Revija SRP 57/58

Iztok Vrhovec

 

MODERNI CHLOVEK

 

 

Zasopel tvoj je dih, steklen pogled,

na nebu zate zvezd ni, le bezhech komet;

v srcu zhivi pesek in skrhan zvok kitar,

kar chutish, vidish, slutish, ni vech nikomur mar –

 

Posedash v temi, zhvechish star tobak,

nekdaj ves zlat – postajash osiveli siromak –

 

Glodash postane ostanke skelechih spominov in strahot,

v dushi gnezdi pushchoba in njen sestradani krohot –

 

Moderni chlovek, razsejal si gene svojih zmot,

zavreli svet spreminjash v ulico kloniranih grozot;

 

zatirash gorecha srca in njihov razplamteli um,

vse, kar drugachno je od tebe, zazhiga v tvoji dushi ubijalski sum;

kujesh verige, nagobchnike, osame,

kdor she podlegel ni, omami strela ga bleshchichave reklame –

 

Prishel bo chas, ki ne bo vech tvoj chas,

moderni chlovek, ki davish vse, kar ne vreshchi s teboj v en glas;

 

takrat bom (prvi) stal v prvi vrsti,

da she poslednjich vidim te, kako zadushish se v trohnechi krsti –

 

 

 

 

KAVALIR

 

Nozh

je

v tvojih

rokah,

kavalir –

 

dokler

ga ne

zaluchash

v praznino,

se ne bo

pasel po

sosednji

traveji –

 

 

dokler

bdish

z njim,

ne bo

mesaril

jantarjastih

sanj –

 

 

Ne skrij

svojega

nozha,

kavalir –

 

 

naj spi

ob tebi

in bozha

tvoj vrat –

 

 

Che ga

zavrzhesh,

ne bosh

mogel vech

spati,

ne bosh

mogel vech

stopicljati

po mlaki

zlakotnele

krvi –

tvoje krvi,

kavalir –

 

 

Ne izgubi

svojega nozha,

kavalir –

 

 

Naj

vedno

ljubova

le tvoj

vrat –

HLAPCHON

 

Ti si

tisti,

ki

morish –

 

z molkom

svojim,

 

s svojo

pokonchno

drzho

hlapca –

 

 

 

PARADA RDECHEGA NICHA

 

V razpecljani

dlani

stiskash

krvavechi

bich

in razbichujesh

seme

svojih

ognjenishkih

lazhi.

 

Tvoj dih

rdechi,

razteleshene gube

tvojih

grgrajochih

spominov

rdechijo,

tvoja rumenichna

pozaba

rdi,

tvoje ledenichne

srage

rdijo,

svojo

modro nebino

potapljash

v smradnico

rdechichnih

mezin.

Tvoja gogotajocha

drobnjavost

zardeva,

krichavost

tvojih

miselnih

raztrganin

zardeva

v trohnobi

tvojih

razkosanih

trznin.

 

 »Moja kri – rdecha kri,«

se opravichujesh,

in izbleknelo

bolshchish

v uvelost

svojih

rdechichnih skomin.

 

Tvoje

pordelo drobovje

je izkapljalo

poslednjo

lazh.

 

Tvoj zogleneli

bich

se je

skril

v zakotje

nicha.

 

Nichesar ni vech.

 

Le uvihana

pushchoba –

brez uvelih

nagrobnic,

brez epitafa

o tvojem

rdechichnem

pohodu,

 

brez spomina

na tvoj

pijani,

rdechunski

potres.