Revija SRP 57/58

Cesare Pavese

 

 

PRISHLA BO SMRT IN IMELA BO TVOJE OCHI

 

 

TO C. FROM C.

 

You,

dappled smile

on frozen snows –

wind of March,

ballet of boughs

sprung on the snow,

moaning and glowing

your little “ohs” –

white-limbed doe,

gracious,

would I could know

yet

the gliding grace

of all your days,

the foam-like lace

of all your ways –

to-morrow is frozen

down in the plain –

you dappled smile

you glowing laughter.

 

(11. marca 1950)

[ZA C. OD C-ja *

 

Ti,

pegasti nasmeshek

na zamrznjenem snegu –

marchevski veter.

poplesavanje vej.

ki so na snegu pognale,

jechala si in izzharevala

svoje male “oh” –

belonoga srna,

ljubka,

ali bi lahko spoznal

she

drsecho milino

tvojih dni,

penaste chipke

vseh tvojih poti –

jutrishnji dan je zamrznjen

tam dol na ravnini

ti pegasti nasmeshek

ti zharechi smeh.

 

(11. marca 1950)

* Za C(onstance Dowling) od C(esara Paveseja)]

                                                                                    

 

 

 

IN THE MORNING YOU

ALWAYS COME BACK *

 

Jutranja zarja

diha s tvojimi usti

na koncu praznih ulic.

Siva luch so tvoje ochi,

sladke kaplje zore

na temachnih grichih.

Tvoj korak in tvoj dih

kot jutranji veter

preplavljata hishe.

Mesto vztrepeche,

kamni zadehtijo –

ti si zhivljenje, prebujenje.

 

Zvezda izgubljena

v jutranjem svitu,

shumljanje vetricha,

toplota, dihanje –

konec nochi.

 

Ti si svetloba in jutro.

 

(19.-20. marca 1950)

 

* Zjutraj se vedno vrnesh

 

 

 

 

Imash kri, imash dih.

Narejena si iz mesa,

iz las iz pogledov

tudi ti. Zemlja in rastline,

marchevsko nebo, luch

drhtijo in so ti podobni –

tvoj smeh in tvoja hoja

kot vode, ki zhuborijo –

tvoja guba med ochmi

kot zbrani oblaki –

tvoje mehko telo

kepa prsti v soncu.

 

Imash kri, imash dih.

Zhivish na tej zemlji.

Poznash njene okuse,

letne chase in prebujenja,

igrala si se na soncu,

z nami si govorila.

Svetla voda, pomladanski

poganjek, zemlja,

brstecha tishina,

ti, deklica, si se igrala

pod drugachnim nebom,

v ocheh nosish tisto tishino,

oblak, ki privre

kot izvir iz dna.

Zdaj se zasmejesh in vzdrhtish

nad to tihoto.

Sladki sadezh, ki zhivish

pod jasnim nebom,

ki dihash in zhivish

ta najin letni chas,

v tvojem zaprtem molchanju

je tvoja moch. Kot

zhiva trava v zraku

vztrepetavash in se smejish,

toda ti, ti si zemlja.

Si divja korenina.

Si zemlja, ki chaka.

 

(21. marca 1950)

 

 

 

 

Prishla bo smrt in imela bo tvoje ochi –

ta smrt, ki naju spremlja

od jutra do vechera, nespechna,

gluha kot davno kesanje

ali nesmiselna razvada. Tvoje ochi

bodo prazna beseda,

zamolchan krik, tishina.

Tako jih vidish vsako jutro,

ko se sklanjash sama vase

v ogledalu. O ljubo upanje,

takrat bova vedela tudi midva,

da si zhivljenje in si nich.

 

Za vse ima smrt svoj pogled.

Prishla bo smrt in imela bo tvoje ochi.

Bo kakor da bi se odrekla razvadi,

kot da bi zagledala v ogledalu

vznikniti mrtev obraz,

kot da bi poslushala zaprta usta.

Nemo se bova spustila v vrtinec.

 

(22. marca 1950)

 

 

 

 

YOU, WIND OF MARCH *

 

Si zhivljenje in smrt.

Prishla si marca

na golo zemljo –

tvoj drget she traja.

Pomladanska kri

– vetrnica ali oblak –

tvoj lahni korak

je oskrunil zemljo.

Bol se spet oglasha.

 

Tvoj lahni korak

je spet obudil bridkost.

Zemlja je bila mrzla

pod ubogim nebom,

bila je negibna in zaprta

v otrple sanje,

kot nekdo, ki ne trpi vech.

Tudi hlad je bil sladek

v globokem srcu.

Med zhivljenjem in smrtjo

je upanje molchalo.

 

Zdaj ima glas in kri

vsaka stvar, ki zhivi.

Zdaj sta zemlja in nebo

mochan drget,

upanje ju zvija,

jutro ju pretresa,

potopi tvoj korak,

tvoj zorni dih.

Pomladanska kri,

vsa zemlja trepeche

v prastarem trepetanju.

 

Spet si obudila bridkost.

Si zhivljenje in smrt.

Po goli zemlji

si lahno mimo shla

kot lastovka ali oblak,

in studenec srca

se je spet zbudil in vdira

in se zrcali na nebu

in odseva stvari –

in stvari, na nebu in v srcu,

trpijo in se zvijajo

v prichakovanju tebe.

Jutro je, zora,

pomladanska kri,

ti si posilila zemljo.

 

Upanje se zvija,

in te chaka in kliche.

Si zhivljenje in smrt.

Tvoj korak je lahak.

 

(25. marca 1950)             

 

* Ti, marchevski veter

 

 

 

 

SKOCHIL BOM NA SHPANSKI TRG

 

Nebo bo jasno.

Ceste se bodo odpirale

na grich s pinijami in kamenjem.

Trushch na cestah ne bo

spremenil tistega negibnega zraka.

Cvetje, oshkropljeno

z barvami ob vodnjakih,

se bo spogledovalo kot zhenske,

ki se zabavajo. Stopnice,

terase, lastovke

bodo prepevale v soncu.

Odprla se bo tista cesta,

kamni bodo prepevali,

srce bo poskochno utripalo

kot voda v vodnjakih –

ta glas se bo povzpel

na vrh tvojih stopnic.

Okna bodo dehtela po

kamnih in jutranjem zraku.

Neka vrata se bodo odprla.

Vrvenje na cestah

bo kot razburkanost srca

v medlechi svetlobi.

 

Ti bosh stala – vsa sijocha.

 

(28. marca 1950)

 

                                                                                                               

 

 

Jutra minevajo svetlo

in prazno. Tako so se tvoje

ochi nekoch odpirale. Jutro

se je pochasi iztekalo kot

vrtinec negibne luchi. Molche.

Ti, zhiva, si molchala; stvari

so zhivele pod tvojimi ochmi

(brez truda, nich mrzlichno, brez sence)

kot bistro morje zjutraj.

 

Kjer si ti, svetloba, je jutro.

Ti si bila zhivljenje in stvari.

V tebi smo budno dihali

pod nebom, ki je she v nas.

Brez truda, nich mrzlichno tedaj,

brez te tezhke sence drugachnega

in preobremenjenega dneva.

O svetloba, daljna jasnina,

zasoplo dihanje, obrni negibne

in zhareche ochi na nas.

Temno je jutro, ki mine

brez svetlobe tvojih ochi.

 

(30. marca 1950)

 

 

 

 

THE NIGHT YOU SLEPT *

 

Tudi noch ti je podobna,

daljna noch, ki nemo joka

znotraj globokega srca,

in zvezde se trudno utrinjajo.

Lice se lica dotika –

obide ju mrzel srh, nekdo

se zvija in te roti, sam, v tebi

izgubljen, v tvoji vrochici.

 

Noch trpi in po zori koprni,

ubogo srce, ki drhtish.

O, zaprto oblichje, temna stiska,

mrzlica, ki zhalostish zvezde,

nekdo je, ki kot ti chaka jutra,

strme v tvoj obraz, molche.

Zleknjena pod nochjo

kot zaprto in mrtvo obzorje.

Ubogo srce, ki drhtish,

nekega davnega dne si bilo zora.

 

(4. aprila 1950)

 

* Noch, ko si spala

 

 

 

 

THE CATS WILL KNOW *

 

She bo padal dezh               

na tvoja kamnata tla,            

rahel dezh

kot dih ali korak.

She vetrich in zora

kot pod tvojim korakom

bosta lahkotno cvetela,

ko se bosh ti vrnila.

Na oknih med cvetjem

bodo machke zvedele.

 

Bodo drugachni dnevi,

bodo drugachni glasovi.

Sama se bosh smehljala.

Machke bodo zvedele.

Chula bosh davne besede,

trudne in prazne besede,

kot ponoshene noshe

vcherajshnjih praznikov.

 

Tudi ti se bosh zganil.

Odgovoril bosh besede –

obraz pomladi,

tudi ti se bosh zganil.

 

Machke bodo zvedele,

obraz pomladi;

in rahel dezh in

jutro hijacintove barve,

ki trgata srce chloveku,

ki ne upa vech nate,

so zhalosten nasmeh,

ki trepeche le na tvojih ustih.

Prishli bodo drugachni dnevi,

drugachni glasovi in prebujenja.

Trpela bova ob zori,

obraz pomladi.

 

(10. aprila 1950)

 

* Machke bodo zvedele

 

 

 

 

LAST BLUES, TO BE READ

SOME DAY

 

'T was only a flirt

you sure did know

some one was hurt

long time ago.

 

All is the same

year has gone by –

some day you came

some day you 'Il die.

 

Some one has died

long time ago –

some one who tried

but didn't know.

 

(11. aprila 1950)

[ZADNJI BLUES, KI BO

NEKOCH PREBRAN

 

Bil je samo flirt

prav gotovo si vedela

nekdo je bil ranjen

zhe dolgo je tega.

 

Vse je enako

leto je shlo mimo –

nekega dne si prishla

nekega dne bosh umrla.

 

Nekdo je umrl

zhe dolgo je tega –

nekdo, ki je poskushal,

a ni vedel kako.

 

(11. aprila l950)]

 

 

 

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

Obe angleshki pesmi in naslove v angleshchini prevedla Marija Godnich

 

 

 

 

Cesare Pavese, italijanski pesnik, pripovednik, esejist in prevajalec, je bil rojen 9. sep­tembra 1908 v kraju Santo Stefano Belbo v okolici Cunea. Sprva je vneto shtu­diral kla­sichne knjizhevnosti in tudi angleshko, kmalu pa ga je prevzela zlasti ame­rishka litera­tura, ki ji je posvetil skoraj ves svoj chas in zaman upal na shtipendijo pri Columbia University. Diplomiral je na turinski filozofski fakulteti z diplomsko nalogo o Waltu Whitmanu. Ker ni dobil mesta asistenta na univerzi, se je zachel poklicno ukvarjati s prevajalstvom in se povezal z raznimi zalozhbami kot preva­jalec, svetovalec in ured­nik, obenem pa je tudi veliko pisal in sprva objavljal revial­no. Zaradi svojih zhivljenj­skih in politichnih na­zorov, ki niso bili pogodu fashisti­chnemu rezhimu, so ga leta 1935 zaprli in ga obsodili na tri leta konfinacije na jugu Italije, a zhe naslednje leto so ga izpustili na prostost, in shele takrat, ko se je vrnil domov v Turin, je zvedel, da ga je njegova zarochenka zapustila in se ravno pri­pravljala na poroko z drugim. To ga je silno potrlo in spravilo v strashno stisko. Intenzivno prevajalsko delo in pisateljski vsesploshni vidnejshi uspehi so mu tedaj pomagali preboleti veliko razocharanje. Kar pa se ni zgodilo kakshno desetletje ka­sneje, in sicer leta 1950, ko je vnovich zapadel hudi depresiji, potem ko je dozhivel drugi senti­mentalni poraz. Zaljubil se je nesrech­no v amerishko igralko Constance Dowling, za ka­tero je napisal nekaj scenarijev in tudi ciklus vznesenih pesmi, ki so po njegovi smrti tako rekoch prepotovale svet v naj­razlichnejshih prevodih in z najrazlichnejshimi komentarji. Cheprav so mu junija istega leta podelili nagrado Strega za roman La bella estate (Lepo poletje), si ni opomogel iz depresije, marvech je 26. avgusta ponochi naredil samomor v turinskem hotelu (alber­go Roma). V Tu­rinu je tudi najdlje chasa zhivel in neutrudno delal ter si zelo pridno utiral pot do velikih prevajalskih in literarnih priznanj. Prevedel je vech ducatov ame­rishkih in angleshkih knjig. Napisal je pesnishko zbirko, kar nekaj ro­manov pa pripo­vednih del in esejistichnih knjig, ki so izshli knjizhno deloma pred njegovo smrtjo in delno po njej, med njimi kazhe omeniti vsaj kakshen naslov: vsekakor zbirko pe­smi Lavo­rare stanca (Delo utruja), ki je izshla leta 1936 v Firencah, nota bene v 180 iz­vodih (z besedo: stoosemdeset, kar je za nashe danashnje pojme naravnost... pre­tres­ljivo malo, saj je bilo tudi takrat Italijanov vsaj dvajsetkrat vech kot Slovencev), nato je bila ponatisnjena z vechjim izborom pesmi leta 1943 pri zalozhbi Einaudi v Turi­nu, kjer je bil Pavese redno zaposlen. (Dozdajshnjih, najpogosteje razshirjenih in izpo­pol­njenih izdaj – ponatisov z novimi naslovi in novimi spremnimi besedami je izshlo medtem she in she. In kmalu po smrti drobna pesnishka zbirka Verrà la morte e avrà i tuoi occhi (Prishla bo smrt in imela bo tvoje ochi), 1952. Prozna dela pa, prav tako vechkrat ponatisnjena: Paesi tuoi (Tvoje dezhele), 1941; Feria d'agosto (Av­gustovski do­pust), 1946; Dialoghi con Leucò (Pogovori z Leucòjem), 1947; Prima che il gallo canti (Pre­den bo petelin zapel), 1948; La bella estate (Lepo poletje), 1949, in La luna e i falò (Mesec in kresovi), 1949. Navedla bom she nekaj od shtevilnih postumnih objav: La letteratu­ra americana e altri saggi (Amerishka knjizhevnost in drugi eseji), 1951; (Il mestiere di vivere – Diario 1935-1950 (Obrt, imenovana zhivljenje – Dnevnik 1935-1959), in seveda an­toloshko zbirko Le poesie (Pesmi) iz leta 1998, ki je izshla pri zalozhbi Einaudi in kjer so zbrane skoraj vse njegove pesmi, od tistih, objavljenih v prvencu Lavorare stanca (Delo utruja) iz leta 1936, ki je izshel pri flo­rentinskem zalozhniku Parentiju (ponatis pa leta 1943 pri Einau­diju), in vseh ne­shtetih razshirjenih in obogatenih ponatisov, vkljuchno s pesmimi pred in okrog Lavorare stanca, pa s cenzuriranimi pesmimi, doda­nimi in dostavljenimi, in seve­da tudi s postumno izdanimi, in sicer z zhe omenjeno zbirchico Prishla bo smrt in imela bo tvoje ochi in s ciklom La terra e la morte (Zemlja in smrt), ki pa je bil za Pave­sejevega zhivljenja objavljen revialno v shtev. 4-5-6 (za april, maj in junij 1947) pa­dovanskega trimesechnika Rivista d'Umanità Lettere ed Arti (Revija za humamzem, leposlovje in umetnost). Preve­dene pesmi so iz zhe omenjene antoloshke zbirke Pesmi, ki je izshla v zelo elegantni zhepni izdaji na chudovito mehkem in lahkem papirju, pravi uzhitek za ochi in dotik. Strani 350, cena knjige: deset tisoch lir alias priblizhno pet evrov. Koliko tolarjev to znese, pa iz­rachunajte sami. Znesek uteg­ne postaviti na lazh slovenski rek, da je za malo denarja malo muzike.

 

Jolka Milich