Revija SRP 57/58

Matjazh Hanzhek

 

NEKAJ BESED O KORUPCIJI

 

Naj zachnem z resnichnim pripetljajem, ki se mi je zgodil v zachetku devetdesetih, ko smo z izjemno intenzivnostjo postajali kapitalisti in je skoraj vsakdo iskal svoj prostor za zasluzhek. Predvsem hiter zasluzhek, ki se pogosto ni oziral na norme, pravila pa tudi na zakone ne. V druzhbi je obstajalo tudi neko tiho preprichanje, da so vsi zakoni, ki smo jih podedovali iz prejshnjega sistema, odvechni, in da je v kapitalizmu tako ali tako dovoljeno vse, kar prinasha dobichek in materialno zadovoljstvo posameznika. Blaginja druzhbe pa se gradi prek blaginje posameznika: vsak naj sam zase poskrbi, da bo bogat, in navadni seshtevek bogatashev bo dal bogato druzhbo.

Zgodba gre tako:

»Vesh, kako moj stric krasno spoznava svet! Vsako leto potuje z vso druzhino na neki oddaljen konec sveta,« se je pohvalila znanka. »In to zastonj. Vse stroshke jim placha firma, od katere njegova institucija kupuje zdravila,« je dodala prostodushno. »To je podkupovanje,« sem ves ogorchen odvrnil. »Kakshno podkupovanje, saj mu ne dajo nich denarja.« »Pa naj za to vsoto zmanjshajo ceno zdravil,« se je nadaljeval pogovor. »Firmi pa se to nich ne pozna. Vsota, ki jo porabijo za njihove pochitnice, se v celotnem znesku ne bi nich poznala.« »To je izkorishchanje polozhaja, ki ga ima kot vodilni,« sem vztrajal pri svojem. »On pach sedaj zaseda ta odgovorni polozhaj, zato ima pach on pravico do takih pochitnic, ker jih ne morejo nuditi vsem v firmi. Njegovo delo je naporno in odgovorno, zato mu pripada tudi nekaj sprostitve. Ko bo kdo drug na tem mestu, pa si bo to privoshchil on,« je zakljuchila pogovor in se chudila moji naivnosti in chudnim principom. In priznati moram, da jih je vechina, ki so poslushali najin prepir, bolj pritrjevala njej kot meni.

Ta zgodba pa ni tako osamljena. Spomnimo se samo mnozhichnih potovanj ne le zdravnikov ampak tudi drugih strokovnjakov, ki so hodili in she hodijo v trumah ogledovat razne naprave po svetu, da se bojo lazhje odlochili, kaj bojo kupili za davkoplachevalski denar doma. Tudi marsikateri delovni obisk drzhavnih funkcionarjev je sumljivo povezan s posameznimi druzhinskimi obveznostmi. Tako mi je direktor Urada za verske skupnosti na mojo kritiko, da diskriminira posamezne skupnosti in da nezakonito deli sredstva, ker ta delitev denarja nima niti zakonske podlage niti kriterijev, potozhil, da Urad ni mogel izdelati kriterijev za delitev denarja in pripraviti zakona o verskih skupnostih, ker mu je 11. september preprechil shtudijski obisk v Salt Lake Cityju. Mojemu chudenju, zakaj je za to potrebno iti gledat ureditev verskih skupnosti na daljni drugi konec sveta, saj se vechina informacij dobi ali na internetu ali v literaturi, je bilo konec, ko sem zvedel, da tam shtudira njegov sin. Ta obisk je ostal le v nameri, podobnih izpeljanih pa lahko najdemo kar nekaj.

Taka dogajanja ilustrirajo nash kulturni vzorec oziroma (ne)zavedanje, kaj je prav in kaj ni. Kje se zachenja korupcija. Mnenja sem, da je za vechino ljudi tįko obnashanje nekaj normalnega, zato je to she toliko bolj hudo. Da vodilnim ali odgovornim, kot vechkrat rechemo, polozhaj tudi, che ne predvsem, omogocha uzhivanje privilegijev, smo se v glavnem sprijaznili vsi. To je v preteklosti spodbujala tudi zelo pogosta napachna miselnost, ki je neenakost pozitivno povezovala z gospodarsko rastjo ali celo z druzhbenim razvojem. Pred leti je v polemiki o neenakosti v Sloveniji, v kateri sem sodeloval tudi jaz, neki visok drzhavni funkcionar (sedaj minister za okolje, prostor in energijo Kopach) zatrjeval, da je najvechji problem prepochasnega razvoja dejstvo, da nimamo milijarderja v dolarjih. Kako lahko nekdo v nekaj letih postane dolarski milijarder, pa najbrzh ni potrebno veliko razmishljati. Tudi dejstvo, da je tranzicija v bistvo proces, ki naj bi v kratkem chasu naredil iz dokaj egalitarne druzhbe majhen sloj bogatih lastnikov, verjetno pripomore k takemu lahkotnemu nachinu sprejemanja sveta. Ves chas pa tudi ni bilo kakshne posebne politichne volje, da bi tįko dojemanje, ki je postalo zhe kar nekaj obichajnega, postavila na drugo stran vsaj etike, che ne zhe zakona.

Verjetno pa se politika tega niti ni zavedala. She vech, tįko razmishljanje je celo podzhigala. Naj tu omenim le enega izmed argumentov, ki je pred leti opravicheval povechanje poslanskih plach. Plache naj bi poslancem povechali tudi zato, da se ne bi pustili podkupovati. Taka razlaga me je takrat dobesedno shokirala. Che poenostavim sporochilo: drzhava mora poslance podkupiti, da jih ne bo podkupil kdo drug. Napaka pri takem razmishljanju pa je predvsem v tem, da podkupovanje nima meja, che ni kontrolirano. Che je podkupovanje nekaj normalnega, bojo drugi podkupovali mene, dokler ne bom jaz tako bogat, da bom podkupoval druge. Meja zasichenosti s podkupovanjem ne obstaja. (Resnici na ljubo pa moram priznati, da so dobro plachevanje politikov in strokovnjakov kot prevencijo korupcije priporochale tudi nekatere mednarodne institucije.) Za kontrolo korupcije je potrebno najmanj dvoje: etika ali morala in institucije pregona. Che tega ni, boljshe plachilo ne bo preprechilo podkupovanja. Materialne potrebe, ki so gonilo podkupovanja, nimajo meja.

Naj na tem mestu omenim she eno pogosto prakso, ki se meni zdi vsekakor sporna, izhaja pa iz nekritichnega in nekontroliranega prenosa nekaterih funkcij drzhave na privatne firme. Tako me je zbodlo dejstvo, da drzhavni uradniki, pa tudi funkcionarji, v privatnih firmah tolmachijo zakone, ki so jih pripravljali, predavanja pa so namenjena zaposlenim v drzhavni upravi. Ker so kotizacije izjemno velike (obichajno okoli 100.000 sit), se kar zajeten del davkoplachevalskega denarja preliva prek privatnih firm v zhepe uradnikov. Naj za lazhje razumevanje to ponazorim z delom v Uradu varuha chlovekovih pravic.

V Uradu moramo ves chas skrbeti za izobrazhevanje. Med seboj tudi prenashamo znanje, ki ga dobimo na raznih posvetih. Tako smo lansko leto na Mednarodnem ombudsmanskem inshtitutu (IOI) sprejeli tudi neko vrsto metodologije uchenja strokovnjakov, ki delajo s chlovekovimi pravicami. To je metoda, ki jo moram prenesti tudi na zaposlene. In v skladu s prakso, ki ji oporekam, bi kot vodja institucije najel neko manjsho zasebno firmo (morda bi jo lahko za to prilozhnost ustanovil kak moj prijatelj), ki bi izobrazhevala zaposlene v Uradu varuha chlovekovih pravic. Iz prorachuna bi ji plachal po npr.: sto tisoch za poslushalca, firma pa bi mene najela za predavatelja. Ker je v Uradu zaposlenih 20 strokovnih delavcev, bi na ta nachin lahko zasluzhil dodatna dva milijona tolarjev. In to za delo, ki je del moje sluzhbe.

Najbolj nerazumljivo pri vsem tem pa je, da je vlada v lanskem januarju sprejela sklep, v katerem priporocha predstojnikom ministrstev, upravnih organov in upravnih organizacij v sestavi ministrstva, vladnih sluzhb in upravnih enot, »da omogochijo svojim delavcem, da le-ti proti plachilu sodelujejo kot predavatelji na strokovnih posvetih, katerih predmet je razlaga sprejetih predpisov oziroma predpisov v pripravi, le izven delovnega chasa...« Kot da bi bila izraba delovnega chasa najvechji problem.

Da bi se sploh zacheli zavedati, kaj je korupcija, je potrebna resna druzhbena akcija promocije antikorupcijskega ravnanja. Dolochiti je potrebno pravila ravnanja in jih z mochno politichno voljo in podporo predstavljati javnosti na tak nachin, da bojo postala vsakdanja.

To je seveda prvi nujni, a nezadostni korak. Da bo lahko vsakdo prepoznal koruptivno ravnanje, je potrebna transparentnost celotnega sistema. Civilna druzhba oziroma javnost in mediji so najboljshi kontrolorji oblasti. Zato pa je potrebna informacijska odprtost. Pri tem ne mislim le na obchasne ali redne tiskovne konference ali odgovarjanje po telefonu, ampak resnichni vstop javnosti v vsakdanje delo drzhavnih uradnikov in funkcionarjev. Pri tem pa je vchasih zhe nesmiselno omejevanje dostopa do informacij velika ovira, ki ne le zavira pretok informacij, ampak tudi daje mozhnosti za koruptivna dejanja. Tu naj omenim omejevanje informacij, ki si ga je pred chasom privoshchilo ministrstvo za kmetijstvo, ko je z izgovorom, da gre za zashchito osebnih podatkov, preprechevalo vpogled v spiske prejemnikov subvencij. Vsakrshne subvencije, ne le prej omenjene, morajo biti javne, ker se le tako lahko izvaja kontrola pravilnosti delovanja javnih sluzhb in preprechi morebitna korupcija. Skrivanje za zashchito osebnih podatkov je she toliko bolj nesmiselno, ker se po drugi strani lahko neomejeno prikazujejo vsi osebni podatki stotisochev ljudi na internetu, ne da bi za to kdo nosil posledice. Pogosto imam obchutek, da je varovanje osebnih in drugih podatkov le izgovor za prikrivanje sumljivih dejanj. In chetudi takih dejanj ni, ustvarjajo misteriozno vzdushje in nelagodnost med drzhavljani.

Najpomembnejshi negativni efekt korupcije pa ni neposredno materialne narave, ker zaradi nje druzhba izgublja financhna sredstva v chrnih in nedefiniranih kanalih, s tem pa se zmanjshujejo sredstva za ljudem potrebne programe. Korupcija predvsem vpliva na socialno kohezijo, druzhbeno zaupanje, obchutek pripadnosti in varnosti ljudi. Skratka, zmanjshuje socialni kapital, ki je najpomembnejshi kapital v sodobni druzhbi. Povechuje tudi druzhbeno neenakost, ki ni rezultat bolj kakovostnega in uchinkovitega dela, ampak razlichnih protidruzhbenih povezav, znanstev ali mafijskih interesov. Vse to pa posledichno negativno vpliva tudi na uspeshen druzhbeni in ekonomski razvoj, saj se ljudje ne chutijo del druzhbe, ki bi ji prispevali svoje znanje in energijo. S tem pa se celotni druzhbi preprechuje doseganje razvojnih ciljev, ki si jih zastavlja. Ne bom posebej poudarjal, da se s tem krni chlovekove pravice, saj se to razume samo po sebi: che lahko posameznik kupi privilegije, ki mu ne pripadajo, ker je bolj nesramen ali ima manj vesti, si lahko kupi tudi vech pravic. Vsako od drzhave nesankcionirano ali celo dopushcheno kriminalno dejanje, korupcija pa she posebej, ker je sistemski problem, neposredno znizhuje raven chlovekovih pravic v druzhbi. Obchutek imam, da smo se teh dejstev v preteklosti premalo zavedali in stvari prevech prepustili techi z lastnim tokom. She celo govorjenja o korupciji je bilo premalo, kaj shele dejanj. Na to kazhe tudi dejstvo, da v desetih letih skoraj ne poznamo primera pravnomochno zakljuchene sodbe, ki bi sankcionirala korupcijo. Ni mogoche, da bi bili druzhba brez korupcije, pa che smo she tako poshteni. Vsaka druzhba je z njo okuzhena. Tudi dejstvo, da so bili v preteklosti pogosteje kritizirani ljudje, ki so opozarjali na sume koruptivnega dejanja, kot tisti, ki jim je bilo tįko dejanje ochitano, ne daje lepe slike nashe druzhbe. Che pa so ljudje, ki grozijo tistim, ki opozarjajo na korupcijo, she visoki drzhavni funkcionarji, je to she toliko huje, saj kazhejo drzhavljanom druzhbeno zazheleno ravnanje. (Ob tem se samo spomnimo reakcije zunanjega ministra Rupla ob izrazhenem sumu, da je ustanavljanje diplomatske shole lahko tudi nezakonito.)

Odnos drzhave do korupcije kazhe tudi na uspeshnost demokracije in raven politichne kulture. In tudi stopnjo kontrole, ki jo ima civilna druzhba nad ravnanjem drzhavnih uradnikov in institucij. Civilna druzhba mora kontrolirati oblast, saj se s tem znizhuje tudi mozhnost koruptivnega ravnanja oblasti. Che se torej hochemo prikljuchiti najbolj razvitim drzhavam, je potrebna tudi odlochnejsha akcija za zmanjshanje korupcije. Pri tem pa gre poleg povechanja preglednosti she za dve stvari: za spreminjanje politichne kulture in vrednot, ki ne bi dopushchale ali kot samoumevna sprejemale koruptivnih dejanj, ter za uvajanje in krepitev kontrolnih mehanizmov, ki bi taka dejanja sankcionirali. Zhal je bilo za to zgubljenih zhe prevech let, da bi to dogajanje lahko she nadalje neprizadeto opazovali. Za to, da bi bili uspeshni pri graditvi kulture, ki ne sprejema takih ravnaj, pa sta potrebna najprej odlochna beseda in dejanje najvishjih drzhavnih funkcionarjev. Predvsem pa njihova resnichna tozadevna motiviranost, ki se kazhe v brezkompromisnem preganjanju korupcije. Ni dovolj le spreminjanje institucij, ampak je enako pomembno tudi spreminjanje politichne kulture, ki se kazhe v odklonilnem odnosu do korupcije. Potrebna je kakovostna promocijska dejavnost, ki bo drzhavljanom pokazala namen, smisel in cilje anti-korupcijskega delovanja institucij drzhave. Predvsem pa mochna, javno izrazhena podpora politike in politichnih voditeljev.

Besede visokega politika, ki sem jih slishal na enem od soochenj na televiziji in jih vsebinsko povzemam po spominu: »Vi se kar pojdite moralo in vrednote, mi bomo pa sluzhili!«, vsekakor ne utrjujejo zaveze politike k tovrstnim spremembam.

 

__________
Podlaga besedila je moj govor na mednarodni konferenci o korupciji, ki sta jo organizirala Urad za boj proti korupciji in Gospodarska zbornica Slovenije. (Op. avt.)