Revija SRP 57/58

Johann Wolfgang Goethe

 

POPOTNIKOVA NOCHNA PESEM

 

 

Nad vsemi vrhovi

je mir,

po vseh robovih

le nemir

sape zaznash;

v gozdu vsaka ptichica molchi.

Le chakaj, she ti

pokoj spoznash.

 

 

(iz nemshchine prevedel Ivo Antich)

 

 

 

JOHANN WOLFGANG GOETHE (1749 – 1832), najvechji nemshki pesnik, titanski klasik z vrsto she drugih ustvarjalnih in raziskovalnih praks (prozaist, dramatik, slikar, naravoslovec, filozof, politik), izoblikovan med klasicizmom in romantiko na valu vzpona nemshkega meshchanstva v chasu druzhbene (francoske) in industrijske revolucije. Cheprav mu npr. angloamerishka kritika nesporno velichino priznava le v pesnishtvu kot prvemu pravemu subjektivnemu liriku v evropski knjizhevnosti, je tudi res, da je v vseh literarnih zvrsteh ustvaril vrhunske dosezhke (tudi v drugih literaturah je najti podobno univerzalne velikane: Hugo, Krlezha, Cankar, Wilde, Pushkin…). Pred papirnato »dzhunglo« Goethejevih zbranih del se danashnjemu bralcu v smislu radikalnega kritichnega redukcionizma zastavlja vprashanje, kaj je v tej zhe dokaj patinirani »besedni orgiji« nemshkega jezika she zmozhno neposrednega, tako rekoch zmeraj zhivega in aktualnega (ne le sholsko ali strokovno »posiljenega«) stika z bralcem iz drugega chasa in prostora. Z nekaj potrpezhljivosti je mogoche priti do ugotovitve, da Goethejev »saldo« ni neznaten v nobeni zvrsti. Gotovo she danes dosega Bennovo normo vsaj petih »res dobrih« pesmi, ki naj bi upravichevale pesnishko bivanje. Po (hipo)tezi, da ima vsak pesnik v svojem opusu neko fokusno ali »kljuchno« pesem, ki niti ni nujno najbolj reprezentativna za sploshno rabo, pa se pri Goetheju prav izrazito pokazhe miniatura Popotnikova nochna pesem. Gre za uresnichenje imanentne lirske zgoshchenosti (prim. nem. pojem za pesnishtvo: Dichtung), formalno dokaj neregularne, zunaj vsakrshnega retorichnega balasta, osamljene znotraj opusa (podobno kot pri Preshernu pesem Pevcu). Ta pesem je v nekaterih izdajah le drugi del diptiha z enakim naslovom, vendar je samostojen tekst, prvich zapisan 6. 9. 1780 zvecher na steno iz desk v lovski kochi v gozdovih Turingije. Izjemna omejenost (skoraj kot jap. haiku ali tanka) in hkrati vseobsezhnost sta fascinantni: specifichna glasovna ekspresija (izvirnika) se »deduktivno« spushcha s kozmichnih vishav do robov zemeljskega in sega prek rastlinsko-zhivalskih asociacij v najglobljo, zadnjo misel chloveka, samotarja, ki meditativno reflektira bivanjsko resnichnost in v poanti svojo popotnishko mimobezhnost sredi nje. Zadevna pesem je bila v slovenshchino zhe vechkrat prevedena (prvich Josip Murn); prichujochi prevod je she en poskus kar najbolj zvestega »prenosa« iz izvirnika (vsebinsko-sintaktichna ustreznost, isto shtevilo zlogov v verzih, rime na istih mestih...). (Op. prev.)