Revija SRP 57/58

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

SLOVENSKI GLASOVI IZ AVSTRIJSKE SHTAJERSKE

 

(Josefa Prelog, Leb´ ich mein Schicksal aus / Dozhivim svojo usodo... Spomini, chrtice, pesmi – pretezhno v nemshchini / Mohorjeva zalozhba v Celovcu, 2002, 168 strani, s fotografijami).

Pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu je izshla knjiga Josefe Prelog, starejshe kmetice iz obmejnega predela ob Muri v blizhini Radgone – Bad Radkersburga – na avstrijskem Shtajerskem. Na avstrijski strani meje namrech zhivi v tako imenovanem radgonskem kotu v petih vaseh she tudi nekaj slovenskih prebivalcev, ki bi morali po dolochilih avstrijske drzhavne pogodbe iz leta 1955 uzhivati manjshinsko zashchito. Vendar ni tako. Avstrijske oblasti trdijo, da slovenskega prebivalstva ob Radgoni in tudi drugod ob juzhni meji praktichno ni vech.

Dejstvo je, da se je slovenshchina tu zhe hitro po prvi svetovni vojni umaknila iz javnosti. Govorijo jo le she tu in tam doma, kot hishni jezik. Ljudje v teh krajih pa v glavnem tudi prej niso imeli slovenskih shol. Pach pa so bile ponekod v cerkvah v chasu pred drugo svetovno vojno mashe in pridige she delno v slovenshchini, predvsem pa so celo v krajih s tako imenovano nemshko vechino v cerkvah tu in tam peli in molili tudi v slovenshchini. V zadnjih desetletjih po drugi svetovni vojni je tudi to zamrlo.

Slovensko govorechi v blizhini Radgone iz vseh teh razlogov v glavnem ne obvladajo standardne knjizhne slovenshchine. Starejshi she delno govorijo slovenski shtajerski dialekt z vplivi blizhnje prekmurshchine, mochno pomeshan z juzhnoshtajersko narechno nemshchino. Mlajshi slovenshchino le she redko razumejo. Politichne razmere namrech dolga desetletja za slovenshchino niso bile ugodne. Zdi se, da so jo mnogi, pod vplivom nemshkega nacionalizma in iz strahu pred Jugoslavijo, odklanjali tudi iz politichnih razlogov. Nekateri so jo zanemarili tudi zaradi kompleksa manjvrednosti, chesh da je jezik kmetov in nizhjih plasti. Po letu 1990 in po ustanovitvi samostojne slovenske drzhave pa opazhamo, da se razmere spreminjajo v pozitivni smeri. Nekateri mlajshi intelektualci se na primer zachenjajo zavzemati za slovenshchino. Prirejajo techaje slovenskega jezika, ki ga na prostovoljni osnovi pouchujejo zhe tudi na nekaterih sholah. Mogoche bo skupna povezava Slovenije in Avstrije v Evropski uniji v obmejnih obchinah spet ozhivila uporabo obeh jezikov in vzpodbudila shtajerske Slovence v Avstriji k vechjemu zagonu v shirshi javnosti.

V tem sklopu je prichujocha knjiga Josefe (ali po domache Pepike) Prelog tudi kulturoloshko in kulturnopolitichno zanimiva. Mohorjeva zalozhba v Celovcu jo je izdala v sodelovanju s slovensko-avstrijskim kulturnim drushtvom Chlen 7 za Shtajersko s sedezhem v kulturnem domu Pavlova hisha v Potrni pri Radgoni ob avtorichini nedavni petinsedemdesetletnici rojstva. Knjigo je Josefa Prelog napisala oziroma v glavnem pripovedovala Andreji Haberl – Zemljich v nemshchini. Tak je tudi njen naslov Leb´ ich mein Schicksal aus... ( Dozhivim svojo usodo...).

Sestavljena je iz dveh delov. V prvem delu je objavljena kronika glavnih zhivljenjskih postaj Josefe Prelog, kot jih je po avtorichinem pripovedovanju zapisala urednica Haberl – Zemljich, v drugem pa so dodani razlichni pripovedni spisi in pesmi Pepike Prelog. Nekatere so napisane v slovenshchini.

Josefa Prelog zhivi zhe od rojstva v radgonskem kotu ob Muri v vasi Sicheldorf, kot je zapisano v prichujochi knjigi. Ta kraj pa ima tudi pristno slovensko ime Zhetinci, ki bi ga urednica knjige, ki je izshla pri slovenski Mohorjevi zalozhbi v Celovcu, lahko zapisala vsaj pod chrto v opombah, da bi bralci dobili primerno informacijo, saj gre za dvojezichno ozemlje. Isto velja tudi za ime blizhnje vasi Dedonitz, ki se po slovensko imenuje Dedonci, kar pa v nashi knjigi prav tako ni omenjeno.

Prichujoche dvojezichno ozemlje je znanstveno natanchno in plastichno povedno predstavil med drugim v leta 1997 pri Slavistichnem drushtvu Maribor izdani publikaciji Jezikovna razmerja mariborski univerzitetni profesor in pesnik Mirko Krizhman. Zanimivo je, da je v knjigi pod kratico J. P. obshirno spregovoril tudi o Josefi Prelog, »avtohtoni Slovenki iz Zhetincev..., ki veliko bere, tudi zahtevno literaturo, pretezhno v nemshchini, a dosti tudi v slovenshchini. Pishe dobre nemshke pesmi in chrtice, selektivno gleda televizijo in poslusha radio, pogovor z njo lahko teche v obeh jezikih na zhivahni, pestri, dokaj visoki intelektualni ravni. Tudi v shirshem okolju Avstrije jo poznajo kot nadarjeno, avtodidaktichno izobrazheno osebnost ter jo cenijo. Predstavlja se kot Slovenka iz okolice avstrijske Radgone; tudi Avstrijci jo tako predstavljajo.«

V prvem spominskem delu pri celovshki Mohorjevi zalozhbi izdane knjige pripoveduje Josefa Prelog na ljubezniv nachin najprej o svojih starih starshih po materini in po ochetovi strani. Materini starshi so bili revni kajzharji, vendar so si z marljivostjo pomagali naprej, njihova hcherka pa je lahko porochila Andreja Trojnka, sina kmeta iz Zhetincev, kjer she danes zhivi na kmetiji in gospodari tudi njihova potomka Josefa oziroma po domache Pepika.

Avtorichin oche je bil narodno zaveden, zato so ga v napetem chasu tik po prvi svetovni vojni nemshki nacionalisti v prepiru v gostilni Cigan v okolici avstrijske Radgone leta 1919 skoraj ubili. Devetnajstkrat so ga zabodli z nozhem, vendar so mu v radgonski bolnishnici nudili prvo pomoch in je prezhivel.

Josefa Prelog je obiskovala nemshko ljudsko sholo v Radgoni. Pozimi in poleti je skupaj z leto mlajshim bratom, ki je padel kot mlad nemshki vojak v drugi svetovni vojni, hodila pesh skoraj shest kilometrov v eno smer iz svoje vasi do shole in nazaj, doma pa je bilo potem potrebno she pomagati pri kmechkih opravilih. Pouk je potekal le v nemshchini in uchitelji niso znali slovensko. Josefa pa na zachetku kot mnogi njeni sosholci ni znala nemshko. Postopoma in hitro pa se je jezika v sholi nauchila in ga je celo, kot pripoveduje, vzljubila, zlasti nemshko poezijo, tudi s pomochjo ilustriranih chitank. Tezhav z nemshkim jezikom pa niso imeli le Slovenci, temvech prav tako nemshko govorechi otroci, saj so govorili svoje shtajersko narechje, ki se precej lochi od knjizhne visoke nemshchine. Pisateljica celo zapishe, da so se slovenski otroci v marsichem izkazali za bolj nadarjene. Uchitelji jih zaradi drugachnega jezika v glavnem niso grajali ali zanichevali, razen neke neumne uchiteljice zhe v chasu Hitlerjevega Rajha, ki je otroke zmerjala z izrazom »vindishe bagazh«. Zaradi Pepikinega ocheta, ki je nekoch prishel v sholo v chasu verouka, kjer so ga uchenci pozdravili s »Heil Hitler«, nakar je pripomnil, da se pri verouku pravzaprav pozdravlja s »Hvaljen Jezus« ali »Grüss Gott«, je prishlo do neljubega zapleta in moralnega pritiska na uchence. Uchitelj je, ne da bi imenoval kako osebo, celo uro govoril o pomenu novega nacionalnosocialistichnega obdobja. Komur novi chasi niso vshech, je rekel, ta naj gre chez mejo, Mura ni dalech, naj gre kar tam chez. Med lokalnimi vashkimi nacionalnimi socialisti je bilo tudi vech Slovencev, nekateri so bili celo druzhinski prijatelji. Eden od teh je ochetu med drugim rekel: »Kaj bosh s Slovenci? Poglej si vendar lastne otroke. Pravi Germani, modrooki in plavolasi.« Vendar mu je avtorichin oche odgovoril: »Kljub temu smo Slovenci, prav tako kot tudi ti.«

Po nemshki kapitulaciji so Radgono in okolico zasedli Sovjeti skupaj z nekaterimi partizani. Pisateljichin oche je postal za kratko dobo zhupan, do prihoda Anglezhev sredi poletja 1945, ko so ga pod izmishljeno pretvezo, da skriva orozhje, zaprli. Takrat je imel zhe raka in je avgusta 1945 v zaporu komaj enainpetdesetleten umrl. Z materjo sta morali nato sami gospodariti na kmetiji.

Leta 1946 se je Josefa porochila s Slovencem Francem Prelogom, ki je bil doma iz Stare Nove vasi pri Krizhevcih v blizhini Ljutomera. V avstrijsko Radgono je prishel kot bivshi nemshki vojak iz amerishko-britanskega vojnega ujetnishtva in tu spoznal svojo bodocho zheno. Kmetijo je postavil na nove temelje. Nakupil je traktorje in stroje, cheprav je Josefa ljubila stari kmetijski nachin, delo s konji, krave sredi narave na pashi, tezhka, a zanimiva kmechka dela v potu svojega obraza, ob shalah in petju.

Avtorica pripoveduje tudi o smrti svojega nezhnega protivojno usmerjenega plavolasega brata, ki je padel kot nemshki vojak tik pred koncem vojne. Toda prav tako je umrla v vojni she vrsta mladih fantov iz radgonskega kota, prezgodnja smrt pa je doletela tudi njenega bratranca, med vojno sicer mladega nacionalnega socialista, ki je umrl po vojni pri gradnji velike gorske elektrarne Kaprun.

Z ljubeznijo je opisana pokrajina in narava, med drugim pisateljichina skrb za mlado shtorkljo, ki so jo druge shtorklje pregnale iz gnezda. Posebnost vasi Zhetinci je kapela svetega Cirila in Metoda, ena redkih v Avstriji, posvechenih obema slovanskima svetnikoma. Pod podobo obeh svetnikov sta she tudi v chasu nacionalnega socializma stali imeni Ciril in Metod, toda pri prenovi po drugi svetovni vojni so imeni izbrisali, kot da se takih svetnikov sramujejo, kar avtorica obzhaluje. V kapeli so bile dolgo chasa pridige v nemshchini pa tudi v slovenshchini, toda pelo se je skoraj izkljuchno samo v slovenshchini.

V drugem delu knjige so objavljene nemshke chrtice Josefe Prelog, spomini na babico, na bozhich v letu 1940, na konec vojne v letu 1945, na hcherko Darjo in mlado kukavico, ki ji reshijo zhivljenje, na dobro kravo Lorette pa tudi na potovanji v Slovenijo in v Ameriko. Na koncu sledi she obshiren sklop preprostejshih pesmi o naravi, letnih chasih, ljubezni in prijateljstvu, smislu zhivljenja in smrti, nekatere pa so tudi izrazito miselne, humanistichne, s protivojno ali socialno tematiko. Ena od pesmi, o reki Muri, je posvechena mariborskemu profesorju Krizhmanu, kot odziv na njegovo istoimensko pesnitev. Vechina pesmi je objavljena v nemshchini, nekatere, ljudsko preproste, stkane po motivih ljudskega pesnishtva, pa so napisane v slovenshchini. Sem sodijo teksti Dokonchnost, V srcu spomlad, Spomlad je prishla spet!, Mnogo jih je, ki stradajo, Spomini in Hrepenenje po smrti. Vechina teh pesmi je bila verjetno napisana v narechju in so jo pripravljalci knjige morda potem vech ali manj dobro knjizhno "poslovenili". Posebno zanimiva in prisrchna se mi zato zdi zlasti pesem Spomlad je prishla spet, ker je v njej dokaj dobro ohranjena severovzhodna slovenska narechna dikcija. Prvi verzi te pesmi se glase:

O Bogecove ochike,
kako lepo vi le sijate!
Zakaj ljudje vas vech ne videjo?
Vasho vrednost ne cenujejo, ne sposhtujejo?
 

Konec pa je tak:

Vi cvetele boste she in she.
Narava krasna je.
Chlovek vech ne vidi je,
zato vas prosijo ochike:
Gledajte in premislite!

Spominska knjiga Josefe Prelog je vsekakor zanimiva novost. Prichuje o skoraj pozabljenih Slovencih na avstrijskem Shtajerskem. Spomini, pesmi in proza Josefe Prelog dokumentirajo dvojezichno zhivljenje teh ljudi sredi vechinskega nemshtva. Kljub posebni usodi pisateljica ni izgubila vere v zhivljenje. Tudi danes zhivi svoje danosti brez visokih parol, fraz in filozofij pogumno naprej, kljub obchasnim nesporazumom z drugache govorecho okolico.