Revija SRP 57/58

Jozhe Volarich

 

V OBJEMU HAIBUNA

(Haibun o haibunu)

 

Ko je prvo srechanje s haikujem dodobra preraslo v vsakdan, mi je naproti prishel haibun in me tudi zasvojil. Kot rad rechem, se je najprej haiku, potem pa she haibun iz konjichka sprevrgel v jahacha.

Moj konjichek je
vztrajen – hitro postaja
jockey.

Prebral sem shtevilna razmishljanja o tem, kaj je haibun in kako naj bi ga pisali. Ugotovil sem, da se mnenja glede vechine pojmov in vprashanj razlikujejo v obsegu in izraznih oblikah obravnave le toliko, da se dobesedno ne ponavljajo. Vsi razlagajo, da je haibun smiselno prepletanje poetichno proznih delov s haikuji.

Naziv izhaja iz japonskega pojma “haikai no bunsho” – iz prvih delov prve in zadnje besede: hai + bun = haibun. Pri tem pomeni beseda haikai (haiku) pesem in bunsho – proza. Literarna dela z omenjeno povezavo na Japonskem nastajajo zhe v prvem tisochletju. Bistveno opredelitev haibuna je dal Matsuo Basho (1644 – 1694) predvsem s svojimi potopisnimi haibuni v knjigi “Oku no hosomichi” (Ozka steza v zagorje).

Brezpotje.
Misli nebrzdano letijo.
Svoboden korak.

Kaj naj zapishem o haibunu, preden ga predstavim v zhivo?

Zagotovo je haibun literarnoumetnishka stvaritev, ki s prepletanjem proznopoetskega dela in haikujev, ponuja poglobljeno, toda skopo izrazheno obchtje ustvarjalca kot literarno celoto, ki premore toliko umetnishko chustvenega, da dosezhe odmev pri bralcu.

V bistvu je haibun vidno – chutni besedni kroki poglobljene preprostosti, ki naj bi v bralcu segel v chustveno globino. Tisto, kar je pesnik prestavil v molk ali vsaj v shepet, naj bi v bralcu zakrichalo ali vsaj spregovorilo. Osencheni blishch ali odsev izpod tanchice nekega zaznavnega dogodka ali izmishljene resnichnosti mora imeti moch, da se dovzetnemu bralcu razkazhe v popolnem sijaju – da spet in spet zableshchi z vso svojo izvirno chutno mikavnostjo.

Bistrica v dlaneh.
Trajnica curlja – osvezhi
zhejne dushe.
 
Ne stopi chez prag.
Povej lepo besedo –
ozdravel bo duh.

Menim, da ni pisne vsebine, ki je ni mozhno na mikaven nachin izraziti v obliki haibuna!

Strinjam se tudi z mnenji, da dolzhina haibuna ni omejena, pri tem vsebina ne sme biti utrudljiva – mora biti iskriva, vabljiva in vzpodbudna za sodelovanje. Dolzhina proznega dela je lahko poljubna, ne sme se razbliniti s kopichenjem dejstev; haiku naj bi jo zhivahno poglobil ali vsaj dopolnil.

Koliko naj bo haikujev? Odvisno od skladja z vsebino in pomenske mikavnosti haikujev. Kje naj bodo haikuji? To narekuje vsebina in znotraj nje uchinek haikuja, o tem odlocha avtor. Lahko se haibun zachne s haikujem in s proznim delom koncha. Lahko je le en haiku na koncu proznega dela. Haibun lahko premore vech vmesnih haikujev, celo vech v zaporedju, che to popestri izpovednost in ne dushi ritma in zvena vsebine. Poznavalci celo trdijo, da je haibun lahko brez haikuja. Ob tem pomislim, da je tudi haiku lahko haibun – zakaj ne!?

Ob vseh teh predlogih sem mnenja, da med proznim in haiku pesnjenjem mora biti vsebinsko – chutno ravnotezhje; tisto vidno sploh ni pomembno.

Produkt narave
ni slab – zaumski so
zhe dvomi.

Zagotovo mora haibun ponujati pristnost, izvirnost; cheprav verjetnost, da se dejanje dogaja ali da se je dogajalo, ni bistvena – naj bo vsaj verjetnost, da se lahko bo!

Che she uposhtevamo, da je haibun lahko VSE, od srechanja s polzhem, opazovanja osata, razmishljanja o ekologiji, sanjarjenja o virtualnosti, dogajanja v kuhinji, postelji... na svetovnih spletih in sceni... do tistega, kar privre iz zdavnaj zasute globeli duhovnega – kar zaznava zasanjan chlovek v prostem teku – potem ni omejen z vsebino, ampak pogojen s umetnishko vrednostjo izraza. Che je “karkoli” na haibunsko primeren nachin izpovedano, pestro in mikavno za bralca, mu sproshcha domishljijo in vzbuja chustveno napetost, je sprejemljivo za sodobni haibun. Vsem pach ne tekne vse enako, a prav to je osnova in dramilo za izkazovanje razlichnosti v enakosti.

V razlichnosti smo
enaki – ko gremo vshtric
ali mimobezhno.

Pri vsem je pomemben odnos med tistim, kar slika besedni opis, v kakshnem ritmu se ponuja, s kako (ob)chutenim zvokom se izrazha, ter z dojemljivostjo in pripravljenostjo bralca. Koristna je vechplastnost, paziti je treba, da ne pride do kopichenja pojmov, ki razvodenijo celoto. Za prozni del veljajo pravila haikuja, ki slonijo na skromnosti besed, slikovitosti, rahli humornosti in delni zakritosti – mogoche dvoumju, iz katerega pozoren bralec lahko razkrije in izlushchi jedro. Haibun vabi in neprisiljeno vodi radovednost, jo vzpodbuja tako, da bralec pri tem nima obchutka, da ga k nechemu silimo s svojimi chustvi. Zgodba mora techi, pri tem so nujni ovinki, brzice, manjshi slapovi, celo ponikanje, che pripomore zbistritvi zaznave. Boljshe je biti skromen kot besedno radodaren.

Za zakljuchek bi po moji presoji dodal bistvo: da je haibun vse (narava in chlovek, che ga pojmujem kot edino razumsko ustvarjalno bitje v njej), kar premore literarno umetnishko tezho in vabljiv odmev.

Zaklad skromnosti
je radodarnost – sendvich
z zhlahtnim nadevom.

Kakshen odnos naj bo med vsebino proze in haikujev? O tem so razlichna mnenja, eni zagovarjajo izchishcheno poglobljeno dopolnitev v haikujih – vihravo zrcalno sliko, drugi menijo, naj bo harmonija ter celo, da naj haiku pove tisto, kar dopolnjuje prozni del. Rekel bi, da haiku mora biti haiku, v primeru haibuna je lahko she bolj skrivnostnega izraza, ker ga vsaj rahlo dopolnjuje prozni del.

Ljubezen dela
umetnishko delo – chlovek,
(p)ostani Chlovek!

Ugotavljam, ko prebiram svoje in haibune tistih avtorjev, ki se oglashajo tudi s teoretsko razlago teh, da je vedno manjshi ali vechji razkorak med teorijo in prakso.

Ko berem likovno kritiko, imam obchutek, da bi kritik lahko naredil idealno skulpturo, a resnici na ljubo ni tako. Pri tem uposhtevam prastari rek: »Vsake ochi imajo svojega malarja!«. Prav tako zagovarjam zhe dobro znano dejstvo, da je umetnost ena od redkih chlovekovih stvaritev, ki je bila, je in zagotovo bo nedorechena, che bomo hoteli, da ostane umetnost.

Resnica je lahko
z leve in desne – Zemlja
je okrogla!

Brez dvoma lahko trdim, da je osnova tega, kar ste prebrali, izposojena iz preteklosti. Moje razmishljenje je le vzbrstelo na zhivih koreninah. Iz brstichev lahko pozhenejo vsaj listi, mogoche she cvetje, ki lahko obrodi sad.

Poslusham vas.
Moje misli ostanejo
moja last.

 

Kokrica, 26. januarja 2003