Revija SRP 55/56

Vasilij Shukshin

 

BREZPRSTI

 

 

Verjemi, nich ni bilo

zaman: nashe pesmi,

nashe pravljice, zmage

nashih neizmernih naporov,

nashe trpljenje – ne oddaj

vsega tega za poduh

tobaka... Mi smo znali

zhiveti. Pomni to. Bodi

chlovek.

 

V. Shukshin, 21. avgusta 1974

(39 dni pred smrtjo)

Vsi naokrog so govorili, da ima Sergej Bezmenov hudobno zheno. Hudobno, muhasto in neumno. Vsi so to videli in razumeli. Ni videl in razumel tega samo Serjoga. Jezil se je na vse in se na tihem chudil: kako, da ne vidijo in ne razumejo, kako je samostojna, nachitana, kako je... Hudich naj jih pobere, ljudi, ko enkrat zachnejo chvekati, jih ne zaustavish. Saj ne vedo, kako je ostroumna in navihana. Kako hodi! Ta hoja, hudir, to gibanje naprej, takrat v njem vsaka zhilica zhivi in igra, ko hodi. Serjoga je imel she posebej rad zhenino hojo: gleda in zobje so ga skominali od ljubezni. Doma si jo je vso osuplo ogledoval, goltal slino in se potil od razburjenja.

– Kaj? – je sprashevala Klara. – Mm?... – In igrivo kazala jezik Serjogu. In shla v spalnico, kot da mu namenoma she enkrat kazhe, kako hodi. Serjoga se je vsakich pognal za njo.

...In oni so she blebetali o tem, da je ona... O vashka publika! Serjoga je molil boga, da mu sluchajno ne zleti iz rok to dragoceno darilo usode. Vchasih ga je celo prevzemal strah: ali sploh ima pravico do take sreche, ki se je neprichakovano zvalila nanj, ali je tega vreden, ali ni tu nekega nesporazuma – iznenada se nekaj takega izve in takrat mu porechejo: "He–he, prijatelj lakomni, pa si dober!? Si si pa prigrabil!"

Serjoga je prvich videl Klaro v bolnishnici (malo pred tem je prishla delat kot medicinska sestra), videl in precej ga je prevzel nemir. Sprva je videl samo ochala in nosek–shkorenjchek. In se hipoma vnel. Zhe potem ga je chakala radost odkrivati v njej vse nove in nove chare. Sprva pa so se samo bleshchala ochala in shtrlel je nosek, vse ostalo je bilo rdechkasta frizura. Bela haljica na njej je shla vsa narazen; ko je naglo shla mimo po hodniku, je navrgla: "Kdor je za prevezo, naj vstopi!" In poniknila v kabinetu. Serjoga se je tako vnel, da ga je zabolelo srce. Potem se ga je dotikala s svojimi nezhnimi toplimi prsti ter sprashevala: "Ne boli?" Serjogu se je vrtelo v glavi od njenih parfumov, na vprashanja je samo odkimaval – da ne boli. Strah je bil tolik, da je otrpnil in se bal premakniti.

– Kaj je z vami? – ga je vprashala Klara.

Serjoga je od zmedenosti spet pokimal – da ne boli. Klara se je zasmejala prav nad njegovim ushesom... V Serjogu se je nekje znotraj, nad popkom, vnelo... Namrshchil se je in... zajokal. Dejansko zajokal. Ni se mogel razumeti in nichesar ni mogel storiti s sabo. Namrshchil se je, sklonil glavo in zashkripal z zobmi. In solze so kapnile na njegovo bolno roko in njene bele prstke. Klara se je ustrashila: – Boli?!

– Ma pojdi ti nekam!... – je s tezhavo izrekel Serjoga. – Opravi svoje delo. – Pritisnil bi svoj moker obraz k tem milim prstkom in nihche ga ne bi mogel odvlechi od njih. Vendar strah, strah ga je paraliziral, povrh tega pa she sram, kajti zajokal je.

– Pa kaj vas boli? – je spet vprashala Klara.

– Ampak... tole... ni se treba pretvarjati, da smo mi vsi tu – kar tako, delamo brez zveze, – je rekel jezno Serjoga. – Mi vsi, na koncu koncev, zhivimo v eni drzhavi.

– Kaj, kaj?

No, in tako naprej.

Chez osemnajst dni sta se porochila.

Klara ga je zachela klicati – Sivi. Nezhno. Kot se je razvedelo, je bila zhe enkrat porochena, vendar je bil mozh mlahav, "kuhan", hitro sta se razshla. Serjogu je bilo zhe to, da je bil njen prvi mozh "kuhan", dovolj, da je hodil z izbochenimi prsmi, v sebi je chutil neobichajno moch. Klara ga je hvalila.

In prav v tem chasu, ko ni vedel, kaj naj naredi od sreche, so govorili, da je njegova zhena – muhasta in hudobna. Serjoga jih je vse preziral. Saj oni niso vedeli, kako ona... O ljudje! Hudichi, pochili bi od zavisti. Pa kaj je to, ne morejo ljudje prezhiveti, che ima nekdo srecho?

– Naj vam bo zhivalski svet za primer, – je svetoval Serjoga nekemu takemu umnezhu. – Zhivali normalno reagirajo, ko na primer kakega kuzhka vzamejo v cirkus, da tam nastopa. Ne jezijo se, ne. Zakaj pa vi norite?

– Zhal nam te je...

– Chebela ima zhelo... vesh, kje?

Serjoga se je jezil, dojel, da je to odvech, neumno, in se she bolj jezil.

– Ne oziraj se na puhloglavce, – je govorila zhena Klara. – Nama je dobro, in to je glavno. Jaz jih sploh ne opazim.

Serjoga se je skregal z rodbino, ker niso bili navdusheni nad Klaro, s prijatelji... Chisto je nehal piti, kupil je pralni stroj in ob sobotah pral perilo v prostoru pred savno, da ga nobeden od posmehljivcev ne bi videl. Serjogova mama ni mogla razumeti, ali je to dobro ali slabo. Po eni strani nekako ni v redu, che dedec opravlja zhensko delo, po drugi strani... vrag bi ga vedel!

– On vendar ne pije! – je rekla Klara tashchi. – Kaj bi she radi? Zavzet je z opravki.

– Pa kaj ti ga ni nich zhal? Sama bi oprala, celo nedeljo je garal, odpochiti se mora.

– Kaj jaz ne hodim v sluzhbo?

– Tvoja sluzhba, tvoje sluzhbe ni mogoche primerjati z moshko, dragica! En dan bi delala kot on (Serjoga je bil traktorist), kakshne roke rabish! Saj ni vprezhni konj.

– Sama vem, kako mi je zhiveti z mozhem, – je na to odgovorila Klara. – Vi hochete, da pije?

– Zakaj neki?

– Dovolj. Delash jim dobro, oni so pa she nezadovoljni.

– Meni ga je zhal, saj je vendar moj sin...

– A ni vam pa zhal, ko se valjajo pijani za plotom. Zhal? Nehajva s tem. Ni nobene potrebe spet govoriti na to temo. Jasno?

– Bog ti moj!... – je bila vsa prepadena mati. – Niti besede se ne sme rechi. Izzhivlja se nad moshkim, ti pa ne smesh niti chrhniti.

– V redu, rekla mu bom, naj gre v savno in se ga tam napije s prijatelji. To vam ustreza?

– Pa kaj morish s to pijanshchino! – se je razjezila mati. – On tudi prej ni kaj dosti pil, ti pa s tem popivanjem? Gonish svoje: "pijanshchina, pijanshchina".

– Dobro, rekla mu bom, da ste veleli, naj neha prati, – je objavila Klara. In je celo vstala ter odlozhila medicinsko knjigo.

Mama se je prestrashila.

– V redu! Takoj – "bom povedala". Samo, da se pritozhish.

– Dobro, kaj predlagate? – Klara je skozi modra ochala nepremichno gledala tashcho. – Konkretno.

– Nich. Samo vidim, da ti, milica, ne mislish za zmeraj z mozhem zhiveti, tako. Che bi mislila zhiveti, bi ga chuvala. Ti pa, kot ...ne vem, kot eksplotatorca nekakshna: jahash na mozhu. Pa kaj ti je res celo vodo tezhko prinesti? On si ves dan izvija roke, ko pa domov pride, se pa spet vprezhe. Pa kdaj naj se spochije, revezh?

– Ponavljam: jaz zanj skrbim. In kdaj naj se mi zasmili, sama vem. To ste vi tu... pokvarili moshke, potem pa ne veste, kaj z njimi pocheti.

– Jezheshna, jezheshna, – je izustila mati. – Take so torej danes zhene. Joj–joj–joj!

Che bi o teh pogovorih vedel Serjoga! Klara je bila dovolj pametna, da mu jih je zamolchala.

Serjoga pa to z veseljem dela – prinesti vodo, oprati perilo... Pridrvi domov, poljubi zheno v nosek, vedno znova ga osupi mehak pregib njenih beder. Vchasih jo prosi, naj nadene belo haljo.

– Ja pa za–kaj? – ga je nezhno sprenevedajoche sprashevala Klara. – Kakshna so to chudashtva?

– No, prosim, – je vztrajal Serjoga. – Ko sem te zagledal, si bila v halji, prvich, ne. Obleci jo, da te pogledam: spet me kar stisne. – Kazal je pod srce. – No, prosim te, Klarnetik. – Klical jo je – Klarnetik. Ali Klarnet, che jo je bilo treba glasno poklicati.

Klara je nadela haljo in potem sta se razposajeno obsipavala z nezhnostmi.

– Kje boli? – je sprashevala Klara.

– Tukajle, – je kazal Serjoga na srce.

– Zhe dolgo?

– Zhe... petinsedemdest dni.

– Dovolite. – Klara je pritisnila uho k Serjogovim prsim. Serjoga je vdihoval vonj njenih pobarvanih las... In spet in spet se ga je skoraj lotevala omedlevica od razburjenosti in radosti. Stiskal je "zdravnika" v svojem objemu, iskal z ustnicami njen sladki nosek – kaj ve, zakaj jo tako rad poljublja na nosek.

– No, no, – se je upirala Klara, – zdravnika, pa takole!... Kazhe, da so ji malce zhe presedale vedno iste mozheve nezhnosti.

"Bog ti moj, s chim sem zasluzhil takshno srecho?" je razmishljal Serjoga, ko se je vrachal na dvorishche k pralnemu stroju. "Kaj je ni prevech zame? Saj se mi bo she zmeshalo. Ali pa bom chisto oslabel."

Ni se mu zmeshalo. Zgodilo se je nekaj drugega, nepredvidenega.

Na pochitnice je pripotoval Serjogov bratranec Slavka. Slavka se je uchil v velikem mestu, na tehnichni univerzi, rodbina se je hvalila z njim, in ko je prihajal na pochitnice, je stric Nikolaj, Slavkov oche, vabil na zabavo. Tako je bilo zhe dvakrat, Slavka je zdaj preshel v tretji letnik. Spet so se zbrali in povabili tudi Serjoga s Klaro.

Sprva se je vse odvijalo normalno. Klara je bila v obleki barve shpanskega bezga z raskoshnimi rokavi, na prsih medaljon – ura na zlati verizhici, lasje so se svetili kot drag baker, ochala so blestela... Kako jo je imel rad Serjoga zaradi teh ochal! Ogleda si ljudi, vrzhe pogled na zheno in spet srce zatrepeta od radosti: ona edina izstopa iz sedechih za mizo: ponosna, pametna, vzgojena – zelo nepreprosta. Serjogu je bilo vshech, da ji je tudi Slavka namenjal najvech pozornosti, se pogovarjal z njo prek mize. Sprva tako – o chemerkoli, potem pa sta nenadoma tako zanimivo spregovorila, da so vsi za mizo umolknili in ju poslushali.

– Dobro, dobro, – je slishal Serjoga govoriti Slavka, ki je zachutil, da ga vsi poslushajo, – mi tehnokrati smo narod... suh, tako, kot tudi govorijo in pishejo o nas... Jaz bi samo preciziral: konkreten, ne pa suh, kajti za nas je na prvem mestu – gospod Dejstvo.

– Da, vendar za dejstvi pogosto stojijo nich manj konkretni ljudje, – mu je ugovarjala Klara, ki je tudi zachutila, da ju vsi poslushajo.

– Nedvomno! – je umirjeno, z nasmehom, izstrelil tehnokrat Slavka. – Vendar, che bomo ves chas razmishljali, da za dejstvom stojijo zhivi ljudje in neskonchnokrat to poudarjali, bosta znanost in tehnika prikovana na mestu. Ne bomo se premaknili z mrtve tochke.

Klara, ki je sijala od stekla, bakra in zlata, je na to odgovorila tako:

– Torej naj bi medicina za vami predvsem pobirala trupla? – To je bilo povedano krepko; za mizo je postalo chisto tiho.

Slavka se je za trenutek zmedel, potem pa se je zbral in zinil:

– Che zhelite – da! – je rekel. – Samo pri taki ceni lahko chloveshtvo obvlada vsa naravna bogatstva.

– Ampak to je sh a r l a t a n s t v o, – je v popolni tishini in z nekako posebno pomembnostjo tiho izustila Klara.

Slavka se je kot zasmejal, videti pa je bilo nenaravno, she sam je to zachutil, zato je postal zhivchen.

– In zakaj sharlatanstvo? Kolikor vem, je sharlatanstvo znachilno za medicino. In samo za medicino.

– Vi imate v mislih prepovedane splave?

– Ne samo.

– Mazashtvo? Tako torej, zapomnite si enkrat za zmeraj – je energichno, jezno in pouchevalno rekla Klara, – da je vsak, ki se loti zdravljenja celo prehlada, nima pa za to potrebnih pooblastil, potencialni z l o ch i n e c. – Posebno razlochno in grozno je izgovorila ta "zlochinec". In to v prisotnosti staric, ki so na veliko v vasi zdravile z raznimi travami, ekstrakti, zvarki, v njihovi prisotnosti je takole... Vsi so gledali v Klaro. Serjoga je naenkrat dojel, da bodo odsihmal sposhtovali njegovo zheno in se je bali. Bil je na vrhuncu sreche. Obozheval je svojo ochalasto boginjo, imelo ga je, da vsem zakrichi: "No, ste pogoltnili?! Prej ste pa nekaj piskali..." Ampak Serjoga ni zakrichal, temvech spet zajokal. Vrag bi ga vedel, kakshne ima te zhivce! Hipoma zajoka. Neopazno je obrisal solze in prizhgal cigareto.

Slavka je she nekaj govoril, vendar so tudi drugi za mizo zacheli govoriti: Slavka je izgubil. In povleklo jih je h Klari, ene s shilcem, druge z vprashanjem... Neki zelo visok Serjogov sorodnik, stric Jegor, se je naklonil k Serjogu, k ushesu, in ga vprashal.

– Kako jo naslavljati?

– Nikanorovna. Klavdija Nikanorovna.

– Klavdija Nikanorovna! – je zabasiral stric Jegor in s svojim glasom razmetal ostale glasove. – A, Klavdija Nikanorovna!...

Klara se je obrnila k temu hribchku za mizo.

– Da, poslusham vas. – Jasno, tochno, vzgojeno.

– Vi ste omozheni z nashim... no... sorodnikom, svatbe pa kot take ni bilo. In zakaj pravzaprav? Tega ni v navadi.

Klara ni razmishljala nad odgovori. Sploh je videti, da se dobro pochuti v takih situacijah – ko je v centru pozornosti in razdaja na levo, na desno besede, nasmehe... Vsi so se ji chudili, jo obchudovali, kdo pa tudi skrivoma zavidal, ona pa kar poshilja in poshilja od sebe valove parfumov, sharma in kulture. Na vprashanje tega strica Jegora je Klara v nasmehu rahlo upognila malinove ustnice... Vrgla je pogled na tehnokrata Slavka in izrekla, she preden je lahko dogovoril stric Jegor:

– Svatba – she ni znak kvalitete. To je, – Klara je dviginila nad mizo roko, pokazala vsem zlat prstan , – za vse le simbol, ni pa garancija. Trdnost druzhinskega zhivljenja ni odvisna od shtevila izpitih steklenic.

No, danes pa nastopa! She celo Serjoga je ni videl take. Ne, ochitno je bila v formi. Na strica Jegora, kot na osramochenega in netaktichnega chloveka, se je vsulo z vseh strani:

– A si jih dobil? Tako.

– No, kaj, Jegorsha, proti dlaki? Hh–e!..

– Rinesh tukaj z navadami! Tu te brez navad tako obdelajo, da... Na, prigrizni raje.

Serjoga je od silovite radosti in ponosa na svojo zheno – spil, verjetno prevech. Ramena so mu tako zrastla, da se je z njimi mogel dotikati nasprotnih sten doma; radost je bila ogromna, imelo ga je, da bi objemal vse po vrsti in jih poljuboval. Jokal je, hotelo se mu je peti, smejati... Potem je shel ven, podstavil glavo pod pipo, se oblil in zavil za vogal pod lopo – pokadit in se posushit. Zachelo se je temniti, veterchek je popihaval. Serjoga je na zraku kmalu prishel k sebi, sedel je in razmishljal. Ni razmishljal, ampak je nekako ves pochival, z dusho in telesom. Redek, neverjeten mir se je spustil nanj: zdelo se mu je, da nekam plove, predajajoch se mirnemu, mochnemu chasovnemu toku. Njegove misli so bile preproste in jasne: "Takole – zhivim. Dobro de."

Nenadoma je zaslishal dva nestrpna glasova iz smeri pokritega hishnega vhoda; srce mu je boleche utripnilo: spoznal je zhenin glas. Drugi je pripadal Slavku. Zraven vhoda je bila pregrada iz desk. Slavka in Klara sta stala zraven nje. Serjoga je tako stal z ene strani, onadva pa z druge strani pregrade... Se pravi tako blizu, da je bilo moch slishati utrip tujega srca, kaj shele glas ali shepet ali hrum. Prav ta blizhina – kot da je lezhal pod posteljo – ga je sprva ohromila, mu zaprla sapo, tako da Serjoga ni mogel migniti ne z roko ne z nogo.

– Chizhek ti moj, – je nezhno, tiho – tako znano! – govorila Klara, – ja kaj se ti pa tako mudi? Naj te jaz... – Cmok–cmok. Tako znano! Tako enako! Tako blizu!... – Slavchek moj. Chudoviti moj... – Cmok–cmok. – Slavchek...

Onadva sta tam malo kolovratila in porivala Serjoga. Slavka je nekaj nestrpno mrmljal, nekaj sprasheval – Serjogu so uhajale njegove besede – Klara se je tiho smejala in govorila:

– Slavchek moj... Kam, kam? Ah, ti, razbojnik. Poljubi me na nosek.

"Torej tako se to dogaja," je z grozo, s studom, z bolechino doumeval Serjoga. "Tako torej!" In vse zhivo, kar je imelo smisel, ime – vse se je sesulo in ostala je samo chrna jama. Ne imena, ne smisla – ena sama chrna jama. "No, zdaj je vseeno", je pomislil Serjoga. In stopil v to jamo.

– Klarneti–ik, to sem jaz, Sivi, – je nenadoma zapel Serjoga, kot da bi pripovedoval pravljico, in se priblizhal tistemu trenutku, ko je lisichka–sestrichka prishla k domu petelinchka in takole zapela: – Au–u! – Tako je she zapel Serjoga. – Zdajle vaju bom pa u–ubijal!

Potem je vse zachelo kot v snu migljati, zdaj vidi to, zdaj ono... In bezhi nekam, in ljudje krichijo. Serjoga se ni spomnil nichesar, tudi ne, kako se je v njegovih rokah znashla sekira. Kar pa si je dobro zapomnil, je bil Klarin skok prek plota. Njena frizura se je pokvarila, lasje pa skushtrali; ko je skochila prek plota, se je njena rdecha griva vzpela nad glavo... Kot da je shviginil plamen. Prav ta letechi trenutek je chvrsto zgrabil spomin. In ko se je Serjoga potem spominjal svoje nekdanje zhene, se je vsakich v ocheh pojavljala ta slika – polet, in bilo je in smeshno in zhalostno.

Tistega vechera je hipoma vse odhrumelo, odmigljalo... Vsi so se nekam poskrili. Serjoga je ostal sam s sekiro... Postopoma se je zachel vsega zavedati, postalo mu je neznosno boleche. Tako boleche, da mu je bilo tudi dihati tezhko od bolechin. "Pa kako je to mogoche! Kaj se dogaja?" je pomislil Serjoga... Polozhil je levo roko na ojnico in usekal s sekiro po prstih. Dva prsta – kazalec in sredinec – sta odletela. Serjoga je odvrgel sekiro in se odpravil v bolnishnico. Zdaj vsaj mora nekam iti. Roko je obvezal s spodnjim delom srajce.

Od takrat so ga tudi zacheli klicati – Brezprsti.

Klara je odpotovala she isto noch; potem so ji nekam poshiljali dokumente: delavsko knjizhico, potni list... Slavka je tudi odpotoval in ni vech prihajal na pochitnice. Serjoga je she zmeraj na traktorju, dela s svojim okrnkom nich slabshe kot prej. O Klari nikoli z nikomer ne govori. Samo enkrat se je sporekel z mozhmi.

– Saj smo ti pravili, Serga: hudobna je...

– Pa zakaj hudobna?! – je mahoma vzkipel Serjoga. – Kaj ima hudobnost s tem opraviti?

– Pa kakshna je potem? Dobra, a kaj?

– Pa kakshno ima to zvezo – dobra, hudobna? Kaj je stvar v hudobnosti?

– V chem pa potem?

– V nichemer! Ne vem, v chem... Vendar stvar ni v hudobnosti. Obstajajo menda she kakshne druge besede... Ne, gonite svoje: hudobna, hudobna. Morda je pa, nasprotno, dobra: bratu je hotela pomagati.

– Serga, – so se pozanimali mozhje – pa ti si jo imel, no...rad... Kaj pa, che bi se vrnila, bi ji oprostil?

Serjoga je umolknil. Nich ni rekel.

Mozhje so sami zacheli razmishljati.

– Pa kaj je bedakinja ali kaj, da bi prishla?

– Zakaj pa ne? Razmislila bo – ljubil jo je...

– No, dobro, ljubil jo je, ljubil. Ljubil jo je, ona pa ga ni ljubila. Ona je pokvarjen chlovek – na enem se vseeno ne bo ustavila. Che se she mlad chlovek pokvari, mu ni pomochi. Pa che je to dedec ali babnica, isto. Vchasih tudi sama noche, pa kljub temu gre na to.

Da, sredica malo zagnije, tam pa jo zhe vsak vetrchek upogne.

– Prevech svobode jim je dano! – je srdito rekel Kostja Bibikov, preprost mozhakar, a zelo drzen z jezikom.

Ded Ivan ga posnema:

– Dons dobro zhivita babnca in krava, konju in dedcu je pa slabo. Res je. Svobode je prevech, pa so razpushchene. Z Ignahom, tistim Zhuravljovom – tudi: bedakinja se je napila, osramotila dedca – vlekel jo je skozi vso vas. Potem so pa she zijali nanjga: "Ko pa si ji pit dovoljeval!" Tko je to!... Kaj pa shele tamladi!... Vzemi samo te kikle – gledash jo, ko gre... Fuj!

Serjoga je sedel malo stran in ni vech sodeloval v pogovoru. Grizljal je travico, gledal nekam dalech. Razmishljal je: kaj hochemo, kazhe, da se je tudi skozi to moralo iti v zhivljenju. Ampak che bi she enkrat naletela taka burja, bi jo spet srechal z odprtimi rokami – in shel naproti. Kakorkoli je zhe bilo boleche, ampak bil je praznik. Seveda, kjer je praznik, je tudi machek, to je tako... Vendar, ali je praznik bil? Bil. Dovolj.

(1972)

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

O AVTORJU

Vasilij Makarovich Shukshin (1929–1974); ruski filmski rezhiser, igralec in pisatelj. Rojen v vasi Srostki (Altajski kraj, Sibirija). V svetu znan predvsem kot rezhiser znamenitega filma Kalina krasnaja, za katerega je napisal scenarij in v njem sijajno odigral glavno vlogo. V domovini je Shukshin she za zhivljenja postal kultna osebnost. Njegova kratka proza, v svetu manj znana, pa se lahko meri z najvechjimi svetovnimi imeni. Shukshin se uvrshcha poleg Paustovskega, Chehova in Bunina med najboljshe ruske avtorje kratke proze XX. stoletja. Umrl je med snemanjem filma Sergeja Bondarchuka Borili so se za domovino, uradno zaradi infarkta, vendar se utemeljeno sumi, da so bile okolishchine smrti veliko bolj dramatichne. (Op. prev.)