Revija SRP 57/58

Jozhko Shavli

Za zgodovinski spomin

 

SLOVENIJA IN RUSIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM

Sredozemlje - Sibirija... Predvidevanja v letu 1975 in polozhaj danes

 

Podpisani sem proti koncu shestdesetih let konchal shtudij gospodarstva na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani (Slovenija). Chez kako leto sem vpisal shtudij doktorata na Gospodarski univerzi na Dunaju (Avstrija), ki sem ga zakljuchil sredi sedemdesetih let. Zatem sem nastopil delovno mesto profesorja na slovenski trgovski sholi v Gorici (Italija), kjer pouchujem she danes.

Shtudijski naslov, ki sem ga dosegel na Dunaju, se glasi "doktor gospodarskih in socialnih ved". Doktorsko delo za disertacijo pa je bilo iz gospodarske geografije, iz katere je bilo treba opraviti she dva doktorska izpita (od skupno shtirih), ki so zajemali tudi druga podrochja, sorodna gospodarski geografiji, kot so prostorsko nachrtovanje, promet in zveze ipd.

Zanimanje za prometno lego in za geopolitichni polozhaj Slovenije v odnosu do Evrope se mi je vzbudilo zhe v shestdesetih letih, v chasu shtudija v Ljubljani. Slovenija je bila takrat she globoko v Jugoslaviji, ki se je, kljub formalni federaciji in samoupravi zveznih republik, dushila v centralizmu Belgrada. Le-tega sta predstavljali tajna sluzhba in jugoslovanska armada, ki sta po svoji mrezhi zaupnikov nadzorovali vse pore politichnega in gospodarskega zhivljenja po republikah. Centralizem je s strani Belgrada pomenil v prvi vrsti poshastno izzhemanje republik prek shtevilnih davkov ali pa kar podtalno ropanje. Vendar ne samo tega! Oviral in zadrzheval je tudi gospodarski in kulturni napredek po republikah, da bi spodkopal obstoj posameznih narodov kot takshnih.

Slovenija, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne po svoji razvitosti na ravni sosednjih dezhel v Avstriji in Italiji, je bila pri tem nedvomno najbolj prizadeta. Vechino njenega druzhbenega produkta si je prisvajal Belgrad, tako da je zhe v nekaj letih povsem zaostala za svojima sosedama na zahodu in na severu. She huje! Centralistichni Belgrad jo je s svojo politiko hotel izolirati od evropskih prometnih tokov, in v dogovarjanju s skupnostjo Evrope je predlagal zheleznishki in cestni koridor proti Jugo-Vzhodu, ki bi iz Nemchije potekal prek Dunaja in Budimpeshte do Belgrada in naprej proti Carigradu. Tako bi mednarodni prometni tokovi povsem obkrozhali Slovenijo.

V Sloveniji so sredi shestdesetih let izdelali nachrt prometnega krizha. V njenem sredishchu Ljubljani se namrech krizhata dve pomembni evropski prometni smeri:

Berlin – Praga – Dunaj – Ljubljana – Trst (Italija) ter
Frankfurt – Mόnchen – Beljak – Ljubljana – Zagreb – Belgrad... (Bolgarija, Turchija)

Projekt za izgradnjo teh prometnih poti je bil potem predlozhen tudi mednarodni banki, ki je dala soglasje za posojilo, s katerim bi zacheli gradnjo najbolj kritichnih odsekov, ki so na tem prometnem krizhu, ki so zhe tedaj predstavljali najbolj ozka grla in pravo zagato v mednarodnem prometu. Toda ljubosumni Belgrad je blokiral posojilo mednarodne banke.

Tak ukrep Belgrada je spodbudil odkrit upor takratnega republishkega vodstva komunistichne partije v Sloveniji, ki mu je bil na chelu popularni Stane Kavchich, verjetno eden redkih, che ne edini partijski prvak v takratni Evropi, ki je uzhival sploshno ljudsko podporo. V Belgradu mu tega niso pozabili, in tako je bil kasneje, v sploshni chistki liberalnih voditeljev po jugoslovanskih republikah leta 1971, odstavljen.Vendar pa je Belgrad, zato da bi vsaj nekoliko pomiril slovensko javno mnenje, potem le dopustil gradnjo dveh najbolj kritichnih odsekov na omenjenem cestnem krizhu.

Na vsak nachin pa je bilo she dalech od tega, da bi v Sloveniji zacheli reshevati celoten problem prometnih povezav glede na polozhaj, ki ga ima ta dezhela v Evropi. Nachrtovalci pri republishki vladi v Ljubljani so vso svojo pozornost posvetili prometnim zvezam med Ljubljano in evropskim Zahodom ter deloma she Mariboru. Blizu tega slovenskega mesta se namrech nahaja pomemben mednarodni prehod z Avstrijo, ki ga je bilo nujno potrebno obnoviti in dograditi za izredno povechan avtomobilski in tovorni promet.

Nikakrshne pozornosti pa niso bile delezhne pri vladnih nachrtovalcih prometne povezave Slovenije z evropskim Vzhodom, to je izdelava nachrta za izgradnjo povezav, bodisi zheleznishkih ali avtocestnih, z Madzharsko. Prek te drzhave namrech poteka iz Slovenije nich manj pomembna prometna smer na sever: na Slovashko, Cheshko in Poljsko, ter na severovzhod: v Ukrajino in Rusijo (takrat she Sovjetska zveza).

Obstojecha zheleznishka zveza Slovenije z Madzharsko je bila prekinjena zhe leta 1949, potem ko je prishlo do politichnega spora med Titom in Stalinom. Kasneje, tudi po normalizaciji razmer, je zveza ostala prekinjena. Leta 1964 so na odseku kakih 20 km med krajema Murska Sobota in Hodosh (mejni prehod z Madzharsko) zaradi "racionalizacije" ukinili tudi potnishke vlake ter pobrali zheleznishke tire. Cestni mejni prihod z Madzharsko pri mestu Lendava so sicer spremenili iz meddrzhavnega v mednarodnega, vendar pa niso nachrtovali nikakrshne povezave, ne hitre ceste in she manj avtoceste, iz notranjosti Slovenije v smeri odseka Maribor – Murska Sobota – Lendava.

Zhe povrshen pogled na zemljevid pa nam jasno pokazhe, da prav prek Slovenije poteka tudi juzhni koridor Evrope, to je najkrajsha juzhna povezava med Zahodom in Vzhodom, ki se potem nadaljuje she naprej v Sibirijo, vse do Japonskega morja. Ta prometna smer je naslednja:

Barcelona (Shpanija) – Marseille (Francija) – Milan (Italija) – Ljubljana (Slovenija) – Budimpeshta (Madzharska) – Kijev (Ukrajina) – Moskva (Rusija) – Sverdlovsk – Irkutsk – Vladivostok in dalje prek morja na Japonsko.

Na tej smeri so do sedemdesetih let obstajale le prometne povezave po krajevnih odsekih. Toda na razdalji med Mursko Soboto in Hodoshem na madzharski meji so bile tudi te povsem prekinjene. Tako po juzhnem koridorju, potem ko bi se nachrtovalci zavedeli njegovega pomena, ne bi bilo mogoche poslati niti kakega poskusnega vlaka.

Bilo je vech kot nenavadno, da nachrtovalci prometnih zvez pri republishki vladi Slovenije v Ljubljani niso videli pomena tega koridorja. Nachrtovali so prometne zveze Slovenije izkljuchno proti Zahodu, chetudi so imeli polno pristojnost, da bi jih nachrtovali tudi proti Vzhodu in da bi javnosti v Evropi predstavili pomen juzhnega koridorja.

Shlo je nedvomno za neke vrste kompleks vechvrednosti, ki ga je imela Slovenija v samoupravni Jugoslaviji s trzhnim gospodarstvom v nasprotju z mnogo bolj zaostalo komunistichno Vzhodno Evropo. Vendar o tem pozneje!

Da bi na tak ali drugachen nachin vsaj komu v Sloveniji vzbudil zanimanje za omenjeni juzhni koridor, sem v 70-ih letih v slovenskem tedniku Gospodarstvo v Trstu (Italija) objavil chlanek ali dva o prometni legi Slovenije. Moj drugi chlanek na isto temo je izshel v italijanski reviji Iniziativa Isontina, ki je takrat izhajala v Gorici (Italija). Chlanek je imel pomenljiv naslov: Mediterraneo – Siberia, Gorizia porta orientale (Iniziativa Isontina 2/64, magio-settembre 1975, p. 29). V prevodu: Sredozemlje – Sibirija, Gorica kot vrata na vzhod.

V chlanku sem poudaril, da je prav prek Gorice in Slovenije zhe pod Rimljani potekala pomembna rimska cesta med Italijo in Panonijo (danes Madzharska). In da ta povezava tudi danes ohranja svoj geostrateshki pomen, ki bo nedvomno prishel do veljave, kakor hitro se bo geopolitichna slika Evrope nekoliko spremenila in bo omogochena she bolj prosta blagovna menjava med Zahodom in Vzhodom.

V Gorici, mestu na vzhodni meji Italije, ki je takrat videla svoj gospodarski razmah predvsem v povezavi z Vzhodom, so bile pobude, kakrshne sem bil predstavil v omenjenem chlanku, zelo dobrodoshle. Zhal pa je v tem mestu primanjkovalo sposobnega osebja, ki bi znalo vsaj kak slovanski jezik in bi se lahko vzhivelo v kulturne, gospodarske in politichne razmere na Vzhodu. Na odgovornih mestih, kot je predvsem gorishka Gospodarska zbornica, skorajda ni bilo chloveka s shirshim znanjem in obzorjem. Mesto je prirejalo celo velesejem za Vzhod, imenovan Espomego (kratica za Esposizione Merceologica Goriziana), ki pa nikoli ni prav zazhivel. Gorica je, zhal, ohranjala she naprej znachaj provincialnega mesta.

V Ljubljani, kjer v tistih letih zaradi komunistichne diktature pa tudi zaradi ljubljanske zaprtosti ni bilo mogoche objaviti nikakega chlanka, chetudi ni bil politichne narave (in ga ni mogoche she danes), na omenjeni chlanek v italijanski reviji ni bilo nikakega odziva. Ni ga bilo, chetudi je bil objavljen "na Zahodu", pred katerim je imel partijski aparat v Sloveniji prav ochiten kompleks manjvrednosti. Pravim "ochiten", ker se nedvomno ni pojavil in vzdrzheval sam od sebe. Vzdrzhevala ga je mrezha zaupnikov Belgrada, zato da bi slovenski chlovek v takem vzdushju izgubil zaupanje v svojo narodnostno identiteto, se vdal v usodo, opustil svoj slovenski jezik in privzel srbohrvashkega. Obstajal je namrech natanchen nachrt za shirjenje srbohrvashchine v Sloveniji in za njeno prevlado nad slovenshchino v tamkajshnji javnosti. Slovenski ljudje so se morali v smislu tega nachrta pochutiti manjvredne.

Po istem nachrtu je bilo Slovencem dovoljeno, da so se nasproti Vzhodu chutili "vechvredne", tako da niso iskali gospodarskih stikov z vzhodnimni drzhavami, predvsem ne s Sovjetsko zvezo, v prvi vrsti z Rusijo, ki je imela svojo tezho tudi v svetovnem merilu. In to kljub temu, da so bili Slovenci in Rusi v 19. stol. in vse do prve svetovne vojne v najboljshih prijateljskih stikih. Te prekinjene kulturne in gospodarske odnose je Belgrad izkorishchal tako, da je imel s Sovjetsko zvezo nesporen monopol v kulturnih stikih in v trgovini (s kliringom).

Sredi osemdesetih let se je ideoloshka in politichna podoba Evrope zachela hitro spreminjati. V drzhavah na Vzhodu so drug za drugim propadli komunistichni rezhimi. Posamezni narodi so oklicali svojo samostojnost, med njimi leta 1991 tudi Slovenija. Na ozemlju juzhnih republik nekdanje Jugoslavije je izbruhnila vojna, ki je trajala vech let. Tedaj se je blagovni promet med Vzhodom in Zahodom povsem usmeril prek Madzharske in na mejnem prehodu pri Lendavi so nastajale velike zagate. Potreba po neposredni zheleznishki zvezi Slovenije z Madzharsko je postala kritichen problem.

Bilo pa je potrebnih kar deset let, da so se nachrtovalci v Ljubljani izdvojili iz nekdanjega jugoslovanskega mishljenja, izdelali ustrezen nachrt za novo zheleznishko povezavo na odseku med Mursko Soboto in madzharsko mejo pri Hodoshu ter jo uresnichili. Tako ima sedaj Ljubljana neposredno zheleznishko zvezo z Budimpeshto in Moskvo. Prikljuchka avtoceste na mejni prehod z Madzharsko sicer she ni, vendar je v nachrtu. Za obstojeche razmere v Sloveniji je zhe to veliko.

Zaradi konkurence med drzhavami ob Sredozemskem in onimi ob Severnem morju je, she zlasti zaradi pobude Italije, znova prishel na dan nachrt juzhnega koridorja, vse od Barcelone naprej, ki ga bodo zacheli postopoma uresnichevati.