Revija SRP 57/58

Lucijan Vuga

Hisha na meji IV

HISHA NA MEJI

V

 

ZHALOSTNA POMLAD
(nadaljevanje)

Lepega poznoseptembrskega dne se je pripeljala s kolesom do Robicha mlada uchiteljica Vera Urshich. Skochila je s kolesa, ga prislonila ob steno hishe in zhe pri vhodnih vratih zaklicala:

»Olivovi, kje pa ste?!« Nekaj redkih gostilnishkih gostov se je radovedno ozrlo in odobravajoche sprejelo od zhivljenja prekipevajocho mladenko.

Iz kuhinje zadaj se je prikazala starejsha gospa. »A, ti si, Jeronichka!« jo je pozdravila in sta si stopili naproti.

»In tudi Breda je tu?« je objela plavolaso deklico, ki je priskakljala skozi vrata na dvorishche, »Kje pa imash mamo?« jo je she vprashala.

»Mama je nesla poshto v Kred, poshtar je zbolel,« je odgovorila mala.

»Kako je pa z mojo sestro?« je hotela vedeti gospa Fani.

»Oh, mama bo uchakala sto let. Olivovi ste chvrsta korenina; teta, poglejte le sebe!« se ji je dobrikala Vera.

»Kaj pa ostali? Kakshni chasi! Predvsem moshki so raztepeni po svetu; vojna jih pobira in vse ostaja na shibkih zhenskih ramenih. Poglej pri nas! Ko je lani januarja umrl moj Andrej, sem pomislila, kaj imam od treh sinov. Branko je bil she v Kamniku, she dobro, da se je kmalu zatem vrnil z vso druzhino, in v veliko veselje mi je bilo, da je pripeljal she vnuka; revchek je le nekaj mesecev pozneje izdihnil. Zdaj je Branko zhe vech mesecev v lagerju, le enkrat je pisal iz Spittala v Avstriji, vech mu ne pustijo. Vlado je bil po toliko letih vojashke sluzhbe lani kar tri chetrt leta v zaporu, da nismo vedeli, ali je zhiv ali je mrtev; potem se je kot po chudezhu reshil pred pokolom gor za Breginjem, zaprli so ga in zalezovali, zdaj je nekje na Dolenjskem ali v Beli Krajini,« je komaj slishno utishala glas. »Menda ga mislijo poslati v Rusijo na vojashko akademijo,« je she dodala. Ozrla se je naokoli, cheprav ni bilo nikogar na hodniku, in je nechakinjo potegnila zadaj v kuhinjo. »Srechko je nekje v Italiji, v Bariju, nich pisanega nismo dobili od njega, le neki Bovchan, ki je bil z njim, nam je prinesel to vest. Menda jih bodo Anglo-Americhani z ladjo prepeljali v Dalmacijo. Kje so pa vashi fantje?« je zanimalo teto.

»Slavko je she vedno v Ljubljani, sporochil je, da bo tudi ostal tam do konca; zelo nachelen je, skoraj trmast, trn v peti je tako belim kakor oefovcem; bojimo se, da ne bo dobro konchal.

Za brata Rudija bi bilo morda najbolje, da bi se umaknil iz Kobarida, tu je prevech poznana osebnost in ga imajo neprenehoma pod nadzorom. Ne vem, kako se bo odlochil. Ne bi se chudila, che bi nekega dne dobili sporochilo, da je na Matajurju ali v Trnovskem gozdu. Najnesrechnejshi pa je Tonchi, nekje pri Rimu je ob razpadu Italije v gnechi padel pod vlak in mu je odrezalo roko v ramenu, zdaj je she vedno tam nekje v bolnishnici. Oche pa se ubada s trgovino, toda v teh chasih ni ne blaga ne denarja.«

Medtem je vsa upehana prihitela Cvetka, vedno je hitro hodila, tudi na sprehodu, kot da se ji nenehno kam mudi. Tokrat je imela sicer razlog za naglico, poshta ni smela stati, a tudi gostilna in domacha opravila so terjala svoje. Tako je bilo zhe dolgo in morda ji je to prishlo v kri, ker pochasi hodi lenoba, ki nima kaj bolj pametnega pocheti na tem svetu.

»Vera, kaj je pa tebe prineslo?« se je zachudila. »Da ni kaj hudega, se je kaj zgodilo?« so bile pogoste Cvetkine besede, toliko hudega je zhe dozhivela, da je vedno trepetala pred novimi neprijetnimi presenechenji.

»Bredico bomo dali v sholo,« je odgovorila Vera.

»Kakshno sholo, kje?« se je zachudila Cvetka in pogledala hcherkico, ali zhe ona kaj ve, morda so se med njeno odsotnostjo zhe menili in domenili.

»Jaz bi shla v sholo,« je odgovoril otrok, ki je v sholi prichakoval predvsem drushchino vrstnikov, kot jih je videl ob nekem obisku v Kobaridu, ko ga je "teta Vera" vzela za eno dopoldne s seboj.

Med "Kobarishko republiko" so na njenem osvobojenem ozemlju organizirali slovensko oblast, ki naj bi bila prvich po mnogih stoletjih izraz volje slovenskega prebivalstva. Ljudska oblast, kot so ji rekli, naj bi poskrbela za vrsto stvari, med drugim tudi za odprtje slovenskih shol, ki jih ni bilo ves chas fashizma. Po ponovni nemshki zasedbi se je nemshki poveljnik Kobarida, major Dietrich, drzhal navodil, ki jih dobil od vishjega poveljstva, da je treba s prebivalstvom ravnati tako, da bi ga chim bolj oddaljili od OF in partizanstva. Ko so domobranci prosili, da bi jim dovolil nadaljevati s slovensko osnovno sholo, jih ni zavrnil. She vech, celo obiskati jo je prishel in se na koncu slikal med sholarchki, ki so se v haljicah enakega kroja razporedili pred svojimi uchiteljicami, sam pa se je blagohotno ustopil mednje. In da bi slika she prijazneje uchinkovala, so iz njegovega garnizona poklicali she Tirolca s harmoniko, ki si je pred posnetkom snel kapo in slekel vojashki jopich. In kdo je na tej slovenski sholi poucheval? Prav tisti uchitelji in uchiteljice kot v prejshnji partizanski enorazrednici, kako pa naj bi bilo drugache, che pa drugih ni bilo; tako eni kakor drugi in tretji so to sprejeli z veliko mero tolerantnosti.

Vera se je na Cvetkino vprashanje oglasila: »Sholo bomo imeli tu v Kredu. Ne bo prav vsak dan, toda otroci ne bodo brez prav vsakega zachetnega znanja, ko bo zachela delovati redna shola; to ni tako dalech. Le she kakshen mesec, pa bodo onile,« je z glavo nakazala nekam, da se ni vedelo natanchno, v katero smer in kdo naj bi tam bil, vendar je gib simboliziral "one druge, ne nashe" – »onile, odshvedrali,« je uporabila trd izraz.

»In kdaj se bo shola zachela?« je bila radovedna Breda. »Bo zhe jutri?« je neuchakana dodala.

Zhenske so se nasmehnile.

»Zdaj shele zbiramo otroke, potem bomo shele zacheli. V Suzhidu in na Svinem je zhe steklo,« je odgovorila Vera. »Morda pa bo v tednu ali dveh res kaj.«

Odgovor je Bredo nekoliko razocharal, saj che nekaj ni zhe jutri je lahko zelo dalech. Uchiteljici to ni ushlo, saj je otroshki obrazek odprta knjiga, ki nichesar ne skriva, zato jo je hotela potolazhiti: »Bosh pa poprosila mamico in staro mamo, da te 15. oktobra pripeljejo v kobarishko sholo na proslavo stoletnice Gregorchichevega rojstva.«

To, "stoletnica" in "Gregorchich", otroku ni veliko pomenilo, pritegnila jo je napoved, da se bo na sholi nekaj dogajalo in da bo lahko tudi sama udelezhena pri tem. Tedaj se je Breda spomnila: »Jaz pa zhe imam knjige!« In je stekla v zgornje nadstropje, da jih prinese in pokazhe.

Ta predah je izkoristila Vera, da je zaupno shepetaje sporochila: »Popoldne po sholski proslavi bo na Gradichu za Bulo she ena tajna slovesnost, Gregorchichu na chast. Govoril bo tudi komisar "Gregorchicheve brigade" o narodnoosvobodilnem boju in kako se pripravljamo, da po vojni prevzame slovenski narod oblast v svoje roke. To bo she pred zimo. Nemci ne bodo prezhiveli she ene zime!« je preprichevalno dejala.

***

Toda te nadeje se niso uresnichile, Veliki rajh se je zagrizeno boril za vsako ped zemlje in zaveznishke sile na vzhodu in zahodu so le z velikimi zhrtvami prodirale proti osrchju nacizma, kjer se je globoko pod zemljo utrdil firer. Tudi za Vero so prishli hudi chasi, aretirali so jo in she z nekaterimi zaprli v vojashnico. Na nebu so se vsak dan chez Krn zarisovale bele vlechke za zaveznishkimi letechimi trdnjavami, na stotine jih je letelo iz oporishch v Italiji proti Nemchiji, natovorjene s smrtonosnim tovorom. Visoko v zraku so se lesketali njihovi srebrni trupi, okoli katerih so pobliskavale in se razcvetale marjetice protiletalskih izstrelkov. Letala pa so stresala miriade aluminijastih listichev, s katerimi so ustvarjali protiradarsko zaveso in lazhne cilje za nemshke flake. Nebo je bilo kot pomladanski travnik, na katerem se razpihujejo regratove luchke, se belijo marjetice in med spreletavanjem svetlikajo chebele v soncu. Tu pa tam se je v tej idili razrasel chrn in gorech oblak, ki se je v shirokem loku utrgal proti zemlji, in che se je nakljuchilo, so se od njega lochile svetle pike, ki jih je veter po mili volji gnal chez nebo, med pochasnim padanjem pa so se razkrile kot ljudje, ki so bingljali pod padali in vchasih zhe mrtvi pristali na tleh. Na chigavem ozemlju? Na svojih zemljevidih so imeli oznachena zelena podrochja, ki naj bi jih po vsej verjetnosti nadzorovali partizani. Toda niso imeli vsi te sreche. Tako je bombniku B-27, zhe ob vrachanju z bombardiranja na Bavarskem, zadelo prekate z gorivom in posadki ni preostalo drugega kakor izskochiti. Zrakoplov se je razletel v Krnchici nad Drezhnishkimi Ravnami, shest padalcev je pristalo v globokem snegu na pobochju Matajurja. Dva so kurirji takoj nashli in jih spravili v stan na Svinski planini, trije pa so se ponochi zatekli v senik in so naslednjega jutra presrechni naleteli na partizane. Vse skupaj so kasneje spravili v Belo Krajino, od koder so zhe redno vzletavala letala v zaveznishka oporishcha v juzhni Italiji. Shtirje nesrechniki, med njimi tudi poveljnik leteche trdnjave Jerry Armstrong, pa so padli v roke Nemcev in domobrancev; konchali so v nemshkem ujetnishkem taborishchu.

Toda zaveznishka letala niso trosila le bomb, ampak tudi hudo nevaren "propagandni strup". Major Dietrich je imel pod sabo chez shtiristo mozh (priblizhno toliko je bilo tudi partizanov na kobarishkem vojnem obmochju) 1. esesovskega bataljona policijskega polka "Bozen", kar je kazalo na izreden pomen, ki ga je tej prometnici namenjala nemshka vrhovna komanda, saj je tukaj vodila pot v srce Rajha, in so jo hoteli na vse kriplje zavarovati, da bi ostala odprta. Od Devina, mimo Gorice, vzdolzh Soche do Kobarida in Bovca so utrjevali obrambno chrto, v katero so bile vkljuchene tudi kaverne in rovi she iz prve svetovne vojne. Nemci so zanje dobili na Dunaju she izvirne nachrte avstro-ogrskih poveljstev in z razlichnih koncev so celo pripeljali nekaj starejshih mozh, ki so jih gradili pred skoraj tridesetimi leti. Teh utrjevalnih del ni ovirala niti huda zima; iz Chedada, Vidma in Gorice so vozili delavce, mobilizirane v TODT – delovne enote mobiliziranih civilistov, ki so morali graditi obrambne naprave, da so pohiteli z deli. To je bilo she zlasti pereche, ker so zaveznishka letala unichila vrsto zheleznishkih mostov in cesto po Kanalski dolini med Vidmom in Trbizhem, ker je tam dolina shirsha in so tovrstni napadi uchinkovitejshi, medtem ko je zheleznica tod speljana po komaj prehodni Bashki grapi, cesta pa po prav tako ozki dolini Nadizhe in zgornje Soche.

Tudi nasprotna stran se je zavedala strateshke pomembnosti Kobarida, partizani so napadali posadko in oporishcha vzdolzh te prometnice, ki so jo zavezniki napadali z letali in potresali z letaki, katerih vsebina naj bi sejala dvom in malodushje med pripadnike nemshkih sil. Tudi sredi februarja so se izpod neba privrtinchili raznobarvni letaki, ki so seznanjali okupatorje s sklepi konference na Jalti, kjer so zavezniki napovedali neizprosen boj do konchne in brezpogojne kapitulacije Nemchije ter strogo kaznovanje vojnih zlochincev. Pripadnike nemshke vojske so pozivali, da je skrajni chas, da uvidijo nesmiselnost nadaljnjega bojevanja, naj se predajo zaveznishkim silam in si tako zagotove milejshe obravnavanje. Veter pa je te letake odnesel na pobochja okolishkih hribov in jih je le malo, che sploh kateri, prishel v roke tistim, ki so jim bili namenjeni. Zato so se aktivisti OF podali naokoli ter jih zbrali precejshnje shtevilo, potem pa so jih na skrivaj delili med nemshko posadko; toda to ni ushlo poveljstvu posadke, ki je zasachilo nekaj svojih vojakov ob branju letakov, ti so prestrasheni hitro schvekali, od koga so jih dobili. Te so kar takoj pozaprli, med njimi je bila tudi Vera, ki jo je marsikateri vojak rad pogledal in ogovoril, sama pa je to izrabila, da je kaj od njih zvedela ali jim sprenevedavo sejala dvom o njihovem pochetju zhe s tem, da je takole mimogrede rekla, kako bi bilo chudovito za mlade ljudi, che ne bi bilo vojne... Razdelila je mednje tudi precej letakov in zvecher so zhe zahrumeli vojashki shkornji po Jeronovi hishi, kjer so jo zgrabili ter jo vklenjeno in z naperjenimi pushkami gnali chez trg. Kaj bo pa zdaj, je vrelo v njej?

Kakshen konec vojne neki! Nemci so se gnali, kot da mislijo tukaj ostati vechno. Takrat se je zachelo zgrinjati na Kobarishko in v Benechijo na tisoche pripadnikov Wehrmachta, ki naj bi prechesali vsako ped zemlje; dva dni so vse naokoli hajkali partizane, ki so se v manjshih skupinah dokaj uspeshno izmikali, vchasih so se tudi razprshili, da so Nemci udarili v prazno. Konchno so odnehali in se zacheli vrachati v svoje postojanke. Vendar pa se je pri tem lahko tudi hudo zaplete. Pod Stanovishchi je na cesti med Breginjem in Kobaridom pochila mina in v predhodnici ubila shvabskega chastnika, dvojico vojakov pa ranila; to jih je tako razjarilo, da so zhe drugich pozhgali vas, prvich novembra triinshtiridesetega, kjer so medtem domachini za silo spravili hishe pod streho. Toda vojaki se niso zadovoljili le s tem. Zgrabili so dvanajsterico fantov in mozh, jih zvezane spehali do mostu v Borjani ter zacheli z morilsko nasladno orgijo. Talce so posamich postavljali pred pushke, streljali so z dum-dumkami, s kroglami prirezanimi na konicah, iz katerih od zadetku brizgne svincheno polnilo, ki se razprshi in dobesedno raztrga chloveka, in ne le prebije, kot se obichajno zgodi pri strelu z navadno kroglo, che se seveda ne odbija od kosti ali gostejshih tkiv, da jo preobracha, in tudi povzrochi v telesu pravo razdejanje. Dumdumka je namenjena prav iznakazhenju in zanesljivemu usmrchevanju chloveka. Tako jo bilo vsako truplo nesrechnika, ki ga je moral njemu sledechi obsojenec vrechi chez ograjo mostu, potem pa ga je doletela enaka usoda. Ta obred je trajal skoraj eno uro, krvniki so zanalashch zavlachevali, da bi bil psiholoshki uchinek na okolishko prebivalstvo chim grozljivejshi.

Vero je dal major Dietrich poklicati k sebi v pisarno. Trepetala je po vsem telesu. Je prishla njena poslednja ura? Nekaj so jih v prejshnjih dneh zhe ustrelili za pokopalishkim zidom nad soshkim bregom. Druge so zvozili v zapore na gorishkem gradu.

»Tako mladi ste se spustili v smrtno nevarno ravnanje,« je zelo strogo zachel. »Vash oche zna zelo dobro nemshko, tudi jaz zhe razumem nekaj besed v vashem jeziku; predvsem mi ne uidejo psovke in grdi pogledi. Vojna ni igrachkanje, v njej se spopadejo mogochne unichevalne energije, ampak ni brezosebna,« je she posebej poudaril, »trpijo in umirajo posamezniki, vsak na svoj nachin, in niti dve smrti si nista enaki.«

Vera je le na pol poslushala, zvenelo ji je kot smrtna obsodba, in vse ostale podrobnosti niso bile vech pomembne. Chemu toliko govorichi? Jo hoche do konca izmuchiti, preden jo postavi pred strelski vod?

»Mnogo jih je v tej vojni zhe umrlo in veliko jih she bo. Tudi tistim, ki bodo prezhiveli, ni zagotovljena varnost, vsaka vojna pobira zhrtve she zelo dolgo po svojem koncu. Te dni je med gradnjo utrdb pri Logu pod Mangrtom ubila nashega inzhenirja granata iz prve svetovne vojne, ki je desetletja lezhala pozabljena v zemlji. Ni umrl od orozhja iz te vojne, cheprav je umrl v tej vojni. To je ironija usode; prezhivel je pokole mnogih ofenziv med prvo veliko vojno, ki je chakala vse do teh dni, da ga je pokonchala. Tudi che vas sedaj izpustim, nihche ne ve, kako bo z vami... In prav enako velja zame.«

Kaj pomeni: Tudi che vas sedaj spustim, je preshinilo Vero. Ali misli, da jo bo res ali se le igra z njo, nemochno v njegovih krempljih, in se naslaja ob njenem trpljenju? Morda pa ga je le preblisnilo usmiljenje, se je v njej zganilo globoko v dvomechi dushi.

»Pojdite!« Je res to slishala ali se je zhe lotevajo prisluhi?!

»Pojdite in se ne ganite iz hishe, ker vas bodo lahko spet zajeli ob prvi prilozhnosti!« je bil bolj dolochen. Zachela se je ritensko umikati. Sprva le za korak, kot bi se hotela preprichati, ali je mislil resno ali se norchuje iz nje, da bi zblaznela. Molche she en korak. In ga je gledala. Se kaj spreminja izraz na njegovem obrazu? Se premikajo njegove roke v kakshno znamenje: Stoj! Nazaj! Nich takega. Naenkrat se je zaobrnila in z izpranimi mozhgani, s suhimi usti, z otrdelim grlom in z nogami, ki jih je obvladovala podzavest, odhitela, skoraj stekla skozi vrata.

Jo chakajo onkraj vrat?

Jo bodo na dvorishchu vojashnice spet zgrabili?

Jo z nasladnim nasmeshkom zavrnejo od vojashnichne zapornice?

Ali ji pripravljajo zasedo pred domacho hisho?

Shele ko je res prav planila med svoje, ji je prodrlo v zavest, da je doma. Prestrashena se je she ozirala okoli, ali ni kje prikrit kak vojak. Ne bo spet zaropotalo po vratih?

***

Na bozhichno jutro si je Breda pomencala ochi in prisluhnila nenavadnim shumom in glasovom, ki so polnili hisho, ter si prvi hip tega ni znala razlozhiti. Hladno je bilo in v postelji bi se pochutila prijetno, kot se je sicer, ko je she malo polezhala in v podaljshani dremavici sanjarila, toda tokrat si je zhelela chimprej k mamici, v spalnici se ni pochutila varno, neprijetna osama jo je begala. Saj res! Danes je bozhich, se je spomnila. In ta je za njene otroshke predstave pomenil izjemen dogodek: krasitev jelke, postavljanje jaslic, goreche svechice in svechano vzdushje, katerega del je bila tudi nenavadna napetost ob pripravljanju sladkarij in skupnega kosila. Napeto je prisluhnila, ali je kje slishati mamo. Vendar med vsemi glasovi ni bilo nobenega znanega. Smuknila je izpod odej, se oblekla, kolikor se je le dalo hitro, a jo je le oplazil hlad. Spotoma je pogledala skozi okno proti Stolu, ki je zhe imel belo kapo, cheprav je sneg komaj zaznavno naletaval, le redke snezhinke so poplesavale nad polji in travniki. Sneg je prichakovala z otroshko radostjo, sankala se bo po bregu za hisho; to ji je odvrnilo misli od muchne skrivnostnosti, ki je napolnjevala njihov dom. Ko je pochasi odshkrnila spalnichna vrata, se je prestrashena umaknila nazaj; kdo so vsi ti mozhje, ki lezhe nagneteni na hodniku, jo je preshinilo. Sedaj si je toliko bolj zhelela mamichine in babichine blizhine, sama ne more ostati tu zgoraj, koliko chasa ji bodo ti napoti? Njen strah je narashchal; kaj je z mamico, zakaj je ni pri njej? V trenutku se je odlochila, navdal jo je nenavaden obchutek, ki ga dotlej ni poznala, pogum, in zachela je stopati chez na tleh v vseh legah zvita, skrchena telesa, nekatera ovita z odejami, med katerimi so lezhali nahrbtniki, pushke, strojnice, zabojchki s strelivom in she marsikaj, chemur ni vedela namen. V letih nenehnih spopadov in pohodov so bili vojaki vseh vrst nenehno v vasi in tudi v hishi, che drugache ne, so se ustavljali v gostilni, tako da je tudi otrokom postalo orozhje nekaj vsakdanjega. Ko se je prebijala skozi gmoto spechih teles, se je katero obrnilo in izza zavihkov plashcha in odejnih gub se je za hip posvetilo kakshno oko ter s presenechenjem opazovalo dekletce, ki je lovilo ravnotezhje med iskanjem primernih nezasedenih prostorchkov, kamor je stopalo. Konchno se je prismukala v pritlichje, kjer je bilo prav tako vse natrpano, ter odprla vrata v kuhinjo, kjer sta bili obe zhenski, stekla je do njiju in se oklenila matere, kateri se je ochitajoche (zakaj si me pustila zgoraj samo?) zateklala v pomirjevalno narochje.

Tega ni takoj opazila, iz varnega maminega narochja pa se je le razgledala za dogajanjem; v kotu sta na vogalni mizici dva nemshka vojaka postavljala bozhichno smrechico; morda she nista imela dvajset let. Pravkar sta na she mokre vejice, s katerih se je topilo nekaj kosmichev snega, obeshala pisane steklene balonchke, sadraste angelchke in zvezdo repatico. Od kod sta to dobila v tej vojni vihri, si je tezhko predstavljati, toda prav v takih izjemnih okolishchinah je mogoche tudi nemogoche. Te stvari sta prinesla s seboj (kdo ve, iz katere zapushchene trgovine, porushene hishe, oropanega stanovanja to izvira, je pomislila Cvetka, mogoche pa sta tudi vse poshteno plachala s svojo skromno vojashko zhepnino, saj sta tudi onadva chloveka, ki si zhelita miru in topline doma, se je popravila), na robu gozda za hisho sta posekala dreveshchek, ga otresla, kolikor se je dalo, cheprav se je nekaj ivja chvrsteje oprijelo, in se v hishi oprijela dela. Zhenske so ju z naklonjenostjo, celo ganjenostjo opazovale, medtem je na shtedilniku zavrel lipovec in brez sladkorja, a z malo sadjevca, jima ga je ponudila mati. Na vratih se je pokazala glava in za njo she ena, zunaj je nastal nemir in iz njega se je izvila "Sveta noch, blazhena noch". Vzniknilo je vzdushje v popolnem neskladju z okolishchinami, vojashko petje o miru s smrtonosnim orozhjem v rokah, ki bo zhe naslednji hip lahko bruhalo ogenj in ubijalo, vendar je prihajalo iz dush mozh, ki jih je vojna vihra odtrgala od dragih, za katere v tem trenutku nihche od njih ni vedel, kako je z njimi, saj je vojna divjala po vsej celini, ogromni pozhari so po letalskih napadih goltali mesta, hishe so se podirale kot peshcheni gradovi, chloveshka zhivljenja so mnozhichno ugashala pod topovskimi salvami... Mir! Je dalech ali blizu? Vprashanje brez odgovora, kljub tihim zheljam in hrepenenju, ko naokoli streli parajo bozhichno tishino.

Zunaj so se zaslishali rezki ukazi in po vsej hishi, od podstreshja do hleva, je zaropotalo in zatopotalo. Vojaki so zashtorkljali, zazhvenketala je kovina orozhja, sopenje se je meshalo s posameznimi klici, ki so vzpodbujali k naglici. V nekaj minutah so bili vsi razvshcheni na cesti. Jaslicharja sta komaj utegnila popiti svoj chaj in se zahvaliti z bozhichnim voshchilom, skupaj z ostalimi sta hip zatem zhe odkorakala.

Na bozhichnem dreveshchku so she nihali svetlikajochi se okraski in se zibali angeli miru, ko se je pognal vojashki stroj...

***

Veliko tistih, ki so jih Nemci ali njihovi pomagachi ujeli ali aretirali med racijami po vaseh in mestih na Gorishkem in Tolminskem, so odpeljali v Gorico in jih na gradu pokonchali. She celo prve dni maja tisoch devetsto petinshtiridesetega so skupino na smrt obsojenih zgodaj zjutraj nagnali na pokrit tovornjak, ki je chakal na grajskem dvorishchu. Skozi puste mestne ulice je odgrmela kolona petih vozil proti Solkanu, od tam so jo ubrali strmo navzgor proti Prevalu in naprej skozi Trnovo na Lokve, zhe v Trnovskem gozdu. Tam so jih postavili na rob jase in postrelili, pustili nepokopane ter se vrnili v Gorico.

To je bila predrznost, ki je mnoge prebivalce in tudi partizane prestrashila. Che si she vedno upajo na planoto, ki je veljala za partizansko osvobojeno ozemlje, pomeni, da se pochutijo mochne, predvsem pa pogumne.

Zime shtiriinshtiridesetega ni hotelo biti konec. Pomlad je le pochasi tajala sneg po hribih; trnovsko-banjshka planota je bila she vsa bela in kazalo je, da te vojne ne bo nikoli konec. Toda neko pomembno dejstvo je potrjevalo, da se nemshki odpor ne bo vlekel v nedogled. Ampak che so zdrzhali vso zimo, ali jim ne bo to omogochilo she vztrajnejshega upiranja?! Na Primorskem je nemshko poveljstvo osredotochilo ne le svoje enote, ampak tudi kvizlinge z vsega Balkana. V zimski ofenzivi "Winterende", ki je bila nadaljevanje jesenske, se je bojna silovitost z vsakim dnem stopnjevala. Dinarska divizija bosanskih chetnikov, nedićevci iz Srbije, Kavkazijci iz korpusa "Nordkaukasus", 2. kozashki polk, SS brigade krashkih lovcev, Blankova skupina za unichevanje tolp, v kateri je bil tudi Srbski prostovoljski korpus, republikanski fashisti 10. MAS, domobranci in kdo ve kateri vse, niso obvladovali le Vipavske doline, Posochja in mest, marvech so nenehno prodirali v gozdove in v gorate predele ter tam po vaseh pushchali svoje enote, ki so se utrjevale. Partizanski IX. korpus je bil na Trnovski planoti obkoljen in obroch okoli njega se je chedalje bolj ozhil. Ujetnike so nemshke in kvizlinshke sile najvechkrat kar postrelile, che pa ne, so jih uporabili za odstranjevanje min. Sadizem je udaril na plano v polni meri; izgubljali so vojno in za seboj so pushchali razdejanje. Pozhigali so hishe in streljali talce; sekali so glave in jim vtikali cigarete v usta, obeshali so in metali ljudi v gorecha poslopja... Oskrba je bila skromna; iz doline ni bilo mogoche dobiti prav veliko, po stezah in kolovozih so kaj pritovorili le obchasno. Zaveznishka letala so nekajkrat s padali odvrgla pomoch, toda to je bilo malo v primerjavi s potrebami. Tedaj je bila najtezhja preizkushnja Primorske v tej vojni. Partizanske enote so se iz obrocha izmikale, kakor je kje naneslo, saj je bilo v njihovem sestavu veliko pravkar mobiliziranih, ki niso bili niti oborozheni. Mochno je odmevala tragedija na Poreznu, kjer so se po vechdnevni hoji v mrazu in snegu utrujeni borci umaknili v podzemne rove iz prve svetovne vojne. Postavili so sicer strazhe, ki jih je prav tako premagoval spanec, in v megli sovrazhnim enotam ni bilo tezhko zasesti vhode, skozi katere ni bilo mogoche uiti. Partizane so z granatami izbezali na plano, kjer so jih dvaintrideset takoj pokosili strojnichni rafali, she vech kot toliko ranjencev in stotnijo drugih ujetnikov pa so postrelili kasneje.

She grozljiveje od mrtvih je na moralo uchinkovalo razjedajoche vprashanje, kdo je kriv, da se je to zgodilo. Ko so zhe vsi prichakovali konec vojne, da se bodo zhivi vrnili domov, so se dogajali pravcati pokoli. Med ljudmi sta se razshirila zhalost in jeza. Mozhje niso padali v boju, marvech med pochitkom, pobili so jih tako rekoch v spanju. Zavarovanje je bilo slabo in ochitno ni bilo prave discipline. Ne oziraje se na neugodne vremenske okolishchine, bi poveljniki morali predvidevati, da vreme sovrazhnika ne bo zadrzhalo in jih bo poskushal presenetiti.

V Robichu so bili potrti. Prichakovali so vrnitev moshkih, tezhkega dela je bilo veliko, in zhenske so se muchile, da bi postorile vsaj najnujnejshe. Mozhje in fantje pa mnozhichno padajo prav v chasu, ko bi se moralo zhe vse konchati.

Tudi pri Olivovih niso imeli kaj prida vesti o svojih moshkih. Branko je iz taborishcha komajda kdaj pisal, saj so jim to dovolili le tu pa tam; zdaj zhe dva meseca ni bilo glasu od njega. Govoric o strahotah, ki so jim podvrzheni taborishchniki, je bilo veliko, chedalje vech, saj je ruska vojska zhe prishla do prvih lagerjev na Poljskem in zaveznishke radijske postaje so o tem obshirno porochale, le da je bilo radijskih aparatov komaj za vzorec, saj so jih vojashke zasedbene oblasti zhe zdavnaj zaplenile. Che je komu uspelo skriti ali izdelati radio ter naskrivaj poslushati Radio London ali Radio Moskva, o tem ni trobil naokoli, saj bi ga drago stalo, che bi prishlo na uho policiji. Zato so se vesti shirile od ust do ust le med najzaupnejshimi, to pa ni bilo vselej v prid verodostojnosti. Skromno informacijsko nadomestilo so bili bilteni, listichi in letaki, ki so jih tiskali v razlichnih ilegalnih partizanskih tiskarnah po gozdovih. Te tiskane vesti so prishle v roke tudi nasprotni strani, ki je na vse kriplje iskala skrivne tiskarje in razpechevalce.

Tudi iz rednega, javnega tiska se je kljub cenzuri dalo izlushchiti bistvena dogajanja, in kljub temu, da so podrobnosti prikrojevali propagandnim potrebam, je bila najpomembnejsha ugotovitev vechine prebivalstva, da so Rusi chedalje blizhje Berlinu in da so Anglo-Americhani pri Agrigentu prebili "Gotsko obrambno chrto" chez Apeninski polotok. V Bologni, Milanu in drugih velikih mestih so se italijanski partizani zhe spopadali z Nemci in chrnosrajchniki, ki so se umikali proti severu, kjer se je zgoshchevalo chedalje vech njihovih enot, katerih pisanost se je stopnjevala iz dneva v dan, saj so se sem chez Primorsko zgrinjale nemshke in najrazlichnejshe kvizlinshke enote z vzhoda in z Balkana. Tod so se potem utrjevali in predvsem skushali za vsako ceno ochistiti ozemlje partizanov.

Prvi teden v aprilu, potem ko so neusmiljeno prechesali Trnovski gozd, so se spravili she na Posochje in v Benechijo v treh smereh. Skupina nad tisoch Nemcev in domobrancev, tem se je chez dan pridruzhilo she dvesto mozh, se je zbrala v Kobaridu, jo ubrala chez Livek proti Livshkim Ravnam, kjer sta se utrdila Beneshki in 1. bataljon operativnega shtaba za zahodno Primorsko, ki sta se tokrat dobro pripravila, da bi napadalce ujela v past. Partizane so izuchile bridke izkushnje iz preteklih bojev. Prodirajocho kolono so spustili v globino, potem pa so po njej udarili z bokov in jurishali s chela, da so se presenecheni in prestrasheni napadalci nanagloma umaknili in pustili na obronkih shtirideset mrtvih; skoraj dva ducata pa so jih ujeli. Drugi dve nemshki skupini, ki sta imeli nalogo zapreti podrochje s chedadske strani, sta se potem vrnili na izhodishche, ne da bi posegli v boje. Zavladalo je nekajdnevno zatishje.

Konchno je bilo videti, da je napochil chas, ko bo le mogoche iz teh krajev pregnati vso nakopicheno sovrazhno soldatesko. Partizanske enote so se spustile v doline Soche, Idrijce, Bache in Nadizhe. V Kobaridu je Komanda mesta s cheto Beneshkega bataljona zajela posadko sedemdesetih Nemcev; a to ni bil edini namen te operacije. Tachas so druge enote Beneshkega bataljona zasledovale kolono, ki se je umikala iz Bashke grape proti Furlaniji in s seboj pobirala ostanke posadk, ki so vzdolzh zheleznishke proge, ob cestah, mostovih in na krizhishchih varovale promet; tudi tolminska posadka je bila vmes. Zbranih je bilo okoli sheststo mozh, pretezhno "republikinov" iz bataljona "Bruno Mussolini", ta je nosil ime po Ducejevem sinu, ki je tragichno preminil zhe leta 1941. Tako so se znashli v ozki soshki strugi pod Idrskim med Tolminom in Kobaridom, kjer se cesta vije tik ob strmem rechnem bregu in she strmejshim pobochjem Kolovrata, ukleshcheni med zasledovalce in zaporo v zhe zavzetem Kobaridu. Ko se je nanje vsul ogenj z obeh strani, so se stisnili v breg ob poti in polegli pod rob proti Sochi; vsa oprema pa je ostala na cesti. Navzgor proti vrhu Kolovrata bi se bilo brezupno prebijati, kljub porashchenosti zemljishcha bi postali lahek plen, in na vrhu, kam bi se od tam lahko podali? Saj so prav tiste vrhove zhe dolgo drzhali v svojih rokah partizani, kljub temu, da so jih tolikokrat poskushali unichiti, so se jim vselej izmuznili, ne brez zhrtev, toda te so vselej nadomestili s svezhimi silami iz shirshe okolice, ki so postopoma postajale chedalje bolj izurjene in prekaljene. Che bi poskushali preboj chez vodo, je reka tod shiroka in derocha zlasti v tem letnem chasu, ko se topijo snezhishcha na pogorjih Triglava, Kanina in Krna, katerih vrshaci so se she bleshchali v zimski belini. Med bredenjem bi jih zlahka vse pokosili; in na drugi strani, kam?! Gor v strmine Krna? Popoln nesmisel! V jeklenem obrochu orozhja in narave jim ni preostalo nich drugega, kakor da so se vdali z vsem pratezhem vred, ob velikem navdushenju borcev, ki so od vzhichenosti metali kape in streljali v zrak; zdaj so si to lahko privoshchili, streliva so imeli na pretek in tudi potrebovali ga ne bodo vech, so si mislili, z Nemci in njihovimi pomagachi je konec...

V Kobaridu so zhenske vdrle v vojashnico in tlachile v koshare, vreche in cekarje ter nalagale na vozichke hrano, odeje, rjuhe in vse, kar je bilo kaj vredno. Nihche jih ni oviral ali jim to preprecheval. Zato je nerazumljivo, chemu so tako hitele in brez vsakrshne pozornosti grabile tudi krhke kozarce, krozhnike, svetilke, da jim je padalo iz rok ali se strlo zhe takrat ali med prenashanjem. Je bila vmes zgolj bojazen, da jih bo kdo zasachil ali jim to prepovedal? Ali tako obnashanje korenini v zavesti, da gre za grabezh, tuje blago – naenkrat nikogarshnje, saj so ga ubezhniki zapustili, se mu odrekli; shlo naj bi torej za predmete, ki nimajo vech lastnika in postanejo last tistega, ki jih poseduje, ki mu uspe dosechi jih. Nekateri partizani, ki so bili poleg, so se hiteli preoblachiti, po dolgem chasu so lahko odvrgli ponoshene uniforme vseh krojev in barv, ki so jih kdo ve kje in kdaj zaplenili sovrazhniku v poprejshnjih bojih ali so jim jih s padali odvrgla zaveznishka letala. Neredko so slekli in sezuli mrtve nasprotnike, saj ti ochitno tistega niso vech potrebovali. Sedaj pa se je ponudila prilozhnost, da so se kot osvoboditelji pojavili pred domachini v chistih in zlikanih oblekah, kar je posebej ugajalo dekletom, ki so jim podajale shopke pomladnega cvetja.

Vojne je konec!

Ali res?!

Pretila je zhe nova nevarnost.

V Gorici je bila zhe pred vojno in zlasti vso vojno mochna posadka, sprva so bili Italijani, njim so sledili Nemci, z njimi so ostali fashisti Mussolinijeve salojske Socialne republike. Kljub zlomu "Gorishke fronte" septembra 1943, ko so se partizani umaknili v trnovske gozdove in hribovje za njimi, je bila mestna okolica ves chas nekakshno "ozemlje brez gospodarja", kjer so Nemci patruljirali in postavljali svoje utrjene nadzorne tochke, toda to je bilo "Banditengebiete", na kar so opozarjali z napisi na velikih obcestnih tablah, da je bilo vsakomur zhe na prvi pogled jasno, da vstopa na ozemlje, na katerem mu Nemci ne morejo zagotoviti "varnosti". Tudi v samem mestu niso bili na varnem; tako so diverzanti pognali v zrak oficirsko menzo v mestnem sredishchu, ugrabljenih je bilo nekaj chastnikov in podobno. Kljub povrachilnim ukrepom se je ta dejasnost v zadnjih mesecih stopnjevala. Konchno je prishel dan, ko je bilo treba oditi.

Tudi iz Gorice se je pospesheno umikala tam osredotochena vojska; Nemci so prepustili obrambo mesta domobrancem in chetnikom; "Kozakom" in "Kavkazijcem" so odredili polozhaje na obronkih Brishkega grichevja na desnem soshkem bregu, sami pa so odshli. Eni chez Socho proti Vidmu, od tam pa po Kanalski dolini proti Trbizhu, od teh se je pri Chedadu del odcepil in zavil ob Nadizhi proti Kobaridu, drugi so se prebijali po Soshki dolini navzgor. Cilj vseh pa je bila Koroshka! Slednjih je bilo nekaj tisoch iz 1. in 3. bataljona esesovskega policijskega polka. Tako bi se v komaj osvobojeni Kobarid zlilo na tisoche obupancev, ki so se zavedali neslavnega konca in negotove usode ter so bili pripravljeni na vse, zato je bil njihov slepi bes toliko zlohotnejshi. Drzhali so se v tisochglavih krdelih, da bi tako lazhje prebili cestne zapore, ki so jih prichakovali na pohodu.

Na Koroshko! Tja so stremeli, da bi se predali Anglo-Americhanom, od katerih so prichakovali vech usmiljenja kot od partizanov, katerih so s jih neprimerno bolj bali, saj so jih vso vojno neusmiljeno preganjali in pokonchevali, jim pobijali svojce ter jim pozhigali domachije.

Prebivalce Posochja sta zajela strah in tesnoba. Ljudje so se umikali dalech od cest, v planinske staje in v odrochne vasice. S seboj so vlekli le najnujnejshe, kar se je dalo nositi v tiste rebri. Kdor je ostal, se je tishchal v hishah, za zaklenjenimi vrati in zaprtimi polkni. Prichakovati je bilo najhujshe, saj bi se lahko tod razvnela ena najhujshih poslednjih bitk, kajti zverina je najbolj nevarna v svojih zadnjih zdihljajih.

Partizani niso imeli dovolj sil, da bi zadrzhali povodenj umikajoche se armade. Tudi Kobarid so izpraznili in se dokaj varno razporedili nad potmi, ki so speljane v dnu ozkih rechnih dolin, kjer je komajda prostora za reke, ceste pa si morajo utirati pot chez mostove, v usekih in po shkarpah; vso noch so grmele eksplozije min, s katerimi so jih partizani rushili, da bi chim bolj ovirali nemshko umikanje, obenem pa so jih obstreljevali z vishin, da je bilo spodaj veliko zhrtev. Toda Nemci in njihovi zavezniki se niso hoteli predati, odlochili so se za vsako ceno priti na tista obmochja, ki so jih zasedali Anglo-Americhani. Spotoma so zapushchali in unichevali svoja vozila in drugo tezhko oborozhitev, katere niso mogli spraviti po obvozih in chez zasilne brvi, ki so jih postavili na razstreljenih mestih.

Pri Robichu se je ustavila vechja zashchitna skupina nemshkih vojakov. Na Deru, skoz skalno gmoto pred vasjo, je kaverna she iz prve svetovne vojne, en vhod gleda proti severu in nudi lep razgled na vas Kred in pobochje Stola, druga odprtina pa je obrnjena navzdol proti dolini Nadizhe, po kateri prihaja cesta iz Chedada; tu so se Nemci z obeh strani utrdili in postavili strojnice. K pretezhno osamelim hisham so prishli, da so se preprichali, ali ne skrivajo kakshne nevarnosti, in da so si nabrali za hrano, kar jim je prishlo pod roko. Pri Olivovih je prav tako zagrmelo po vhodnih vratih in stara mati je po kratkem oklevanju negotovo pristopila, da jih odpahne, saj bi jih sicer vrgli s techajev, tako neuchakani in nasilni so bili. Vpadli so v vezho z naperjenim orozhjem. Presenechene jih je umiril nagovor v lepi nemshchini, ki jim ga je namenila stara gospa, ki jo je zhivljenje zhe velikokrat preizkusilo in je vedela, da se nasilnezhem ne kazhe upirati; ponudila jim je sama, kar je pach mogla. Morda so bili zato prizanesljivejshi in so odnesli le toliko, kolikor jim je sama prinesla iz shrambe. Nalila jim je po shilce zhganja in she steklenico s preostankom jim je dala s seboj. To jih je udobrovoljilo, da so se celo zahvalili ob odhodu. Eden od njih, zhe mozhak v letih, z obvezano glavo, ochitno ga je strel le oprasnil, je malce zaostal:

»Zdaj sem drugich v tej hishi. Dobro se spomnim, saj se ni skoraj nich spremenilo. Med prvo vojno smo tod mimo gnali Italijane proti jugu. Zdaj nas zhenejo proti severu; in spet so nas Italijani prevarali. Kdo ve, ali se bomo izvlekli?« ji je rekel.

»Takrat me ni bilo tu,« mu je odgovorila, »sicer pa je morala biti, tako kot danes, tudi v tistih nesrechnih dneh mnozhica vojashtva.«

»She veliko vech nas je bilo! Eh, takrat smo bili srechni, po mnogih ofenzivah smo se konchno blizhali zmagi in koncu vojne. Na dosegu roke smo jo imeli. Brez ovir smo prishli do Piave; she danes mi ni jasno, zakaj nismo shli naprej. Potem pa se nam je zalomilo. Predvsem Madzhari so veliko prispevali k porazu, od znotraj so razbili enotnost Avstro-Ogrske. Izdajstva so vedno najusodnejsha. Vse je shlo po zlu. Neskonchno trpljenje in velike zhrtve so bile zaman. In smo se razkropili na sever. Tako kot tokrat. A ne zaradi italijanske hrabrosti; spletkarili so takrat in tokrat. Spet so se zlizali z zmagujochimi in nam sedaj skachejo v hrbet.« Tako je govoril zagrenjeno.

»Chez to zemljo je shlo zhe veliko vojska. Niste prvi, ki so shli zmagovito v eno smer in porazheni v nasprotno. Tako se je godilo zhe Rimljanom, pa Benechanom, Habsburzhanom, Napoleonu..,« pomolchala je, zavedla se je, da to, kar mu pripoveduje, nima nobenega smisla. Kaj pa bosta lahko onadva she spremenila, oba stara, izchrpana in z nacheto vero v vrednote ter nezaupljiva v chloveshko razsodnost?

»Od kod pa ste?« ga je she povprashala, cheprav je bil ta podatek brez vsake stvarne vrednosti. Kaj ji bo to?

»Iz Schleswig-Holsteina sem; tik danske meje. Ali veste, da poznam gospo z Gorishkega, ki se je tja primozhila? Tako znachilen in nenavaden priimek je imela: Shpacapan, che se ne motim. Med prvo vojno sta se vzela z majorjem Hübnerjem, ki se je tod bojeval,« ji je odgovoril in se mu ni nikamor mudilo, cheprav so bili njegovi zhe na koncu vasi.

»Koliko nenavadnih usod naplete vojna. Moj pokojni brat Ludvik je bil takrat hudo ranjen, nogo so mu odrezali in pljucha mu je razjedel plin, pa sta se v Pragi vzela z bolnicharko-prostovoljko. Nesrechnezh je kmalu po vojni umrl. Zhena pa je ostala v nashih krajih in se she enkrat porochila,« ni hotela biti brezosebna, kar ga je vzpodbudilo, da se ji je she bolj zaupal.

»Tudi jaz nisem imel Nemke, nizozemska Zhidinja je bila, in medtem ko sem bil na francoski fronti, jo je gestapo odpeljal v taborishche. Tam je umrla.« Vojaku so stopile solze v ochi.

»Tudi moj sin je v taborishchu,« se mu je potozhila, a obenem jo je zmrazilo ob njegovi pripovedi, kakshna usoda je doletela zheno. »Bojim se zanj. Zhe vech mesecev ni pisal,« je dodala.

Oni jo je pogledal naravnost v ochi: »Ne vem, kako bo z mano. Do Nemchije je she dalech in sovrashtvo, ki smo ga zasejali med ljudmi po svetu, nam jo she bolj odmika; do Nemchije ni le petsto ali tisoch kilometrov, Nemchije ni vech, v prahu in krvi je. Govorili so nam, da smo v sluzhbi naroda, da se borimo za zhivljenjski prostor, za zemljo in nasho kri. Po tej vojni nam bo ostalo le malo prostora, che nam ga bodo sploh kaj pustili. In mashchevanje za prelito tujo kri bo hudo. Nemchiji se slabo pishe.« Tako je govoril, kot da od nje prichakuje pomoch, in ni vedela, na kakshen nachin bi ona lahko izpolnila njegovo prichakovanje. Morda misli dezertirati? Toda to je zelo tvegano, neposredno pred pushke ga bodo postavili, che ga dobe, in njo z njim, che mu bo pomagala.

»Mislite, da je she kakshna druga mozhnost, da pridete zhiv od tod?« je previdno vprashala, saj she ni bila preprichana, ali govori tisto, kar sama misli, da ji hoche dopovedati. Da bi jo skushal? Ne, tega vendarle ne, da bi mu kaj takega hodilo na misel, kaj pa bi v teh okolishchinah in v takem chasu imel od tega, je podvomila.

Kljub njenemu tako nedolochno oblikovanemu vprashanju se mu je morda zdelo, da lahko od nje prichakuje kakshen namig, kaj naj stori, toda kar naravnost pa le ni hotel z besedo na dan. »Nevarnost prezhi od vsepovsod; tega sem se zhe navadil, postala je vsakdanja hrana, zhe pred zajtrkom pride prvi odmerek z jutranjo zapovedjo poveljnika, od kod preti sovrazhnik, kaj bomo napadli... Tako je tudi pri nasprotnikih, eni druge zasledujemo, preganjamo, pobijamo. Na koncu pa se bo chez deset ali petnajst let vse vrnilo v prvotno stanje in nekateri bodo spet zacheli rovariti in shchuvati k novi vojni. Koliko pa je minilo od prve do druge svetovne vojne? Lahko bi rekli, da vmes skoraj ni bilo miru, nenehno je kje gorelo.«

»Ali bi she shilce zhganja?« je vprashala, ne vedoch, kako naj z njim ravna, ter mu natochila, da je s tem odmaknila dolochnejshi pogovor. Kakshne posebne pomochi mu ne more ponuditi. Njegovi sobojevniki vedo, da se je zadrzhal pri njej. Prishli ga bodo iskat in posumili bodo marsikaj. Zdelo se ji je, da bo najbolje, che mu predlaga:

»Koliko chasa pa boste she ostali tod okoli? Morda bi prespali kje na senu, namesto v tisti prepishni kaverni nad Nadizho.«

Tudi njemu se je posvetilo, da prichakuje prevech od stare gospe in da ga njegovi zagotovo zhe pogreshajo.

»Hvala, da ste bili tako prijazni z menoj. V teh surovih chasih je vsaka najmanjsha priljudnost dragocenost, ki je na zhalost mnogokrat niti ne zaznamo. Nasvidenje!« se je zagrenjen poslovil od nje in ji celo podal roko. Odkorakal je obotavljajoche in se nekajkrat ozrl.

Stopila je na prag in zrla za njim, navdajale so jo neprijetne slutnje; cheprav moshkega ni poznala in ga skoraj zagotovo ne bo nikoli vech videla, celo zhelela si je, da bi skupaj z drugimi, ki so povzrochili toliko gorja, chimprej izginil iz teh krajev, se je le zganilo sochutje v njej. Koliko takih so prisilno mobilizirali in jih poslali osvajat tuje dezhele, kjer so brez zagnanosti opravljali preklete vojashke posle!

Ponochi je bilo za Derom slishati krichanje in streljanje. Tega je bilo hitro konec.

Zjutraj se je po vasi raznesel glas, da so Nemci ustrelili enega svojih, ki je skushal zbezhati chez reko. Bil je zhe skoraj onkraj, ko ga je zadel strel. Omahnil je v vodo, ki ga je odnesla chez brzice navzdol pod Mijo. Kdo ve kje se je zapletel med vrbje in shchavje ali ga je vrtinec potegnil pod skale, da so se okoli njega zbrale ribe, se sprva nezaupljivo priblizhevale in umikale nenavadni vabi, potem pa se chedalje pogumneje zaganjale in zajedale vanjo, posebno hitro sta priplavala zajetna soma iz senchnega tolmuna...

Glavnini nemshke kolone je uspel preboj do Kobarida, kjer partizani niso postavljali ovir, da se Nemci ne bi znesli nad trgom in njegovimi prebivalci; raje so se umaknili na okolishke vrhove in chakali, da sovrazhna poplava odteche, cheprav v nasprotni smeri, kot so naravni tokovi soshkih voda. Tako je Kobarid zhe drugich v chetrt stoletja ushel zli usodi, prvich med prvo svetovno vojno, ko je kljub temu, da je bil tik frontne chrte, utrpel le manjsha rushenja, in drugich tokrat, ko ni manjkalo veliko, da bi se tu razplamteli ogorcheni poslednji boji druge svetovne vojne. Prav prvega maja ni bilo kotichka v trgu, kjer niso bili nagneteni tovornjaki, samohodni protiletalski in drugi topovi, oklepna in osebna vojashka in zasebna, zaplenjena vozila ter vsakrshna druga vojashka oprema. Po vseh hishah, gospodarskih poslopjih, skednjih, delavnicah, v sholi, prav povsod so si vojaki poiskali streho nad glavo, ne da bi kogarkoli kaj vprashali. Hishni so se nagnetli v eno od sob in ostalo prepustili Nemcem, zlasti za ranjence so morali domachini she posebej poskrbeti. Teh ni bilo malo in ob vsem, kar so ljudje med vojno prestali hudega, so se jim zasmilili vojaki, mnogi she ne dvajsetletni, s tezhkimi poshkodbami, ki jim chesa vech kot toplo hrano in pijacho niso mogli ponuditi, zdravstvena oskrba tudi na nemshki strani ni mogla storiti vech, kot le najnujnejshe, bolnishnichno zdravljenje ni bilo mogoche in sproti so umirali.

Iz Benechije se je priblizheval hrup oklepnikov in tovornjakov. Nemci so na ozkem delu ceste, kjer jo ob nalivu zasipa melishche z Matajurja in jo z druge strani spodjeda Nadizha, nastavili mine, ki so dokaj uchinkovita ovira, che obenem vojaki s svojim ognjem preprechujejo, da bi jih nasprotnik odstarnil. Nemci so nekaj chasa lezhali v zaklonih, od koder so uchinkovito nadzorovali vsako premikanje napredujochega sovrazhnika. Ko so ti bili dokaj blizu, se je vnel kratkotrajen spopad; Nemci z lahkim orozhjem niso mogli ustaviti kolone oklepnikov; potem ko so izstrelili nekaj "panzerfaustov", jih je doletel silovit topovski odgovor, zato so se hitro umaknili proti zhe skoraj praznemu Kobaridu. Nedolgo zatem, kolikor je bilo potrebno, da so odstranili mine, so se za njimi pognali angleshki tanki, ki so v trg prigrmeli brez strela.

Ponochi je lilo kot iz shkafa. She pred zoro, v trdi temi, se je vojashki stroj zganil. Brez nepotrebnega hrupa in v popolnem redu se je premaknil; zaradi svoje shtevilnosti na videz neustavljiv se je zagrizel v usek nad Napoleonovim mostom, od katerega so ostali le shtrclji, molechi iz obrezhnih soshkih sten. Kobarid namrech lezhi tik pred prometno najneugodnejshim odsekom ceste proti Bovcu. Ozki in ovinkasti klanec, ki se zachne tik za naseljem, je vsekan v zhivo skalo, omogocha braniteljem razmeroma lagodno preprechevanje vsakrshnega premikanja in unichenje predrznezhev, ki kljub ochitni nevarnosti silijo naprej. Vendar so bili Nemci res drzni, kljub vsem tem oviram so prishli do Bovca in od tam chez Predel na Koroshko. Izvili so se iz obrocha. Tudi med partizani je prevladal razum, ni jim bilo veliko do tega, da bi zadnje dni vojne imeli velike zhrtve med borci in civilnim prebivalstvom, to pa bi se nedvomno zgodilo, che bi prishlo do takih bojev, ki bi nemshke sile prikovali v tesne alpske doline. Umikajocha se kacha je komajda izvlekla svoj rep iz Kobarida, ko so se prikazali od Robicha sem angleshki oklepniki, ki so pri opekarni naleteli le na nemshko zashchitnico, ta jih je zasula z mitraljeshkim ognjem in vnelo se je srdito obstreljevanje, ki je trajalo le toliko chasa, da so se poslednje nemshke enote izvile na Bovshko, njihova predhodnica pa je bila medtem zhe na Predelu.

Ta scenosled se je zdel, kot bi se ponavljal iz dogodkov pred poldrugim stoletjem, ko so bili Napoleonovi vojaki bili za petami Avstrijcem, ki so se podobno umikali iz Benechije chez Predel proti osrchju Avstrije. Videti je, da imajo vojashka dogajanja neko notranjo logiko, ki izhaja iz oblikovanja zemljishcha in vojashkih sil, kot jih je mogoche v takih okolishchinah razviti v gorskem svetu in tesnih rechnih dolinah, ter iz hitrosti operacij, ki je odvisna od prometnih danosti. Motorna vozila niso mogla napredovati hitreje od nekdanjih konjskih vpreg...

Na kobarishkem trgu so se ustavila angleshka vozila in iz njih so zacheli oprezajoch izstopati "Tomyji", she ne prav preprichani, ali je povsem varno. Z druge strani so prikorakali z Livka, Matajurja, Krna in izza Stola partizani, domachini so spontano zasedli obchinsko stavbo, da bi tudi Anglezhem pokazali, da hochejo konchno biti sedaj tod gospodarji, in pripravili so proslavo osvoboditve. Toda she preden je bilo vojne tudi zares konec, je 7. maja z gorishke strani navzgor prihrumel motorizirani odred Jugoslovanske armade, ki so ga sestavili shtiri dni prej v Bazovici nad Trstom, da bi she prestregel na Koroshko umikajoche se Nemce in kvizlinge. V Kobaridu je odred naletel na poln trg angleshkih oklepnikov in vojashke mehanizacije, da so se sredi tega le stezhka premikali. Srechanje med poveljnikoma "zaveznishkih" vojaska je bilo zelo hladno; zavel je veter nekakshne "hladne vojne". Odred je hotel na vsak nachin proti Koroshki, cheprav je nemshka glavnina imela zhe skoraj dva dni prednosti in Anglezhem she ni uspelo zasilno usposobiti razrushene ceste, da bi po njej zapeljala tezhka motorizacija; le jeepi, zanje se je kaj hitro udomachil izraz – dzhipi, motorna kolesa s prikolicami in peshci se niso ustavljali in so hiteli za ubezhniki. Angleshki polkovnik, ki se je nastanil v edinem hotelu, je postavil strazho na zgornjem koncu naselja in ukazal, da brez njegovega dovoljenja ne smejo pustiti nikogar mimo... "Nikogar!" jim je zabichal!

Domachini so odred Jugoslovanske armade sprejeli z velikanskim navdushenjem, vse se je zbralo na ulicah, vojake in vozila so dekleta okitila s shopki cvetja, naokoli so vihrale slovenske trobojnice z rdecho zvezdo v sredini, a tudi amerishke, angleshke in ruske zastave so bile vmes. V oknu neke trgovine so se kdo ve od kod pojavile povechane fotografije voditeljev zmagovitih sil: Stalina, Churchilla in Roosevelta, cheprav so ZDA medtem dobile novega predsednika, Trumana, ki je nadomestil umrlega predhodnika, a do sem novih fotografij ochitno she ni bilo. Med temi pomembnezhi pa sta nashli svoje mesto tudi takrat she redki podobi Tita in Kardelja. Domachi mozhje so hodili naokoli s steklenicami zhganja, ki so ga dolgo imeli spravljenega za ta slovesni trenutek.

Tudi Anglezhem, zaveznikom, so ponujali pijacho, ki so jo sprva rade volje sprejemali, toda kasneje so ochitno dobili ukaz, naj se drzhe bolj pri strani. Po kratkem veseljachenju je odred hotel naprej, vendar mu angleshka strazha ni dovolila. Vnel se je prepir in prerivanje, ko sta obe strani zhe segali po orozhju. Tudi partizanska komanda mesta je bila nejevoljna nad angleshkim poveljnikom, saj se je obnashal, kot bi jih on osvobodil. Napetost je rasla iz ure v uro, ne da bi se kaj prelomnega zgodilo, eni so hoteli na vso silo naprej proti Bovcu, tak ukaz so dobili od glavnega shtaba, drugi so jim to branili, ochitno tudi po navodilih nadrejenih visokih chastnikov iz poveljstva zaveznishkih sil v Italiji, ki so to ozemlje razumele kot del predvojnega italijanskega ozemlja in torej sedaj zasedenega od anglo-amerishkih sil. Partizane oziroma Jugoslovansko armado so zato obravnavali kot vsiljivko, ki hoche pridobiti tuje ozemlje. Po radijskih zvezah so shvigale vesti in sporochila sem in tja, navodila, pojasnila... konchno je odred lahko nadaljeval svoj pohod na Koroshko. Pri tem je izgubil skoraj cel dan in nemshke sile so se medtem zhe v celoti prebile onkraj Karavank.

Anglezhi so ostali v Kobaridu in ochitno kazali namero ostati kar dolgo. Nastalo je nekakshno dvovladje, na eni strani oni, na drugi strani pa nova, domacha, ljudska oblast.

She preden je nemshki Rajh brezpogojno kapituliral in so njegove sile z vsemi kvizlingi polozhile orozhje, je bila 5. maja v Ajdovshchini ustanovljena prva slovenska ljudska vlada, ki ji je predsedoval Boris Kidrich. To je bil velik dogodek zlasti za Primorce, ki so petindvajset let jechali pod fashistichnim shkornjem.

In konchno je napochil 8. maj 1945 – Nemchija je kapitulirala!

Ljudje so ponoreli. Vse je prepevalo, se objemalo in smeh je bil najnaravnejshi pozdrav, pred besedo.

Po prvem vzhichenju so se misli mnogih vrnile k padlim in izginulim, pogreshanim svojcem, internirancem, ujetnikom... ki so kdo ve kje po svetu.

Po cesti je pridrsala starka v chrnem, z jerbasom na glavi, ki ji je chepel na tkaninastem svitku. Pred gostilno v Robichu se je ustavila, sedla na kamnito klop in z utrujenim, a jasnim glasom prosila vode. S sveto sposhtljivostjo je snela zajetno kosharo, pokrito s temnim prtom in jo nezhno polozhila tik sebe. Cheprav je bila ochitno zelo zhejna, je pila v kratkih in tenkih pozhirkih, kot bi ne hotela niti s hlastanjem omadezhevati svojega poslanstva, in pila je dolgo. Zhe zarana se je chez zasilne premostitve in po sesutih cestah pesh odpravila na Bovshko iskat sina. Shtiri ure je hodila, da je prishla do samotne hishe pod Polovnikom, kamor so ji narochili priti dobri ljudje. Hishni gospodar je vedel, zakaj je prishla, brzh ko jo je ugledal. Po teh grapah in lazeh se vsi pomalem poznajo, che zhe niso v sorodstvu, ki ga shtejejo veliko kolen nazaj. Skozi stoletja so se tako pomozhili in pozhenili tudi med oddaljenimi vasmi, da jih je tudi kri povezovala in ne le skupna usoda zhivljenja v odmaknjenem in skopem svetu. Ni si veliko oddihovala, gnalo jo je naprej, ni hotela vech odlashati. Sedaj, ko je svoboda, ko se spet zbirajo svojci pod domachim krovom, ljubljeni vzpostavljajo nasilno pretrgane vezi, mora tudi ona priti chimprej do sina. Mozhakar je stopal zlagoma, s hribovskim korakom pred njo navzgor pol ure hoda, do smrekovega gozdicha, ki se je ugnezdil v konto pod sedlo. Prishla sta do dvojice visokih smrek, ki sta rasli tako tesno skupaj, da je bilo med njima le za sezhenj razmaka. Tja sta se napotila. Ko je obstal, je to molche pomenilo: Tu je!

Vzel je kramp in lopato ter se lotil odkopavanja. Grob je bil plitek; med boji ni bilo veliko chasa za globoko kopanje. Polagoma, ena za drugo so prihajale iz prsti kosti in koshchice, posebno pazljivo je grebel okoli lobanje, zlasti te ni smel poshkodovati. Lobanja je she po smrti glava, je pokojnikov obraz, cheprav le v spominu, in simbol zhive osebe, ki ima she vedno kaj povedati v svoji samotni, posmrtni govorici. Starka je jemala posamich kosti v roke in jih gladila, ne da bi odstranjevala z njih zemljo, ki bila vech le mineralni sestav, ampak je bila organsko prepojena s krvjo njenega sina, pripadala je njegovemu telesu. Zlagala jih je v pletenico, dokler ni zbrala vseh. Delala sta molche, kot bi pokopavala, pa sta odkopavala, brez vseh dovoljenj posvetnih in duhovnih oblasti. Kot bi ga hotela preroditi, si ga je vzela v narochje, objela jerbas in ga ujchkala kot dete. Ko sta konchala z izkopavanjem, je sina pokrila s temnim prtom in, nosech kosharo na glavi, zbrano sestopila v dolino ter se vrnila po isti poti, po kateri je prishla. Trideset kilometrov je prehodila. In zdaj je tu, z njim, ki ga nese v domacho zemljo. She enkrat se je pri hishi napila svezhe vode. Odklonila je, teshcha kot pred obhajilom, ponujeno hrano, se mirno dvignila in izginila za ovinkom...

 

_________
* IV – (V): peto poglavje iz chetrtega dela knjige Lucijana Vuge Hisha na meji.