Revija SRP 55/56

Tomazh Kosmach

 

ATA IMAM RAD

 
 
 
Tlachanil sem na njivi. Za hip sem odlozhil grablje, se naslonil na karjolo in sluchajno vrgel pogled proti bajti. Ata so nepremichno stali pred garazho in srepo zijali vame.

"Bi ti rajshi prishel meni malo pomagat?" se je zadrl.

Sem shel, da ne bi bilo kazhina. Ata so polagali cevi za drenazho. Jarek je bil prekratek in treba ga je bilo skopati she par metrov. Ker je bila v tleh zhiva skala, je foter z neke firme na reverz privlekel vrtalno mashino. Pridno je nabijal v kamen. Pomagal sem toliko, da sem stal ob njem in ga opazoval. Ko se je nabralo dovolj grushcha, ga je nametal v samokolnico. Vsake tri kvatre sem jo odpeljal spraznit. Potem je rekel:

"Daj ti eno rundo!"

Z odporom sem prijel tresocho gnusobo, ker se bojim za prste. Taka kurba zlahka uide iz rok in te poshkoduje. Kljub temu sem navrtal luknjo, da BBB ne bi imel nizkotnih pripomb. Sveder se je snel. Skushal sem nasaditi aparat nanj, ko je trd kot kurec tichal zagozden v skali. Uspelo je, toda vedno, ko sem ga skushal izvlechi, je spet spolzel iz ogrodja.

"Kako se natakne?" sem vprashal ateja.

Prhnil je:

"Toliko si star, pa nich ne znash!"

Ihtavo je pograbil chudezhno napravo, opletal z njo, vmes pa otresal jezik:

"Seveda se sname! To bi ti zhe sama pamet morala povedati! Sveder je treba drzhati z roko, ko nameravash dvigniti vrtalnik!"

"In kako naj bi jaz vedel, kakshne vitre si nabavil?"

"Vitre, ja, vitre! Che bi vsaj malo pomislil, bi zhe vedel!"

Chez eno uro je prishel delavec od podjetja, kjer si je sposodil orodje. Rili so v blizhini in potrebovali bi chudezhnjaka. Da ne bi fotra, ki je zhe plachal izposojo, oshkodovali, se je arbajter sam ponudil v odkrushenje preostalega kamenja. BikBikBik se je priliznjeno smehljajchkal:

"Pazi na sveder, ker pada dol. Ne bi te rad vlekel v bolnico. Vse je obrabljeno!"

Njega, ki je trideset let vrtal iz dneva v dan, je opozoril, mene, ki sem prvich drzhal motovilo v tacah, pa zasmehoval. Delavec je previdno poluknjal she zadnji meter ter odnesel hudichevo napravo na delovishche. Ata parkljevca zhal ni vzel s sabo.

Na obchinskih inshtancah so zahtevali, naj se takoj zglasim pri njih. Shlo je za she eno izmed kazni, ki jih nisem poravnal. Dolg je narasel na dvesto jurjev. Naj me spakirajo v chuzo in basta! Zmenili s(m)o se za rubezh. Vlachil sem se domov in pritisnil je zobobol. Nobenih tablet ni bilo v dosegu, zato sem se z glavo zaletaval v drevesa. Ponochi sem se odkrojen zvalil v posteljo. Ni hujshega od prebadajoche shkrbine. Zaspati ne moresh, trpish in upajoche chakash, da mine. Tako je shtihalo, da sem imel kar naprej solzne ochi. Zjutraj me je poklical BBB.

"Ne morem," sem odgovoril. "Chekan me razsuva."

"Bosh zhe prebolel!"

Ushel sem k frendu. Dal je dva ketonala. Hranil sem ju do zadnjega. Shtirideset ur nisem okusil hrane. Razganjalo je pol cheljusti. Obup je po tabletah zachel popushchati. Brzh ko sem se ulegel, je privrshal BikBikBik:

"Lenoba lena! Jaz se tukaj zhrtvujem, ti pa lezhish!"

Vedel sem, da ne bo miru. Prijel sem lopato in rekel je:

"Gospodu se je blagovolilo omadezhevati umetnishke rochice!"

"Pichkin dim je meni stresati pesek v jarek. Da le okel dá mir!"

"Vsak izgovor je dober, che ga le pes na repu prinese. Zate she posebej!"

Molchal sem in glasno je tuhtal naprej:

"Imash shesti chut, da izginesh, ko je treba delati!"

Nisva zasipala rovov pol ure, ko je zmrznil, Dezh je naletaval, vendar sem vztrajal. Za mir v domachiji. Ko se je resnichno uscalo, sem zvedel, da je odhitel na sestanek gasilcev. Kjer je, mimogrede, placheval samo chlanarino. Pogreshali bi ga toliko kot piromana. Toliko o shestem chutu.