Revija SRP 57/58

Lev Detela

 

BOSENSKE TEME V STAREJSHI SLOVENSKI KNJIZHEVNOSTI

 

13. junija 1878 so tedanje svetovne velesile Nemchija, Avstro-Ogrska, Francija, Velika Britanija, Rusija, Italija in Osmansko cesarstvo na berlinskem kongresu pod vodstvom nemshkega kanclerja Bismarcka "razreshile" tako imenovano "orientalsko vprashanje". Srbija in Chrna gora sta postali neodvisni knezhevini, Rusija si je lahko prikljuchila dele Armenije in tako imenovano Besarabijo, Velika Britanija je zasedla Ciper, Avstro-Ogrski pa je bila podeljena pravica, da nadzoruje de jure osmanski provinci Bosno in Hercegovino (che bi bilo potrebno, tudi z vojashko silo, s katero naj poleg tega kontrolira in umiri podrochje Sandzhaka med Plevljem in Novim Pazarjem). 13. julija istega leta sta Avstro-Ogrska in Turchija podpisali she dodatno tajno konvencijo, da avstro-ogrska zasedba Bosne ni "aneksija", temvech "okupacija" za nedolochen chas, sultan pa she vedno vrhovni suveren, prav tako ostanejo v veljavi dolocheni turshki zakoni. Toda zhe 18. junija 1881 so v Berlinu trije "krshchanski cesarji" Franc Jozhef I., Wilhelm I. in Aleksander III. podpisali tajni dogovor, da lahko Avstro-Ogrska po lastni presoji in v poljubnem chasu okupacijo Bosne in Hercegovine spremeni v trajno aneksijo.

Vsekakor avstro-ogrska vojashka zasedba Bosne in Hercegovine, ki se je zachela 29. julija 1878, ni potekala gladko. Vojska se je zapletla v razlichne boje in tudi Sarajevo je bilo treba 19. avgusta zasesti z uporabo sile; 16. oktobra so avstrijske chete dosegle Mostar in shele konec oktobra je bila operacija konchana.

V istem chasu je Srbija, ki je vodila zedinjevalno narodno politiko, hotela ustvariti iz svoje male knezhevine juzhnoslovanski Piemont. Toda knez Milan Obrenović je hitro prishel pod avstrijski politichni vpliv. Ob zasedbi Bosne, v kateri so Avstrijci vladali z vojsko, orozhnishtvom in birokracijo, je moral biti previden, zato pa je leta 1882 lahko postal kralj (tudi Chrna gora je leta 1910 postala kraljevina).

V ta politichni in vojashki splet dogodkov je ujelo tudi nekatere Slovence, ki so kot avstrijski vojaki, uradniki in trgovci prihajali ali prishli v Bosno in tu sluzhbovali ali trgovali. Obdobje je bilo na Balkanu mochno razgibano in nemirno. Na razlichne nachine je odmevalo tudi v tedanji slovenski knjizhevnosti, ki odseva chustvovanje in hrepenenja takratnega izobrazhenega sloja Slovencev in njihove zhelje po mochni slovenski avtonomiji v sklopu z drugimi v Avstriji zhivechimi Slovani, predvsem pa z juzhnimi Slovani (Jugoslovani) – in v shirshem, ohlapnejshem kulturnem smislu s celotnim slovanstvom na sploh.

Bosenske teme se v slovenski knjizhevnosti najprej pojavijo pri Josipu Stritarju, ki v svoji dunajski reviji Zvon objavi leta 1876 pod naslovom Raja ciklus oblikovno razlichnih, a vsebinsko enotnih "protiturshkih" pesmi, ki so nastale pod vplivom hercegovske vstaje proti Turkom v letu 1875. Vsekakor sodijo v shirshi sklop idealistichne solidarnosti z uporniki razlichnih balkanskih narodov, ki se pri Slovencih najbrzh zachne z zgodnjo epsko pesnitvijo Simona Gregorchicha Hajdukova oporoka o boju Bolgarov proti Turkom, objavljeno v celovshkem Besedniku zhe leta 1870, pa tudi Anton Ashkerc se je s tematiko spopadel v Rapsodijah bolgarskega goslarja in v Stari pravdi. V sliki Gjurgja Skundićeva je med prvimi literarno posegel po bosenskem zhivljenju F. Podkrajshek leta 1877 v Besedniku. Rajko Perushek se je udelezhil okupacije Bosne in je od 1880 do 1882 sluzhboval kot profesor na gimnaziji v Sarajevu, v celovshkem Kresu 1882/83 pa je objavil dvajset etnografskih chrtic pod naslovom Bosenske zanovetke. (Glej tudi opombo 75 v publikaciji: Janez Rotar, Socialna in politichna misel Podlimbarskega, stran 275, Ljubljana 1969.)

Med prve slovenske glasove o Bosni moramo prishteti she Nekoliko chrtic o Bosni izpod peresa Janka Pajka v njegovi mariborski Zori v letu 1875; sem sodijo tudi nekateri publicistichni sestavki v ljubljanskih Letopisih Matice slovenske (tu je F. Hubad leta 1877 objavil sestavek Verske razmere v Bosni in Hercegovini, I. Navratil pa leta 1879 narodopisna Nova pisma o Bosni in Hercegovini. (Glej isto opombo 75 v publikaciji: Janez Rotar, Socialna in politichna misel Podlimbarskega, str. 275, Ljubljana 1969.)

Sicer pa je bilo navdushenje za osvobodilne boje proti Turkom pomembno tudi v globalnem kontekstu, kjer je zapustilo sledove pri vidnih avtorjih razlichnih narodov. Naj omenim kot primera Nemca Friedricha Hölderlina, ki se je z grshkimi upori na kompliciran literarni nachin soochil v romanu Hyperion zhe ob koncu 18. stoletja, in lorda Byrona, ki je na nemirnih grshkih tleh tragichno umrl leta 1824. Toda "hajdushka junashtva" in "balkanska razbojnishtva" so poleg tega odmevala na nemshkem prostoru in tudi drugod v razlichnih trivialnih literarnih variantah, ki so razburjale domishljijo tudi manj izobrazhene evropske bralne javnosti.

Avstrijska vojashka zasedba Bosne in Hercegovine je na publicistichnem, pa tudi na posebnem literarnem podrochju na Slovenskem vsekakor okrepila zanimanje za bosensko tematiko. Tako je v celovshkem Kresu Pavel Turner pod psevdonimom Ahasver leta 1881 objavil spis Beseda o jugoslovanskih razmerah, kjer se je zavzel za kulturno sodelovanje in narodno solidarnost med juzhnoslovanskimi narodi, obsojal pa je tudi politichne spore med Hrvati in Srbi in izrazhal strah pred avstrijsko in madzharsko birokracijo v Bosni. (Glej tudi: Zgodovina slovenskega slovstva III, Anton Slodnjak, Realizem II, str. 141, Ljubljana 1961.) Pozneje (leta 1890) je v Kresu avstrijski stotnik Igo Kash v zhivahnem potopisnem berilu Bosanka skushal porochati o tem, kar je sam dozhivel v Bosni v chasu avstrijske okupacije. Skoraj sochasno (1891) je v Ljubljanskem zvonu priobcheval ciklus prvemu besedilu sorodnih Dalmatinskih povesti – o mochnih ljudeh, ki so po pisateljevem preprichanju zmozhni v dobrem in zlem odlochnejshih dejanj kot prebivalci drugih pokrajin. V Ljubljanskem zvonu pa je zdaj sodeloval zhe omenjeni profesor Rajko Perushek z dvema reportazhnima chrticama (Pop Pero in Nesrechna junashka kri) o bosenskih pravoslavcih, ki jih je skushal prikazati na idealistichen in humanistichen nachin kot zhrtve zapletenih druzhbenih, politichnih in gospodarskih razmer v dezheli. (Zgodovina slovenskega slovstva III, Anton Slodnjak, Realizem II, str. 267-268, Ljubljana 1961.)

Tudi pozneje (1897) se je Perushek poskushal v Ljubljanskem zvonu, podobno kot tu pa she v Domu in svetu in v drugih glasilih she nekateri tedanji publicisti, uveljaviti z bosenskimi temami, na primer s "chrtico iz Bosne", ki ji je dal po glavni zhenski osebi naslov Mara Rendica. Hotel je pokazati, kot meni Anton Slodnjak, neizbezhni konflikt med zvestobo in pozhrtvovalnostjo bosenske zhene in tujega avstrijskega chastnika, ki bi bil zanimiv in aktualen, ko bi ga znal avtor bolje literarno oblikovati. (Zgodovina slovenskega slovstva IV, Anton Slodnjak, Nova struja in nadaljnje oblike realizma in naturalizma, stran 94, Ljubljana 1963.)

Podobno, a na literarno uchinkovitejshi nachin se je zachel z bosensko tematiko ukvarjati tudi Fran Maselj Podlimbarski (1852-1917); vanjo so ga kot poklicnega avstro-ogrskega chastnika ujeli tedanji politichni dogodki. V Spodnjih Lokah pod Limbarsko goro rojeni pisatelj je prishel v Bosno leta 1885; tam je v Tuzli sluzhboval tri leta in pol, potem pa je bil premeshchen v Trident. Dozhivetje Bosne, njenih razmer in ljudi, je bistveno vplivalo na literarno delo Podlimbarskega in dolochilo njegov nadaljnji literarni razvoj. Zhe leta 1886 je objavil v Ljubljanskem zvonu "sliko iz vojashkega zhivljenja" Krokarjev Peter, o slovenskem vojaku, ki podobno kot protagonist skoraj sochasno nastale povesti Frana Detele Malo zhivljenje pobegne domov. Cheprav je napisana she v stilu dokaj zgodnjega "sentimentalnega realizma", pa so mu bosenske teme zelo hitro narekovale nastanek novih proznih tekstov, v katerih je ochitna, kot zhe v Krokarjevem Petru, pisateljeva humanistichna in idealistichna naklonjenost malim, izkorishchanim ljudem, ki so zdaj v Bosni pod avstrijsko okupacijo zhrtve kapitalistichnega razvoja, gospodarskih shpekulacij in politichno-vojashkih represij in represalij. Toda v obeh zgodnjih bosenskih chrticah, v Handzhiju Matu in Markici, ki sta bili objavljeni v Ljubljanskem zvonu leta 1887, je Maselj zhe uporabil skoraj reportazhni nachin, ki do tedaj ni bil znan v slovenski knjizhevnosti, da bi na primeru skromnega in dobrodushnega vashkega gostilnicharja Mata upodobil "vse lastnosti in vso bedo raje bosenske" sredi tamkajshnjih gora. Tudi v Markici, ki je portret bistrega pastirchka, je ob mochnih opisih narave in pokrajine spregovoril o poshtenih malih dobrih ljudeh, ki pa hitro postanejo zhrtve ovaduhov in mogochnih avstrijskih oblasti, ki so naklonjene bogatim shpekulantom in spletkarjem. S folkloristichnimi in etnografskimi vlozhki je svoje literarno sporochilo she podkrepil. V ta sklop sodi tudi Masljeva chrtica Vojvoda Pero in perica (Ljubljanski zvon, 1906).

V letu avstrijske aneksije Bosne in Hercegovine 1908, ki je naletela na odpor v Franciji, Veliki Britaniji, Srbiji (po prevratu 1903 s kraljem Petrom I. Karadjordjevićem je bila protiavstrijsko usmerjena) in Chrni gori, a kljub tajnemu dogovoru tudi v Rusiji, objavi Maselj v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Iz starih zapiskov spet niz "bosenskih slik". Anton Slodnjak meni v Zgodovini slovenskega slovstva IV (Slovenska matica, Ljubljana 1963) na str. 235, da so bile formalni zgled za ta ciklus Maslju "najbrzh res Pushkinove Povesti pokojnega Ivana Petrovicha Belkina", kot je ugotovil Janez Rotar, "gradivo pa spomini na pisateljevo sluzhbovanje v Bosni in dnevniki tistega chasa". Bosensko vprashanje je namrech tedaj tako rekoch ves chas v ospredju zanimanja in za Maslja na moch aktualno iz razlichnih razlogov.

Janez Rotar pishe v spremni besedi k zbirki shestih Masljevih povesti iz vojashkega zhivljenja, ki so izshle pod naslovom Pokorno javljam leta 1962 pri Mladinski knjigi v Ljubljani, na strani 102, da predstavljajo ti teksti "svojsko organiziran ciklus chrtic iz Bosne". Ciklus obsega uvodno novelo Smrt Pavla Stoklasa in tri slike iz tako imenovanega Stoklasovega dnevnika: Izlet v han Kiseljak, Mujaga Selimović in Djordjo Stefanović in Gospod Plaper. Glavni junak, avstro-ogrski stotnik Stoklas, je v mladosti sluzhil v ogrskih garnizijah, poleg tega je ljubil svojo slovensko domovino in uzhival v madzharski in ciganski glasbi, vendar umre v Bosni zaradi tuberkoloze. V prvi sliki "svojega dnevnika" prikazhe bosensko cigansko naselbino in njene skromne prebivalce, o katerih je idealistichno mislil, da ne poznajo individualizma in sebichnosti. Druga slika je portret v usodo predanega bosenskega muslimana ter agilnega in razgledanega pravoslavnega Srba s predstavitvijo njune obsodbe avstrijske okupacije, kljub nekaterim pozitivnim ugotovitvam. Tretja slika pripoveduje na satirichen nachin o nemogochem in nesramnem "kulturonoscu" Plaperju, ki ga mora avstrijska uprava zaradi njegovega negativnega odnosa do domachinov izgnati iz Bosne.

V tem chasu pa je Maselj zhe snoval svoj daljshi "jugoslovanski roman iz prvih let bosenske okupacije", vendar je odbor Slovenske matice, kateri je delo predlozhil, ta podnaslov odklonil. Jasno pa je, da se je Maselj vedno znova zhe prej v krajshih tekstih ali pa zgolj vrinjenih odlomkih v drugachnih zgodbah kontinuirano vrachal k bosenski tematiki, ki ga je na poseben nachin privlachevala in prizadevala (tudi v svoji uspeshni daljshi povesti Gorski potoki, Knezova knjizhnica Slovenske matice v Ljubljani, 1895, govori v zakljuchnem poglavju o avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine in svojega junaka Lazarja poshlje tja kot vojaka, ki dobi pozneje sluzhbo pri bosenski upravi). Pri pisanju Gospodina Franja (knjiga obsega 505 strani) pa so mu zagotovo prishle prav tudi razne humoristichne anekdote iz vojashkega zhivljenja, ki jih je poznal iz lastnega poklica in zelo verjetno tudi iz literature. S pridom jih je znal uporabiti v nekaterih lastnih krajshih tekstih, ki jih je objavil predvsem v revijah. Na nemshkem podrochju v Avstriji, a tudi v osrednji Nemchiji, je tedaj izhajalo zelo veliko humoristichnih knjig iz vojashkega zhivljenja izpod peres razlichnih piscev, ki so v vechji ali manjshi meri lahko prishle tudi v prostore drugih knjizhevnosti ter so v posrednem smislu mogle odmevati tudi v cheshkem Dobrem vojaku Shvejku Jaroslava Hashka in she kje.

Roman Gospodin Franjo, ki je izshel pri Slovenski matici v Ljubljani leta 1913, je zagotovo vrh Masljevega literarnega prizadevanja. Danes moramo uposhtevati, da je nastal v posebnem zgodovinskem kontekstu, pod vplivom tedanjih aktualnih dogodkov na Balkanu, a tudi kot posledica velikih politichnih razmejevanj v Evropi in she posebej v avstro-ogrski monarhiji med njenimi slovanskimi narodi ter nacionalistichnimi in germanizacijskimi tendencami v njej tedaj vladajochih nemshkih sil. Poleg tega so se prav v zhivljenjskem obdobju Maslja Podlimbarskega odlochno in velikokrat v negativnem smislu pojavljale izrazite izkorishchevalske in polashchevalne tendence uveljavljajochega se kapitalizma in industrializacije, kar je ta avtor kot vojashki strokovnjak za ekonomska vprashanja zelo dobro poznal in kar ga je tudi poklicno stalno zanimalo in vznemirjalo. Med tedanjimi slovenskimi pisatelji se je Maselj posebno mochno soochil s problematiko industrializacije prej ruralnega okolja, blizu mu je bila socialna pa tudi socialistichna miselnost, a ochitno zgolj v idealnem, idealistichnem smislu kot humanizem, ki skusha vedno in povsod v imenu pravichnosti in ljubezni do blizhnjika shchititi izkorishchanega in zatiranega chloveka. Zanimivo je, da je zhe ob koncu 19. stoletja z bistrim chutom za spremembe v naravi in pokrajini opazil nevarnost pretiranega posega v okolje, ki lahko ogrozi ravnotezhje ekoloshkih sistemov. V nekem smislu je zato Maselj tendenchni pisatelj, podobno kot Hrvat Josip Kozarac v znanem romanu Mrtvi kapitali (1889), ki je cenil prav tako kot Maselj literaturo Turgenjeva in bil poleg tega strokovnjak v gozdarstvu. V idejnem smislu se zna Maselj priblizhati pisanju tedanjega bosenskega pisatelja Petra Kochića in njegovim satiram na avstrijski okupacijski rezhim z njegovo izkorishchevalsko politiko (npr. delo Jazavac pred sudom, 1904), cheprav ni recheno, da ga je (dobro) poznal. Posebej pri srcu pa mu je delavsko vprashanje, a spet predvsem v chloveshkem in ne v ideoloshkem ali strankarskem smislu. Na tak nachin, s chustvenim poudarkom in mochno solidarnostjo, opisuje v Gospodinu Franju bosenske gozdne delavce in uvaja med prvimi delavsko tematiko v slovensko literaturo. Na Slovenskem je bil tak pristop novost, ne pa v nadnacionalnem kontekstu. Celo obchasni avstrijski pravosodni minister, Koroshec Adolf vitez pl. Tschabuschnigg (1809-1877), se je kot literat soochal z industrijskimi in delavskimi temami (socialni romani Die Industriellen in Fabriken und Arbeiter).

Poleg tega je Gospodin Franjo vsekakor roman z izrazito "jugoslovansko tendenco". Na vsak nachin razodeva, kako trhla je bila zgradba stare Evrope tik pred trenutkom, ko je zgrmela v katastrofo prve svetovne vojne. Maselj odlochno, a obenem previdno bicha negativno stanje v okupirani Bosni, cheprav skusha biti poleg tega objektiven in pravichen. Krchevito ishche kljuch za nekakshno uporabljivo definicijo bosenske identitete, ki bi mogla koreniniti v multietnichnem in multikulturnem sozhitju, kot je bilo baje znachilno za obdobja turshke nadvlade v Bosni. Na podlagi zarisov posameznih nacionalnih in verskih chlenov Bosne (pravoslavni, katoliki, muslimani) skusha v svetu, polnem krivice in sovrashtva, najti pot v svobodno Bosno, pri chemer je razocharan nad politiko avstrijskih zasedbenih oblasti. Iz danashnje perspektive pa je Masljev pristop k "bosenskemu" – in she bolj k "jugoslovanskemu" – vprashanju, ki bi naj s pomochjo Srbije kot juzhnoslovanskega Piemonta razreshil tudi problem slovenske narodne samostojnosti, precej naiven. K bosenskim problemom se priblizhuje shematichno, prevech zunanje. Polozhaj slika velikokrat chrno-belo na nachin, da najde skoraj vse pozitivno v bosenski avtohtoni skupnosti, vse negativno pa pri avstrijski okupacijski upravi. Tak pogled, ki je obenem premalo pozoren do dogajanja pred tem, do polozhaja v stari Bosni pod turshko oblastjo in do diferenciacij v sami bosenski skupnosti, je do neke mere enosmeren, kar se tiche zanosnih opisov idealnih bosenskih ljudi, pa prevech chustveno zanesenjashki. Toda Masljev roman se razraste v slikovito panoramo bosenskega zhivljenja v razmeroma kratkem chasovnem obdobju od poletja 1881 do aprila 1882. V njem nastopi razmeroma veliko shtevilo oseb. Kljub dolochenim pomankljivostim chrno-belega opisovanja sta na plastichen nachin predstavljena avstrijska birokracija in vojashki aparat, ujeta v izrabljeni klopchich okostenelih kodeksov chasti, pedanterije in nejasnih kompetenc. Na nasprotni strani je bosensko ljudsko upornishtvo proti zlorabam, krivicam in zapostavljanju. Vendar liberalni Maselj, chustveno ochitno predan tedanjemu idealu "narodno osrchujochega" in "odreshujochega" jugoslovanstva, spregleda zlasti nevarnosti srbskega resentimenta kot neke chudne meshanice osebne in politichne histerije. V tem smislu je eden glavnih pozitivnih protagonistov romana, bivshi pravoslavni menih Jovica Miloshević, ki bo pozneje postal uchitelj, v svoji temni zagnanosti premalo realistichen in moder, kljub nasprotnim trditvam pisatelja, v svoji stihijski trdoglavosti pa obenem tudi problematichen, cheprav meni slovenska literarna zgodovina, da je ta literarna figura vzor idealista in idealnega nacionalnega revolucionarja.

Osrednji protagonist dela je namrech zagotovo slovenski gozdarski inzhenir France Vilar, ki pride poleti 1881 v Bosno, da bi nastopil sluzhbo pri bosenski upravi na Konj-planini v blizhini Tuzle. Tu je bil zhe pred nekaj leti, v chasu zasedbe, kot rezervni porochnik. Toda shele zdaj spoznava resnichno stvarnost, ki je drugachna od tiste, kot jo oznanja uradna politika. Zhe takoj na zachetku ga na primer pretrese pogled na bosenske ujetnike, vklenjene v verige. Vilar je najpreje opazovalec dogajanja. Kot chlovek z ideali, ki se bori za resnico in pravico, pa skusha z dobrimi nameni posechi v dogodke, da bi preprechil najhujshe in pomagal ljudem v stiski, che je mogoche ("Uredite agrarno vprashanje, osvobodite kmeta kakor v Srbiji in Bolgariji...", str. 146). Njegov odnos do oseb in dogodkov je vchasih nejasen ali dvoumen, kar je lahko tudi posledica previdnosti poklicnega vojaka Maslja zaradi nadzora oblasti. V Vilarju je Maselj zagotovo upodobil del lastne usode, pri tem se je morda oprl na zapise v svojih dnevnikih, ki zhal do danes niso objavljeni.

Vilar spozna vse plasti bosenskega prebivalstva. Tu so avstro-ogrski "kulturonosci", oblastnishka klika na svojem "otoku", ki trdi, da prinasha v primitivno turshko dezhelo mir in zahodno civilizacijo, vendar obenem ravna z Bosno kot s kolonijo, iz katere je treba iztisniti chim vech, da bosh tudi sam obogatel. Zdi se, da je Maselj na odlichen nachin razkril marsikaj od namenov tedanjih velikih svetovnih sil, ki so si svet razdelile oziroma si ga zhelele razkosati na posamezna vplivna kolonialna podrochja za imperialistichno izkorishchanje. V protiljudski tabor spadajo okrajni nachelnik, dunajski Zhid pl. Pester, ki zapeljuje lahkozhivo zheno svojega uradnika, nadporochnika Bajića. Strahopetni Slovenec Hren je uradnik na davkariji. Vishji oficir, Poljak Hvalibogovski, bi prekucuhe krotil z zhelezno roko. Turshki ovaduh Atif Sarajlija je v resnici morilec, koristno pa ga uporabljajo tudi Avstrijci. Buzduga je odpadnik v sluzhbi pri Avstrijcih, zhidovski trgovec Samojlo Blaustift pa je prishel s svojo zheno v Bosno samo zato, da bi tu obogatel na rachun revnega prebivalstva, ki ga prebrisano izkorishcha.

Zelo subtilno zna Maselj opisati naravo, predstaviti char ogrozhenih pragozdov na Konj-planini, kjer dela idealistichni Vilar kot inzhenir. Gozdar Bierkopf je tu surova, razuzdana oseba, ki izkorishcha bosenske delavce prav tako kot trgovec Blaustift, ki jim kot monopolist dostavlja hrano in obenem diktira cene. Vilar se zaplete v shtevilne polemike in spore z avstrijskimi "kulturonosci", ki se neprijetnega "pravichnika" zhele chim prej znebiti. Pozitivne osebe so v romanu predvsem Miloshevićeva sestra Danica, v katero se Vilar zaljubi in jo bo pozneje porochil, preprosti dechek Vasko in stari bolni handzhija (gostilnichar) Pero, a tudi berashko revni katolichan Bobojedac (cheprav je obenem lisjashki, zvit in vchasih neodkrit). Zhenske so opisane nekoliko stereotipno. Danica je tiho, bojeche, a plemenito dekle. Zhena nadporochnika in komisarja Bajića je lahkomiselna in lahkozhiva, prav taka pa je tudi njena mlajsha koketna sestra Katica, ki je sprva Vilarju vshech, a se, ko jo zares spozna, raje odlochi za skromno, a poshteno Bosanko Danico. (Celo "revolucionar" Miloshević gleda na zhenske fatalistichno, ko reche Vilarju, da je zhenski zhivljenje "usojeno", moshki pa si dela "svojo usodo sam", kot lahko preberemo na strani 260.) Avstrijski okrajni nachelnik zaradi ljubimkanja z Bajićevo zheno izgubi zhivljenje. Tudi Vilar se mora v kot farsa opisanem in ironiziranem dvoboju boriti za chast, ker se je zavzel za po nedolzhnem ustrahovanega dechka Vaska, ki ga je prostashko, a "uradno" napadel orozhnishki stotnik.

Chlovekoljubni Vilar se na planini zavzema za delavce in preprechuje, da bi jih izkorishchali. Kljub temu se nezadovoljstvo in upor med delavci vedno bolj shirita, kar je povezano tudi z uvedbo vojashke obveznosti v Bosni in tozadevnimi vstajami. Srbsko-bosenskega agitatorja Miloshevića ujamejo in odpeljejo v zapor v Tuzlo. Drvarski delavci na Konj-planini v spopadu ubijejo nasilnega paznika Gajerja. Sum pade tudi na Vilarja, cheprav ne odobrava nasilja, temvech se zavzema za mirno urejevanje konfliktov. Klichejo ga v Tuzlo na zaslishanje in mora v pripor. Miloshević zbezhi iz zapora. Vilarja na priproshnjo starega generala, ker mu je zgradil most chez reko Jalo, izpuste na svobodo. (Seveda Maselj ironizira tudi vojashko "filozofiranje": "Vojashtvo je lijak, skozi katerega se lije kultura v narode", str. 116). A brez njega bi propadla zahodna kultura, ki so jo ustvarili z orozhjem (str. 156). Na cesti srecha v Turkinjo preoblechenega Miloshevića, ki mu pove, da je obupal nad Bosno. Zato odhaja v Srbijo, kjer je svoboda. Aprila oblasti Vilarju dovolijo zapustiti dezhelo. Najprej odide v Beograd, kamor se je zatekla njegova Danica. V Makedoniji bo gradil zheleznico, pozneje pa bo prevzel inzhenirsko sluzhbo v Shvici.

Roman je Maselj popestril z zanosnimi opisi bosenske pokrajine in njenih ljudi, vanj pa je nanesel tudi etnografsko in folklorno gradivo, npr. v srbohrvashchini natisnjene narodne pesmi. Tudi tekst je prepleten s shtevilnimi srbskimi in hrvashkimi izrazi ter turcizmi, kar mu daje poseben pechat in char. Vendar tichi v taki dikciji tudi nevarnost, da bi nekdanje germanizme in po nemshkem nachinu oblikovano stavchno rabo zdaj, ob zavzemanju za idealno jugoslovanstvo, zamenjale srbske in hrvashke izposojenke. V primeri s Stritarjevo ali Jurchichevo literaturo je Masljev jezik manj chist in stilsko manj izpiljen.

V novejshem chasu je zlasti Janez Rotar natanchneje raziskoval literarni svet Maslja Podlimbarskega, predvsem pa se je ukvarjal z idejnimi programi njegovih del, z njegovo socialno in politichno mislijo, o kateri je objavil obsezhno znanstveno publikacijo (Socialna in politichna misel Podlimbarskega, Slovenska matica, Ljubljana, 1969). Maselj je svoj idejni svet v chasu vojashke sluzhbe gradil pretezhno izven Slovenije, v stiku s socialnimi, socialistichnimi in pacifistichnimi (Berta Suttner) gibanji v Avstriji, vendar ni nikoli nagibal k odlochnemu radikalizmu, temvech je skushal delovati v smislu evolucionarnega in ne revolucionarnega razvoja. Tako se tudi ni nikoli zatekal k jedkim variantam cheshkega protinemshkega radikalnega nacionalizma, ki je literarno she posebej prishel do izraza v spisih Karla Havlichka – Borovskega (npr. satira Krest svateho Vladimira), cheprav jih je med svojim sluzhbovanjem v cheshkih dezhelah gotovo spoznal. (Maselj je odklanjal cheshki nacionalni radikalizem, she posebej, ker se mu je zdelo, da je zagledan v lastne interese in premalo povezan s tezhkim bojem juzhnoslovanskih ljudstev za narodne pravice.) Toda che so protikatolishkega, proticezaropapistichnega in protiavstrijskohabsburshkega izdajatelja prepovedanih glasil Narodni noviny in Slovan Havlichka – Borovskega avstrijske oblasti izgnale v pregnanstvo v juzhnotirolski Brixen, je manj razumljivo, da je bil po objavi kritichnega, a dokaj bolj umirjenega romana Gospodin Franjo, na podoben nachin kaznovan tudi Maselj, saj so mu roman zaplenili, zalozhbo, ki ga je izdala, zachasno prepovedali, pisatelja pa izgnali v nizhjeavstrijski Pulkau, kjer je leta 1917 umrl. To kazhe na posebno ozke in nestrpne razmere v chasu na zachetku prve svetovne vojne.

Rotar ugotavlja, da je odtrganost od slovenskega narodnega telesa in zhivljenja dala v Masljevem razvoju povsem drugachne rezultate kot pri drugih osebnostih tedanje slovenske literature, ki jih je zhivljenje tedaj lochilo od domovine (npr. Stritar) (Socialna in politichna misel Podlimbarskega, Ljubljana 1969, str. 249.) Podoba je, da je Maselj razvil poseben, sicer uvideven, a obenem kritichen odnos do tedanjega domachega in svetovnega polozhaja.

Pri tem pa je bil v dobrem in v slabem izpostavljen dolochenim tendencam, ki so bile tedaj aktualne. Vedno bolj se je nagibal k socialnodemokratichni smeri, a vedno le kot razmishljujochi humanist. Zhe se je pojavljal tudi antisemitizem, ki je postal usoden, ko so ga radikalizirali in pozneje zlochinsko potencirali nemshki nacionalni socialisti. Antisemitizem se je shiril povsod po Evropi in svetu, od Rusije, Litve ali Poljske do habsburshke monarhije, Nemchije in Francije ali Zdruzhenih drzhav Amerike. Prisoten je bil v verskih krshchanskih krogih, pri liberalcih in tudi pri socialistih in socialnih demokratih. Znane so na primer protizhidovske izjave nekdanjega dunajskega zhupana Karla Luegerja (1844 - 1910), ki je s svojim protiliberalnim in antisemitskim programom vplival celo na Hitlerja.

Zanimivo je, da slovenska literarna zgodovina skorajda ne omenja protizhidovskih tendenc pri nekaterih slovenskih pesnikih in pisateljih, npr. pri Mishku Kranjcu, Antonu Novachanu (prizori s hujskashkim Aronom in drugimi Zhidi v drami Herman Celjski) in v neki meri celo pri Ivanu Cankarju. V drami Veronika Desenishka izpod peresa Otona Zhupanchicha je Zhidom prav tako dodeljena negativna vloga. Celjska grofa Herman, Friderik in njegova zhena Jelisava Frankopanska kupujejo pri Zhidu Bonaventuri strup, s katerim nameravajo umoriti svoje nasprotnike ali samega sebe. V she vedno priljubljeni povesti Miklova Zala izpod peresa Jakoba Sketa o turshkih vpadih na Koroshko pripade vloga (narodnih) izdajalcev med Slovenci zhivechim Zhidom. Zhid Tresoglav je premozhen, slovenski kmetje iz Shentjakoba v Rozhu pa so pri njem zadolzheni in zato od njega odvisni. Njegova hchi Almira je zaljubljena v Mirka, a ta je ne uslishi. Zato pregovori svojega ocheta, da pokazhe napadalnim Turkom pot v Rozh, kjer bodo ugrabili njeno tekmico. Kljub spletki, ki sprva uspe, se "zhidovska zarota" ob koncu ne posrechi, izdajalsko Almiro pa zabode neki blaznezh. Poleg slovenskih proznih tekstov je Zofka Kveder leta 1917 objavila v hrvashchini napisani roman "v pismih" Hanka. Istoimenska glavna oseba je poljska intelektualka, ki pishe pisma ljubljenemu prijatelju Stanzhinskemu, a jih ne odposhlje naslovniku. Poleg vojne tematike in problematike razdvojenega naroda se v delu pojavljajo tudi ochitni antisemitski namigi, ki pa sta jih, kot kazhe, literarna kritika in literarno zgodovinopisje do zdaj spregledala. Tudi v nekaterih drugih primerih je slovensko literarno zgodovinopisje te jasne protisemitske intencije pri svojih raziskavah tako rekoch vidno zanemarilo. Te tendence so mochno vidne tudi pri Maslju, cheprav ga skusha Rotar tozadevno zagovarjati, chesh da Maselj "ni imel kakih verskih ali celo rasistichnih predsodkov o Zhidih", ki jih pishe z malo zachetnico, kar da je sinonim za kapitaliste na sploh, vchasih tudi za madzharske kapitaliste. (Ta Masljev "preoblikovalni" nachin pa je po mojem preprichanju vendarle vprashljiv, ker pejorativno pojmovanje o "izkorishchevalskem zhidovstvu" posploshuje na vse izkorishchevalce, ki jim dodaja "sploshni" negativni naziv "zhid", kar v resnici vedno asociira spomin na "izkorishchevalske" Zhide kot poseben narod, raso in vero. Zato sem Masljevo pisanje "zhidov" z malo zachetnico pretvoril v pisanje z veliko zachetnico, kar je v smislu slovenskega pravilnega pisanja oseb po narodnosti, a verjetno tudi odgovarja namigom in nagibom pisatelja.)

Masljevo pritizhidovstvo gotovo ni bilo radikalno, vendar je vseskozi prisotno v njegovi literaturi, ne le v romanu Gospodin Franjo. V njem se konkretno srechamo z vech Zhidi, dva od teh pa sta posebno negativni figuri. Res pa je, da to nista avtohtona bosenska sefardijska Zhida, o katerih pripoveduje v svojih delih med drugim Ivo Andrić, temvech avstro-ogrska prishleka od drugod, ki se pojavita na okupiranem ozemlju, da bi nadzorovala in izzhemala Bosance.

Eden od njiju, hinavski dunajski Zhid, okrajni nachelnik tuzlanskega okrozhja pl. Pester, je v Gospodinu Franju na strani 16 predstavljen kot "srednjeleten mozh temne polti, kljukastega nosu in za spoznanje nabrekle dolenje ustnice". Njegov dunajski oche je bil poslanec liberalne stranke in plutokrat (str. 22, primerjaj tudi Cankarjeve verze "V bogatih kochijah se vozijo / baroni, tatjé, bankirji...), ki so mu na Dunaju podelili "mastno sinekuro", kot zdaj njegovemu pokvarjenemu sinu, oportunistu in zhenskarju. Ta je kljub vsemu preprichan, da mora biti v Bosni neredov zdaj konec, ker vsa Evropa gleda na "avstrijsko kulturno delo" (stran 43). Bosne ne razume, tudi ne obvlada domachega jezika. Drugi negativni Zhid, ki so ga zhidovski podjetniki, ko so prvi zacheli izsekavati gozdove na Konj-planini, da bi obogateli, pripeljali s seboj, je sremsko-madzharski Zhid Samojlo (Samuel) Blaustift. Ima koncesijo za trgovino in gostilno ter brezobzirno izkorishcha prebivalstvo. Na strani 36 je ironichno predstavljen kot "rejen, majhen mozh razlezlega trebuha", ki pred avstrijsko gospodo ponizhno skloni glavo: "in solze hvalezhnosti so stopile v njegove krmezhljave ochi". Njegov sin Manojlo ima "nabrekle ustnice" in je "shirokih ust". Tudi njegova lahkozhiva zhidovska zhena Etelka ne odrezhe dobro. Zhid Blaustift skusha, povezan s korumpiranimi Avstrijci, obogateti tudi s podkupovanjem in intrigami (str. 40). Na str. 51 "meche v zrak svoje krive noge", toda glede cene hrane ne bo popustil, zakaj "kar je v zhidovskih rokah, tega s kleshchami ni mogoche izvlechi" (str. 79). Na strani 94 reche zheni: "Hvali Boga pravichnega... Zdaj sva se iznebila tega nenasitnega zajedalca! In ne v najino shkodo. Trije % ostanejo pri hishi. S tem lahko pomazhem, ko bomo delali novi kontrakt. Delam kakor Rothschild in drugi bogatashi: jemljejo denar ljudem, da ga potem nazaj dajo v obliki podpor, miloshchin in podkupnin. Ne dado vsega, le toliko, da si povishajo ugled." Na str. 97 omenja Maselj zhidovskega agenta, ki je na vlaku skushal iz vsakega potnika izvedeti kako podrobnost. Na str. 106 se pouchimo, da so si ogrski Zhidje priborili monopol pri dobavljanju hrane, delavcem dostavljajo zhivezh po zvishanih cenah, te korupcije v velikem in malem pa ni mogoche na hitro odpraviti. V pozitivnem starem generalu, ki je naklonjen glavni osebi, Slovencu Vilarju, je tudi "nekaj antisemita" (str. 112), zato je zhidovski okrajni nachelnik pl. Pester prizadet, ko ta govori o zhidovskih tujcih, "ki so vzeli v Bosni trgovino v roke in postavljajo hishe, vedel je, da general sovrazhi posebno one zhidovske tujce, ki so se vtihotapili v bosenske urade in se tam po pashevsko vedejo." Na strani 197 pride do sramotne scene na druzhabnem izletu v pravoslavni samostan, kjer sta pri nedostojnih scenah udelezhena dva Zhida, "razuzdana Zhidovka" – zhena zhidovskega trgovca z odpadnishkim orozhnikom Buzdugo ter zhidovski okrajni nachelnik z ljubico – zheno Srba Bajića. Buzduga ve povedati, da bo tisto, kar je "hudich vzel, ... Zhid zopet dal." O poshtenju ima zhidovski trgovec jasne pojme: "Jaz in poshtenje, to si je tako blizu kakor palec in mezinec..." (str. 380). Delavci na Konj-planini so protizhidovsko razpolozheni: "Bosna ni plachevala haracha sultanu in ne bo ga ogrskim Zhidom" (str. 400). Vsekakor je Vilar preprichan, da imajo ti trgovski Zhidi "grde jezike" (str. 423). Zhidovski okrajni nachelnik pade v dvoboju z Bajićem zaradi ljubimkanja z njegovo zheno, cheprav Bajićeva ponosna in poshtena srbska mati pred tem meni, da ne bi bilo chastno, che bi njen sin padel v dvoboju z Zhidom (str. 442). Seveda je bil njen strah odvech, saj je bil v dvoboju ubit Zhid.

Toda tudi v drugih proznih Masljevih tekstih so Zhidi predstavljeni podobno. V povesti Gorski potoki (Slovenska matica, Ljubljana 1895) je pisatelj morda uporabil spominski utrinek iz lastnega zhivljenja, ko je menda bil v sluzhbi pri nekem Zhidu. V povesti je opisan dogodek, ki ga dozhivi avtorjeva figura Lazar v sluzhbi v ljubljanski menjalnici, priseljenega Nemca, kjer ga nadzira "krivonos chlovek, Zhid nemara", ki narekuje terjalna pisma in zahteva, da Lazar pri dolzhnikih izterja dolzhne obroke, kar pa se mu ne posrechi, kot se bojda ni posrechilo niti Maslju – v realnem zhivljenju. V humoristichno-ironichni chrtici Vojvoda Pero in perica (Ljubljanski zvon, 1906) je opisan slovenski nadporochnik, ki pred predstojnikom zataji svojo preprosto mater (tudi Cankar je sicer na popolnoma drugachen nachin v spominski chrtici opisal podoben motiv). V oficirjevi sobi se nahaja grd kip Mefista, ki ga mati ne more prenesti. Spominja jo na zhidovskega oderuha Mojshelja, "ki sedi na Dunaju pred debelo knjigo, ki ima napis "Vojashki shematizem", in s svinchnikom dela znamenja k imenom chastnikov: kdor je poshten plachnik, dobi krizhec, kar pomeni neomejen kredit, slabemu naredi nichlo, najslabshemu pa dve nichli. In vse pozna, ker ima zveze po vsej drzhavi". Mati je posebno sovrazhila Mefista, odkar se je Moshelj osebno prikazal pri njenem sinu v njegovem stanovanju. Popolnoma je spominjal na odurno peklenshchkovo Mefistovo glavo z rozhichki, saj je bil "grd chlovek s satanskim, Mefistu skoraj do pichice podobnim obrazom..." Srechna je komaj tedaj, ko lahko ostudni kip "po nesrechi" razbije.

Tak pristop k zhidovskemu vprashanju si je pisatelj morda res zamislil kot humoristichno kritiko izkorishchevalskih kapitalistov in ne kakor obsodbo zhidovstva kot takega, vendar v kontekstu tedanjih in she bolj blizhajochih se dogodkov ne uchinkuje prijetno.

Maselj seveda ne shtedi tudi s kritiko tedanjih avstrijskih oblastnishkih struktur in poleg tega karikira nezdrave razmere v (malo)meshchanskih uradnishkih in oficirskih krogih. Zdrava je narava in zdravo je naravno zhivljenje ob domachih ognjishchih, seveda s podporo bogatih drzhav, ki naj bi dolga stoletja izkorishchanim Bosancem pomagale pri oblikovanju njihove avtohtone multietnichne identitete in rasti v suvereno civilizacijo na podlagi omike, prosvete in socialne pomochi – in ne kolonialnega izkorishchanja. Toda zdaj je Bosna v okovih. Zhe takoj na zachetku Gospodina Franja (str. 6) je glavni protagonist prizadet, ko vidi "upornishke" Boshnjake, vklenjene v verige. Ko o tem povprasha svoje vojashke tovarishe, rekoch, da to ni v skladu z avstrijskimi uredbami, mu ti povejo, da v Bosni veljajo she turshki zakoni. Ni chudno, da upornishki Miloshević meni, da je pod avstrijsko upravo bosenski narod she vedno "kot medved na verigi" (str. 62). Masljev roman je zagotovo pogumna kritichna knjiga, obtozhba in priproshnja hkrati, z zheljo po "mirni Bosni", ki se she vedno ni uresnichila. Verjetno "bosanska handzharska slava in svoboda" (str. 190) in vstaja niso prava pot k temu in morda ni mishljeno kot ironija, kar pravi Vilarju na str. 171 berashki "proavstrijski" katolichan (podoba je, da so katolishki Hrvatje v Bosni v romanu predstavljeni kot najrevnejshi del prebivalstva) Bobojedac: "Pravi blagor pa zasije Boshnjakom, kadar spoznajo, da so si vsi rodni bratje, ker »skladna braća nove dvore grade, a neskladna i stare prodaju«." Vsekakor je Masljev politichno-druzhbeni in druzhabni roman she vedno aktualen, kljub patini desetletij, ki se je nabrala na njegovih straneh po izidu, povezanem z dramatichnimi dogodki.