Revija SRP 57/58

Lev Gumiljov

 

PETROVSKA LEGENDA

OB 300–LETNICI SANKT PETERBURGA

 

[...] Petra lahko imenujemo narodni fenomen toliko, kolikor je izrazhal stremljenje naroda k obnovitvi; dati vech prostora zhivljenju – le do tod je bil naroden... Bolj tochno, le ideja Petra je bila narodna. Peter kot dejstvo pa je bil popolnoma protinaroden.... Kot prvo, izneveril se je narodovemu duhu s tiranijo svojih prenovitvenih prijemov, ko jim je dal znachilnosti svoje samovolje in ne narodnega znachaja. Tiranija she zdalech ni v duhu ruskega naroda... Ta je prevech miroljuben in svoje cilje rad dosega po mirni poti, postopoma. Pri Petru pa so gorele grmade in so rasli shafoti za ljudi, ki niso bili privrzhenci njegovih sprememb... Samo dejstvo, da je bila reforma usmerjena predvsem v zunanji uchinek, je zhe izdaja narodovega duha... Ruski narod se ne mara naprezati za zunanji uchinek: najbolj ceni duh, misel, strzhen zadeve. Prenovitev pa je bila taka, da se je razshirjala na njegovo obleko, brado itn. Narod se seveda ni odrekel svojih zashchitnikov-reformatorjev zato, ker bi imel rad brado, ampak zato, ker je bil tak prenovitveni prijem v globokem nasprotju z njegovim duhom. In bolj ko se je oblast vtikala vanj, bolj se je strnjeval in stiskal zobe. Brada in obleka sta postali svojevrstni gesli. Morda se je prav pod vplivom podobnih okolishchin oblikovala v nashem muzhiku taka nepokorna, uporna, trda natura.
 
F. Dostojevski: Dva tabora teoretikov. Zbrana dela v 30 knjigah. Leningrad, 1980, k. 20, str. 15. (Iz knjige S. K. Ivanova: RAZMISHLJANJA O RUSIJI IN RUSIH. Posebnosti zgodovine ruskega nacionalnega znachaja, Starodavni predniki I-XVII. st., Moskva, 1996.)

Unichujochi poraz upora strelcev leta 1698 navadno velja kot zadnji datum v zgodovini moskovske Rusije, ki se je zatem naglo zachela spremembo v ruski imperij. Pri Katarini II. se je rodila petrovska legenda – legenda o modrem carjevichu – preobrazhevalcu, ki je odprl okno v Evropo in odstrl Rusijo vplivu edino vredne zahodne kulture in civilizacije. Na zhalost legendarna verzija, ki je postala uradna ob koncu XVIII. st., ni bila ovrzhena ne v XIX. ne v XX. stoletju. Propagandno izmishljijo ruske carice nemshkega porekla, ki je uzurpirala prestol, velika vechina ljudi vse do danes jemlje kot zgodovinsko resnico.

V resnici vse she zdalech ni bilo tako oziroma je bilo prav nasprotno. Ne glede na vse dekorativne novote, ki jih je vpeljal Peter po vrnitivi iz Nizozemske: strizhenje brade, kajenje, nemshka oblachila, – ga nihche iz sodobnikov ni imel za krshitelja tradicije. Kot smo se zhe lahko preprichali, so tradicijo pri nas v Rusiji zelo radi krshili ves chas – Ivan III. in Ivan Grozni ter Aleksej Mihajlovich z Nikonom so uvajali pomembne novote. Stiki z zahodno Evropo se v Rusiji nikoli niso prekinjali, zachenshi vsaj od Ivana III. Najemanje tujih strokovnjakov so Rusi sprejemali kot nekaj povsem obichajnega. Sposobne tujce so vabili v rusko sluzhbo zhe v XIV. st. – takrat so to bili Tatari. V XV. st. pa so zhe najemali Nemce, in to nemalo. Vendar pa so kot v XV-XVII. st. tako tudi pri Petru vse kljuchne polozhaje zasedali ruski ljudje. Nemci so dobivali izvrstno plachilo, dobro delali, bili pod carskim pokroviteljstvom, k oblasti pa jih nihche ni mislil pustiti. Ruski ljudje XVII. st., celo oblecheni v kaftane in lasulje, so she naprej pripadali svoji lastni kulturi. Pa tudi odnos carja Petra do Evrope, pri vsej njegovi vzhichenosti, je v dobrshni meri ostajal, che se lahko tako izrazimo, potroshnishki. Znana je carjeva fraza: »Evropo rabimo kakshnih 100 let, potem pa se bomo k njej obrnili z zadnjico«. Vendar pa se je Peter tu motil. Evropa je bila potrebna Rusiji za 20-25 let, ker so evropske dosezhke Rusi privzeli z neverjetno lahkoto. Zhe v sredini XVIII. st. je bilo mogoche »obrniti se z zadnjico«, kar je tudi naredila Petrova hchi Elizabeta leta 1741.

Vse petrovske reforme so bile v bistvu logichno nadaljevanje reformatorske dejavnosti Alekseja Mihajlovicha in Ordin-Nashchokina ter Vasilija Golicina – pa tudi probleme je resheval podobne. Glavna tezhava v notranji politiki je za Petra kot za njegovega ocheta in sestre ostajalo pasionarno1 obrobje drzhave.

Uprla se je Ukrajina: ukrajinski hetman Mazepa je prevaral Petra in se predal Karlu XII. Uprl se je Don, ogorchen nad samovoljo petrovskih uradnikov, ki so hoteli odtod jemati ubegle kmete. »Z Dona ne vrachamo!« je izjavil ataman Kondratij Bulavin in dve leti vodil upor, dokler si ni bil prisiljen pognati kroglo v glavo v obleganem Cherkasku. Uprli so se Bashkirci in potrebna so bila shtiri leta, preden so bili ugnani. Skratka, vihravo in neobrzdano prebivalstvo jugovzhoda drzhave je Moskvi delalo obilo tezhav, kot je to bilo v chasu Smute.

V tem polozhaju se je znova pokazala kot uchinkovita zveza Rusov s stepskimi ljudstvi. Peter se je dogovoril o vzajemni pomochi s kalmishkim kanom Ajukom, ki se je nahajal v zaledju Bashkircev in donskih Kozakov, in z njegovo pomochjo so bili upori zatrti. Poleg tega so Kalmiki v zachetku XVII. st. praktichno ustavili nogajske vdore v Rusijo. Ker so bili mojstri stepske vojne, so hitro odbili Nogajce in jih prisilili preiti iz ofenzive v defenzivo. Pa vendarle, petrovske reforme, ki so bile v bistvu nadaljevanje politike zapadnjashtva v Rusiji, so bile seveda po svojemu vplivu na ruske vedenjske stereotipe globlje kot vse prejshnje, kajti v zachetku XVIII. stoletja je bila raven pasionarnosti veliko nizhja kot v XVI.-XVII. st. Vendar pa je tudi Peter v dolocheni meri nadaljeval rusko tradicijo XVII. st. Ko je prishla na oblast leta 1689, je bojarska klika Narishkinov pod Petrovim vodstvom lahko upravljala drzhavo tako, kot je to znala. Nachin upravljanja pa je bil samo en, znan she iz chasov Shujskih in Glinskih: car je izvajal svojo politiko, opirajoch se na zvesto vojsko in vladne uradnike, zato je vsa ruska drzhava predstavljala skupnost stanovskih razredov, tako ali drugache povezanih s »sluzhbo vladarju«.

Po strelskih uporih je bila privilegirana vojska strelcev unichena, ker sta padec pasionarnosti in degradacija strelce pognala v tabor opozicije obstojechi oblasti. Torej je bila Petru za ohranitev prestola potrebna lastna vojska. Koga pa je lahko pritegnil na svojo stran? Mobilizirati Bashkirce po zatrtju upora ni prishlo v poshtev. V Ukrajini tudi ni bilo odvechnih sil. Don je nehal biti opora prestola po uporu Bulavina. Tako je Petru ob zachetku vojne s Shvedsko ostalo malo sposobne vojske. Zato je mladi kralj Karl XII. zmogel zadati Rusom pod Narvo tezhak poraz ter je bil preprichan, da si z Rusijo ni treba vech beliti glave, saj je vsa njena vojska unichena.

Petru je ostal samo en izhod: povechati shtevilo vojakov – tujih najemnikov, in sicer peshcev in dragonskih polkov. Torej je bila Petrova vojashka reforma izsiljena. Shtevilo regularne vojske je bilo povechano od 60 na 200 tisoch, vendar so zato morali biti uvedeni »rekrutski nabori«. Dvorjanom (nizhje plemstvo) so zasegali kmete in holope (podlozhnike) za 25 let, se pravi praktichno za vedno. Rekrute so urili trdo, pravzaprav surovo, po nachelu »sedem grdo zdelati, enega nauchiti«. Seveda so bili poklicni vojaki zelo uchinkoviti, v boju zhilavi in krepki, vendar pa znizhana pasionarnost etnosa ni dovolila, da bi to vojsko organizirali na temelju samozadostnosti, kot je bilo to pri plemishki konjenici ali pri strelcih. Brzh ko so vojakom dovolili samim poskrbeti za prehrano, se je zachelo maroderstvo in ropanje, ker vojak, chigar dom je bila kasarna, ni imel usmiljenja do tujih ljudi – navadnih prebivalcev. Polki inozemnih vojsk, v nasprotju s strelci, nikakor niso bili povezani z okoljem, ki bi jih hranilo, in so zato bili povsem odvisni od vzdrzhevanja. Razumljivo, da so bili ti polki veliko breme za drzhavno blagajno: potrebovali so vojashka mesteca, proviantska skladishcha, okorne vozove. Vojashki stroshki so bili torej veliko breme za prebivalstvo in ruski ljudje so se pognali v beg.

Ko so bili za vojsko potrebni topovi, so Rusi tehnologijo njihove izdelave hitro obvladali, she toliko prej, ker so bila lezhishcha zhelezne rude, potrebna za vlivanje topov, v blizhini Tule in na Uralu, kjer je tovarne postavljal veletrgovec Demidov. Demidovske tovarne niso delale topov nich slabshe od Shvedov, shvedsko zhelezo in topovi pa so takrat veljali za najboljshe na svetu. Manjkalo pa je delovne sile. Zato so bile k demidovskim tovarnam pridruzhene cele vasi. Njihovim prebivalcem je bilo ukazano z delom oddati svoje dajatve v obcho stvar – vojno. Odlochitev je bila ponesrechena: kmetje so se vech vozili na delo in nazaj, kot pa so delali, kajti vasi so se nahajale dalech od tovarn, chas poti pa se je vrachunaval v obveznost.

Sploshni padec pasionarnosti se je odrazil tudi na »ptichjih mladichih Petrovega gnezda«. Novi ljudje, ki so s Petrom prishli k drzhavnemu krmilu, so bili karieristi, ki so kradli iz drzhavne blagajne. Podkupnine, korupcija so pri »preobrazhevalcu« dosegle razsezhnosti, ki si jih bojarji v XVII. st. niso mogli niti predstavljati. Dovolj bo, che omenimo Petrovega ljubljenca, nadarjenega vojskovodjo Aleksandra Menshikova. Pri izgradnji Sankt-Peterburga je bila luksuzna zgradba Dvanajstih kolegijev, ki ji je bilo namenjeno okrasiti nabrezhje Neve, obrnjena k reki s svojo hrbtno stranjo samo zato, ker je peterburshki general-gubernator Menshikov hotel na mestu vladne zgradbe zgraditi svoj dvorec. Denar za njegovo izgradnjo je jasno jemal iz drzhavne blagajne.

Povsem razumljivo je zato, da so stroshki za vojsko, mornarico in korupcijo povzrochali stalni primanjkljaj drzhavnega prorachuna. (Mimogrede, svojim naslednikom je Peter pustil financhne zadeve v zelo dobrem stanju – niti kopejke drzhavnega dolga.) Tako so leta 1714 reformatorji uvedli strashni zakon o glavarini: obdavchili so vse ljudi, zhiveche v Rusiji, zato, ker obstajajo. Vendar pa je bilo ta davek nemogoche zbrati. Ljudje so se mu izogibali na vse mogoche nachine. In takrat se Peter ni ustavil niti pred krozhnim poroshtvom. Vse prebivalstvo mest in okrajev (volost’) je bilo popisano, dolochene so bile vsote davka vsakega mesta in vsake volosti, za priliv teh v drzhavno blagajno pa je naredil odgovorne prve ljudi v mestu in na vasi – stareshine, skratka najbolj bogate ljudi. Njim je bilo nalozheno, da sami zbirajo sredstva med revnim prebivalstvom, plachilne zaostanke pa so morali pokrivati iz lastnega zhepa. Izbire ni imel nihche. V mestih so bili garnizoni carske vojske.

Zdi se, da jemati glavarino po podlozhnikih posestnikov ni imelo res nobenega smisla, kajti kmetje so sluzhili posestnikom – dvorjanom, dvorjani pa so za chasa Petra sluzhili v vojski nich manj kot 40 let. (Res, pri Petrovih naslednikih je bil ta rok skrajshan.) Vendar pa so tudi posestnike dolochili kot odgovorne za izterjatev davkov od kmetov. V odgovor na mnozhichne pritozhbe s strani posestnikov zaradi nemozhnosti izterjave davkov sochasno s sluzhbo v vojski jim je »napredna« petrovska vlada svetovala, naj angazhirajo svoje sorodnike in naj se kaj posebno ne trudijo z izbiro sredstev pri izterjavi davkov od nesrechnih muzhikov. Iz ukaza o glavarini (podushnaja podat’) se je rodila tista gnusna in mrzka oblika tlachanstva (krepostnoje pravo), ki je bila ukinjena shele leta 1861. Kot vidimo, je »okno v Evropo« imelo dve strani.

Vendar pa se niso vse posledice Petrovih reform pokazale takoj: nekatere uchinke so bolj obchutili na svoji kozhi potomci kot pa Petrovi sodobniki. Vse XVII. st. so sosednji narodi po inerciji videli Rusijo kot drzhavo nacionalne strpnosti – prav taka se je izprichala moskovska drzhava v XV.–XVII. st. Zato so vsi zheleli priti »pod roko« moskovskega carja, mirno zhiveti, v skladu s lastnimi tradicijami in obichaji ter z zakoni drzhave. To, kar je pridobila Ukrajina, ki ji noben krvni davek ni bil prevech za pripojitev k Rusiji, so brez vsakega truda dobili Kazaki, Burjati in Gruzinci, ki so se do skrajnosti navelichali vdorov sosedov. Tako je stara moskovska tradicija privabila vrsto etnosov, da so se organsko zlili v skupni ruski superetnos, ki se je razprostrl od Karpatov do Ohotskega morja.

* * *

 

Osemnajsto stoletje je postalo zadnje stoletje popolne faze ruske etnogeneze. Z naslednjim stoletjem je drzhava vstopila v popolnoma drug etnichni chas – v fazo upadanja. Danes, na pragu XXI. st., se nahajamo blizu njenega finala. Bilo bi domishljavo razpravljati o epohi, katere del smo mi sami. Vendar, che je nasha domneva pravilna, mi pa za zdaj ne vemo za dejstva, ki ji nasprotujejo, je pred Rusijo she inercijska faza – 300 let zlate jeseni, epoha zbiranja plodov, ko etnos ustvarja neponovljivo kulturo in jo predaja v roke bodochim generacijam! Che se bodo na shirnem ozemlju nashe domovine zgodili novi pasionarni sunki, bodo nashi zanamci, cheprav nam le malo podobni, nadaljevali nasho slavno tradicijo in tradicijo nashih zasluzhnih prednikov. Zhivljenje se ne konchuje...

 
_______
Iz knjige L. I. Gumiljova: OD STARE RUSIJE DO RUSKEGA IMPERIJA. Eseji o etnichni zgodovini. Moskva, 2000. Str. 286-291. (Zadnja avtorjeva knjiga, ki jo je sam pripravil leta 1989).

 

 

(izbral in iz rushchine prevedel Just Rugel)

 
 
___________
Po Gumiljovu ima kljuchno vlogo pri nastanku in evoluciji etnosa – pasionarnost. Pasionarni »sunek«, tj. nakopichenje zadostnega shtevila pasionarnih osebnosti na nekem ozemlju, naj bi povzrochil oblikovanje narodov. Pasionarne so osebnosti, ki so se sposobne navdihniti z neko idejo. Vech o tem fenomenu in na sploshno o teoriji pasionarnosti v reviji SRP, na spletni strani http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp53/levgu53/etnos53.htm (Lev Gumiljov: Etnos, sistemska znanost, pasionarnost). (Op. prev.)