Revija SRP 57/58

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE
 
V
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Nevarno obzorje se na mah preplete s koprenami tezhkih oblakov, rdeche osh­kropljenih s krvjo umorjenih nedolzhnih dush. Pokrajina zunaj svari. Elizabeta za­pre ochi. Zdi se ji, da se nad njeno glavo v hudih pokih lomijo grajski oboki. Ka­menje, tramovje in omet padajo strmoglavo navzdol na njo in v temo.

Zdaj je prevech utrujena. Od vsega. Od hudega chasa. Od nemarnega mozha. Od brezshtevilnih razocharanj. Ve, da je samo kolo v zvijachni druzhinski rachunalnici nadvse nesramnih grofov...

Potem spet pochi stari les v skrinji. Zunaj na dvorishchu se oglasi ujeda. Nato za­gleda blisk in v glavi jo napade preblisk. Skusha moliti, misliti na domache, na dob­ravo pri gradu v Chakovcu. Zaman... V njenih mozhganih se zrcali zlomljeno kop­je. Viteshke perjanice lezhijo poteptane v blatu... Vitezi, pohlepni kot zveri...

Spomni se, kako se je tast Herman nekega temnega dne neprichakovano obrnil k Frideriku in mu rekel: »Zdaj bo Ulrik v mojih rokah. Drugache se mi izpridi, kot si se mi izpridil ti! Takoj mi zapustita Celje. Vajin dom je v Krshkem. In chim manj mi pridita pred ochi!«

V kotu lebdi strezhnica Marija. Vidi, da ji je hudo. Zato si z roko razburjeno sezhe v lase, jih hoche pogladiti. Povesi ochi. Potem ji v joku vse prizna. Da ji je stari grof vzel nedolzhnost. Da je ne pusti pri miru. Da jo hoche spet in spet imeti. Da jo stalno zalezuje. Da se ponochi z lesh­cherbo plazi v njeno sobo, da bi jo ponovno posilil. Da ji je strl srce.

Zakaj se ga nisi ubranila, je rekla. Moli! Prosi Boga za pomoch!

Besede ji zazvenijo chudno, drugache. Zdi se ji, da se med njo in mlado strezhnico spleta zarot­nishka zveza. Kljub temu hoche biti z mladim dekletom stroga, neizprosna.

Zdaj moli in delaj, da popravish tezhki greh, reche.

Rdechkasta polsvetloba se vali na vse strani.

Potem pok v glavi, ker je svet obupno brez glave.

Zakaj se je morala porochiti v to grozno druzhino?

 

***

 

Mogochni gospod oche mu pove, da sicer ne prichakuje, da bi bil njegov sin ju­nak ali svetnik, vendar meni, da je sinova stanovska dolzhnost, da brezpogojno iz­pol­njuje zhelje in ukaze svojega ocheta, ki je konchno, in na to naj nikdar in nikjer ne pozabi, kot pater familiae et gentis et gentilitatis et familias et... et... et... brezpogojno zadol­zhen, da skrbi za dokonchni red celotne druzhine in celotnega rodu in, kar je samo po sebi umevno, tudi celotnega druzhinskega oziroma rodbinskega gospo­darstva in gospostva, zato mu enkrat za vselej in dokonchno brezpogojno zapovedu­je, da se neha tako zagnano gnati za tisto zelenooko vlachugo, saj ga po drugi strani res chudi, da mu ni vech nich mar za njegovo plemenito zheno Elizabeto, ubogo revo, ki zaradi njegovih zablod tako strashno trpi, zato naj mu pove, zakaj je tak in tako neumen, takoj zdaj naj mu pogleda v ochi in pove, kako se bo vedel vnaprej, zakaj drugache mu ne bo dobro, ker je s tezhkim srcem sklenil, da ga bo osvobodil te­zhkih bremen in obveznosti plemenitih gospodov Celjskih in ga, kar bo nujno, predvsem zanj, Friderika, pa tudi usodno, s tezhkim srcem razdedinil , tako je to, zato naj sam poskrbi, kako bo prishel naprej, da bo lepo in prav, kon­chno mu bo kot ochetu vseeno, che zaradi tiste pregreshne zvodnice tudi crkne, cheprav bi dru­gache s spretnimi potezami in z odlochnostjo v bodochnosti lahko postal celo ve­liki knez ali kralj, tako pa bo samo ushivi izprijenec ali celo berach, toda on, Her­man, ne bo dopustil, da bi mu nespametni sin prekrizhal vse nachrte, zato naj mu pove, kaj je na tisti prekleti zhenski, da ga je tako z-a-ch-a-r-a-l-a in v-e-r-h-e-x-t, da ji je popolnoma h-ö-r-i-g, da ji je zdaj tako prekleto z dusho in telesom z-a-p-a-d-e-l in ji je tako brezpogojno p-o-d-l-o-zh-e-n , vsi pravijo, da je nevarna copr­nica z zelenimi ochmi hudicheve neveste, konchno ima na razpolago sto drugih dovolj lepih ali she lepshih zhensk, che se mu pach zahoche tistega pozhelenja po mesu in che hoche varati svojo legitimno zakonsko gospo, sicer pa so ponochi vse te neumne babe tam spodaj enake, tako bi lahko obcheval she tudi z Elizabeto, ko bi se bolj potrudil, a on Herman kot oche prav dobro ve, da je njegov sin prevelika shleva in ne bo iz njega nich, zato naj pazi, kako bo, in tudi Ulrika mu zdaj dokon­chno od­vzema, ker se je zadolzhil, da ga brezpogojno vzgoji po vseh pravilih slovite­ga rodu gospodov Celjskih za velike cilje, ki nas tako imenitno chakajo v blizhnji prihod­nosti... in Friderik naj zdaj ne bo nesramen in naj mu, ochetu in roditelju celotnega rodu, ne ugovarja, chesh vsi bomo prah in pepel, in, kar je she posebno nesramno, da bodo od slavnega rodu Celjskih v temachni rodbinski grobnici preo­stale le tri pochene lobanje poleg treh zaprashenih zvezd na razbitem grbu neke neznatne kmetavzarske dezhelice med sedmimi gorami, zato mu daje she enkrat in zares ne­preklicno zadnjich mozhnost, da vestno izvrshi njegova brezpogojna povelja v korist celotnega rodu, sklenil je namrech, da ga s posebno nalogo poshlje v sam le­vji br­log zakletih sovrazhnikov in zoprnikov...

 

***

 

Dechek se spogleduje s starimi slikami na porumenelem pergamentu, ki mu jih pater Romuald postavi na mizo. Zazre se v spake brez ochi in ushes ter v stvore s tremi ali shtirimi glavami. Soocha se z brezdanjostjo teh bitij, tako groznih, da se mu zazdi, da so se s chudnim pokom lochila od vseh znanih stvari sveta in neba... Strmi v nenavadne podobe s hudimi obrazi, kot da bi istochasno stal z obu­pnim strahom in z neverjetno radovednostjo pred zakleto hisho, ki ji je neka skri­vna sila odnesla streho, da bi razkrila pogled v prej nedostopen notranji prostor z zverizh­eno poshastjo z ukrivljenimi rumenimi zobmi in s prerezanim vratom, ki pa je samo kip, razbit vrch, staro steklo, nesrecha, ki nikoli ne pochiva... Kot da je ne­znanemu bitju, ki te obishche samo sredi najhujshih sanj, mech presekal glavo, iz katere zdaj silijo na mizo neusmiljeno unicheni mozhgani... Dechku se zazdi, da je dragocena vaza zhe davno padla na tla in se razbila na sto ostrih kosov, ki lezejo v njegovo telo, ga muchijo in prebadajo... Povsod razbitine, odpad, ostrina, rezki ukazi, ste­klo, ki se zarezhe v meso skupaj z jeznim glasom deda in velikega grofa Hermana...

Zhe spet razbit vrch... Prevech chrepinj na tem svetu... Zakaj nastavite vazo pred otroka...

Ded Herman ostro bolshchi skozi vrata in opazuje...

Usoda voshcheno zazhari... Ja! Zakaj se mora uchiti in spet uchiti? Zakaj ne sme biti pri materi in ochetu?

Dechek strmi v raztelesheno sliko na mizi in se chudi in boji... Toda pater Romu­ald mu dopoveduje, da ne gre za nore izmishljije... Kinokefali, poshasti z orjashkimi pasjimi glavami, so resnica iz krvi in mesa, saj o njih porochajo priznani svetovni popotniki, junashki plovci chez sedem brezbrezhnih morij, o njih zanesljivo pri­povedujejo tudi nadvse pobozhni romarji... Duhovnik ga nezhno pogleda, zmiga z glavo in obrne list. Na sliki se prikazhe prebivalec vsem neznane Skitije s tako or­jashkimi ushesi, da si lahko z njimi zakrije celotno telo. Zato ne sme nikogar za­chuditi, da Skiti ne potrebujejo obleke, saj se z ushesi oblachijo poleti in tem bolj pozimi. Iz slike rezko puhti nevarni zrak in se vrtinchi po sobi. Nekaj, kar ni ne tema in ne svetloba, pleshe nad dechkom, krozhi okrog njegove glave, se ustavi pred duhovnikom... Pred otrokovimi ochmi zadrgeta nova slika. Vidi, da artabatiti iz Etiopije hodijo po vseh shtirih, kot zveri, poleg tega so lahko nadvse srechni, ker se nikoli ne postarajo. Svet, ki je velika ploshcha, je na robovih divje zarash­chen... Povsem drugachen... Zhivljenje je chudno in polno nevarnosti... Resaste zveri, chrtasti levi, parkljasti volkodlaki ali kaj podobnega... Snezhinkasta polsvetlo­ba... Antipodi zhive po pripovedovanju starih grshkih pisateljev v nedostopni Libiji. Zanje je znachilno, da imajo po osem prstov na vsaki roki ali nogi. Nekateri pisa­telji porochajo o satirih, majhnih mozhicljih s krivim nosom, rogovi, brado in s ko­zjimi nogami. Sveti Anton jih je srechal v pushchavi, ko je delal pokoro in prosil Boga za usmiljenje. Na vzhodnjashkem Dunaju se globoko v vodnjakih nahajajo baziliski, majhni zmaji, ki zastrupljajo vodo in ogrozhajo ljudi in zhivali. To so strashna predpotopna bitja z nashopirjenimi petelinjimi glavami in s strupenim je­zikom, ki zhrtev podobno kot ostra sablja takoj ubije in ki je tako mochan, da z enim samim zamahom razkolje zhivo skalo. Jasno je, da v daljnih dezhelah za vi­sokimi previsnimi gorami zhive she drugi nenavadni stvori. Zelenkasto se lesketa­joche kache z dvema ali tremi glavami, netopirji z machjimi ochmi in zajchjimi ushesi. Nad divjimi mrachinami leta popadljivi ptich orelev, z glavo velike roparske machke in s krili orjashke ujede. Pravijo, da je njegovo gnezdo narejeno iz chistega zlata. Nekateri so zhe tudi videli belega samoroga. Prah iz njegovega silovitega zmletega roga pozdravi najhujshe bolezni in uzhivalce zapolni z uzhivashko ljube­zensko silo... Poleg tega pripovedujejo o ognjenem ptichu, ki potem, ko zgori, vstane iz lastnega pepela, saj je vechen in ne more umreti. Kentavri so na pol konji in na pol ljudje. Silovito mochni. Pravzaprav nepremagljivi. Potrebovali bomo nji­hovo pomoch. Na robu sveta se shirijo, kot vedo povedati redki predrzni popot­niki, ki jih je zaneslo v tiste chudne kraje, divji gozdovi, v katerih vlada vechna tema. Ponekod prevladujejo velikanske gore, na katerih rastejo tako strupene ras­tline, da umresh zhe samo zato, ker si jih zagledal. Drugi pripovedujejo o strashnih neprehodnih mochvirjih. Tam svet spi pod koprenami sivkaste megle in gospod Bog premishljuje... V tisti dezheli so kamni videti kot prave zhivali. Tam baje stalno pada sneg. Tam vlada mraz, ki zaustavi chas. Konec sveta... Finis terrae... Sub terras... Na poti v podzemlje... V noch... V vechno slepo noch... Nox caeca... In kaj je na drugi strani? Che je kaj? Kaos iz praznega chasa in prostora, preden je vsemo­gochni Bog iz nicha ustvaril svet? Pater Romuald zagrabi shop papirjev in neumno me­zhika s krmezhljavimi ochmi. Pokazhe velikane, zmaje, morske deklice, ki so spo­daj ribe in zgoraj zhenske, in silovito pogumne amazonke, orjashke zanosne bojev­nice z razgaljenimi prsmi, za najmanj dve glavi vishje kot ostali zemljani. Iz­pricha­no je, da so se spopadle s staroslavnimi grshkimi junaki Heraklom, Ahilom in Te­zejem, vendar se tu in tam tudi prijazno priblizhajo navadnim moshkim smrtni­kom, ker potrebujejo njihovo pomoch.

»Kakshno pomoch?« vprasha dechek.

»No, o tem ti zdaj she ne morem pripovedovati,« zardi dobrodushni pater, oble­chen v chrnino, kratkoviden, s shirokimi, ploshchatimi dlanmi, kot krt. »Si she premajhen... Samo toliko ti lahko povem, da kot vse druge zhenske po srechanju z navadnimi moshkimi po devetih mesecih rodijo otroke...«

»Ali sem se tudi jaz rodil po devetih mesecih?« vprasha Ulrik.

»Ja, tudi ti...« zamomlja Romuald.

Na hitro pobere liste z mize in jih postavi v nisho v zidu. Potem odpre staro de­belo knjigo in se zazre v dechka.

»Zdaj se morava vrniti k najini osnovni nalogi, kot sta ukazala tvoj ded gospod grof Herman pa tudi nash presvetli gospod shkof tu v chastitem Fruxiniumu ali Frisigu presvetega Corbinianusa, ustanovitelja blizhnjega samostana Weihenstephan, od koder prihajam, da te pouchim v vseh pomembnih veshchinah nashega krshchanskega sveta. Tu v Brizhinju ob bistri Izari se namrech morash nauchiti brati in pisati pa tudi govoriti, che Bog da in kot upam, in lingua prima, v latinshchini, tem prvem, glavnem, najpopolnejshem in najboljshem jeziku. Ucheni in vodilni ljudje ga razumejo po vsem vesoljnem svetu...«

»Ja, pater...«

V resnici komaj chaka, da bo minilo zgodnje popoldne. Ve, da se bodo potem na hitro s treskom odprla vrata in bo k mizi prisedel njegov sicer strogi ded. Ki pa postane nenadoma chisto drugachen. Tu, v shkofijskem nemshkem mestu, na obi­sku pri svojem, kot pravijo, nezakonskem sinu – ah, zhe spet te nesrechne zhen­ske! – ki je shkof in ima isto ime Herman, se je namrech popolnoma spremenil. Je kot gad, ki je odvrgel lev in si nadel popolnoma drugo kozho, tako da je nenadoma dobrodushen nestrupen gozh. Tudi zato je Ulriku lazhe pri srcu. Zdi se mu, da bo zdrzhal.

Kadar njegov ded popoldne prisede k mizi, kjer je moral prej celo vechnost se­deti ob patru Romualdu, da bi se nauchil za silo brati in pisati, se Ulrik nekoliko pomi­ri, cheprav si she vedno zheli nazaj na krshki grad.

Ded potem zamahne z roko in namigne Romualdu, da se lahko odstrani, nakar za­chne pripovedovati o svojih junashkih podvigih. Kako se v mladosti, tako kot zhe prej njegov pogumni pokojni oche pa tudi ded leta 1348 v chasu kuge, ni us­t­rashil chrne smrti. Ko so vsi brezumno kot zajci bezhali na vse strani, je pomagal lju­dem, govoril z umirajochimi, tolazhil in pomirjal usodno prestrashene.

Nekoliko se zaustavi in pomezhikne z ochmi. Potem razburjenemu vnuku opishe, kako je na konju zasledoval orjashkega medveda in se z njim spopadel na zhivlje­nje in smrt. Pove, da so medvedi lahko zelo nevarni. Hujshi od volkov. Eden od njih je svoje dni ubil starega cheshkega kneza, cheprav je bil ta na konju in dobro oborozhen ter poleg tega obdan s spremstvom. Toda medved je vchasih hiter kot huda nevihta. Preden so videli, kaj se dogaja, je kneza besno potegnil s konja, ga razdrazheno popadel s tacami in zobmi.

Ded za trenutek obmolchi. Premishljuje. Potem spregovori o bojih s Turki in dru­gimi sovrazhniki. Iz polteme vstanejo podobe iz slavnih bitk... Vitezi v tezh­kem zhelezju, z rdechimi perjanicami na sijajnih cheladah. Konjska kopita v visoki travi... Zastave, plapolajoche v vetru srdite bitke...

Zazre se v vnuka, ga pogladi po laseh... Povzdigne glas, ko spregovori o kralje­vem dvoru. Nad vnukom se vzpnejo obrisi pogumnih vitezov, v dvobojih in na izbra­nih turnirjih pred kraljem in njegovim spremstvom... In sredi zlata in sijaja njegov slavni ded Herman, z dvignjenim mechem, junak, ki v trenutku, ko vsi bo­jazljivo izgubijo razsodnost, reshi bodochemu rimskemu cesarju zhivljenje... Ki premaga zakletega turshkega sovrazhnika, to nekrshchansko svojat, ki nam strezhe po zhiv­ljenju... Veliki Herman, najvechji ded!

»Kaj bosh, ko bosh velik?« vprasha ded in ga zhivo pogleda.

»Turkom bom glave sekal!« strumno odgovori mladi mozh.

Stari grof ga oshvrkne z ochmi in se zhivahno zasmeje.

»Saj! Tako je prav!«

Skozi lino pod stropom se nenadoma vsiplje, kot droban rdechkast prah, mehka svetloba zahajajochega sonca.

»Ali so gospod ded mnogim sovrazhnikom odsekali glavo?«

»Ja, mnogim!« se Herman samozadovoljno izprsi.

»Kolikim?«

»Vesh, na to ti tezhko odgovorim... Mnogim, na vsak nachin mnogim... Dvesto ali tristo glav sem poslal k Luciferju v pekel!«

»Gospod ded so strashno mochni!«

»Vesh, Ulrik, vitezi moramo biti mochni...«

»Ja, in plemeniti!«

»Ja, tudi plemeniti!«

Ulriku zazharijo ochi.

»Kot sloviti vitez Tirant, gospod ded.«

»Tirant?«

»Ja, Tirant, ki je osvobodil iz suzhenjstva princeso Karmezino, hcherko cesarja v Konstantinoplu.«

»Kdo ti je to povedal?« se Herman namrshi.

»Pater Romuald mi je povedal...«

Herman jezno zabliska z ochmi.

»Take neumnosti ti torej pripoveduje...«

»To niso neumnosti, gospod ded. Vitez Tirant je odkril skrivalishche, v katero so roparji zavlekli bizantinsko princeso. In jih je premagal... In je osvobodil pre­krasno princeso... In se vanjo zaljubil... In se hotel z njo porochiti...«

»Ja, Ulrik, zdaj sem se spomnil... Povest poznam... Toda zapomni si... Navaden vitez se ne more in ne sme s plemenito princeso nikoli porochiti, pa cheprav je najpo­gum­nejshi chlovek na svetu...«

»Zakaj, gospod ded?«

»Zato, da lahko vprashash...« se ded razjezi. »Vedeti morash, da tako veleva stan... S princeso se lahko porochi samo kralj, knez, vojvoda ali princ, nikoli navaden vi­tez... To velja tudi obratno... Navadna zhenska se ne more nikoli porochiti s kraljem ali princem, razumesh... Porochi se lahko vedno le enak z enako... Mogochna z mogochnim...«

Herman jezno strmi v strop.

»Se bom jaz lahko porochil s princeso?«

»Ja, ti seveda... Saj bosh postal knez ali celo princ... Tudi moja zhena je bila prince­sa...«

Veliki grof vstane, stopi k oknu, se zazre v nebo, temnorumeno prebarvano s pre­livajocho se svetlobo zahajajochega sonca...

 

***

 

Nezadovoljstvo je brezpogojno prisotno. Friderik se zdrzne, zapre ochi. Na ozkem hodniku se ustavi, prislushkuje. Zazdi se mu, da se nad njim v temi premika och­etova sovrazhna senca, njegov hudi duh mrko polzi chez hladne oboke nad polzhastim stopnishchem, cheprav se oche mudi na tujem.

Bridka misel ga grabi za grlo kot zhelezne kleshche, strah ga hoche zadushiti. Z ra­zmrshenimi lasmi se lovi po poltemi. Na rdechi zavesi iz brokata se rishejo sence netopirjev, nozhev, bodal.

Bori se s s samim seboj in s svojo slabo vestjo, s tem tezhkim notranjim ognjem. Plameni so neizprosni. Brezizhodnost shkrta chez pokrajino.

Oche namiguje na druge zhenske. Kot nadomestilo za Veronikine temnozelene ochi in za zvonki bronasti glas s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Druge zhenske, za veselo pokushino? Zakaj se je vse to na vsem lepem kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhiv­ljenje?

Nenadoma zachuti, da bo to klavrno zhivljenje na prvem ovinku skupaj z gra­dom vred razpadlo v prah in razbitine. Chuti, da je zhiv pokopan. Slaboten. Zazi­dan v vlazhno zidovje, ki se pogreza na dno zemlje. Chez stoletja bodo uchenjaki, ki vedo odgovoriti na vsa vprashanja, v temnem zapushchenem gozdu ob stari graj­ski rushevini med izkopaninami v spodnjih plasteh chrne prsti odkrili tri loba­nje zadnjih grofov Celjskih, razbit vrch, zlomljeno sulico...

 

***

 

Zatohlost sveta. Sopara iz obare. Duh prazhenega mesa. Dolgokrake pechenke. Mize, ki se shibijo pod tezho tolstih kopunov in debelonogih petelinov. Vol na razhnju. Kiselkast vonj po vinu. Zategli vzkliki pijancev. Zaudarjanje svinjske masti. Para in dim. Zadah po znoju in tezhkih jedeh. Vonj po smoli in gorechih baklah. Vse dishave Arabije. Ambra. Moshkat. Sivkino olje. Duh po divjih vijoli­cah. Vrtnice.

Frideriku se za trenutek zazdi, da se je znashel na napachnem kraju. Vendar ve, da mora ugrizniti v kislo jabolko. Poroka tega neumnega Habsburzhana je ugodna prilozhnost, da se Celjski pobotajo s pomembno rodovino in morda preprechijo najhujshe. Slavje, ki se vleche v nedogled in postaja po italijanskem vzorcu vedno bolj razbrzdano, ga kljub vsemu zachenja utrujati... Zdolgochaseno krozhi z ochmi po velikem prostoru...

Pod debelimi oboki in med slokimi stebri vise okrasni trakovi, cvetne kite, venci iz prekrasnih rozh. Razburjena lahkozhivost na bledih obrazih navideznih devic in na napudranih obrazih lahkozhivk. Hihitanje po temnih stranskih kotih in za stebri na stopnishchu in pod oboki pred dvorishchem. Izpodrepljen pa tudi neugnan smeh. Pijani kavalirji. Menishichi z bokali vina v narochju. Pater Fortunat z veselo zhensko na kolenih. Vitezi in vishji vojshchaki, stoje, ob stebrih, v svechani opravi, pripovedujoch si kosmate shale. Shumi iz zakotja. V ozadju zadihane mlade zhen­ske z dvignjenimi krili. Zasoplo stokanje, zariplo sprenevedanje, pod mizo pijano riganje.

Pri glavni svechano pogrnjeni mizi she vedno sedita zhenin in nevesta. Njeno vitko telo je ovito v dragoceno oblachilo iz bele svile in pretkano z nitmi iz chiste­ga zlata. Z vencem iz imenitnih kamnov, vshitim na lenzo, prekrasen, kroni po­doben trak na skrbno urejeni pricheski, sedi na videz srechna ob svojem visokem zheninu. Enem mlajshih gospodov iz preslavne rodbine Habsburg. Nevestin ljubki obraz je na pol skrit pod tanchico. Na beli kozhi se ji svetijo tanka zrnca odlichne­ga pudra. V mochni svetlobi pod lestenci zharijo kot zlato. Nad obrvmi dve, tri vijolichaste chrte iz neke skrivnostne, rezko disheche snovi, ki vidno poudarijo si­vomodro lepoto princesinih ochi.

Na sredi dvorane, pri glavni mizi, ob prevzvishenem gospodu shkofu razkora­cheno sedi mogochni gostitelj, slavni vojvoda Habsburshki. S chasho rujnega vina v desnici zhe mochno pijan nazdravlja navzochi gospodi.

»Ja, kaj je z vami? Ali she niste jedli..? Zagrabite vendar to gnjat in jejte! Zaboga! Jejte!«

»Ja, presvetli gospod...«

»Ali vam moji kopuni niso dovolj dobri? Vse je na razpolago! Svinina... Ribe... Sadje... Medenjaki... Saj niso te stvari vsak dan na mizi...«

Se chudno zakrohota.

»Veselite se, ker so mi nashli primerno snaho... Za vsak primer... Da ne bi nash rod izumrl... Danes je vesel dan... In gospod shkof bodo skupaj z menishichi ne­koliko zatisnili ochi, che bomo bolj veseli... Nobeden od nas ni brez greha, saj smo ljudje in ne ljubi Bog!«

Nato se izprsi in zakrichi: »Dajmo, gospoda..! Pijmo in jejmo..! Tochaji! Vina! Zhivljenje je kratko... In ni vsak dan poroka mojega mlajshega sina...«

Friderik ob teh neumnostih neumno obnemi med gorami mesa in bokali vina. Gleda in pije.

Poleg njega nenadoma sedi mlada rdechelasa dama v vinskordechi obleki, zhlaht­na in zapeljivo dishecha po posebnem tujem olju, shiroki izrez nad napetimi prsmi ji zapira sponka iz chistega zlata.

»Od kod?« reche in ga zvedavo pogleda.

»Od drugod,« se grof zasmeje in vzdigne chasho. »Na tvoje zdravje!«

»In na tvoje, mladi mozh!«

Friderik zagrabi vrch vina in ga na mah izprazni. Vidi, kako dama s prsti shari po sponki na svojih prsih in si jo na hitro odpne. Je prishla k njemu s posebnim na­menom? Jo je poslal Habsburzhan, da bi iz njega z zvijacho izvabila nachrte gro­fov Celjskih?

»Vroche je, prevech vroche,« se zhenska zasmeje.

Chudna predrznost gre skozi njeno telo. Dvigne se na stolu in si z roko vihravo potrese prsi.

Friderik zadrzhi dih, ko se za trenutek kot rdech blisk izza roba neznankine oble­ke prikazhejo obrisi rdechkaste prsne bradavice, ki pa jo dama navidez sramezh­ljivo takoj zakrije, cheprav ga je s tem nenavadnim orozhjem, enako ostrim kot njeni temnordechi lasje, zhe nepreklicno prebodla.

Neka posebna igra? Friderik vseeno sklene, da bo ostal brezbrizhen. Le kaj lahko sploh izda tej zhenski? Pravzaprav ne ve nichesar. Vse niti ima v rokah samo nje­gov oche Herman!

»Srce! Ne bodi prezhivahno!« reche dama in si pritisne dlan na burno utripajoche prsi.

Na levi strani dvorane stoje sredi vonjav po pechenem mesu in zadaha po vinu v vechjih in manjshih gruchah gospodje kavalirji, boljshi vojaki in redovniki. Mahajo z rokami in si pripovedujejo umazane shale. Trije vitezi porochajo o napetem in tezhavnem lovu na medvede, rise in volkove... Nekatere zhenske razgreto vresh­chijo.

V zadnjem kotu velikega prostora se v druzhbi treh pijanchkov neusmiljeno ne­srechno krchi v dve gube v svetu neznani, toda samemu sebi tem bolj priznani domachi magister Carolus Gregorius Carniolus, za samega sebe najboljshi stro­kovnjak za literarna in glasbena vprashanja, vir litteratissimus, musicae peritissimus, in ob polnem vrchu vina osuplo opazuje polteno sprenevedanje mnozhice. Pravza­prav bi raje pil chisto, dobro, svezho vodo. Zato se ga domachi hinavci in petoli­zniki najraje izogibajo. In mu ne dajo priznanja, ki ga zasluzhi. V tej poniglavi de­zheli je tako rekoch preklet, dosmrtno izobchen, tako da lahko nezashchiten osa­mljeno umre brez vode in ognja od zheje, mraza in lakote: Aqua et igne interdictus. Stari Grki so zhe vedeli, zakaj so rekli: To hidor ariston estin. Voda je najboljsha, nadvse zdravilna. Toda ta pokvarjeni svet in njegovi menishichi pridigajo vodo in pijejo vino... Cheprav Bog zheli, da se vedemo spodobno, dostojno, saj drugache nismo vredni, da bi zrli v njegovo oblichje. Kam pregreshnost zanasha ta klavrni, vedno slabshi svet? Ubogi kmetichi nimajo niti za mochnik in stradajo celo dolgo leto, bojech se, da bodo njihovi otroci umrli za lakoto ali boleznijo. Ti gospodje tu, v katerih rokah je usoda sveta, pa pijejo, zhrejo in se shopirijo do zariple onemo­glosti, prezirajoch vse tiste, na katerih rachun zhivijo. Zanichujoch, kot pravijo, bedaste, umazane kmetavzarje... Katerih zhene in hchere neprestano pohotno po­siljujejo, nakar si ob vinu o tem pripovedujejo umazane shale... Nesrechniki so po­zabili na sloves staroslavne Avstrije, ki so jo ponosni domoljubi poselili, kot vsem chistim in zvestim srcem sporocha pisec imenitne Avstrijske kronike petindevetdesetih vladarjev, tochno osemsto devetinpetdeset let in osem mesecev po vesoljnem poto­pu. Cheprav so bili prvi avstrijski vladarji, kot je znano, pogani in Zhidi, ni bilo ta­kih sramot, kot se dogajajo sedaj. Osamljeni magister stiska k sebi vrch z vinom in z bledim obrazom opazuje vrocho telesnost obdajajochega ga dogajanja, ki se ved­no bolj razdrazheno stopnjuje ob tezhkem nabijanju bobnarjev in trobentachev. Pred nedostojnostmi in razgaljenostjo pri sosednjih mizah sramezhljivo povesha pogled in zhalostno zardeva. Kaj ni chastitljivi Hildebert Lavardinski jasno pove­dal: Admittenda tibi joca sunt post seria quaedam, sed tamen et dignis ipsa gerenda modis. Po resnobnem je dovoljeno se shaliti, toda to je potrebno narediti na dostojen na­chin... Ve, da se je znashel na napachnem kraju bivanja... Zapustiti bo moral avs­trijski dvor in se napotiti v kako drugo boljsho dezhelo... Bog daj, da bi jo nashel!

Vojvoda pri oddaljeni glavni mizi medtem vedno bolj omamljeno sedi sredi razuzdanega kresa... Morda je res tako pijan, da mu je popolnoma vseeno, kaj se dogaja... To veselo noch je namrech vse dovoljeno! Izzivalno ploskne z rokami. Velika vrata se odpro na stezhaj. Iz lovskih rogov zadoni rezka melodija. Nenava­dno oblecheni sluzhabniki prinesejo v dvorano med ploskanjem in vzkliki na veli­kanskem pladnju prekrasno pripravljenega jelena. Med obchudujochimi pogledi gostov jim sledi mojster razkosavanja s shestimi pomochniki z ostrimi dolgimi nozhi v rokah. Vsi so oblecheni na poseben nachin v tkanine iz avstrijskih barv. V rde­chih chepicah s shirokimi rdechimi chopki in v rdechih srajcah, nogavicah in co­patah, prepasani z velikim belim pasom, telovadijo kot veseli pajaci pred visokim vojvodo, mladoporochencema in velesposhtovanimi gosti. Rdeche-belo-rdeche chastijo spomin na nekdanjega babenbershkega vojvodo v pogumnem boju za Sveti grob v Jeruzalemu, po vsem telesu rdechega od lastne krvi in od krvi podlih Mohamedovih krivovercev, belega le na trebuhu pod krvavim zashchitnim pasom, ko mu ga snamejo z izmuchenega telesa. Eden od pomochnikov odrezhe s pladnja kos mesa in ga zazhene v zrak. Takoj priskochi drug pomochnik. She v zraku ulovi meso s pretirano umetelno kretnjo in ga postavi pred mojstra. Ta zagrabi rochaj ostrega nozha in ga zazhene med navdushenim vpitjem in ploskanjem visoko v zrak, da zazhari v svetlobi bakel in svech kot imenitna mlada zvezda na nebu. Z umetelnim poskokom se nato zazhene proti nozhu in ga she v zraku hladnokrvno ujame za dolgi debeli rochaj. Ljudje zamizhe, ker pomislijo, da bo mogoche tekla bridka kri. Pomochnik mu zdaj poda dva nozha, ki ju mojster razkosavanja spet spretno zazhene v zrak in charovnishko spretno ujame. Pomochniki mu na plad­nju prinesejo shtiri nozhe s posebno dolgimi rochaji. Skoraj istochasno jih mojster zachne metati v zrak. V chudnih poskokih jih enega za drugim ujema za rochaje, ne da bi se poshkodoval in ne da bi mu padli na tla. Nato se prikloni proti vojvodi in habsburshkima novoporochencema. Skupaj s pomochniki se skloni nad pladenj in ob veselih zvokih godbe zachne s poskochnimi kretnjami izvezhbano razkosa­vati pechenega nadevanega jelena. Vojvoda se zadovoljno nasmehne. Mojster in pomochniki se na pretirano zverizhen nachin poganjajo naprej in nazaj, poklekajo v smeri proti vojvodi, vstajajo in dvigajo nozhe v vse smeri sveta. Ob posebno mochnih udarcih bobnov poskochijo visoko v zrak. Nato se sposhtljivo sklonijo in priklonijo in pred visoko gospodo v nenavadnem ritmu odsekano razkosavajo ogromne gore mesa, medtem ko jih vojvoda in njegovi gostje veselo in obchudu­joche opazujejo.

»To je zhivljenje, to, to!« pijano momlja vojvoda in si z robcem brishe potni ob­raz.

Godbeniki se v svojih krichavih oblekah nemirno zibajo pod svetlobo bakel in svech in igrajo razlichne poskochne vizhe, ki razgrevajo prostodushno obchinstvo. Friderik vidi, kako njegova dama iztegne svojo dolgo vitko nogo, obuto v shkrlat­nordech cheveljchek, in jo pritisne ob njegovo koleno. Dotik toplega telesa mlade zhenske ga vidno vznemiri, cheprav svojega razpolozhenja noche pokazati.

»Zdaj pa zares,« se dama zasmeje. »Sem iz Neaplja. Kontesa Claudia Martesi.«

»Friderik, grof Celjski...« reche in se je galantno dotakne pod laktom.

Dama zdaj brez besed sezuje cheveljchek in z golo nogo nagajivo podrsa tik pod njegovim kolenom... Nato polzi s stopalom poredno navzgor in ga izzivalno opa­zuje.

Friderik skusha misliti na Veroniko... Ne bi smel popustiti... Che bo Veroniko zapustil, bo unicheno upanje v srecho z nenavadno zhensko, ki bi lahko spreme­nila njegovo prazno zhivljenje... Toda kaj mu oche ni rekel, da ga je Veronika za­charala, da je to magija, charovnishtvo, ki pogubi..? Rekel je, da ga bodo druge zhenske spravile na boljshe misli... Vzemi si z jedilne mize vse, kar ti ponuja zhiv­ljenje in pozabi... Drugache te bom razdedinil...

Mladoporochenca pri glavni mizi she vedno skoraj nepremichno sedita kot figuri z imenitnih slik, narejenih za obujanje zgodovinskega spomina. Potem nevesta ne­nadoma vstane, zagrabi venchek cvetlic in ga med vreshchanjem in ploskanjem prisotnih zazhene chez omizja. Med pijanim hrupom in vedno glasnejshimi zvoki godbe se venec razleti kot imenitna rastlina iz pravljic na trideset najrazlichnejshih cvetov, ki se v mnogoterih barvah sipljejo chez glave gostov. Tudi na Friderika in njegovo damo pada rdeche, rumeno, belo in vijolichasto cvetno listje. Friderik ujame lep rdech cvet, se prikloni in ga poredno zatakne v damine lase.

Rdechelasa lepotica se glasno zasmeje. Prime chasho vina in ga nagajivo pogleda. Potem pochasi dvigne levo nogo in jo spet primakne k svojemu sosedu. Iz rdeche­ga, umetelno z zlatimi in srebrnimi nitmi obshitega blaga, se zasveti privlachno zhensko koleno, z ljubkimi vdolbinami in pregibi sredi vabljivih oblin. Hudomu­shno privzdigne oblachilo, da se prikazhe polna oblina obeh njenih z oljem odi­shavljenih, skrbno negovanih stegen. S prsti drsi po dishechi bleshchechi kozhi navzgor, visoko navzgor... in jo bozha in ljubkuje. Potem razpre kolena. Belo meso se ji nevarno zasveti.

»Kolikor vem, si porochen s tisto Frankopanko!«

»Ja, ja, to je stara zgodba!«

»In imata sina...«

»Tako je!«

»Vendar zheni nisi zvest, kot pravijo... Baje hodish z neko mlado gospodichno...«

»No, in che... Zakaj sprashujesh, che zhe vse vesh..? Kaj te briga... In ti? Ne bom te vprashal, ali si porochena... Zvesta pa zagotovo nisi, kot vidim...«

»Bodi vesel, da vidish,« reche lepotica in se zasmeje.

Zrak je razdrazhen do onemoglosti. Za trenutek se zazdi, da se je chas zaustavil, zakaj zhenin in nevesta sta se pravkar umaknila v stranske prostore, da na zakonski postelji pred chastitljivimi prichami izvedeta prvo dolzhnostno spojitev v mozha in zheno. Tudi vedno bolj vinjeni vojvoda izgine skupaj z gospodom shkofom in spremstvom v toplo gluho noch...

Zabava se zdaj razposajeno in divje stopnjuje. Od stranske mize se zaslishi glasen krohot. Pijani kavalirji so pravkar odlomili kose kruha, jih pomochili v vino in zgnetli v kocke in kroglice.

»To je uzhitek, vreden greha!« zarezgeta eden od gospodov in zazhene kroglico proti izrezu prve dame v blizhini. Kavalirji se glasno zasmejejo, ko kroglica predr­zno zdrsne v globine gospejine obleke.

»Kaj pa je to!« se zvonko zahihita na videz presenechena zhrtev in hudomushno zacepeta z nogami.

»Naj dovolijo, da popravim,« se zakrohota kavalir in priskochi. Z roko sezhe v damine na videz zakrite skrivnosti in krushno kroglico prostodushno osvobodi iz oblachila.

Kavalirji, ki jim mast kaplja od ust in z dlani, se prostashko zarezhijo.

»Alea iacta est – Kocka je padla!« krichijo in zganjajo raznovrstne vragolije in nor­chije.

»Ne, ne! Ni res!« krichi veseli menishich sredi nagajivih mladih gospodichen. »Ce­zar je govoril po grshko, ko je stopil chez Rubikon!«

»Bodi tiho, ucheni mozh, in ne moti!« se zadere eden od kavalirjev.

»Cezar je rekel Anerrifto ho kibos!« ugovarja pijani menih, vendar ga nihche ne po­slusha.

Godba postane she bolj poskochna. Ochi kavalirjev postanejo srepa pohotna ochesca. Ochi kavalirjev postanejo pijane krushne kroglice. Skupaj z godbo razpo­sajeno pleshejo po dvorani, se lovijo nad oprsji razgretih dam, krozhijo po zraku, se spushchajo nad postave milih devic, polzijo po njihovih polnih telesih. Krushne kroglice postanejo pohotna ochesca gospodov kavalirjev. Predrzno poskakujejo nad telesi veselih gospa, presherno poskochijo nad najlepshimi damami, jih obkro­zhijo z zapeljivim plesom. Kavalirjem zazharijo ochi. Njihova gibchna ochesca za­denejo ob belo lice prve mile device, ki si ga dama v zadregi brishe z dragocenim robchkom, veselo zdrsijo na njen nezhni dolgi goli vrat, nagajivo poskakujejo po beli, z arabskimi dishechimi olji natrti kozhi nad v sinjemodri obleki izzivalno na­petimi obrisi mladih prsi. Ochesca vedno bolj divje silijo naprej v globine, kjer se porivajo in zarivajo med sponke in gube na oblachilu pri izrezu. Ochesca za vse lepo vnetih gospodov se med zapeljivim smehom od vrochih moshkih pogledov vedno bolj razgaljene dame predrzno kotalijo globoko navzdol v njeno belo, toplo meso, razposajeno trchijo ob vrshichek prijetno izbochene bradavice in ga pored­no zatresejo. Eno od ochesc nenadoma zatrepeta od razburjenja. Pozhene se za kroglico kruha, ki leti proti cilju in ga ne sme zgreshiti. Ochesce veselo poskochi, ko kavalir iztegne roko in poishche nesramno kroglico globoko na zhenskih prsih. Med zadihanim hihitanjem zardevajoche device pade krushna kroglica pijano na tla, medtem ko med kavalirjevimi prsti zadrgetata obe od vzburjenja napeti brada­vichni ochesci na vrhu daminih dojk. Zadaj se zhe poredno zasmejeta dva kavalir­ja, njuni predrzni ochesci oshvrkneta gospejine zdaj na shiroko razgaljene prsi, z rokama sezheta pod gospejino dragoceno obleko in jo privzdigneta, na hitro oti­pata obe mehki okroglini na zadnjici in ji zachneta med sploshnim vriskom in smehom odpenjati vse spodnje pasove.

Vinska vrochina je neizprosna. Nekateri najbolj pijani dokonchno oblezhijo pod mizo, drugi, ki jim je zaradi preobilne pijache in pretezhkih jedi postalo slabo, se skushajo olajshati v kakem temnem kotu. Ker sta godba in vpitje preglasna in go­stje preveseli, se za te tezhave in druge posebnosti nihche ne zmeni...

Godbeniki vedno hitreje igrajo na pishchali in trobente najrazlichnejshe plesne melodije. Friderik potegne konteso na sredo dvorane. Primeta se za roke. V soju bakel in svech se podata tesno objeta v vedno bolj razbrzdan ples. Prhutata po dvorani, se nestrpno pritiskata drug na drugega, poljubljajoch se na usta in na vrat, nakar se razgreta in zadihana spet zavlecheta k mizi.

Kontesa dvigne chasho vina, nazdravi in pije z naglimi pozhirki. S pogledom predrzno bozha Friderikovo veliko moshko postavo.

Kavalirji pri sosednji mizi s treskom vstanejo, dvignejo vrche in nazdravljajo gos­pem s polnimi usti vina. Nato med vriski in smehom prhajo pijacho v curkih proti damam v neposredni blizhini, ki si z robchki brishejo mokro kozho in pomochena oblachila.

Italijanska lepotica sezhe z roko pod Friderikovo obleko in polzi z vrochimi dol­gimi prsti po grofovem telesu.

»Moj praded Giouan Bocchaccio da Certaldo je bil, kar ti ne bo znano, pisec znamenitih spisov de amore, a tudi o ars amandi, torej o ljubezni in o umetnosti ljub­ljenja, vendar je kljub temu razmishljal o zdravilih proti ljubezni, o de amoris remedio, she posebej v zvezi z de claris mulieribus, pa saj tudi jaz kot njegova potomka sodim k tem pomembnim zhenskam, ali ne? Vendar ne potrebujem nikakrshnih zdravil. Potrebujem ljubezen... Moj praded je bil nagajiv in predrzen mozh, toda ljubljenec kraljice Joane v Neaplju. Na dvoru tamkajshnjega veselega kralja Roberta so zgan­jali v krogu kavalirjev in visokih dam vsakovrstne vragolije.«

»O tem premalo vem. Povej mi kaj!«

»Moj praded je napisal imenitne zgodovinske pesnitve v starodavni latinshchini. Toda spozabil se je le v novem vulgarnem jeziku. V tem je v kosmatih in okroglih povestih ljubezni zhejnim menishichem dovolil, da poshljejo tistega vrazhjega spodnjega hudicha naravnost v mednozhna brezna po ljubezni hrepenechih de­vic... Upam, da ga znash poslati tja tudi ti!«

Friderik se hudomushno zasmeje.

»Ni chudno, da se nekoliko spoznam na te stvari. Nisem zaman Giouanova po­tomka...«

»Ja, to si verjetno res...«

Vsa zadihana se skloni k moshkemu in ga shaljivo otipava. Potem se zaustavi, umakne roko in se zvonko zasmeje.

»Saj vidim, da imash tudi ti tam nekaj znachilnega,« reche in ga vroche pogleda. »Sem se zhe bala, da si mrzel kip...«

Friderik dvigne ochi in se predrzno zazre v globoki izrez na Italijankini obleki.

Kaj bi! Saj je njegova desenishka ljubica dalech proch in ga sploh ne vidi, medtem ko sam osamljeno sedi pri tej rdechi italijanski lepotici, ki od njega, kot se zdi, veli­ko prichakuje. Izkoristi prilozhnost, ki se morda nikoli ne povrne! Konchno je zhivljenje kratko in on je tu, da se zabava... in shele potem, da se pogaja s temi ne­srechnimi Habsburzhani...

Zrak postaja vedno bolj vroch in tezhak. Dva mlada rdechelichna plemicha zari­plo krichita, ko se obmetavata s kosi potice, sladic in pechenke. Smetana in mast se jima cedita po obrazu in po praznichni obleki. Chez dvorano lete kosi mesa, sadja in sladic. Na pladnju se trese tolsti kopun. Nekateri se tepejo za debele kose na razhnju pechenega vola.

Rdecha kontesa ulovi z velikega pladnja na mizi s prsti koshchek mastnega mesa in si ga ponese k ustom. Ko ga igrivo odgrizne, se ji z roba ustnic pocedi droben curek masti naravnost navzdol proti izrezu nad prsmi. Z roko podrsa po mastni kozhi in se skusha obrisati. Pri tem se ji rob obleke razpne in Frideriku se zazdi, da se je za trenutek spet prikazal rdechkasti vrh njene izzivalno shpichaste dojke. Ita­lijanka ponovno zagrabi kos mesa in ga igrivo vtakne v Friderikova usta. Nato raz­gali koleno in ga pritiska proti Friderikovemu trebuhu.

Godba in pijano razgrajanje navzochih sta nenadoma tako glasna, da celjski grof skoraj vech ne razume zhenskinega spolzkega besedovanja. Gleda jo z razburjeni­mi, na shiroko razprtimi ochmi in v duhu vedno bolj nestrpno pozhira z vsem te­lesom.

Italijanka izdreza s prsti s pladnja kos fazanove pechenke z mandeljni in kostan­jem. Spet ga razpolovi z zobmi. Polovico grizhljaja spretno vtakne v Friderikova usta in ga pobozha po laseh. Godba igra vesele vizhe za danse haute. Po dvorani pi­jano vrvijo vedno bolj razdrazheni pari.

Glasbila tolchejo, pihajo, rohnijo... Ljudje kriche, pojejo, kot ponoreli, pisano in svechano oblecheni... Vrtenje je vedno bolj brezglavo, ostro kot ose, vroche kot srepa luch, opojni pridih poletne nochi se stopnjuje...

Kontesi Lauri Martesi je nenadoma dovolj nepotrebnega sprenevedanja. Nepotr­pezhljivo prime svojega grofa za roko. Ga potisne od mize na hodnik. Zvabi med stebre na obrobju. Poshkili po okolici. Na hitro oceni polozhaj.

Iz vseh kotov se slishi zasoplo stokanje in veselo hihitanje. V polsvetlobi, ki jo v preddverje mechejo plamenice iz slavnostne dvorane in ki se mesha z bledim sijem mesechine, zagledata pri stebru na vogalu sloko moshko zadnjico, ki stanovitno naskakuje od zadaj veliko, v mesechini kot napeta rumena bucha svetlikajocho se zadnjico neke vishje dame. Mesechina se siplje na razgaljene kope tolstega mesa med drgetajochimi nogami, ki ga neznani moshki ob sosednjem stebru vedno bolj vrochekrvno potresa in med silovitimi vzdihi, ki pa jih zaradi trushcha v dvorani skoraj nihche ne slishi, nasladno razpira.

Stokanje in zdihovanje na vogalu konteso she bolj razvnameta. S prsti na hitro otipa trakova na Friderikovi braguetti, tej presneti vrechnati moshnji iz trdega blaga, v katero je ujeto nesrechno moshko spolovilo, ki se zdaj nenadoma napeto izmuz­ne med damine vroche prste. Italijanka se pohotno skloni, ujame nabreklost v usta in jo z naglimi premiki ustnic in jezika she bolj razdrazhi.

Friderik jo brez besed zagrabi okrog pasu. Dvigne ji shelesteche rdeche krilo in ji vrocho zadnjico pritisne na podstavek pri strebru. S prsti spolzi chez njena z arab­skim oljem skrbno namaziljena stegna proti umetelno po rimskem obichaju do golega obritemu, od dishechih olj in mazh vabeche lesketajochemu se sramu. Ozka mokra guba pod prepotenim, toda zaradi eksotichnih olj prijetno dishechim trebu­hom se ji v vzburjenju lakomno odpre kot rdecha usta lachne moshkatne hobotni­ce, ko zagrabi sladki plen.

Medtem ko se zhenska zaletavo hihita, ji Friderik pozheljivo razgali prsi. Divje se prisesa na obe izzivajochi bradavici sredi kontesinih razposajenih dojk, na vrshich­kih rdechih kot zhiv ogenj, ob strani pod tanko kozho kot dragocen italijanski marmor preprezhenih z nezhnimi zhilicami strastne krvi. V njegovih ustih je ne­nadoma chuden okus po janezhu, ambri, timijanu in moshkatu. Italijankino naol­jeno in od potu mokro telo se zapeljivo iskri v bledi mesechini.

»Ti lepo brezno!« zashepeta, ko se zachneta v grobih, hitrih sunkih nesramno zdruzhevati in vedno znova medsebojno oblivati z razdrazheno spolnostjo...

 

***

 

Strazhniki porinejo obsojenca na morishche. Gashper Kunz zachuti bolechino globoko v kosteh, vendar se ne more zavarovati pred novim udarcem v prsi, ki ga zadene iz neznane smeri. Chuti, kako se mnozhica shkodozheljno zasmeje, ko se opoteche in med vsesploshnim zasmehom pade v blato. Ko se pobere s tal in zra­vna, mu spet podstavijo nogo, da ponovno pade. Ko vstaja, hrup poshastno nara­ste. Ponovno zaslishi sramotilne besede, vendar ga levi strazhnik na vso moch sune pod rebra, da se spet opoteche. Skozi njegovo glavo razsaja brezglavi strah. Samo, da ne bi prevech bolelo. Samo, da bi ga chimprej ubili. Ljudi sploh ne vidi, saj ima veke boleche otekle in ochi prelepljene s krvjo zaradi shtevilnih udarcev. Ostro ga zaboli, ko ga na sredo chela zadene kamen, ki ga je zaluchal nekdo iz mnozhice. Ker zaradi udarca spet pade na tla in se ne more dvigniti, ga mochne roke pograbijo kot vrecho otrobov in porinejo navzgor, visoko navzgor, vse do krvnishkega odra... Zazdi se mu, da se nekaj premika sredi megle... Tezhki krvavi kosi mesa... Zlomljena roka... Njegova zlomljena roka... Odsekani prst... Levi kos razcefranega jezika... Pred ochmi se mu stemni, ko se spomni na muchilno kolo, na katero so ga dali prevzvisheni gospodje sodniki na moch trdo privezati, da bi mu za kazen do dobrega natrli vse kosti, che ne bi hotel priznati svojih naglavnih pregreh, vsemu svetu zlochinsko na ocheh... Ve, da je greshil... Da se je spozabil, ko je izvedel, da njegova zhena zhivi z nekim drugim moshkim... Razocharanje se je sprevrglo v gnev, gnev v zlochin... Za to ni opravichila... Ve, da je zashel na slaba pota in ubijal... Pa vendar... Boga in cesarja ni sramotil... Tega so ga obdol­zhili po krivem... Zato ni hotel priznati... Zato so ga gospodje sodniki dali muchit na poseben nachin...

Ko na odru zagleda z rdecho kapuco zakritega mozha, se zdrzne in pade na kole­na... Ve, da je presvetla oblast izrochila njegovo zhivljenje devetindvajsetega julija dokonchno v ostre roke zasluzhnega krvnika Alojzija Witta, doma iz chastitljivega mesta Nürnberg. Naj se zgodi bozhja volja!

Ulrik se zhe ob prvi zori skupaj z dedom Hermanom in prevzvishenim brizhin­skim shkofom Hermanom na imenitnem vozu pripelje na tako imenovani Galgen­berg. Tokrat pa za na smrt obsojenega zlochinca niso pripravili vislic. Visoko so­dishche je namrech odlochilo, da je treba vechkratnemu sramotilcu presvete krsh­chanske Cerkve in presvetlega cesarja ter oblasti, ki je poleg tega tudi morilec, ro­par in slepar, storiti smrt v nachinu razchetverjenja, pri chemer mora krvnik mojstr­sko postopati in paziti, da ostane na smrt obsojeni chim bolj dolgo pri polni zave­sti, tako da bo, preden zasluzheno pride v pogubni pekel, lahko dozhivel svojo la­stno grozno smrt kot strogo kazen v obliki trenja kosti in sekanja mesa, pa tudi kri naj teche po mozhnosti pochasi. Poleg tega so gospodje sklenili, da morajo morilchevi po­smrtni ostanki ostati v poduk in svarilo sedem dni in sedem nochi na odru vsem vidno na ocheh, nakar naj se izvrshi she ponovna smrtna obsodba s tem, da se preostanki morilchevega trupla zazhgejo na grmadi, pepel pa raztrese v vse smeri sveta...

Poleg lesenega odra, ki so ga za razglasitev smrtne obsodbe zhe dan poprej pos­tavili krvnikovi marljivi pomochniki, se zhe od shtirih zjutraj gnete pisana mnozhi­ca ljudi. Vsi hochejo she enkrat videti podlega morilca, ki je ubil svojo zheno in ot­roka in poleg njiju she dve stari zhenski. Ti je tudi oropal in posilil. Matere drzhe v narochju jokajoche dojenchke. Stare, zaradi razburljivega dogodka od krichanja zhe popolnoma zariple zhenske, se vreshche pogovarjajo. S prsti kazhejo na oder, kjer sta se prikazala krvnik in njegova zhrtev in kjer se bo zachela izvrshitev stra­shne, toda zasluzhene kazni. Ochetje mozhato drzhe svoje starejshe otroke za roke ali pa jih pouchno dvigajo v narochje, da bi bolje videli, kaj se dogaja. Pri blizhnjih drevesih so postavili stojnice, ob katerih rdechelichni prodajalci kriche prodajajo klobase, sladice in pijacho. Nekateri moshki so se postavili v senco ob strani. Pri­povedujejo si najrazlichnejshe dogodivshchine in se na ves glas zabavajo.

Na drugi strani travnika, kjer gospoduje chasten, z rdecho ponjavo prekrit oder za prevzvisheno cerkveno in posvetno gospodo, so deske in hlodi okrasheni s ki­tami cvetja, grbi pomembnih odlichnikov in svetimi zastavicami. Premilostljiva grofa Herman in Ulrik in prevzvisheni trikratni gospod shkof D. D. D. (Dominus, Dominus, Dominus) Herman Brizhinski so se zhe nekaj pred shesto uro zjutraj, ki je dolochena za izvrshitev kazni, svechano podali na s cvetjem in venci okrasheno prizorishche.

Ob shestih zazvonijo vsi zvonovi chastitega mesta. Na izvrshilnem odru se razvr­sti prevzvisheno sodishche v chrnih oblachilih. Ko zadonijo trobente in se mra­chno oglase bobni, mnozhica zavrshi od razburjenja. Vsi opazujejo v rdechi plashch oblechenega krvnika na odru, ki si je obraz zakril s kapuco. Mnozhica vidi, kako zlochinec prebledi in glavo zaradi slabe vesti povesi proti tlom. V njegovo izmucheno strto notranjost se je zajedla nema groza. Kako bolijo trpincheno meso in natrte kosti, toda najbolj boli ubita dusha, ko se zave, da si ostal sam na svetu in ne bo od nikjer nobene pomochi! Sveti krizh bozhji, kako huda je ta samotna stra­hota! Ker zaradi poshkodb, bolechin in strahu skoraj ne more vech hoditi, ga hla­pci mrko vlechejo na oder. Cheprav se skusha nekaj upirati, mu nich ne pomaga. Neki menishich vihti krizh in poziva na smrt obsojenega, naj se spokori pred vse­mogochnim Bogom.

Nenadoma se chokati krvnik mozhato izprsi. Takoj zavlada grobna tishina. Krv­nik dvigne sekiro in z mochnim glasom zavpije: »Oh vi, greshni ljudje! Moriti se ne sme! Pazite vsi, da se vam sin ne izrodi. Da ga huda smrt – kot tega tu – ne doleti!«

Ulrik povesi ochi. Rad bi pobegnil z odra, odshel k patru Romualdu, kjer bi spet izvedel kaj zanimivega. Toda tu je njegov ded, ki z osornim obrazom motri strash­no dogajanje in ne bi nikoli dopustil, da bi se njegov vnuk odstranil. Potem zaslishi zloveshche nabijanje bobnov. Hlapci potisnejo morilca na tla, nakar pristopi krv­nik. Nekak nechloveshki krik zamre sredi vsesploshnega hrupa, ko krvnik s pose­bnim rezilom preseka kite na morilchevih rokah in nogah in tako konjem olajsha razchetverjenje. Hlapci brez odlashanja odvlechejo na pol mrtvega krvavechega obsojenca na travnik, kjer chakajo shtirje slovesno okrasheni vranci. Z vrvmi, ki so pritrjene na boke na vse shtiri strani sveta in neba razporejenih konjev, prevezhejo obsojencheve rane na rokah in nogah, kar povzrochi nove muke in izzove nove krike. Menih she enkrat skochi z dvignjenim krizhem pred obsojenca in zakrichi: »Ali obzhalujesh svoje grehe!? Spokori se pred vsemogochnim gospodom Bo­gom!«

Ulrik se ob teh besedah zatrese od groze, toda ded Herman ga mochno stisne za roko in reche: »To mora biti. To morash kot bodochi knez znati prenesti, cheprav ni prijazna stvar. Zlochinci morajo biti kaznovani. Podlozhno svojat je treba krotiti s trdo, z zhelezno roko, da ne podivja. Mi kot posvetna oblast tega sveta smo dolzhni, da skrbimo za javni red in mir. Tudi ti, Ulrik, bosh moral, hochesh ali no­chesh, opravljati to tezhko dolzhnost!«

Mnozhica divje zarjuje, ko krvnik dvigne roko in zapove hlapcem, da pozhenejo konje. Nastopi smrtna tishina. Hlapci pochijo z bichi. Konji se napnejo in posko­chijo v vse smeri. She enkrat se zdi, da se je oglasil votel krik, kot grgranje ali pok, toda konji se s kosi krvavechega chloveshkega mesa zhe zbegano in podivjano po­ganjajo naprej, usodno... naprej. Ulriku se zazdi, da drvijo naravnost v pekel. V pe­kel nashega groznega bivanja... V daljavi mogochno zvoni.

Krvnik pristopi k razmesarjenemu chloveku in mu z nozhem odpre trebuh. Hla­pci potegnejo iz trupla chrevesje in ga vrzhejo pod gobce blizhnjih psov. Iz ozadja se pozhene debela zhenska in skusha iz razchetverjenega telesa iztrgati krvaveche srce, vendar jo hlapci jezno pahnejo nazaj. Neki moshki skusha na skrivaj odnesti morilchevo iz trupla iztrgano levo roko.

Od vseh strani planejo na travnik oborozheni strazhniki, da bi naredili red in mir. Z dvignjenimi bichi razburjeno odganjajo pobesnelo obchinstvo. Stara debela zhenska se onemoglo zvrne v travo. Majhni otroci jokajo in vreshchijo, kot da bi jim krvniki odirali kozho.

Vsi zvonovi ponovno svechano zadonijo. Visoko sodishche se dostojanstveno dvigne z imenitno okrashenih stolov in premilostljivo zapusti chastni oder.

 

***

 
____________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003)
* Tri zvezde VI