Revija SRP 57/58

Lev Detela

 

CELOVSHKA BORZA NOVE NEMSHKE KNJIZHEVNOSTI

Sedemindvajseti Dnevi nemshke literature v Celovcu

 

Dnevi nemshke literature, ki so se konec junija v Celovcu zvrstili zhe sedemindvajsetich, so letos potekali ob spominu na pomembno prav tam rojeno pesnico in pisateljico Ingeborg Bachmann, saj je umrla pred tridesetimi leti 17. oktobra 1973 v Rimu za posledicami poshkodb ob pozharu. Celovshka Mohorjeva zalozhba, ki v chasu literarnega tekmovanja priredi Praznik Mohorjeve (tokrat s koncertom slovenske skupine URShA & PR), je pred kratkim objavila v slovenshchini dve kljuchni fragmentarni prozni knjigi Ingeborg Bachmann, Knjigo o Franci in Izbor (2002). Med drugim z dovrshenim prevodom fragmenta Rekviem za Fanny Goldmann. Niz v gosto mrezho spletenih etud o tujosti in tragichni usodi »drugachne« zhenske v svetu norm, ki jih velikokrat dolochajo moshki, je spet poslovenila Anja Urshich. Strogi literarni kanon Ingeborg Bachmannove naj bi bil tudi merilo pri vrednotenju na celovshkem tekmovanju prebranih tekstov, ki pa ga ti le redko dosezhejo. Tudi devetchlanska zhirija pod vodstvom nemshke kriticharke in urednice Iris Radisch (Die Zeit, Hamburg) je nastopala skrajno neenotno. Pri zakljuchni televizijski debati na kanalu 3-sat, ki je prenashal celotno dogajanje, o polozhaju danashnje nemshke literature, stisnjene med amerishke uspeshnice in vzhodnoevropske metaforichno bogate literarne protisvetove, se je pokazalo, da nikomur ni jasno, kje se danashnja literatura nahaja in kakshni poetiki naj bi bila zavezana. Ali je globalizacija zares le shirjenje – ali tudi krchenje? Ali je sochasno potekajocha fragmentarizacija le minimaliziranje ali kaj vech, na primer zrcaljenje atomizirane in razcepljene sodobnosti? Je dovolj, che sodobna literatura realistichno zapisuje stvarnost? Sta avantgarda in eksperiment res mrtva, kot zatrjujejo tudi mnogi na Slovenskem, ali pa sta she vedno literarno tvorna, kot je menila Iris Radisch?

Vsekakor je dejstvo, da je celovshko literarno tekmovanje, ki ga je dolgo vrsto let vodil vodilni, toda sporni in konservativni nemshki kritik Marcel Reich – Ranicki, doseglo chastitljivo starost. Vendar je prireditev obenem povezana z intrigami in napetostjo. Pravila igre dejansko dolocha kapital velikih zalozhnishkih hish in vodilnih medijev nemshkega prostora. Po vechini mlajshi literati se na tekmovanju pojavijo s svojimi bolj ali manj uspelimi poskusi kot igralci na borzi, njihova dela postanejo akcije, bralni nastopi pa se spremenijo v srechelov. Prirediteljem je zhe v prvih letih tekmovanja uspelo pridobiti uveljavljena imena za literarne razsodnike dogajanja: Peter Härtling, Alfred Kolleritsch, Hans Weigel, Friedrich Torberg, Gertrud Fussenegger.

Toda pisatelji niso trzhno blago. Avstrijska pisateljica Barbara Frischmuth je s tem v zvezi zhe takoj na zachetku, leta 1977, odklonila sodelovanje z besedami, da se ji zdi nekoliko neprimerno loviti avtorje z denarno vabo, privezano na trnek. Vendar pa je treba obenem zapisati, da razmeroma visoke denarne nagrade za velikokrat v ekonomski negotovosti zhiveche avtorje niso zanemarljive, isto velja za medijski spektakel (tekmovalna branja posredujejo shirshi javnosti prek televizije), ki je lahko v vsakem primeru, ob zmagi ali pa tudi porazu, pozitivna reklama. Sicer pa analitiki sedanjega literarnega dogajanja zatrjujejo, da bralno tekmovanje ob Vrbskem jezeru sploh nima vpliva na razvoj aktualne nemshke knjizhevnosti. Na nekatere avtorje po celovshkem nastopu javnost kar hitro pozabi, drugi (p)ostanejo (delno) uspeshni. Pach pa vse to povzrocha svojevrstne turbulence in koristi afirmaciji dolochenih zalozhb, televizije in (kulturne) politike.

Osemnajst letoshnjih kandidatk in kandidatov, ki so po vechini – razen redkih izjem – predstavili sicer razlichne, a v glavnem povprechne novelistichne zapise ali odlomke iz (nastajajochih) romanov, na to zagotovo ni nashlo pravega odgovora. Prevladovali so scenariji s protagonisti v okoljih brez povezave z aktualnim civilizacijskim utripom v urbanih sredinah. Opisi nemshkega gozda, povezani z romantichno idiliko na podezhelju in zrcaljenjem osebnih travm in senzibilitet brez shirshega konteksta z aktualnim politichnim in socialnim dogajanjem v shirshem svetu, so nashli eksplozivno protiutezh predvsem v moderni arhaiki in njenih psevdomitih, kot jih poznamo iz uspeshnic o Harryju Potterju ali Gospodarju prstanov in ki zdaj ochitno brez pomislekov vdirajo tudi v tako imenovano »visoko« leposlovje izpod peres mlajshih nemshkih avtoric in avtorjev. V tekstu Commander Coeursledge je na primer Henning Ahrens iz Handorfa v Nemchiji igrivo prepletel vzorce iz znanstvene fantastike s posameznimi, po filmskih scenarijih oblikovanimi slikami iz realnega zhivljenja, in jih dopolnil s kolportazho, vojnim porochilom in scenami iz kuhinje. Nemka Katrin de Vries, ki zhe vrsto let pishe spremna besedila za umetnishke stripe graficharke Anke Feuchtenberger, je zashla v dokaj nerealno pravljichno parabolo o kovchku ostarelega moshkega sredi gozda, v katerem se nahaja zapushchina njegovega ocheta. Eksotichni motiv prostrane in »drugachne« Indije je izrabila Ulla Lenze iz Kölna v tekstu Sestra in brat za kritiko evropske stvarnosti na potovanju slepega protagonista k nekemu guruju, ki naj bi ga ozdravil, in za ta prispevek prejela stransko nagrado Ernesta Willnerja v vishini 6.000 evrov. Na letoshnjem tekmovanju pa je spet skoraj popolnoma – razen redkih izjem – manjkala inovativna in eksperimentalna proza, ki se ne boji rizika igre z jezikom in besedami.

Nedvomna zmagovalka letoshnjega tekmovanja je bila leta 1967 rojena Inka Parei iz Berlina za odlomek iz nastajajochega, dokaj realistichno, a intenzivno zasnovanega romana o starem moshkem, ki neprichakovano pred smrtjo podeduje hisho v Frankfurtu na Maini. Poleg glavne nagrade, poimenovane po Ingeborg Bachmann (v vishini 22.500 evrov), je obenem prejela tudi nagrado obchinstva (v vishini 5.000 evrov).

S svojim jezikovno barvitim tekstom je prav tako uspel v Kielu zhivechi osemintridesetletni Feridun Zaimoglu. V Kozhah se je spopadel z usodo turshkega emigranta, ki se po desetletjih v Nemchiji vracha v »idilo« turshkega podezhelja, toda te ni vech nikjer. Za prebrani tekst so mu podelili nagrado zhirije v vishini 7.500 evrov.

Hamburshki psihiater Farhad Showghi (roj. leta 1961 v Pragi), po rodu na pol iz Irana, zhe vrsto let pishe pesmi in lirichno prozo ter je izdal vech nemshkih knjig. Za predstavljeni poetichni tekst, ki se ne izmika jezikovnim eksperimentom in v katerega je ujel shume in zvoke sodobnega mestnega zhivljenja in svoja hrepenenja po daljnji nedostopni Perziji, je prejel nagrado televizijske skupnosti 3-sat (7.500 evrov).

Poleg shtirinajstih Nemcev sta se tekmovanja udelezhila tudi avtor in avtorica iz Avstrije in dva kandidata iz Shvice, a so morali vsi shtirje, kot je v zadnjih letih zhe skoraj obichajno, Celovec zapustiti praznih rok. Ni v Avstriji in v Shvici torej nichesar aktualnega? Zanimivo pa je, da kar dva »nemshka« nagrajenca po rodu nista Nemca, temvech prihajata iz drugih, izvenevropskih kulturnih krogov. Ochitno je, da se tudi v sodobni nemshki knjizhevnosti vedno bolj jasno uveljavlja interkulturnost.