavili celo Evropo in v severni Afriki ustanovili znamenito Vandalsko kraljestvo. V sodobnem zgodovinopisju se je utrdilo mnenje, da so bili Vandali germanskega porekla, kar pa sploh ni dokazano.

Mauro Orbini, Dalmatinec, ki je pisal o poreklu Slovanov v 17. st., trdi, da Vandali niso bili Germani. To trditev je povzel iz knjige Zgodovina Vandalov Alberta Krancija, ki se je izgubila; v njej pishe: »Vandali in Slovani so bili en narod.« Ime so dobili po reki, kjer so ti predniki Slovanov zhiveli, nato pa so se razshirili po vsej Evropi. »Vandali niso imeli le enega imena, temvech veliko imen kot n.pr. Vandali, Venedi, Vendi, Heneti, Veneti, Viniti, Slovani in na koncu Vali.« Med njihovimi poveljniki nashteva Radigasta, Rajmira, Sanka, Odoakra in druge, njihova dela pa so opisana v mnogih virih. Kot najlepshi dokaz navaja Orbini v svoji knjigi primerjalni slovar vandalskih in slovanskih besed iz knjige Karla Vagrijskega, ki nam daje lepe jezikoslovne vzporednice. (103)

Vandali so postali znani v zachetku 5. stoletja, ko so skupaj s Svevi in Burgundi napadli Rim. Njihovo vojsko je vodil Radigast (Radogajs). To ime je bilo ime boga Obodritov Radogosta, njegov kip je stal v kultnem svetishchu Retra, verskem sredishchu baltskih Slovanov. Elitne sile Radigasta so imele 12.000 vojakov, cela vojska pa med 200.000 in 400.000 ljudi, skupaj z zhenskami in suzhnji, ki so se mu pridruzhili ob Baltiku in ob Donavi. Leta 406 so se pojavili v severni Italiji, kjer so oropali in razrushili mnogo mest. Radigast, ki se je zaklel, da od Rima ne ostane kamen na kamnu in da prizhene pomembne rimske senatorje kot darilne zhrtve v svoja baltska svetishcha, je prishel skoraj do Rima, ko je umrl. (104)

Njegovo poslanstvo sta nadaljevala Gunterih in Gejzerih. Njun rojak Stilihon (365-408) je bil varuh mladoletnega imperatorja Honorija, bil nekaj chasa glavni vodja rimskih vojsk, svoja zadnja leta pa je prezhivel kot upravitelj zahodnega rimskega cesarstva. Boril se je z vojskami Gotov, omogochil napad Vandalov v Galiji, z njihovo pomochjo porazil Franke in poslal barbarsko vojsko na Pirenejski polotok.

Zdruzhena vojska Alanov, Vandalov in Svevov je pod vodstvom kralja Gunteriha, sina Godogizla, leta 409 chez Pireneje prishla v zahodno Shpanijo. Tu so premagali veliko vojsko Rimljanov, ustanovili svojo drzhavo in si razdelili dezhelo. Vandalom je pripadel del Galicije, ki si so jo razdelili s Svevi, in vsa danashnja Andaluzija. Gunterih je postal prvi vandalski kralj in je tam vladal 18 let. (V. N. Tatishchev je mnenja, da je Gunterih le latinsko zapisano slovansko ime Gonsorok – Gosjachek). Pod pritiskom nasprotnikov so Vandali leta 428 skupaj z Alani prekorachili Gibraltar in z vojsko 80.000 vojakov zacheli osvajanje severne Afrike.

Po mnenju nekaterih je ime Andaluzija nastalo v chasu pohoda Vandalov in Alanov – Antov v danashnjo Shpanijo, o tem pishe G. V. Vernadski v svoji knjigi Stara Rusija, ki je prvich izshla v ZDA v angleshchini. Dodatno to mnenje podpira tudi ime mesta Antija v Pirenejih, ki ga je zapisal srednjeveshki geograf iz Ravene. Za Vernadskega je bila zmaga Vandalov in Alanov nad Rimom pomemben dogodek staroruske zgodovine, kajti »to je bil prvi ruski pohod v Evropo.« (106)

Leta 447 je Gunteriha nasledil njegov brat Gejzerih in vladal celih 40 let. Nato so Vandali napadli in razrushili Kartagino, ki je bila tekmec Rima in so jo takrat imenovali "afrishki Rim". Na rushevinah so zgradili svoje mesto, postavili cerkve arijanske vere, shole, gimnazije. Vandali so bili trdozhiv narod, z ognjem in mechem so shirili evangelij. Zgradili so novo pristanishche in veliko morsko ladjevje. Tako so na svojih roparskih pohodih zavzeli Korziko, Sardinijo in Sicilijo. Leta 455 so zavzeli Rim, ki so ga le malo pred tem (leta 410) napadli Vizigoti. Gejzerih je ostal v spominu kot eden najuspeshnejshih barbarskih kraljev, poznan po vsem imperiju. (107)

Skoraj sochasno je shla s severa nad Rim velika vojska pod poveljstvom Odoakra; v njej je bilo veliko najemnikov iz zavzetega Norika. Najprej se je hotel z Rimljani pogajati, nato pa je leta 476 odstranil imperatorja Romula Avgusta.

Vandalsko kraljestvo pa je medtem zachelo propadati. Ohranilo se je do 6. st., dokler ga niso do konca izchrpale vojne s cesarjem Justinijanom. Tudi Justinijan se je rad hvalil s svojim slovanskim poreklom, cheprav je vodil protislovansko politiko in se proslavil predvsem s tem, da je utrdil meje na Donavi, da bi tako preprechil vpade Slovanov v bizantinsko cesarstvo.

Po propadu svojega kraljestva pa Vandali v Afriki niso izginili, ampak so preshli v druge oblastne strukture, predvsem vojashke. Znanstvena literatura pozna te potomce meshanih zakonov kot Berbere (arabsko ime za barbare), ki so antropoloshko blizhe Evropejcem, visoke rasti, svetlolasi in modrih ochi. Gubernator Musa, ki je v zachetku 8. st. nameraval napasti Shpanijo, je nabral 18-30.000 takih Berberov za svojo vojsko. Pod vodstvom vojskovodje Tarika je ta vojska premagala Gote in osvojila vechino shpanskih mest. O tem, da je bilo med vojaki veliko slovanskega zhivlja, nam potrjuje francoski ep o Rolandu, kjer je opisana bitka s Franki pod vodstvom Karla Velikega, zaveznika katolishkega Rima. Leta 778 je frankovska vojska prishla v Shpanijo, kjer se je najprej srechala z mochnim odporom Baskov. Opisana je bitka med kristjani in med neverniki oz. muslimani. Frankovsko vojsko vodi frankovski mejni grof Roland, vojsko nevernikov pa »Perzijec, kralj Torle in Dapamor, knez dezhele Ljutichev«. Ljutichi so bili zahodni Slovani, ki so zhiveli v danashnji Pomeraniji, na reki Labi. Zelo verjetno je tudi, da so prav oni na bregu Seine ustanovili mesto Lutecia, ki je pozneje postalo Pariz.

Poleg tega ep nashteva med vojaki tretjega, chetrtega in petega polka Ruse, Boruse, Slovane, Sorabe, Srbe pa tudi Slovence, Ugliche, Pruse in druge "Africhane". Literati pravijo, da gre tu za umetnishko metaforo. Seveda je bil na eni strani proti Rolandu ves "nekrshchanski" svet, vendar zgodovinski dokazi potrjujejo, da je bila ta metafora upravichena.

Arabski viri porochajo o posebnem razredu "Slovanov" (sakaliba), ki so jih imeli muslimani v sluzhbi. "Slovani", pishe shpanski zgodovinar Altamira-i–Krevea, »so sestavljali osebno gardo kalifov. Ti ljudje so bili bogati, imeli so veliko posesti in sluzhabnike-suzhnje, ki so jih plachevali. To je bila svojevrstna aristokracija, ki je velikokrat sodelovala pri pomembnih politichnih odlochitvah in ki so jo nekateri tudi imenovali bela rasa.« Po podatki arabskih piscev je imela vojska mavrskega upravitelja Shpanije Abdulrahmana III. 13.750 Slovanov. Ko je vladal kalif Al-Mansour, so vodje "sakalibov" organizirali drzhavni prevrat in tako so oblast od Arabcev prevzeli Berberi-Slovani. Sledi te aristokracije najdemo she danes v raznih zvezah v razlichnih shpanskih provincah. (110)

 

VINDLAND

Sodobna zgodovina trdi, da so se okoli 6. st. Slovani, ki so prishli iz srednje Evrope, pojavili na obrezhju Baltika: v porechju Odre, v Pomeraniji in zahodno od nje, nasproti otoka Ruja. Naselili so se skupaj z Varini in Rugi, ki so zhiveli tu od zachetka 1 tis. Po mnenju zgodovinarja A. Kuzmina so Slovani asimilirali lokalno prebivalstvo. Kdo pa so bili Varini in Rugi?

Rugi niso bili ne Germani ne Kelti. Jordan pishe, da so Rugi, Arohi, Rani, Svetidi in druga plemena prishli iz Skandinavije, kjer jim je dolgo kraljeval kralj Rodvulf. Jordan poudarja, da so se od drugih plemen razlikovali po svoji rasti in postavi, ter pishe: »Vsa ta plemena, ki nadkriljujejo Germane tako po postavi kot po duhu, so se vedno borila z zverinsko okrutnostjo«. Rugi tudi niso bili Goti, kajti tudi oni so prishli od nekod iz Skandinavije »kot iz neke delavnice, ki dela plemena«. (111) Tako Rugi kot Goti so se ukvarjali s trgovino in ropanjem na Baltiku in obvladovali pot od »Varjagov h Grkom«.

Tudi Vari (Vagri, Varini) niso bili germanskega porekla. Danski misijonar 12. st. Helmold, avtor Slovanske kronike, pishe, da so bili Vagri zahodni Slovani. Na suhem in na morju so se stalno bojevali z Germani. Njihovo domovino imenuje »morska dezhela Slovanov« in pravi, da so bili kot pomorshchaki »prvi med vsemi slovanskimi narodi!« (112). Ta ocena je istovetna z opombo Julija Cezarja o pomorskih Venetih, cheprav jih je prishteval h Galcem.

V slovanski Pomeraniji, kjer je danes dezhela Mecklenburg, so zhiveli Obodriti. Ruski raziskovalev B. Lisin je mnenja, da prav od tod izvirajo knezi Rurik, Truvor in Sineus, sinovi kralja Godlajba (Godlava), ki je padel leta 808 v bitki z Danci. Po njegovi smrti sta oblast prevzela njegova brata – Trasik in Slavomir – strica mladoletnih bratov, potem pa njuni nasledniki – Godomisel in Tabemisel. Po tistem, ko so Danci in Shvedi zavzeli glavno mesto Rarog in na istem mestu ustanovili svoje mesto Mikelborg, so se razdedinjeni Rurik in njegova brata vkrcali na ladjo in shli iskat sreche za morjem. Tako so prishli tudi do Novgoroda, kjer so zhiveli ilmenski Sloveni, in tam so zacheli novo knezhjo rodovino. Ruriki so prishli v rusko zgodovino kot ustanovitelji ruske drzhavnosti. (113)

Med novgorodsko Rusijo in Baltikom so bile tesne vezi, o tem govori med drugim tudi Saga o Olafu Trygvesonu, prvem norveshkem kralju. Na enem izmed svojih pohodov Olaf zaradi nasprotnega vetra pristane v Vindlandu – dezheli baltskih Slovanov. Tam se ozheni s hcherjo kneza Gejra, sluzhi knezu Borislavu in se udelezhi tudi velikega pohoda proti Dancem. Po smrti Gejra se Olaf vrne v Rusijo, potem pa gre v Grchijo in na Irsko. (114)

Adam iz Bremna (11. st.), severnonemshki kronist, nam je zapustil dovolj tochen opis baltskih Slovanov. »Slavija je velika dezhela v Germaniji, kjer so naseljeni Vinuli, ki se vchasih imenujejo tudi Vandali. Slavija je 10-krat vechja od nashe Saksonije, che k njej prishtejemo she Chehe in Poljake, ki zhive na drugi strani Odre in se ne razlikujejo od drugih Slovanov ne po svoji zunanjosti ne po jeziku. Slovanskih narodov je mnogo. Najzahodnejshi so Vagri. Njihovo mesto, ki lezhi ob morju, se imenuje Stargrad. Potem so Obodriti, ki jih sedaj imenujejo Reregi, njihovo mesto je Velegrad.« Dalje Adam Bremenski pripoveduje o treh otokih, ki lezhe nasproti slovanskim dezhelam: Fembre, Rujan in Zemljandija. »Na enem vladajo Rujani, zelo hrabro slovansko pleme«. Drugi Slovani Rujane sposhtujejo zato, ker »imajo tesne zveze z bogovi«. »Za Ljutichi, ki se imenujejo tudi Wilci, teche reka Odra, najbolj vodnata od slovanskih rek. Kjer se izliva v Skitsko morje, lezhi znamenito mesto Wolin, odlichno pristanishche, ki ga obiskujejo tako Grki kot Barbari, ki zhive tam okoli. Wolin je eno najvechjih evropskih mest. Vsi prebivalci tega mesta chastijo pogubne poganske obrede. Kar se tiche znachaja in gostoljubnosti, ne najdesh bolj poshtenega in veselega naroda. V tem mestu, ki je polno blaga iz vsega sveta, ni nobena stvar redka ali prerazkoshna. Che jadrash z ladjo iz Wolina, si chez 14 dni v Novgorodu, ki lezhi v Rusiji, kjer je glavno mesto Kijev, tekmec bizantinskega zhezla, slave in lepote Grchije.«

Iz pripovedi Adama Bremenskega je razvidno, da pribaltski Slovani od Visle do Odre, potomci Vandalov in Vinulov, niso nikakrshna etnichna manjshina, ki bi bila podvrzhena svojim sosedom. Njegovi Rujani niso ne Germani, ne Danci, ne Shvedi. So Slovani, cheprav posebne kaste in roda. Ti nasledniki venetske linije so v Pribaltiku (ob bivshem Venetskem zalivu) ustvarili cel sistem novih mest in kultnih centrov, ki so jih srednjeveshki pisci poznali pod imenom Vindland, Slavija, Rusija. V to organizacijo mest, polisov, podobno jadranski beneshki in vzhodnoevropski organizaciji Gardarike, so sodila mesta Stargrad (Oldenburg) v dezheli Vagrov, Ljubich (Luebeck), Ratibor (Ratyeburg), Zverin (Schwerin) in Rodstok (Rostock) v notranjem Mecklenburgu; Arkona na otoku Rujan (Rygen); Retra v Mecklenburgu, Shchechin, Lemin in Volgast v Pomeraniji; trgovsko sredishche Volin (Julin, Vinetta) v ustju Odre in druga "mesta in vasi" ob morju.

O nekaterih mestih baltskih Slovanov so nam sodobniki zapustili dobre opise. Njihova prichevanja, ki so jih uporabili poznejshi avtorji, nam dajejo mozhnost ustvariti si predstavo o Vindlandu, dezheli Vendov oz. Venetov, kot so jo imenovali skandinavski viri v srednjem veku. (116)

O Vinetti, mestu v ustju Odre, pripovedujeta tako Adam Bremenski kot Helmold. Bilo je eno najvechjih pristanishch tistega chasa v Evropi. V mestu je bilo veliko poganskih svetishch in n.pr. kristjani, ki so prihajali po poslih, so morali biti previdni, da ne bi zhalili verskih chustev poganskih domachinov. Mesto je razrushil danski kralj. V mestu so she posebej chastili boga Triglava, njegov glavni kip v svetishchu je bil iz lesa, bilo pa je tudi veliko majhnih, zlatih miniaturnih kipcev s tremi glavami. Tudi v Shchechinu je bilo veliko poganskih svetishch, o katerih pishe kronist v delu Zhivljenje sv. Otona. V njih je bilo ogromno kipov ljudi, ptic in zhivali. Obredni predmeti so bili iz zlata. (117)

Na otoku Rujan je bilo svetishche Arkona, kjer je stal chetveroglavi kip Svetovida, boga Ranov oz. Rutenov. Poleg njega sta bila uzda in sedlo belega svetega konja, s pomochjo katerega so zhreci prerokovali. Podobna svetishcha bogu Svetovidu so bila tudi drugod v dezheli Ranov.

V dezheli Ljutichev je stalo svetishche Retra, ki so ga razrushili germanski razshirjevalci krshchanstva v 11. st. V 18. st. so nashli pri izkopavanjih izredno zanimive kipce raznih slovanskih bogov: Radigasta, Velesa, Kvasure, Horsa itd. Na nekaterih so zapisi v runskih pismenkah in kozmoloshke karte, o katerih se znanstveniki she do danes niso uspeli dokonchno izrechi. (119)

Da so bili prvotni prebivalci Vindlanda Slovani, je dokazano. Kakshen jezik so govorili in kakshno pisavo so uporabljali? Gerhard Mercator, avtor znane Kozmografije (16. st.), je na podlagi starejshih virov zapisal: »Njihov jezik je bil slovenski in vindlandski.« (120). Ta stavek je popolnoma paradoksalen: en jezik (v ednini) in dve imeni. Lahko pa, da je tako tudi bilo; prebivalci Vindlanda so govorili en jezik, dialekti pa so imeli vsak svoje ime?

Tezhje je vprashanje runske pisave, torej pisave pred sprejetjem krshchanstva, pred cirilico in glagolico. Tudi tu znanost ne ve, kako naprej. Prvich – dokazano je, da so Slovani imeli svojo pismenost. In ne samo to – bilo jih je celo vech tipov. Runske napise zbirajo, komentirajo in objavljajo. Po mnenju specialista za slovansko poganstvo V. Titova so Rujani obvladali pisavo vendskega tipa. Po razrushenju kultnih centrov in nasilnem pokristjanjenju je tradicija pochasi izumrla. »V 13. in 14. st. so pod pritiskom danskih in nemshkih krizharjev propadle ranska, meklenburshka, brandenburshka in druge slovanske knezhevine in slovansko-vendski etnos je propadel.« (121)

To, kar so v 16. st. nashli geograf Mercator in njegovi sodobniki, so bile le she rushevine. Ne samo to, morje je zalilo del otoka Rygna, ki je »bil v starih chasih mnogo vechji«. In danes je med celino in otokom »ogromna globina«.

 

DODATNI VIRI

Do poglobljenih in natanchnejshih dejstev o Venetih lahko pridemo na vech nachinov: s pomochjo novih virov in s pomochjo novih metodologij. Pri tem ne mislimo le na zhe znane tekste, ampak tudi na pozabljene stare knjige, tudi na tiste sporne, ki jih uradna znanost zanikuje. Publikacija originalnih virov je vprashanje chasti akademske znanosti. Mnogi stari avtorji, med njimi tudi tisti, ki smo jih neshtetokrat citirali, so bili zhe mnogokrat izdani. Zato pri znanstvenem raziskovanju ne bi smelo priti do tezhav. Vendar stvar le ni tako preprosta.

Che pogledamo kot primer knjigo Zbirka najstarejshih pisnih virov o Slovanih (122), pri natanchnejshi analizi ugotovimo, da kot glavne priche o prazgodovini slovanstva nastopajo tudi avtorji 1. in 2. stoletja AD. Klasiki, kot so Strabon, Herodot, Polibij, pri katerih je o Slovanih veliko podatkov, pa v tej knjigi manjkajo. Ko uporabljajo take vire, znanstveniki in populatizatorji zgodovine ustvarjajo svoj lastni model praslovanskega sveta. Tako na primer V. J. Petuhin, ki je avtor monografije Zachetek etnokulturne zgodovine Rusije od 9. do 11. stoletja (Moskva 1995) in ilustrirane enciklopedije Slovani (Moskva 1997), pishe, da »so prvi podatki tujih avtorjev o Slovanih iz 6. st.« Tu seveda misli na bizantinske avtorje, ki so zabelezhili vdore barbarov v rimski imperij. Petuhin opisuje Bizanc kot »visoko civilizacijo«, s katero so stopili Slovani v stik. Tu, na Donavi, po njegovem mnenju, »so se vkljuchili v svetovno zgodovino«. (123) Omejenost takega odnosa je v tem, da so po njegovem Slovani le tista plemena, ki se imenujejo s podobnimi imeni, namrech Sloveni, Sklaveni, Slovaki itd., slovansko poreklo Venetov, Antov, Vandalov, Rusov in drugih pa po njegovem ostaja vprashljivo ali pa jih sploh ne omenja.

Ker se ne da preprosto obiti dejstva, da so korenine slovanstva vsaj v 1. tisochletju BC, je nujno uposhtevati tudi vse antichne vire, tako znane kot tudi tiste manj znane. Nove podatke lahko chrpamo ne samo iz Homerja ali Strabona, ampak tudi iz antichnih virov, ki she niso bili izdani v rushchini, kot n.pr. Orozij, Izidor Seviljski, Pavel Diakon itd.

Zapiske o drzhavnem in druzhbenem ustroju nashih prednikov pa najdemo zhe v latinskih pravnih zapisih Leges Barbarorum. Ti so predhodnik Ruske pravde in cerkvenih dogmatov. Osnove barbarskega prava so podrobno zapisane v zakonodaji Gotov, ki so vladali v Shpaniji, odmeve poganske dobe pa lahko najdemo v kroniki kraljev in knezov. (124)

Malo znani, povsem pozabljeni ali le delno objavljeni in prevedeni pa so srednjeveshki avtorji, ki sem jih zhe citiral (Sakson Gramatik, Adam Bremenski, Helmold). To vrzel je deloma izpolnil A. G. Kuzmin, ki je storil veliko za popularizacijo starih virov o nashih prednikih. Prav tako uredniki zbornika Stara Rusija v luchi tujih virov (E. A. Melnikova, Moskva 1999). V tej knjigi so dragocena prichevanja o starih Slovanih, vendar je v sredishchu zanimanja le Rusija. Zagovorniki tradicije normanistov kazhejo iznakazheno sliko slovanstva. Taki so n.pr. srednjeveshki skandinavski viri 11.-14. st., ki sta jih zbrala E. A. Melnikova in T. N. Jackson, prikazujejo pa dogodke obdobja Rurikov. (125)

Nekomentirano je nadvse zanimivo delo Mavra Orbinija, cheprav vsebuje netochnosti. Zhe sama omemba nam nepoznanih oz. izgubljenih virov kot n.pr. Vandali A. Krancija, bi morala vzbuditi zanimanje resnih raziskovalcev, cheprav so nam sicer na razpolago fragmenti tega dela v knjigi tega hrvashkega zgodovinarja.

Med pozabljenimi viri pa ne najdemo le antichnih in srednjeveshkih piscev, ampak celo nashe sodobnike, ki so se ukvarjali z etnogenezo Slovanov. Nekatera imena sem zhe omenil v prvem delu tega dela. Tu ne bo odvech znova omeniti v arhivih pozabljeno delo A. D. Chertkova (1789-1858), arheologa in zgodovinarja. Razen dela o jeziku Pelazgov, ki smo ga zhe omenili, je napisal tudi Pregled stare zgodovine Slovanov (Moskva 1851), knjigo Preseljevanje trachanskih plemen za Donavo in dalje na sever k Baltiku in k nam v Rusijo (Moskva 1851), druga dela o pelazgo-trachanskih plemenih, da ne omenjamo ostalih njegovih del o novejshi ruski zgodovini. Che bi njegova dela znova izdali v obdobju SSSR, bi to mnogim raziskovalcem prihranilo veliko chasa.

Podobno lahko trdimo o knjigah A. Hilferdinga Zgodovina pribaltskih Slovanov (SPB 1874), Iz zgodovine slovanskih selitev A. Pogodina (SPB 1901), Stare usode ruskega plemena A. Shahmatova (Petrograd 1919). Del najzanimivejshih raziskav ruskih avtorjev od 18.-20. st. pa je v svojem zborniku Slovani in Rusija; problemi in ideje zbral A. Kuzmin (Moskva 1999), kar je zelo olajshalo delo nove generacije raziskovalcev.

Dolgo so vzbujale zanimanje raziskovalcev tudi stare legende o knezih. Ena od njih, ki jo pripisujejo prvemu novgorodskemu shkofu Joahimu, govori o starem Slavenu, ki je ustanovil mesto Slaven, in o njegovem sinu Vandalu. To legendo je iz starih cerkvenih del pobral N. M. Karamzin in je omenjena v virih njegove Zgodovine ruske drzhave. O tem je kritichno pisal tudi akademik J. K. Begunov v spisu Vandal, car novgorodski. Druga legenda o Slovenu in Rusiji je zapisana v novi knjigi A. Asova (126). Kritichni raziskovalci legend ne shtejejo za zanesljive vire, kar pa seveda ne pomeni, da vsebina teh legend ne bi imela tudi kanchka zgodovinske resnice. Treba bi jih bilo le znanstveno preveriti.

Do sedaj smo govorili le o bolj ali manj znanih tekstih. A znanost je v 20. st. prinesla obilo senzacionalnih odkritij. Protosumerski napisi v Arati, neznani jezik in kultura Vinche, zakonski zborniki in kronike Hetitov – vse to nam odkriva nove vire protoevropske zgodovine. Vse te kulture niso mogle izginiti brez sledu. Hetitski materiali iz 14.-13. st. BC so dobro preshtudirani. Vsebujejo edinstvene zgodovinske podatke, drzhavne dokumente, mitoloshke podatke. (127)

Krog do sedaj neznanih virov pa se je razshiril she na tkim. »lazhne in prepovedane knjige« slovanske in ruske zgodovine. Le-te je zbral in komentiral raziskovalec poganstva V. V. Titov. Na spisku teh od cerkve prepovedanih knjig so bila stara dela slovanske ezoterike, astrologije in prerokovalne magije. Ta indeks vsebuje vech kot 100 del. Med drugim so tu tudi zdravilski prirochniki, spiski zdravilnih zelishch, zagovori. Naj pripomnim, da je bila ustna ezoterichna tradicija za cerkev chrna magija, in je bila tako zapisana shele pozneje. Te tradicije so le malo raziskovali v znanstvenem kontekstu, imajo pa seveda globoke etnichne korenine. Tako n.pr. vloga otoka Rujana ali pa Donave nimata le magichne komponente, ampak tudi geografsko.

Zadnja leta je v Rusiji postala moderna tkim. runologija. Raziskovalec A. Asov je nashel sledove legendarne runske knjizhnice Ane Jaroslavne, v kateri je bila ne samo zhe znana Velesova knjiga, ampak tudi verjetno knjige kot Bojanova himna, Zvezdna knjiga ved, Perunica, Charovnik, Kolednik in tkim. Bela knjiga. (129)

Asov je opozoril tudi na edinstveno knjigo Veda Slovanov. Ta knjiga starih poganskih obrednih pesmi, ki so bile zapisane na podlagi ustnega izrochila makedonskih in trachanskih Bolgarov – Pomakov, je objavil leta 1881 S. Berkovich z blagoslovom samega carja Aleksandra II. Knjiga je bila nato prepovedana in se je ohranila le v nekaj primerkih v raznih evropskih knjizhnicah. Shtudij te edinstvene knjige bi nam lahko pojasnil veliko o slovanski prazgodovini.

 

NEPRICHAKOVANI VIDIK

Poglejmo si sedaj she, kako gledajo na Venete Balti, ki so prav tako kot Slovani tesno povezani z njimi. Tu naj se zahvalim g. Lajmutisu Vasiljavichusu, ki me je opozoril na litovske vire in mi pomagal pri njihovem branju in prevodu.

Ko govorimo o Baltih, moramo takoj na zachetku pojasniti, da je pojem Baltov relativno mlad. Nastal je shele v drugi polovici 19. st. potem, ko je nemshki znanstvenik G. H. Nesselman predlagal njegovo uporabo v zvezi s svojo raziskavo pruskega jezika (Berlin 1845). Do takrat so se prebivalci Pribaltika imenovali s svojimi imeni : bili so Prusi, Kuri, Zhemejci, Livi, Estonci, Jatvagi, Zemgali itd.

V zachetku se je izraz »Balti« uporabljal le v zvezi z eno samo srednjeveshko dinastijo, kateri je med drugim pripadal tudi znameniti vodja Barbarov Alarih, ki je trikrat osvojil Rim. Alarih sicer ni bil Balt v danashnjem pomenu besede, ampak Got, in se je rodil nekje na spodnji Donavi. V uradni znanosti prevladuje mnenje, da so bili Goti Germani. To je le delno res, kajti ta etnos je vkljucheval mnozhico plemen, o katerih pishejo tudi kronisti kot n.pr. Prokopij in Strabon. Litovski zgodovinar Gedgaudas razvija genealogijo Gotov do 2. tis. BC (134) in jih ima za prednike Baltov. Do istega sklepa je prishel neodvisno tudi angleshki znanstvenik Woddel, ki ima Gote za naslednike stare arijske civilizacije v Mali Aziji. (135)

»Balti« so bili vladajocha dinastija v Shpaniji zahodnih Gotov (Ahila, Sventila, Vamba, Vitinis idr.) in nosilci bogate srednjeveshke kulture. O Gotih v Shpaniji ne porochajo le zgodovinski viri, ampak n.pr. tudi kronika kralja Alfonza Modrega, ki jo je raziskovala in komentirala s popolnoma novega stalishcha J. Statkute de Rosales. Gotska kronika imenuje Gote »Gudi« in ne Germani. To stalishche se je obdrzhalo do sredine 17. st., dokler se ni pojavila Wulfilova nemshka izdaja Biblije (4. st.). Le-ta je bila napisana v gotskem jeziku z grshkimi chrkami in nemshki raziskovalci so v tekstu nashli starogermanski jezik. To stalishche je sprejela v zachetku Skandinavija, nato pa she druge dezhele. Od takrat je uradno mnenje svetovne zgodovine, da so bili Goti Germani. (136)

Kaj nam danes kazhe jezik Baltov? Najprej moramo omeniti, da jeziki ne izumirajo. Jezik je zhiv instrument sporazumevanja. Stalno se razvija in ko je v stiku z drugimi jeziki, spreminja svojo leksiko, gramatiko in fonetiko. V tisoch letih se lahko tako jezik spremeni do nerazpoznavnosti, posebej che so vmes she kakshne jezikovne reforme. Sodobni lingvisti potrjujejo nasprotujoche si in kontradiktorne procese ter notranje konflikte v baltskih jezikih. Tako danes lahko rechemo, da so zahodnobaltski jeziki sorodni slovanskim in germanskim, torej so indoevroopski, medtem ko so vzhodni predindoevropski.

Kot zanimivost naj omenim, da ima tudi litovska folklora motiv svete reke Donave. V pesmi Pod lipo teche reka se vse dogajanje odvija v vodi, simbolichnem jezeru ali reki, ki se v raznih variantah imenuje Donava.

Tiha reka Donava, tiho jezero Donava.
Kdo je tam v jezeru Donava, sivi kamen v Donavi.
Na tem kamnu je sedela mladenka, o Donava,
se razchesavala, lase urejala. (139)

O arhaichnosti baltske kulture govore tudi arheoloshke najdbe iz kamene in bakrene dobe. Tipoloshko so podobne najdbam v Mali Aziji predtrojanske dobe. To potrjujejo tudi antropologi, ki opozarjajo na neko tovrstno priselitev v 2. tis. BC iz obmochja Sredozemlja. Prihod enega izmed plemen, prednikov danashnjih Baltov, pa opisuje tudi stara legenda v kroniki Letopis Velikega kneza Litve in Zhematije. Rimski knez Palemon, sorodnik cesarja Nerona, je zbral svoje sorodnike in podlozhnike in 500 sluzhabnikov ter odshel iskat novo domovino. Med njimi so bili najmochnejshe shtiri rodbine, med njimi Rus Uljanus in Rog Ektor. Prishli so do ustja reke Nemen in se naselili na podrochje danashnje Zhematije. (140)

Sploshni sklep tega ekskurza v Baltik je lahko naslednji: danashnji prebivalci tega predela imajo razlichno poreklo. En del je avtohton, en del pa se je priselil sem kot kolonizator. Kot Balti so znani shele od nedavno, prej so se imenovali Goti, she prej pa Ajsti. Niti v enem od virov ni bilo mogoche najti kakshne trdne zveze med Balti in etnonimom Veneti, cheprav jih pogosto srechujemo v istem zgodovinskem kontekstu.

 

DRUGE POTI

Ko govorimo o novih virih, moramo vedno imeti pred ochmi, da se ne nanashajo vedno le na pisane, verbalne vire. Pri komentiranju se ne smemo omejiti le na eno knjigo, pa naj bo she tako dragocena. "Talmudizem" ima kot metoda gotovo svojo vrednost, vendar je nepopolna, che hochemo spoznati ta protislovni, mnogodimenzionalni in raznovrstni svet. Na okolje, naravo in chloveshko zgodovino moramo gledati kot na odprto knjigo. V sodobni znanosti to metodo preuchevanja imenujemo semiotika, vedo o znakih, o ureditvi znanja po sistemih s pomochjo tolmachenja znakov. Che gledamo na svet s stalishcha semiotike, se nam bodo odkrili novi kljuchi razumevanja in nove skrivnosti.

Ena pomembnih smeri v semiotiki je toponomija, veda o zemljepisnih imenih. Vsako mesto na Zemlji ima vech imen, ki se od chasa do chasa zamenjajo in spreminjajo. Lep primer je na primer Baltishko morje, ki so ga vchasih imenovali Venetsko, Sarmatsko, Skitsko, Svevsko, Varjashko itd.

Pravcato zakladnico s semiotichnega stalishcha predstavlja Geografija pisca Strabona. Ta enciklopedija svojega chasa she do danes ni izgubila svoje velike vrednosti. Ko raziskujemo antichne toponime, lahko natanchno spremljamo smeri preseljavanja nashih prednikov in rekonstruiramo tudi religiozne kulte. Prav zahvaljujoch se Strabonu, lahko danes z gotovostjo razlikujemo razna stara plemena in vemo, katera so se v antichni dobi imenovala Veneti in katera ne. Predvsem nam Strabon daje razumeti, da so bili Eneti, Veneti in Heneti eno in isto pleme. To niso bili ne Kelti, ne Galati, ne Germani, ne Goti, ne Skiti. Bili so posebna, samostojna linija evropske etnogeneze, ki je bila v medsebojnem dotiku s sosedi, ampak se ni zlila z njimi. Strabon tudi dokaj natanchno opisuje, kdo so bili Lugi, Reti, Goti, Dachani, Hetiti, Heruski, Rugi, Svevi in drugi, kar nam omogocha identificirati njihovo etnichno pripadnost. (141)

Ti toponimi nam pomagajo slediti zgodovinskim potem migracije Enetov na podrochju Evrazije – od Anatolije do Skandinavije in Bretanije. Ta pot je vodila z Jadrana na sever po Donavi in Odri v Pribaltik, na jugu pa v Pontus in Grchijo. Najbolj nam je poznana "jantarska pot" z Visle in njenih pritokov do Donave in v Padsko nizhino do samega ustja Pada v dezheli jadranskih Venetov. (142) Julij Cezar se ni veliko motil, ko je kar vse prebivalce Pribaltika imenoval Venete. Do ekspanzije Keltov in zachetka nemshkega prodora na vzhod so Slovani sestavljali vechino prebivalstva v tem delu Evrope.

Metoda zgodovinske semiotike nam dodatno osvetljuje zgodovino Norika, ki je bil v sklopu vzhodnega rimskega imperija. Sorodna in podobna imena, ki spominjajo na Norik, srechujemo zhe v davni antiki. V chasu Hetitov je bilo v Mali Aziji njihovo sveto mesto po imenu Nerik, kjer so chastili boga Taru. Ne vemo, ali je ta kult povezan s kultom boga voda in podzemlja Nereja pri Etrushchanih ali z boginjo Nerejo, katere kult je bil razvit v mestu Norcina. Tudi vemo, da je bilo glavno mesto Norika mesto Norea (50 km severno od Celovca), kjer je bil velik tempelj, posvechen tej boginji. Vechina zgodovinarjev trdi, da gre za keltsko bozhanstvo. V uradni znanosti se je utrdil izraz »Kelto-Iliri«, h katerim prishtevajo delno Venete, Norike, Rete, Tavriske, Boje, Latobike. Uporaba tega izraza je nadvse sporna, enako kot uporaba n.pr. poimenovanj, kot so »Kelto-Iberi«, »Slovano-Turki«, »Indoevropejci«.

V ruski literaturi je Norik le malo raziskan. Po prichevanju A. I. Donchenka, komentatorja Zhivljenja sv. Severina, ki je shele pred kratkim izshlo v rushchini (leta 1998), zgodovinske raziskave tega srednjeevropskega podrochja niso nikoli »bile snov podrobne analize ruskih zgodovinarjev«. (143) O Noriku sta pisala v zvezi z drugimi vprashanji J. I. Kolosovska, specialistka za donavsko provinco rimskega imperija, in A. G. Kuzmin, avtor shtudije o podonavskih Rugih in Rusih. (144) Norik pa je s stalishcha slovanske zgodovine neprecenljive vrednosti. Avtor Zgodovine starih chasov ne postavlja svojega znamenitega stavka »Norik – to so zhe Sloveni« nakljuchno na zachetek letopisa, ko govori o izvoru Slovanov iz »Afetovega plemena«. Takoj po omembi Norichanov sledi opis nove dobe: »Zhe v davnih chasih so Sloveni (pri)shli na Donavo«. Popolnoma jasno je, da so Norichani-Slovani zhiveli v Alpah zhe dolgo pred tem, ko so se pojavili Kelti (v letopisu »Vlahi«), Bolgari, Obri, Avari, Turki. Tu je bila ena izmed najverjetnejshih pradomovin Slovanov. (145)

Na to izredno pomembno podrobnost opozarja komentatorka izdaje Jordana v rushchini – E. Ch. Skrzhinska. Raziskala je celotno zgodovino tega vprashanja in primerjala navedbe Nestorja z navedbami Martina Brakarskega (6. st.), ki je v isto vrsto postavil naslednje etnonime: Pannonius, Rugus, Sclavus, Nara, Sarmata. Ta dopolnilni vir she enkrat postavlja Norichane, vsaj geografsko gledano, med Slovane. Naj tu navedem she podatek iz vzporednega vira (146), ki neodvisno od Nestorja ponavlja isto stvar »Norichani, to so tudi Sloveni«.

Posebno podrochje semiotike pa je tudi teonomija oz. znanost o imenih bogov. Lahko bi tu navedli obilico zanimivih opomb, ki se tichejo omembe bogov Triglava, Belina, Atene in drugih bogov, ki jih omenjajo slovenski avtorji. Omejil se bom v tem trenutku le na eno skupino, na druzhino olimpijskih bogov, ki ji pripadajo med drugim Zevs, Leto, Artemida in Apolon. Metafizichno gledano, izrazha ta skupina univerzalni princip: nebeshki bog Zevs (Dievs, Djaus in Dij) ima vertikalno strukturo, to je os (falus, drevo). Zevs oplaja mater Leto (Lada oz. Latona). Ona predstavlja zvezdno nebo, zodiak, ki je krozhne oblike in se vrti, njen simbol pa je krog. Zevs in Leto rodita dvojchke: polarno boginjo-medvedko Artemido (Leljo) in gromovnika Apolona (Dazhboga). Dvojchka sta rojena pod Severnico, na zemeljski osi, na absolutnem Severu. (147)

Iz Homerja in Vergila nam je znano, da sta bila njegova zashchitnika Leto in Apolon, ki ga je potem prinesel v Srednjo Evropo. Strabon prav pedantno nashteva mesta, kjer se je zasidral kult hiperborejskih bogov. She bolj zanimivo pa je, da Homer Zevsa imenuje »pelazgijski« in tudi njegov kult v Dodonu vezhe na Pelazge, »najstarejshe vseh plemen, ki so vladali v Grchiji«. V Odiseji je zapisano: »Z visokega koshatega hrasta je poslushal Zevsove ukaze« (Odiseja XIV, 328). Prav tako v ruskem srednjeveshkem Epu o polku Igorjevem »Bog kliche z vrha Drevesa«. Ta fragment dobesedno ponavlja tekst pri Homerju.

Da to vse ni le nakljuchnost, nam potrjujejo drugi toponimi. Iz Pribaltika je prek Donave, Jadrana in Balkana shla pot na Delos, kamor so se Hiperborejci z darovi odpravljali chastit Apolona. Ta pot vodi natanchno po poti, ki so jo v toku svojega preseljevanja opravili Veneti iz Male Azije v Evropo, kar je posebej opazil raziskovalec J. D. Petuhov v svoji knjigi Po poteh bogov, ki daje natanchno sliko protoslovanskega Panteona in na koncu pravi: »Tako se je zaprl krog: etnichni z Veneti-Loti in geografski Mala Azija – Grchija – Balkan – Sev. Italija – Pribaltik – Poddneprovje – severno obrezhje Chrnega morja. In v sredini tega kroga se je razvila pradomovina Slovanov, vezana na arhaichni kult Lade, Lelje, Kopole. V vzhodnih, juzhnih in zahodnih predelih pa se je bolj ohranil »modernejshi« kult Leto, Artemide, Apolona.« (148 )

O protoslovanskem poreklu srednje Evrope govori tudi razshirjeni kult praznika Janeza Krstnika (Apolona, Kupavona). V najbolj arhaichni obliki se je ohranil vse do zachetka 20. st. v bivshem Noriku, na Shtajerskem, Koroshkem in v Sloveniji. Zazhiganje kresov, skakanje chez ogenj, nabiranje charobnih zelishch in spletanje vencev. Omeniti je treba, da se je na periferiji – pri Luzhishkih Srbih na severu in balkanskih Srbih na jugu – ta obichaj ohranil v manjshi meri in je izgubil mnoge pomembne elemente. (149)

Polarna mitologija je nashla svoj izraz tudi v krshchanskih upodobitvah Matere bozhje, Nebeshke kraljice. Ne more biti le nakljuchje, da je na nekem antichnem kipu, ki ga pripisujejo Keltom (Tomazhich objavlja ilustracijo), Mati bozhja upodobljena z dvema sinovoma. V rimskem kipu Latone drzhi Marija svoja dvojchka stoje. V pravoslavni ikonografiji in katolishkem podobarstvu pa je Sina svetlobe zamenjal Kristus, rojenice pa simetrichni angeli.

S simbolom venca je mozhno povezati ime Venetov, saj gre za arhaichni koren »ven«. Prav iz tega korena so nastale v vseh slovanskih jezikih besede in pojmi kot n.pr. »venec«, pomeni »ves« (r. tezha), »veza« (zveza) in »veno«, ki pomeni plachilo, ceno, doto, odkup (n.pr. odkup neveste), in iz tega izvedeni latinski »venum« – prodaja in »vendere« – prodajati. (150) Kakshen je bil prvotni pomen besede, ki je dala ime tolikim ljudem in narodom? Mar ne izhajajo od tod imena kot n.pr. Wien (Dunaj), Venezia, Vinetta? Teza dr. Bora in dr. Shavlija o izvoru besede »Veneti« iz mnogo poznejshe »Slo-vene«, cheprav bizantinski pisci sicer res uporabljajo ime »sclavi«, je zanimiva. Che bi bilo ime »Sloveni« prvotnejshe, ne bi Finci in njim sorodni jeziki ter Nemci severnoevropskih Slovanov imenovali »vene« oz. »Wendi«.

 

NA VRHU

Tako smo se sedaj spet preprichali, da so nashi predniki od vsega zachetka zhiveli v Evropi: ob plovnih rekah, v dolinah Alp in Karpatov, na obrezhju Baltika, Sredozemskega morja, Jadrana, Chrnega morja. Ali je to danes sploh pomembno za nashe razumevanje sveta?

Slovenija je dala svetu vrsto izrednih ljudi. Tu je bil po rodu doma znani diplomat in popotnik, avtor knjige Moskovski zapisi – Sigismund Herberstein. Tu je zhivel legendarni vodja Slovanov – knez Samo, pa legendarni izumitelj kozmonavtike in vesoljskih potovanj Herman Potochnik. Slovenska jezikoslovca J. Kopitar in F. Mikloshich sta postavila temelje danashnje slavistike. Ljubljana, glavno mesto Slovenije, je bilo zhe od nekdaj pomemben center kulture. Konec 18. stoletja je prav tu deloval shirok krog razsvetljencev, domoljubov in preprichanih slavofilov. Njihov duhovni vodja Zhiga Zois je imel prav Slovence za najstarejshe prednike slovanskih narodov. Leta 1821 je bil v Ljubljani eden najpomembnejshih evropskih kongresov – srechanje Svete Alianse, ki mu je predsedoval nash imperator Aleksander I. Po zapiskih ochividcev so se Rusi in Ljubljanchani zhe po nekaj dneh razumeli med seboj brez prevajalcev. Slovenci so se vedno chutili blizu Rusom in tudi ruski slavisti so veliko prispevali k razcvetu slovenske slavistike. Po boljshevishki revoluciji in prvi svetovni vojni so mnogi ugledni ruski znanstveniki nashli svoje zatochishche v Sloveniji.

Bregovi Baltika, Srednja Evropa z Alpami in Panonijo, Karpati – to je pradomovina Slovanov. Kajti ne Himalaja ne arijske suhe stepe in ne predpotopna Arktika, ampak alpske doline in vrshaci, obrezhja Donave so kraji, kjer je donela beseda, tako znana nashim ushesom:

Donava, Donava, pojdi in povej, kje je tvoje darilo?
Cvetlico k cvetlici spletam venchek, naj bo lep in svetal.

Che se do konca poglobimo v pomen teh preprostih stihov, se pokazhe pred nami vsa nasha zgodovina v drugi luchi. Ne pravim, da v novi, a v drugachni, resnichni luchi. In s popolnoma novimi ochmi zagledamo pozabljene obraze davnih bogov: Zevsa, Lete, Apolona, Artemide, Venere. In z novim zvokom zaslishim ljudsko glasbo Slovencev, Bolgarov, Chehov, Srbov. In chisto drugache mi zadoni v ushesih dunajski valchek in prelepa »Alpska simfonija« Richarda Straussa.

Noch. In v globoki tishini se rojeva novi dan – nad visokimi vrhovi vzhaja sonce. Sonchna svetloba s svojo mochjo polni ta chudezhni svet. Kljub vishini, kljub strmini gremo proti samemu vrhu, proti nebesu. Tam je bozhja druzhina, nashi edini predniki, nash izgubljeni raj in nash zadnji pochitek.

 

(Iz rushchine prevedel Milan V. Smolej)

 

Prvi del Veneti: predniki Slovanov