Revija SRP 57/58

Ivo Antich

 

POPARE

(Posthistorichne parabole)

 

 
VUCHEDOLSKA KULTURA
(Ob razstavi v Nar. muzeju Slov., 2002/ 2003)
 
Med utopichno vizijo
in topichno (tipichno?)
panslovansko polomijo –
od Vukovarja do Vukovarja
(od vukovarskega kongresa
do vukovarskega potresa,
od Filipa Filipovića
do Slobodana Miloshevića)
jugopot brezpotje uprizarja:
vse, kar se dvigne, vleche navzdol
histerichni volkodlakovski lov
v historichni volchji dol
zhe od takrat, ko zarja
neolitske kulture ustvarja
svojo loncharsko astronomijo
in ljudozhrtveno magijo
(zlivanje kovinske lave
na izbranih zhrtev glave),
s katero sega do ljubljanskega barja,
kjer namesto Boginje ponazarja
(menda?) Oriona, lovca – vladarja…
 
 
 
 
SANKT - PETERSBURG
(1703 – 2003)
 
Tristo let Petrograda,
kjer ruska ograda
dobi okno v smer zapada;
za ceno strashnih zhrtev
(marsikateri muzhik mrtev!)
ustanovi ga Peter,
ki mu dishi zahodni veter,
zato rusko zastavo
»razshiri« z barvo plavo:
praslovanski mlechni belini
in krvavi rdechini
doda za novo zgodovino
zahodno (nebeshko) modrino.
Ima to kakshno zvezo
z jugohistorichno jezo?
Dva razpada jugovreche:
najprej bele, nato rdeche.
Izhod: krog modre sreche.
 
 
 
 
ZGODOVINA KO(T)LA
 
Za Tita ali Petra
se je sukal ples vetra
v kolu balkanskem,
jugoslovanskem.
 
A naposled reshitve
so bile odcepitve –
ne sploshno balkanske,
le jugoslovanske.
 
Tako ta jugolonec
je dochakal svoj konec,
ki je zgodba napredka
do novega zachetka –
 
prastara zgodba kotla
(janicharskega
in mesarskega),
zunaj kri, znotraj votla:
 
janicharji v sporu
so v besnem zboru
kotel prevrnili,
chorbo razlili.
 
 
 
 
BRATI POD KARPATI
(Trubarjev psevdonim: Philopatridus Illyricus)
 
So tamkaj pod Karpati
res Slovani doma,
kjer vampirski svojati
je tekla zibelka –
 
v erdeljskem brezpotju,
v sedmograshkem zakotju,
v Transilvaniji (v)lashki,
drakulsko junashki –
 
kjer sta natisnjeni bili
prvi slovenski knjizhici
»skozi« Shkrjanca tiskarja,
kot »Ilir« skrit poudarja?