Revija SRP 57/58

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA NASILJA

 

NATO – ZDA (Delo, 10. 5. 2003). Fotografija na najpomembnejshem mestu v chasopisu, prva stran levo zgoraj: z leve zunanji minister ZDA Colin Powell, predsednik ZDA George Bush jr. za govornishkim pultom, v presledku za Bushevim hrbtom slovenska zastava z vidnim grbom, zatem zunanji minister Slovashke Eduard Kukan in zunanji minister Slovenije Dimitrij Rupel. Besedilo pod sliko in she nizhe chlanek pojasnjujeta prilozhnost, ob kateri je nastala ta za Slovenijo nedvomno zgodovinsko pomembna in »simbolichno« pomenljiva fotografija. Bush je namrech po senatni soglasni ratifikaciji sporazuma o novi (vzhodnoevropski) shiritvi Nata sprejel v Beli hishi zunanje ministre sedmih »povabljenih drzhav« (v »podaljshku« fotografije bi sledila she peterica od tokratnih »sedmih velichastnih«: zunanji ministri Estonije, Latvije, Litve ter Romunije in Bolgarije). Po Ruplu je osmi maj praznichni dan, v sporu med ZDA in Francijo glede podpore vzhodnoevropskih (Bush dodaja tudi oznako »srednjeevropskih«, a je dodatek v bistvu brezpredmeten) drzhav posegu v Iraku pa naj bi shlo za francosko zmoto. Z amerishkega vidika je bil ta »praznik« vsekakor potenciran z ozrachjem zmagoslavja po »koncu vojne« v Iraku (ki seveda ni bila »prava vojna«, morda je bila bolj, recheno po Tudjmanu, »medijsko-operetna«, kakshen bo njen »pravi konec«, pa tudi ni jasno), s poudarkom na zunanjepolitichni (navzochnost zunanjega ministra) in ne na vojashki (odsotnost obrambnega ministra) razsezhnosti. Vrstni red sprejemanja vzhodnoevropskih (nekateri uporabljajo tudi oznako »jugovzhodne«) drzhav nakazuje pretehtano hierarhizacijo: najprej so bile sprejete Poljska, Cheshka, Madzharska, vsekakor najuglednejshe v tem kontekstu. Slovenija je bila prizadeta, ker se ni uresnichilo v domachih medijih napihnjeno »prichakovanje«, da bi bila v tej skupini, vendar je povsem jasno, da nikakor ne sodi k prvi trojici, ne glede na dolochene gospodarske prednosti. Ob prvih treh novinkah bi bila Slovenija ochitno »manj resen« privesek, v sedmerico pa se med vech podobnimi »miniaturkami« vkljuchuje tako rekoch neproblematichno, chetudi za nekdanja slovenska izhodishcha ta srednja skupina ne uchinkuje ravno najbolj simpatichno in homogeno, zlasti ker sta v njej »nesrechni« Romunija in Bolgarija. Pri tem je v mozhno »tolazhbo« naslednji krog shiritve Nata, ki ga je napovedal Bush ob zgoraj omenjenem sprejemu: zajel naj bi Hrvashko, Makedonijo in Albanijo (gotovo she za en nivo »nesrechnejsha« skupina, kateri se na obzorju nakazujejo she »chiste katastrofe« BiH, SR-ChG, morda Kosovo...). »Zunanjepolitichni poudarek« ob sedmerici je seveda (medijsko) manipulativen: pri vojashki organizaciji gre v jedru predvsem za vojashke interese, ne glede, s kakshno diplomacijo so »omiljeni«. Ker ni preprichljivo, da bi vojashki pakt, ki je zmeraj z nekom proti nekomu, postal debatni klub (upokojenih) politikov, se bistveni interesi Nata lahko nakazujejo le v smislu nadaljnje pacifikacije vmesnega jugovzhodnega evroprostora in njegove dolgorochnejshe predelave v »sanitarni kordon« ali »pred/vojno krajino«, usmerjeno proti ruskim shirjavam, iz katerih tudi po zgodovinskih izkushnjah lahko kadarkoli pridere »karkoli«... Na tleh ex-YU pacifikacija pravzaprav pomeni »novi AVNOJ«, se pravi prenovljeno delitveno »simetrijo«, ki naj bi poglavitna nacionalizma, hrvashkega in srbskega, oklestila z »republikami« in »avtonomijami«, kot so BiH (morda tudi Istra), ChG, Kosovo, Vojvodina, ter s Slovenijo in z Makedonijo na zgornjem in spodnjem koncu. Prostor ex-YU je »juzhni povzetek« sploshnoslovanske zahodno-vzhodne (katolishko-pravoslavne, poljsko-ruske) delitve in njenega dvojnega mesianizma; v zapisovalni ekspoziciji je ta delitev latinichno-cirilichna, pri chemer latinske chrke s streshicami nacheloma delujejo kot nekakshno razpoznavno znamenje katolishkih Slovanov. Sedanja sploshno uveljavljena internetna latinica, »ochishchena« teh streshic, bivshega slovenskega predsednika Kuchana preimenuje v zgoraj omenjenega slovashkega zunanjega ministra Kukana, pach v smislu panamerishkega branja... Vprashanje pisave je seveda eminentno vprashanje medijev in mnozhichne komunikacije, natanchno to pa je danes tudi vprashanje vojne, kot se je tako rekoch dokonchno pokazalo ravno ob Iraku.

KNUT HAMSUN (TVS 2 – 20. 5. 2003). Francoski dokumentarec o norveshkem pisatelju, ki je imel obchudovalce tudi v Franciji, kjer za pishoche v malih jezikih ni dosti mozhnosti za opaznejsho uveljavitev. Eden velikih evropskih pisateljev, ki se je z vsem svojim ugledom, z nobelovsko krono vred, postavil v sluzhbo apologije nemshkega nacizma. Njegova sintagma »blagoslov zemlje« (po uveljavljenem prevodu naslova romana Markens groede; mozhen tudi pomen: plodovi zemlje) se tako v kontekstu pokazhe kot metafora za prekletstvo, ki zahteva neprestano obdelavo ali »ochishchevanje«. Iz skandinavske province je ta avtodidakt najprej naredil fizichni skok v ZDA, kjer se mu je amerikanizem zagnusil kot banalno zmaterializirani demokratizem, v posledicah pa je sledil arijski »duhovni skok« ob nemshki okupaciji Norveshke, z logichno poanto v nekrologu Hitlerju kot branilcu zahodne Evrope, in sicer z utemeljitvijo: »Nekdo je to moral zapisati.« - Ob Hamsunu se nakazuje »evropska kulturna lazh« (recheno po Kosovelu in Krlezhi), v kateri »blagoslov kulture« (izvorni pomen lat. besede »cultura« - poljedelstvo, vzgoja, chashchenje) lahko v dolochenih okolishchinah deluje kot masmedijska, pedagoshko-propagandna, psihoteroristoichna (avto)tortura. »Kulturni prolog« nacistichne apokalipse sta bili knjigi – Hitlerjev Moj boj in Rosenbergov Mit XX. stoletja, Hamsun je napisal »epilog«. (Rojstvo Evrope iz duha nasilja je zgovoren naslov knjige angl. zgodovinarja Roberta Bartletta; Germani so surovo kolonizirali obrobja Evrope; v Nemchiji so pobijali Jude zhe v XI. stoletju.)

KUCHAN V HAAGU (TVS 2 – 21. 5. 2003). Enodnevno prichanje pred mednarodnim sodishchem v procesu proti Milosheviću, obtozhenemu vojnih zlochinov na podrochju ex-YU. Vprashanja sta v glavnem zastavljala tozhilec Geoffrey Nice in Miloshević, prvi profesionalno sposhtljivo in bolj ali manj brezbarvno, drugi »epsko«, ochitno prizadeto, v svoji kombinaciji »ljudske udarnosti« in »menedzherske« zvijachnosti prerachunano provokativno, vendar ne pretirano. Kuchanov nastop je bil absolutno ustrezen v danem kontekstu: nich katolishkega baroka, nich pravoslavne tezhke patetike, suh »protestantski« minimalizem, dosledno usmerjen v sodishche, ne v obtozhenca, ni se dal zapeljati v »deseterachke« razprave z Miloshevićem (ta se je pritozheval zaradi odmerjenega chasa; vsak Kuchanov dodatni dan z njim bi bil chista entropichna zguba, Miloshevićev interes je prav zavlachevanje, saj mu gredo po svoje na roke tudi dogodki v mednarodni politiki z islamskim terorizmom na konici, tako da se zdi vse realnejshe, da bo proces naposled »razvodenel« in Milosheviću ne bo mogoche dokazati nich konkretnega). Miloshevića shtab sodelavcev oskrbuje s pravo dzhunglo podatkov, katerim pa je tudi videti »poreklo«; zapletanje okrog teh »dejstev« bi bilo mogoche raztezati v neskonchnost, ne da bi se kdorkoli za ped priblizhal »pravi resnici«. Miloshevićeva »osnovna teza« v podtonu odnosa do Kuchana: Slovenija je s perfidnimi potezami izzvala vojno v YU, da bi jo povsem razbila, ker se ji samo njen »mirni umik«, ki ji ga je ponujala Srbija, dolgorochneje ni zdel dovolj zanesljiv (znashla bi se v »luknji« med samimi izrazito vechjimi drzhavami); pri tem Milosheviću pride prav mnenje nekdanjega amb. ZDA v Beogradu, da je ravno SLO glavni krivec za vojno, ker naj bi se prekmalu »nehala pogovarjati«. Kuchanova antiteza: SLO nikakor ni zhelela vojne, predlagala je (skupaj s HR) konfederativno reshitev, ko pa je videla, da ta za Srbijo ni sprejemljiva in da skupna barka vse ochitneje tone v breizhodnost osrednjega srbsko-hrvashkega razmerja, se je sklenila iz tega dokonchno umakniti in je prek referenduma razglasila samostojnost. Miloshević je she omenil, da v Srbiji nihche ni vedel, da je JLA po razglasitvi samostojnosti napadla Slovenijo, pa tudi, da so v ozadju razbitja YU nemshki in vatikanski interesi. Kakorkoli: che ves ruskosocialistichni kompleks ne bi bil v sebi dozorel za razpad, ne bi razpadel. Da je to ustrezalo dolochenim zahodnim ideoloshkim in geostrateshkim (tudi amerishkim, cheprav so bile ZDA do razpada YU zelo zadrzhane, vendar predvsem v skrbi zaradi mozhnih reakcij ruske atomske sile) interesom, je razumljivo. Kljub temu, da je pravzaprav vse skupaj v veliki meri »zhe preteklost«, pa se ne zdi presezhena misel, da niti konfederacija ne bi reshila YU, kajti razpad te tvorbe se je zachel na Kosovu takoj po Titovi smrti. Prava mina za YU je bil vrtoglavo rastochi albanski islam, in sicer v tolikshni meri, da sta bila ob tem slovenski in hrvashki separatizem tako rekoch obrobna. Kakor tega ni vech mogla obvladovati federacija, tako ne bi mogla niti kakrshnakoli konfederacija, niti tista idealno utopichna, »skandinavsko« racionalna, ki bi imela za prestolnico Sarajevo kot vechnacionalno geometrijsko sredishche prostora YU; tudi tu bi se prej ali slej pokazala »islamska mina«, tokrat she boshnjashka. Vsaka »norost« ima pach tudi dolocheno »skrito logiko«. Bistveni zahodni interes pri vzhodnem razpadu je bil, da Rusi ne izgubijo »atomske glave« in da separatistichni »aids« ne zajame she zahodnih drzhav (Nemci so se celo »mimogrede« zdruzhili), cheprav je tudi tam dovolj tovrstnih tezhenj. V Italiji bi se poleg »Padanije« morda lahko oglasila she Sicilija ali Sardinija, v Franciji se oglasha vsaj Korzika, Shkotska pa v Veliki Britaniji, kateri edini na svetu ne zamerijo pridevnika »velika«, Shpanijo bi lahko razsuli predvsem Katalonci in Baski (projektna »Velika Baskija« obsega vech severnoshpanskih pokrajin in francosko Gaskonijo, tj. Baskonijo). Pri tem je dovolj znachilno, da je Bush takoj po koncu amerishkega protiteroristichnega »skoka v Irak« posebej chastno sprejel shpanskega premiera Aznarja in ga v zahvalo za podporo pri tej akciji obdaroval z uvrstitvijo baskovskih separatistov na listo mednarodnih teroristov. Nakar je mogoche samo she osupniti nad t. im. odlichnimi odnosi med »velikoshpanskim« imperijem in Slovenijo, v kateri ima celo predsednishki kandidat z izrazito levo provenienco shpanskega kralja za nekakshen »ideal«, ki bi ga kot predsednik najprej povabil v Ljubljano.

EVROSONG (TVS 1 – 24. 5. 20003). Slovenijo je v Rigi zastopala Karmen Stavec s pesmijo, katere (mednarodni) naslov Na na na uchinkuje skrajno stereotipno celo med standardom popevkarskih naslovov (da ima naslov menda nekakshne »grshke« globinske konotacije, niso uposhtevali niti Grki in pesmi niti oni niso dali nobenega glasu). Tudi tu je domache medijsko napihovanje prichakovanj izzvalo »razocharanje« ob konchni uvrstitvi pri spodnjem robu, cheprav je celo pisec teh vrstic predvidel rezultat ok. 20. mesta (od 26). Nedvomno je pesem v vsakem pogledu (z nastopom ene »Nemke« in dveh Hrvatic vred) povsem nezanimiv, chetudi profesionalno solidno serviran izdelek, nepreprichljiv v poskusu kombinacije aluzivne »pornofatalnosti« in druzhinske dostojnosti (predhodno leto so SLO nekoliko uspeshneje zastopale kontrastno nasprotne travestitske »Sestre« kot provokativen pojav z glasbeno-pevsko enako bledo pesmijo). Med glasovanjem so bile utemeljeno v ospredju belgijska, ruska in turshka pesem; prva je bila zapeta v izmishljenem jeziku in z zanimivo glasbo, podobno zanimiva je bila ruska, zmagala je turshka pevska veteranka Sertab Erener s frenetichno moderno aplikacijo »haremske folklore« in se tako pridruzhila drugim nedavnim turshkim uspehom v Evropi (miss sveta, film). Po tem sodech, bi bila zaznavna evrosongovska tendenca po dolocheni etnichni izvirnosti (Ukrajina je nastopila s pesmijo z naslovom Hasta la vista...). Izgovarjanje razocharanih na nekakshno »kuhinjo« se spricho nachina glasovanja (televoting po drzhavah) ne zdi posebno preprichljivo; lanska zmagovalka Latvija se je uvrstila she slabshe kot SLO, vplivna Britanija ni dobila niti ene tochke... V primeru SLO evropsko gledalstvo ochitno ni padlo ne na lansko finto hermafroditstva ne na letoshnji sterilni kich, sledilo pa ni niti aktualnemu evropskemu protiislamizmu. Sicer pa »sanjska« zmaga SLO morda niti ne bi bila najboljshe znamenje, namrech glede na to, da je edina evrosongovska zmaga ex-YU »napovedala« njen potop s hrvashko popevko Rock me, baby (1989); naslov je v tem smislu mogoche prebrati kot chrnohumorni, samounichevalni poziv na »zibanje barke« (rocking of the bark, running against a rock)...

PRIMO LEVI (The memory of the offence – Spomin na zhalitev; TVS 2 – 27. 5. 2003). Angleshki dokumentarec, ki plastichno predstavi italijanskega pisatelja judovskega porekla, Torinchana, predvojnega alpinista, ob nemshki zasedbi Italije po kapitulaciji 1943 she ne tridesetletnega doktorja kemije, ki postane partizan z zavestjo, da mora nekaj storiti za domovino, chetudi so se odnosi z nejudovskimi Italijani ohladili, ko so Nemci zacheli Jude odvazhati v taborishcha (Levi je bil potomec Judov, ki so se v severni Italiji naselili po letu 1500 kot pregnanci iz Shpanije, v italijanski Piemont so prishli prek Pirenejev in Provanse, bili so bolj ali manj asimilirani z Italijani, toda ko so zacheli nanje kazati kot na Jude, so se osveshchali v svojem judovstvu). Ko so ga Nemci ujeli kot partizana, je razkril svoje judovstvo, odpeljali so ga Auschwitz, tam je leto dni delal kot kemik in prezhivel, po vrnitvi v Torino se je zaposlil v kemichni industriji, se porochil in imel otroke, svoje pisateljstvo je obdrzhal »povsem zase«, ne da bi se v sluzhbi predstavljal s tem, pisal je le ob vecherih, a je bil uspeshen pri tem svojem izpolnjevanju dolzhnosti, da kot eden redkih prezhivelih mora zapustiti potomcem prichevanje o strahotah. Prvo knjigo z naslovom Che je to chlovek je izdal zhe kmalu po vojni, sledile so druge, z leti je zaslovel kot najvechji pisatelj holokavsta, toda vzporedno ni rasel njegov triumfalizem, marvech ga je vse bolj zagrinjala depresija zaradi povojnega sveta in specifichnega obchutka »krivde« pred spominskimi podobami sotrpinov, ki jim ni bilo dano prezhiveti. Prizadelo ga je zlasti, da nekateri sploh niso hoteli verjeti, da so obstajala unichevalna taborishcha, da je bil holokavst, ki je izbrisal shest milijonov evropskih Judov, pripovedi o tem so imeli za izmishljotine, fotografije za ponarejene... Bistvo svojega sporochila je izrecno videl v spoznanju: »Zgodilo se je, in to pomeni, da se spet lahko zgodi.« - Odgovora na vprashanje, zakaj vse to, ni nashel, glede Boga pa je menil: che bi bil, tega ne bi dopustil - civiliziran (nemshki) narod je sledil nekemu klovnu v nepredstavljivo mnozhichno zlochinstvo... (Seveda je zadaj malce cenena logika, po kateri naj bi chlovek Bogu postavljal pogoje, pod katerimi ga bo »priznaval« ali »zanikal«, pa tudi Hitler v bistvu ni bil klovn, temvech je bil prodoren demagog v sluzhbi zahodnoevropske oligarhije.) Na vprashanje, kako je z odpushchanjem, je odvrnil, da je mogoche odpushchati le tistim, ki se kesajo, on pa ni srechal niti enega Nemca, ki bi pokazal kakrshnokoli kesanje; primer: na obisku pri uglednem nemshkem industrialcu ga je njegova zhena vprashala, kje se je tako dobro nauchil nemshchine, in ko je odvrnil, da v Auschwitzu, do konca obiska ni vech spregovorila z njim... Nazadnje se je bal, da bo izgubil spomin, ki je za pisatelja najbolj pomemben. Nekoch je izjavil, da je »zdaj she huje kot v Auschwitzu«... Leta 1987 je naredil samomor (vrgel se je po stopnicah).

SANKT PETERBURG. 27. (16.) 5. 1703 je Peter Veliki polozhil temeljni kamen za novo rusko prestolnico (od 1712 do 1918), poimenovano po njem in zgrajeno z njegovimi »stalinskimi metodami«, ki pomenijo neshteto v temelje vgrajenih trupel. Che je ime znamenje identitete, potem so te »ruske Benetke« (ob izlivu Neve v Finski zaliv na 101 otoku) precej problematichne v tem smislu: Sanktpeter(s)burg, Sankt Peter(s)burg, Sankt – Peter(s)burg, St. Peter(s)burg, Petrograd (1914 - 1924), Leningrad, v postkomunizmu spet prvotno ime, ki je manifestatitvna »prozahodna« latinsko-nemshka kombinacija... Najbrzh simptom ruskih »vechnih frustracij« in vsakrshnih kompleksov v odnosu do Zahoda. Vsekakor pa znamenje Petrove imperialne »preorientacije« v smeri zahodnih morskih obmochij, k tradicionalnima praruskima barvama beli in rdechi (prim. npr. ime Belarus ali tudi svechano uniformo ukrajinskih kozakov s shirokimi rdechimi hlachami in belimi bluzami) je na zastavi dodal modro kot simbol nove ruske pomorske perspektive (»navdih« je dobil, ko je na Nizozemskem videl rdecho-belo-modro zastavo nizozemske mornarice); ta barvna kombinacija, cheprav tako rekoch podtaknjena od Zahoda, je postala simbol (pan)slovanstva, she danes navzochega zlasti na zastavah juzhnoslovanskih identitet (SLO je po zastavi le »ruska podruzhnica« z dodanim grbom; tako jo pach tudi vidijo tisti na Zahodu, ki vedo povedati, da v njej govorijo neko »rusko narechje«; Hrvashka pa ima kar »nizozemsko« zastavo z dodano »rusko« belo-rdecho shahovnico). Skozi to rusko »zahodno okno« so Nemci leta 1917 Rusom »podtaknili« Leninovo ekipo, ki je potem Nemcem z oktobrsko (novembrsko) revolucijo, zacheto v Petrogradu, razbremenila vzhodno fronto. Masmedijska poslastica: na svechanosti ob 300-letnici ustanovitve so se v St. Peterburgu srechali voditelji Rusije, EU in predsednik ZDA Bush (ki je imel spet prilozhnost trepljati svojega »slovenskega prijatelja« Putina, rojenega Peterburzhana), pa tudi predstavniki desetih pripravnic za EU, med slednjimi je SLO zastopal premier Anton Rop.

JAKE, BRIAN IN ANNA (izvirni naslov: Keeping the Faith, ZDA, 2000; POP tv – 31. 5. 2003). V zasnovi zanimiv film o odnosih znachilnih rasnih tipov New Yorka: judovski rabin Jakob (igr. Ben Stiller), katolishki – po imenu sodech, irski – duhovnik Brian (igr. in rezh. Edward Norton), »prava Americhanka« Anna (igr. Jenna Elfman). Solidno tekocha »komedija« proti koncu splahne v stereotipno »idilo« z nichevo poanto.

MIHAIL BULGAKOV (TVS 2 – 3. 6. 2003). Dokumentarec iz dragocene francoske serije Velikani literature XX. stoletja. Kakor Gogolj v XIX. je Bulgákov najvechji Ukrajinec (rojen v Kijevu 1891) v ruski literaturi v XX. stoletju (ob Rusih so 50-milijonski Ukrajinci ochitno »majhen narod« z identiteto, ki se »popolnoma uresnichi« le v velikoruskem objemu, cheprav imajo dokaj razvito knjizhevnost tudi v ukrajinshchini; kako je sploh prishlo do nacionalne delitve med Rusi in Ukrajinci, je posebno vprashanje, prvotna Rusija je bila »Kijevska knezhevina«, Kijev pa je nekoch pripadal tudi Litvi in Poljski, verjetno so poljski vpadi schasoma Ukrajince oddaljili od preostalih Rusov, tudi versko in jezikovno – grkokatolishtvo in vplivi poljshchine; samostojna ukr. drzhava razglashena zhe 1918). Oche je na teoloshki fakulteti predaval zgodovino zahodnega krshchanstva, Mihail je 1916 konchal medicino in postal zdravnik na podezhelju, pozneje se je v Moskvi povsem posvetil literaturi in gledalishchu. Trikrat porochen, prvich star 23 let. Avtor satirichnih in groteskno-fantastichnih novel, romanov, dram (Mojster in Margareta velja za enega najpomembnejshih romanov XX. stol. v svetovnem merilu). Kakor za Aleksandra Grina bi tudi zanj ustrezala oznaka »ruski Kafka«. Cheprav je v svoji metaforiki podal podobo sodobne Rusije kot nekakshne »Satanijade« (po naslovu ene od novel), naj bi ga Stalin menda zelo cenil, bil naj bi celo njegov »pokrovitelj«. V chasu »chistk« je umrl »normalno«, tj. zaradi bolezni (1940).

DAN DRZHAVNOSTI (TVS 1 – 24. 6. 2003). Med svechanostjo na vecher pred praznikom je predsednik Janez Drnovshek v govoru navedel tudi znano misel, da se v mali Sloveniji »vsi poznamo«. Ni jasno, kaj naj bi ta ugotovitev v bistvu pomenila: morda to, da so vsi prebivalci Slovenije nekoch »skupaj krave pasli«. Ne zdi se, da bi bil to strzhen »svetovljanskega« napredka Slovenije v XXI. stoletju. Che se v »shentflorjanski fari« mnogi pogosteje srechujejo, she ni recheno, da se »res poznajo«, saj chlovek tezhko kaj takega reche celo za svoje najblizhje.

MICHAEL COLLINS (TVS 1 – 25. 6. 2003). Na slovenski dan drzhavnosti je bil predvajan ta britansko-amerishki film iz leta 1996 po scenariju in v rezhiji Niela Jordana, znanega angleshkega (irskega) pisatelja in rezhiserja. Moto filma: 700 let so se Irci bojevali proti britanskemu imperiju, Anglezhi so imeli najvech tezhav s svojo najblizhjo kolonijo, ki je naposled spremenila imperij. Naslovni junak (igr. Liam Neeson) je bil vojashki vodja irskega upora zoper Anglezhe med prvo svetovno vojno (prilozhnost, ko so Anglezhi na fronti v Evropi). Zaradi funkcije je bil anonimen, medijsko znan je bil politichni voditelj Eamon De Valera (po ochetu Bask; New York 1882 - Dublin 1975). Film v zanesljivi, akcijsko razgibani rezhiji z jedrnatimi dialogi neprizanesljivo podaja podobo surovega spopada tako med Anglezhi in Irci kot tudi znotraj slednjih. De Valera je Collinsa porinil v pogajanja z Anglezhi, ko pa je ta dosegel le kompromis, po katerem bi bila katolishka Irska sicer samostojna, vendar she vedno pod angleshkim kraljem in brez severnega dela (kjer so Anglezhi naselili shkotske protestante in tako ustvarili »severni Balkan«), je sam protestno nastopil z radikalno zahtevo po povsem neodvisni irski republiki. Devalerovci so Collinsa ubili v zasedi, imel je 31 let, De Valera pa je pozneje postal predsednik irske republike. Opomba na koncu filma »partly fictioned« (delno izmishljeno) se verjetno nanasha na vlozheno Collinsovo ljubezensko zgodbo, sicer pa se filmu nekoliko izmika njegov psiholoshki »preskok« iz brezobzirnega gverilca v mirovnika. – Razni mali narodi imajo dolocheno zanimanje in simpatijo do Ircev, Slovenci she zlasti, ker naj bi jih pokristjanili nekakshni posebno ljudomili irski misijonarji, ne pa nemshki surovezhi, pa morda tudi zaradi Joyceovega bivanja »v Sloveniji« (v Trstu vech let, v Ljubljani eno noch). Vendar je irski polozhaj tako specifichen, da so tovrstne »primerjave« bolj ali manj brezpredmetne. Naravna izolacija na otoku, kjer imajo na eni nasprotni obali za sosede le Anglezhe, na drugi - onkraj oceana - pa Americhane, sama po sebi ustvarja dolochen obchutek samozadostnosti, pri tem pa je vera morda she pomembnejsha kot jezik. Irci svojega jezika nikakor niso kar zavrgli; skrbeli so zanj tudi s sholskim poukom in z literarnim ustvarjanjem, she danes je eden od obeh uradnih jezikov Republike Irske (npr. irsko ime za Dublin je Baile Atha Cliath, svetnik Patrick je po irsko Padraig), vendar jih je angleshchina preplavila od zunaj in od znotraj, k temu pa je morda she bolj kot angleshko vsiljevanje pripomoglo dejstvo, da je skoraj vsak Irec tako rekoch tudi Americhan (emigracija, sorodstvo). Znana je misel, da so najboljshi angleshki literati v glavnem Irci (tisti, ki so pisali v irshchini, so ostali »v Ukrajini«, se pravi na robu, vkraj, »v krajini«).

NACISTI: OKULTNA ZAROTA (TVS 2 – 7. in 14. 7. 2003). Dvodelni amerishki dokumentarec, slikovita predstavitev dejstva, da je Hitler zachetnik moderne vojne kot akcijske kulminacije dogmatizirane mitologije in masmedijskega psihoterorizma (»krizharska« mobilizacija otrok – Hitlerjugend); pri tem seveda brez »ustreznih okolishchin« ni mogoche narediti nich.

MONIKA VAN PAEMEL ( TVS 1 – 20. 7. 2003). Belgijska (flamska) pisateljica v pogovoru z voditeljem A. Cholnikom pove marsikaj, chemur je vredno prisluhniti. Zlasti je znachilna njena izkushnja iz Bosne, ko je pri delu za zhrtve vojne srechala tezhko ranjenega dechka (manjkalo mu je pol obraza), ki si pred operacijo ni zhelel nichesar drugega, kot le to, da mu povejo kakshno zgodbo. Pisateljichina poanta: odtlej bolje razume pisateljsko poslanstvo, chlovek potrebuje zgodbe, zgodba je vse, kar ostane od chloveka. (Ad hoc: ravno chloveshka »potreba po zgodbah« je tudi »catch« za mitoloshki dogmatizem.) MVP tudi meni, da pri Flamcih ni dostojno kazati chustva, za slovanski znachaj pa je po njej znachilna meshanica nasilja in melanholije (z vsiljivimi chustvi).