Revija SRP 57/58

Franko Bushić

 

HUXLEYEV RAJ IN PEKEL

(Dramolet)

 

Osebe:

HUXLEY, klasichno oblechen, obleka, kravata
ZHENSKA, orientalsko oblechena, z modro tanchico na glavi
PRIJATELJ, feminizirana obleka in zunanjost

Scena:

Polkrozhno prizorishche s stebrom na sredini. Na stebru, v vishini treh metrov ali she vech, da ga publika mora gledati z dvignjenimi glavami ali samo z nekoliko pridvignjenimi ochmi, je velik Huxleyev portret. Portret mora biti prepoznaven, v zhivih barvah, z mozhnim zlatim ali srebrnim pigmentom ter v velikem, masivnem okviru, ki se svetlika zlato ali srebrno (npr. masivni okvir za gobeline). Portret naj bo dobro osvetljen (bolj kot igralci) s svechami ali z indirektnim zharometom, tako da ne izgubi prepoznavnosti zaradi odsevanja in da je hkrati bleshchech (okoli njega se lahko pripnejo razna stekelca, bleshcheche kovine, deli kristalnih lestencev ipd.). Za stebrom, v cvetlichnem lonchku, chaka pripravljen kaktus, zelen, ne prevelik ne premajhen, ne z veliko prsti, tako da ga bo igralec lahko nesel brez prevelikega napora, plazech se po kolenih kakshnih dvajset minut. Pod stebrom trije stoli: srednji za Huxleya, na njegovi levi za Zhensko, na desni za Prijatelja. Na Zhenskinem stolu chasha vode in kakrshnakoli shumecha tableta, na Prijateljevem diktafon. Sveche okoli stolov.

 

Zavesa.

Huxley sedi na srednjem stolu, sklonjen, strmech v vrshichke chevljev. Dolg prizor, trajajoch nekaj minut (predvsem zaradi obchinstva, ki potrebuje nekaj chasa, da se vkljuchi v predstavo). Pochasi in dolgo, zelo dolgo se zravnava.

HUXLEY (povsem zravnan, odlochno in hladno): Saj bi lahko zhe prishla!

Na prizorishche vsak s svoje strani naglo prideta Zhenska in Prijatelj. Prijatelj sede na stol in vkljuchi diktafon. Zhenska dvigne chasho visoko v zrak in jo v polkrogu, podobno kot duhovnik vino pri katolishki mashi, pokazhe obchinstvu. Nato chasho postavi na stol, vzame shumecho tableto in ponovi polkrozhni gib. Spusti tableto v chasho in chaka, da se stopi, potem pa se ponizhno na kolenih priblizha Huxleyu in mu s sklonjeno glavo, toda na odprtih dlaneh ponudi chasho. Huxley vzame chasho in popije, Zhenska pa sede na stol in vzame svecho ter jo potem ves chas drzhi v narochju, sedech nepremichno.

HUXLEY (dvigne obrvi): Pol ure, da bo zachelo delovati.

Dolga tishina. Vsi sedijo nepremichno, obrnjeni v obchinstvo. Huxley je v drzhi misleca in obchasno si pomasira ochi.

PRIJATELJ: Ti je prijetno?

HUXLEY (razvlecheno): Ni mi niti prijetno niti mi ni neprijetno. Preprosto mi JE.

Dolga tishina. Vsi sedijo nepremichno, obrnjeni v obchinstvo. Huxley s sklonjeno glavo, ki mu obchasno pade naprej, kakor da bo zaspal.

HUXLEY (omamljeno): Kako lepe noge ima tale stol. Kot sveti Mihael in vsi angeli. Chudezhne noge. Kot narcise. Kot stol na Van Goghovi sliki. Le brez ushesa na njem. (obrne se k Prijatelju). Ali snemash? (in ko mu ta prikima) Snemaj, snemaj, saj nisem pochen.

Dolga tishina. Vsi sedijo nepremichno, obrnjeni v obchinstvo. Huxley spet s sklonjeno glavo, ki mu obchasno pade naprej, kakor da bo zaspal.

HUXLEY (she bolj omamljeno): In kako lepe so te gube na mojih hlachah. Prekrasne. Glavna tema likovnih umetnosti. Nesmiselno bi bilo nashtevati to dolgo hipnotizirajocho vrsto srednjeveshkih umetnikov (obrachajoch se k Zhenski), o katerih niste nikoli nich slishali (obrachajoch se nazaj) in ki so se najbolj posvechali slikanju in klesanju gub. Prekrasno. Madonine gube. Prekrasno. (obrachajoch se k Prijatelju). Ali snemash? (in ko mu ta pokima) Snemaj, snemaj, nich mi ni, bratec, nich. Sploh nisem pochen. Norost. Nich mi ni.

Tedaj Prijatelju popustijo zhivci in s spachenim obrazom ugasne ter odvrzhe diktafon, nato pa vzame svecho.

HUXLEY (dvigne se na noge in odlochno krichi): Nochem jih gledati v ochi! Nochem jih gledati v ochi! Nochem jih gledati v ochi!

Najprej Zhenska, potem pa Prijatelj ugasneta sveche in se na stolih obrneta s hrbtom proti obchinstvu ter tako sedech ostaneta do konca igre. S prizorishcha najprej tiho, potem pa vse glasneje prihajajo zvoki Carmina Burana. Huxleya obsije dodatni zharomet, on pa se zachne slachiti s shiroko odprtimi ochmi. Sleche se do golega, pade na kolena in po telesu se deloma namazhe z rdecho barvo.

HUXLEY (mirneje): Nochem jih gledati v ochi. (drsajoch po kolenih prinese kaktus, ki je bil za stebrom, in se z njim priblizha robu prizorishcha)

Intenzivnost svetlobe na Huxleyu se zmanjshuje. Do konca glasbenega dela (Carmina Burana) bo Huxley, drsajoch po kolenih, porival in nosil kaktus z enega na drugi konec roba polkrozhnega prizorishcha, neprenehoma in tudi brez smisla nepovezano vzklikajoch citate iz svojih »Vrat percepcije«. Sledi besedilo kot primer, vendar ne bi bilo ustrezno, che bi se ga igralec drzhal, KER TO NE SME BITI DOBESEDNO NAUCHENO BESEDILO. Namrech, poudarek pri tem je na nadrealistichno spontani, improvizirani igri halucinogenega transa pod vplivom mamil, ne pa na besedilu, ki se izgovarja. Zato mora igralec preuchiti knjigo »Vrata percepcije - Raj in pekel z dodatki«, ter tukaj vzklikati citate, ki mu najprej pridejo na misel in ki niso obvezno dobesedni, temvech mora z njimi izraziti Huxleyevo podzavest v skladu s svojim razumevanjem Huxleya, oslanjajoch se le delno na besedilo in temo.

HUXLEY (poriva in prenasha kaktus, zastaja, vzklika, trza, poskakuje, se plazi in spakuje): Vizualizacije! Vizualizacije! Nikoli nisem bil dober vizualist... Niti bogate besede pesnikov ne izzivajo slik v mojem umu... Le kadar imam visoko temperaturo, moji mentalni prizori dosegajo samostojno zhivljenje... Meskalin dviga vse barve na vishjo raven, toda jaz pravzaprav sploh ne vidim barv, ne morem vizualizirati... Vizualizacije so prevara, slepilo cerkvenih vitrazhev, dolgega pushchavnishtva, samobichevanja... Prevara bleshchave diamantov in svetlobe, zlasti diamantov... Prevara lakote, pomanjkanja svezhega sadja in zelenjave v prehrani... Vizualizacije so hipnotichni vplivi razkoshnih kipov in slikarij po katedralah... Vizualizacije so slepila porcelanskega in drugega finega, zlatega posodja v bogatih palachah... Jaz pa vidim tri cvetove v vazi, shtiri noge stola in gube na hlachah... Toda edinstvenost pesnika-umetnika ni v dejstvu, da je resnichno videl te chudovite izvirnike, ki jih Sveto pismo imenuje kerubini... Zato ni nujno, da tudi jaz vidim... Chemu vid? Zato pa imam vsaj kemichni oddih... Kemichni oddih... Sedeti, z zaprtimi ochmi, pred stroboskopsko svetilko je zelo nenavadna in fascinantna izkushnja... Statichno ali dinamichno, slabo umetnishko delo je zmeraj slabo umetnishko delo... Toda s petjem, da, s petjem psalmov ali z recitiranjem suter, nenehoma, zmeraj znova krichati in zavijati, uro za uro, z namenom, da se povecha koncentracija ogljikovega dioksida v krvi in pljuchih, zmanjshati uchinkovitost cerebralnega redukcijskega ventila, osvoboditi um... Da, da... Kemichni oddih... Kako in zakaj hipnoza izziva vidne uchinke? Kemichni oddih... Preteklost ni nekaj trdnega in nespremenljivega... Rozhe: cvetove je lahko naslikati, liste tezhko... Dajte mi nikotinsko kislino... Dajte mi, za hudicha, nikotinsko kislino...

Po tem ali she daljshem monologu Huxley, ob zadnjih zvokih Carmina Burana, izchrpan pade na tla in oblezhi nepremichno. Zhenska in Prijatelj prizhgeta sveche in se na stolih spet obrneta proti obchinstvu. Kratek premor.

PRIJATELJ (vstane): Raj in pekel! (ugasne svecho)

ZHENSKA (vstane): Shizofrenik je ne le dusha, ki ni ponovno rojena, temvech je tudi brezupno bolna. (ugasne svecho).

 

Zavesa.

 

(Predstava je bila premierno izvedena v okviru 5. Festivala paradigmatichnih dogajanj na otoku Silba 17. 8. 2002. – Op. avt.)

 

 

Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich