Revija SRP 57/58

Andrej A. Golob

 

SI TACUISSES, PHILOSOPHUS MANSISSES
ali
quidquid agis, prudenter agas et respice finem

 

Sposhtovani prisotni, cenjeni gostje, drage gospe in vzvisheni gospodje, ljube mize, stoli, lustri, grandiozne muhe, pajki, stenice, sposhtovana pod in tla, vse drugo kar gre v tem oslavljanju, kot sem danes zhe uporabil, bom pa kar spustil!

Jaz bom kratek, namrech, jaz se sploh ne bi javil k besedi, se opravichujem, che ne bi slishal tega, da gre tukaj prauzaprau za vse ali nich, kar je bilo zdaj na koncu slishati in da je to tista logika, ki zna pach to obvladovati, in to je tisto, chesar se jaz bojim in zaradi chesar se mi zdi, da je ne glede na to, da relativno ti razlogi lahko veljajo samo za vse ali pa ne jaz pa mislim, da mora biti konsenz o vseh ali o nobeni in to je edino dosledno, zato so torej ti razlogi nesprejemljivi in zategadelj sem se priglasil k besedi.

Oprostite, povedal bi to, saj bom chisto kratek, da pri teh predlogih, ki predlozhili smo jih vsi skupaj, ki jih zdaj, bom rekel, na nek nachin legitimno pluralno argumentiramo, bom rekel, postavljamo strukturo vprashanj in zavrachamo neke principe, bom rekel, ki obichajno veljajo in v tem konceptu, bom rekel, se mi je zdelo konstruktivno, bom rekel, she enkrat govoriti o dolochenih stvareh.

Namrech, vprashanja o katerih danes diskutiramo, ta vprashanja so zelo interesantna, pa bi she jaz par besed ven vrgel, sej bom chist kratk, zares, mislim, che lahko, che je lov odprt, se pravi, che mi dovolite, sicer pa zakaj sem tukaj, saj zategadelj pa imamo parlament, in kakshna je to demokracija, che se ne sme debatirat, mislim, jaz sem proti temu, veste, in to bom zagovarjal, z vsem srcem, kar ga premorem, zategadelj sem delegiran, in so mi volivci poverili to nalogo in jaz moram zdaj to konkretizirat, saj zategadelj sem tukaj, pa ne zamerit, che sem bil zhe na zachetku oster, jaz sem pach takshen tip, saj to se ve, mislim, vechina od vas me pozna, saj sem tukaj zhe od zachetka in tako je zhe chas, sem mnenja, da se med seboj poznamo, drug drugega, jaz mislim, da je to seveda vsem jasno, in mora biti nam vsem jasno.

Namrech jaz se spominjam she iz chasov, ki so danes sploshno stigmatizirani kot svincheni nedemokratichni, da je bila ta dilema jako pogosto prezentirana, da je bila tu polemika zelo ostra, oziroma, polemike mnogo niti ni bilo, ker je tista vechina, oziroma, tisti, ki je drzhal vso stvar tako ali drugache v rokah, vedno polemiko dal ad acta z argumentom, da je vse to predznak strahopetnosti oziroma shibkosti karakterja, ki proceduro nacheloma omejujejo in mislim, da je tudi kot je bilo prej recheno ni vech chas za voluntarizem, ker mislim, da nas je ravno voluntarizem amaterstvo v vsem tem pripeljalo v situacijo, kjer danes smo, lahko so tudi nasprotni argumaneti, samo jaz ocenjujem da mora biti ta rech predvsem rentabilno podjetje in profesionalni sestav ne glede na dolochen stroshek je vechji garant, da bo ta rech producirala takshne stvari in takshne odlochitve, ki bodo v dobrobit tega naroda.

Chudi me pa seveda vznemirja eno vprashanje: problem seveda ne sprejeti predloga, ki je bil predlagan, je po mojem, eden bolj problematichnih, tu ni nikakrshnega problema, tako jaz zategadelj mislim, da je treba dodati she eno dodatno pojasnilo, da so stvari popolnoma jasne: jaz sem to skushal, jaz sem bil skozi in skozi za proporcionalni predlog, vendar to ni shlo in iz tega aspekta in pa moje mnenje je, da je problematizacija o tem povsem utemeljena in mozhna, ampak tako, da se postavi kot projektna naloga, sicer pa se bomo morali navadit in tudi javnost se bo morala navadit, da imamo razlichna mnenja.

No, in moje mnenje o tem kompetentnem problemu, ki je fascinantno vprashanje, kot sem omenil zhe na zachetku in, ki je konstruktivno, ki je azhurno, ki je vsekakor impresivno in nikakrshen prejudic, moje mnenje, torej, o tem je, da je to dobro vprashanje, smotrno vprashanje, kvalitetno vprashanje, ki ni za sindromski vokabular, ampak ga je absolutno resno tretirati in v tem smislu lahko ta kompetentni problem, ki je fascinantno vprashanje, brez kompleksov razdelimo na tri dele: prvi, drugi, tretji, pri chemer se prvi del, veste, strashno lepo nanasha na prejshnje teme, o katerih sem govoril zhe na zachetku in so govorili tudi drugi govorci pred mano in she prej, potem se tretji del, vidite, strashno lepo prilagaja prvemu praukar povedanemu, in drugi del tega kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje, lejte, strashno lepo sledi prvemu in tretjemu, kar je dobro, mislim, mi je blazno vshech, che se postavi dobra vprashanja, smotrna vprashanja, kvalitetna vprashanja, ki jim napram infantilnim in ingerenchnim ni do kalkulativnega kompliciranja in kritiziranja, temvech korektno terjajo profesionalni tretma z direktno interpretacijo, ker, kot sem rekel zhe na zachetku, se lahko le tako postavi dobre odgovore, smotrne odgovore, kvalitetne odgovore, ki s svojo logichno funkcionalnostjo, argumentirano antiamaterstvostjo in dolgorochno proceduralnostjo same po sebi apelirajo na tisto nagrado, kot najvishje priznanje za... za... mislim, ustvarjalno delo, mislim, kot tako, in to sem normalite jasno povedal tekom referata in tega se je treba striktno drzhati, mislim, teh kriterijev, aktivno do konca in naprej, brez provincialnih kompromisov, brez kompleksnih koncentracij, brez eventualnih grupacij, da ne bi le te al pa kak, ne vem, drug tak vir sluchajno impliciral sicer tradicionalno, a legitimno polarizacijo konkretnih demokratichnih aspektov v diferencialen konflikt s proporcionalnim segmentom katastrofalne katastrofe, cheprav mislim, saj bom kmalu, gospod prdsednik, samo she par besed, rad bi razlozhil teorijo o tercialnosti vprashanja, pri chemer je, ut supra pojasnjeno, prvi del posledek prejshnjih in tretji je nanashajoch se na prvega in drugi za oba, che torej zdaj poskusham odgovorit na prvi del kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje, potem moram rechi, da samo konsolidativen subjekt globalne identitete v energichni civilni abuzivizaciji sistematichne imitacije alegorichnega konstruktivizma eksempletativno signalitira fino fineso intezivdosjejnih adekvadentov, ki s kompaktibilno inteligecidiranco frekventira striktnost konceptualne afinitete, s katero ideja idealno oplaja angazhirajoch labirint kolosalne postmoderne segmentacije ratificirane vizije in afrontira letargichni fazi delikatne moralizije, saj ne more akceptirati cirkulacijo bumerangnega pragmatizma modificiranih kreativcev ter njih klasichnih ekstaz aklimatizirajoche diskurzivnosti ob kateri credo preokupacije farsichne paritete demantira simbolichno varianto rapidne tendence dilemichne akcije, ki v normalnih prognozah legitimitete maksimalno kontrira integralne reakcije, brzh ko asimilativna definicija, citirajoch prakso absurdne sinteze, nihiluje v komparativni frazi absolutnosti, kjer idilichni agresij ni niti epilog impulza karakteristichne memoriale niti forum polemichnega saldokonta akreditiranega pri kabinetu masivitete, ampak je nivo evforije tistih struktur, ki reciprochno projektirajo etapo abecednice distribucijskih inciativ, tako atakiran v birokralog proporcionalnih ambicioznezhev z naturalno legalnostjo, da kritichni diskretor, impulzirajoch metaforichno kontradiktornost primarnih garnitur, nima elitnega garanta za debato megalomanijdeficitnih antikvarentov s tradicijo publicitetne sfere, ki se spontano refleksirajo v manifestativen princip kot shok rotacija univerzalne diskusije absorpcivne banalnoze, kakor tudi ne direktno grupacijo visoko radikalnih konstantrij instrumentalnega frapirenstva progresiviranih lociranstev, ker niso rangirani abstraktno v etablirano indiferenco kreiranega materializma orientacijske protekcije, ampak relativirajo tipichno adherenco bariernega anahronarhizma perfekcijske detajlnosti v defektcelico retorichne stimulacije vizirujoch legalizomentabelnost prioritetnih abotativ s terminskim aglomeratom najeksperimentiratejnih dekoremonij, popooponiranih iz bonitetuejne agilnostative, katere prozaichna originalnost konfunzenira ekspertno deviacijo barikadne amortizacije, kar vse moremo adeptno povezati s tretjim delom kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje in, ki se oplaja iz prvega parta kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje, kjer metoda paroldiscipline refundira kronichni fond bizarne anateme refomiranih ivnensticij, da bi realne preokupacije galantnih funkcij tragedirali v tisti unificira(n)t in tisti tretira(n)t, ki preabreracihaja iz tolerantne senzacije korekcijske melanhonije v impozanten luksus dekretnega bankrota, tako da racionalno perspektivo dramatichno forsira skozi interen efekt delegirane alianse, pri chemer lojalna agregacija halucinira o permanentnem agensu kontrolirane marionete, vendar favorizirana iluzija elegantno ablacijonira briljanten distanc praktichne tragedije, o katerih lupa mehanske flegmatichnosti akutno kopira, da je zenit fenomenalnega resorja konstituativno eksploatitativen, che mojstrstvo labilneje racionalizira adaptivno dogmo in hkrati manipulira centralistichno dekoracijo v selektivni produkt objektivne propatrie, ki se ne bo kar chez noch al dve in dan iz res talentiranega provizorija operativne abdukcije skorumpiral do fundameta protestnih robotov, katerih abdikasistenca je komplicirajoche imperativna in se kolektivno simetrira za popularne monotonije, s chimer epizoduje cirkusistenci aksiomnih rizikov, ki korektujejo latentizmu vseh individualij in vseh diametralij, ker se le filozofno lahko abolirajo kot mentalitetizem vehemence ob krizi referatne norme, kar je rekonstruktivno iz ekscesne stereotipenze diagonalnih mizerenc, kajti linijska magija, tretirajoch selektivno psihozo kontaktnih administrazej, ne more demonstrirati nostalgichne konverzacije subtilnih fiksensov, ne more skepsati provizorichno obskuriteto shabloniziranih bojkonomalijkceleracij, temvech verzira promptnost najspecifichnih antipodov, saj fascinantno dominira mandatno eksaktnost salonske cehe in variabilno planerstvo niansitativne domene kakor tudi reprizat predlaichne sentimentalitete, koder utopija propozicije nostalgira alternativo degustacijskih liberalizmov, nadlinearuje plural tempiranega abandonstva in izkompletkaja negacijo imitacijske abalienacije in drugo in vse to nas vodi do drugega delezha kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje, ki pa se le, kot je zdaj zhe prav vsem nam, a ne, znano, torej, samo naslaja na prvi in tretji del kompetentnega problema, ki je fascinantno vprashanje, zategadelj ne mislim ponavljat, da samo koncentrativen subjekt globalne identitete v fizichni abuzivizaciji sistematichnega amaterizma eksempletativno signalitira barbabrstvo adekvatentov, ki s kompaktibilno likvidkompromisanco frekventira striktnost konceptualne variante, kakor tudi ne mislim poudarjat, kako realne preokupacije tendenchnih primitivizacij tragedirajo v tisto informiteto in tiso definiteto, kjer metoda adoptirsubstrine refundira kronichni ekstrem dislocirane anateme taksativiranih invensticij, in ne bi rad she enkrat povedal, da ideja idealno oplaja amoralujoch labirint kolosalne relacijske segmentacije ratificirane vizije, ki se hoche prealiansirati iz tolerantne senzacije demonichne melanhonije v impozanten stabil dekretnega bankrota, kjer marginalichni agresij ni niti epilog impulza klasificirichne memoriale niti firma polemichnega skeptika akreditiranega pri kompromisu masivitete, temvech socializira promptnost najspecifichnih abderitodov bizarnistichno dominirajoch mandatno esencialnost salonske cehe, in mi tudi ni do tega, da bi spet govoril o variabilnem planerstvu nonsensitativne domene, ki v absenchnih reputacijah legitimitete maksimalno kontrira integralni primat, brzh ko solidno perspektiviteto deklaratichno forsira skozi adherenten efekt deklasirane abrogacije, ker se le doktrinofno lahko abonentirajo kot manierizem vehemence ob shpici referatne naivnosti, atakirani v diletantolog proporcionalinih aparatnezhev z nervozno likvidnostjo in bi rad samo she to rekel, da che bi adut dekoriral konfliktni handikap, potem bi ideoloshki kvalific zrekordiral takshno dekadenchno pasiviteto, kakrshno niti sezonacija ni agencirala zhe nekaj akvaret in jo she nekaj diletatov tudi ne bo, zategadelj je aferljivo, da interesentizem kategorizira abnormalijo, ki bo balastirala depresiv ekonomske kompezacije nobel anulitet in dualizem analiz ignorantnih totumov, vitalnih za alogichno degredacijo seminarskih aktivitet in reshpektirano dikcijo normalnih fantazij, sicer pa se res ne mislim ponavljat in ne bi she enkrat govoril o recheh, ki sem jih zhe povedal.

Ker bi svoj konverzacijski diskurz rad efektivno... mislim, efektno, ne, zakljuchil, sit venia verbo, da si v tej zvezi vzamem pravico, da povem she eno anekdoto, namrech, ko so cankarja vprashal zakaj v privatni druzhbi zakaj je uporabil tako grdo besedo, ko je rekel slovencem "hlapci", pa je rekel, besede, zdajle ne bom ponavljal, rekel bi in, pa se mi je zdelo she grshe, zategadelj bom kar konchal, prelepa hvala!

 

 
___________
Razlage lat. pregovorov in izrazov:
si tacuisses, philosophus mansisses / ko bi bil molchal, bi ostal modrijan
quidquid agís, prudénter agás et réspice fínem / karkoli delash, delaj razumno in misli na konec
ad acta / zadeva je konchana
ut supra / kakor zgoraj
sit venia verbo / bodi mi dovoljeno rechi