Revija SRP 57/58

Jadran Zalokar

 

AGAMA NOVE DOBE

 

 

Blagoslov vsem bitjem!

Prihod in odhod vsakega bitja spremlja mogochni ritem kozmichne Glasbe.

Vsak jutranji svit je le odsev nebeshkega nasmeha.

Z njim se rojeva zhivljenje med pleshochimi prsti mogochne volje, ki zaslanja svet.

Minljive oblike ustvarjajo misli mogochnega uma, ki dosoja jutro in vecher vsakega bitja.

Z milostjo rojstva je dosojena mera v shtevilu vdihov/ izdihov zhivega srca.

Zhivljenje se zachenja v kozmichni radosti, poteka pa v krchevitem joku zemeljskega trpljenja.

Nebo o tem ne pove nichesar. Pozna le praznovanje duha v blagoslovu blazhenosti.

Nedotaknjen s trpljenjem, duh sochustvuje z dusho kot pomladni vetrich z vejami, ki jih lomijo viharni vetrovi.

Toda kaj more duh v posodi telesa?

Shteti kaplje zhivljenja v vsakem objemu dushe in nich vech?

Ostati z dusho in nebeshko radostjo v vishinah ljubljenega zhivljenja?

 

* * *

 

Vsaka zemeljska steza naj bo poljub svetlobe in odklon od teme.

V posodi telesa so pomeshani sokovi usode.

Naj se dusha ne ozira.

Naj se prepusti vodstvu ljubezni, s katero se zasvita vsak nov dan.

Jutranja zarja blagoslavlja radost, ne pa trpljenja.

Naj dusha ne obracha hrbta jutranji zarji, naj prek nje sprejme blagoslov Neba.

Tema v ocheh dushe nastaja zaradi ugashanja jutranje zarje.

Dusha je zavila s poti Ljubezni.

Iz telesa so se izlile sile vishjega zhivljenja in potonile v pokrajine trpljenja kot reshilne vode v pushchavski pesek.

To je pot onemogle dushe. Zaprla se je dusha pred poljubi Neba Ljubezni.

Ugasnila je pred ugasnitvijo telesa...

 

* * *

 

Che zachutish to usodo, se zdrami, prebudi!

Odsev svitanja ni zemeljska svetloba.

Objem prihaja s poljubom Ljubljenega!

Z Milostjo Neba Ljubezni prihaja reshitev za dusho, pogreznjeno v varljivi posodi telesa.

Vode vechnosti po kapljah prihajajo k dushi, ki v pushchavi ne ishche mogochnega izvira, temvech obraz predaja oblaku Ljubezni.

Rosa blazhenosti bozha dusho, ki je chista pred rojstvom, v novem valu minevanja.

Zasluzhi jutro novega dne!

Ne vdajaj se prevari zemeljskih poti.

Kratke so, polne pasti in presenechenj.

Naseljuj, dusha, svetle pokrajine vishjega zhivljenja.

Bodi svetloba obljube v lepoti chistega zhivljenja.

Z nasmehom pojdi mimo vsake slutnje trpljenja in bojevnishko zavrachaj izzive nizhjega zhivljenja.

Vsaka nova jutranja zarja naj bo zachetek dneva v duhu, v objemu Ljubljenega!

Ne naseljuj se v nizkih bivalishchih, temvech kot pankaja belino cveta z radostjo vonja daruj Nebu Ljubezni.

Pij sladki nektar ob nezhni glasbi z Ljubljenim v vsakem vdihu/ izdihu zemeljskega bitja, bodi v rasi strzhen rase.

 

* * *

 

Dusha, sladkost zhivljenja v objemu daruj od zgoraj tistim spodaj, tistim okoli tebe, bodi reka darovanja zemeljskih dni.

Le blagoslovljena lahko blagoslavljash mimoidocha bitja, delujoch skoznje kakor sveti eter.

Radostno daruj moch Ljubezni vsaki onemogli dushi, vsem, ki so omagali v svojo zemeljsko usodo.

Nasmehni se vsaki dushi, kakor da je nova, objemi njene slabosti in jih spremeni v moch novega dne.

Odpri v srcu vsakega bitja prehod do Ljubljenega, do zanosa Ljubezni.

Dusha, bodi kazhipot bitju, ki je zashlo v sanje nizhjega zhivljenja.

Objemi bitja svetá dalech od svetá.

Zapoj Pesem Ljubezni na zachetku vsake steze in na koncu vsake poti, pa tudi vmes.

Naj te spremlja blagoslov Bozhjega Poljuba.

Naj te spremlja, naj te spremlja...

 

 

(iz hrvashchine prevedel Ivo Antich)

 

JADRAN ZALOKAR, rojen v Ljubljani 1947, zhivi na Reki (Hrvashka) kot uchitelj zena in tantra joge. Deluje tudi kot haiku pesnik in likovni umetnik. Doktoriral je iz filozofije s tezo Arthur Schopenhauer in problemi sodobne filozofije. Objavil je shtiri zbirke haikujev. Je predsednik Haiku drushtva Rijeka. (Op. ur.)

Glej: Jadran Zalokar: Trikrat haiku